Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Everest kaže zobe

  12.10.1989

dLib.si

četrtek, 12. oktober 1989, ob 20:28, Boris Štupar, ogledov: 859

Novi tednik - Aco Pepevnik: Tu pod Everestom smo pravi puščavniki. Večkrat nam misli uidejo domov.

Prvega septembra je zakoračil v šolo sin Jernej. Kako rad bi mu stisnil roko, razposajencu, in mu zaželel sreče, a sva tisoče kilometrov narazen. S Slavcem, s katerim sva skupaj v šotoru, večkrat sanjariva o povratku v normalno življenje in načrtujeva stvari po odpravi; skoraj vsak načrt pa se pričenja z - laškim pivom.

Jutri (6. septembra) bodo šli možje v Xegar po hrano in upamo, da bodo prinesli s sabo kaj alkoholnega. Pa čeprav bo to kitajsko pivo, da se le malo poveselimo in raztresemo. Sploh smo postali precej bolj občutljivi za »civilizacijske vdore«; zadnjič je prišla v bazo novinarka in v premaknjeni bazi (ABC) smo bili pošteno vznemirjeni.

Boginja vetra v pomoč
Šerpe so poskrbeli tudi za posvetitev baze. Na skalah pod šotori so razprostrli molilne zastavice v treh barvah. Za vsakega člana ekspedicije po eno. Sam sem dobil belo od Nima Doreja. Na njej je naslikana boginja vetra. Pravi, da mi bo pomagala in me varovala pri poletu s padalom.
»Pazi, da zastavico ne pohodiš, kajti gorje tebi,« mi je zabičal Dorej. Zastavico sem spravil v nahrbtnik in od takrat ga prav previdno polagam na tla, da se ne bi zameril tukajšnjim bogovom. Vsak človek je nekoliko vraževeren; tudi jaz.
»Skupaj bova poskusila prenesti tvoje padalo na vrh,« je po tihem dodal Dorej. »Vedi le, da je skok na tibetansko stran bolj nevaren kot na nepalsko. Do višine 7500 metrov je vse O.K., potem pa se boš spustil v amfiteater in kakšnih 1300 metrov te bo zibalo in ti zapiralo padalo. Takrat se spomni molilne zastavice.«
Dober in sposoben fant je tale Dorej; 34 let ima in je bil že petkrat pod Everestom, od tega trikrat na tibetanski strani. Z Japonci je prišel na Južni vrh 8500 metrov visoko, bil je na vrhu Lhotseja, na vrh Čo-Ojua je nekemu Japoncu nesel padalo na vrh.

Španci, ki plezajo na Everest po severnem grebenu, so na višini približno 7000 metrov našli enega prvih samohodcev - Mauricea Wilsona, ki naj bi na vrh poskušal priti nekje okrog leta 1928.

Sploh imamo kar dobre in izkušene Šerpe. Naš sirdar Ang Phurba je bil že petkrat pod Everestom in vselej je prišel čez 8000 metrov. Bil je še na vrhu Makaluja, Dhalaugirija in Čo-Ojua. Tudi drugi imajo za sabo že precej odprav na osemtisočake. Tudi naš kuhar Nema Rinzing je že bil nosač na Everest, a ga je odneslo v lednem slapu in je komaj preživel. Odtlej se drži kuhinje. Drugi kuhar, Kami Tenzing je bil šestkrat na različnih ekspedicijah, najbolj pa se spomni naše odprave na Dhalaugiri. V lepem spominu je ohranil Jožeka Zupana in »Rimih Topic « in po meni mu pošilja lepe pozdrave.

Slovenci dajejo levji delež
V soseščino naše ABC baze so v začetku septembra prišli še Japonci. Sedaj smo na tibetanski strani Everesta že kar pisana druščina alpinistov - Jugoslovani, Američani, Grki, Francozi, Španci, Čilenci, Švicarji in Japonci. Mi smo najdlje napredovali na gori in druge odprave nas gledajo kar nekako z zavidanjem. Res pa je, da je levji delež na gori opravil slovenski del odprave. Nekateri drugi člani odprave še od blizu niso povohali stene, nekateri pa so poskusili v steni, a ni bilo nobenega učinka, le zaloge hrane so nam izpraznili.
Zaradi tega je na nas odpadlo precej več dela, kot bi ga moralo v tako močni odpravi in moja skupina je bila 3. septembra spet na vrsti. Startali smo že ponoči in prižimarili do višine 6600 metrov, ko so v spodnjih taborih še spali. Sam sem ta dan gazil do riti sneg nad taborom II. Kakšnih 600 višinskih metrov sem naredil, kar mi je pobralo vse moči. Ostali člani naveze so kopali plato za tabor II. Naslednji dan se je vreme poslabšalo, zato smo se umaknili v dolino.

Sosednja, čilenska odprava ima preko satelita direktno telefonsko linijo s svetom in kaj lahko se zgodi, da se bom kaj oglasil po telefonu, piše Aco Pepevnik v pismu iz Himalaje. Seveda le za nekaj minut, zakaj takšni pogovori so izredno dragi in še v dolarjih je potrebno plačati.

Tretjič smo vstopili v steno 11. septembra. Bili smo precej otovorjeni, ker smo nesli opremo za tabor III, sam pa sem nesel še padalo - 5 kilogramov tehta. Na višini 6600 metrov sem si privoščil daljši počitek in opazoval Benkovičevo skupino, ki je pod steno iskala smuči, da bi se odpeljali v bazo. Takrat se je nad nami na White Linbu utrgal plaz in drvel naravnost proti skupini, ki je iskala smuči. Niso ga opazili, sam pa sem lahko vse skupaj le nemočno opazoval. Ga bodo pravi čas opazili? Končno. Začeli so se umikati proti zavetju. Plaz jih je le oplazil in čez 15 minut, ko se je snežna megla razkadila, sem spodaj zagledal človeške pikice - štiri. Hvala bogu, imeli so veliko srečo. Takoj so začeli bežati stran in čez nekaj minut, ko se je utrgal še večji plaz, so že bili na varnem.

Beg z White Linba
Dvanajstega septembra sva z Milanom odrinila že pred svitom. Vzela sva vsak sto metrov vrvi in gazila sneg; bila sva res prava črnca.
White Linbo je kakšnih 1000 metrov dolgo in 800 metrov široko snežišče z naklonino 40 stopinj. Takšna naklonina je najbolj nevarna za plazove in tudi Avstralci pred nami so ugotovili, da je to snežišče ključ do vrha Everesta.
Z Milanom sva napela že 200 metrov vrvi in šele proti koncu sva se zavedla, da se lahko v delčku sekunde odpeljeva v dolino s tisoči tonami snega. White Limbo je bil tokrat prenevaren, zato sva dala drugemu delu naveze, ki nama je sledil, znak, naj se umaknejo.

Nekaj sto metrov stran na severnem sedlu so Francozi in Američani opazovali, če se nam bo posrečil umik z White Limba, ali pa se bo prej sprožil plaz. Sreča je bila na naši strani - v tabor II smo se vrnili čili in zdravi. Žal smo morali za nekaj časa prekiniti z napredovanjem, da se razmere na gori zboljšajo, toda vseeno smo prišli 7300 metrov visoko in le 300 metrov nas je ločilo do prostora, predvidenega za tabor III. Naslednje dni je potem začelo snežiti. Morali smo se umakniti v dolino, sneg pa nam je naredil precej škode, tako kot tudi ostalim odpravam na Everest. Gora je začela kazati zobe.

Aco Pepevnik

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker