Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O ognjenikih

nedelja, 21. oktober 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1896

Življenje in svet (1934) - Oskar Reya: Naši domovini najbližji še delujoči ognjenik je Vezuv v Italiji, ki se dviga tik ob morju v bližini Napolija kamor smo se napotili, da ga obiščemo.

Ko smo si v naglici ogledali pred vsem zgodovinski del Rima, smo se odpeljali v Napoli, proti Vezuvu. Nestrpno smo pričakovali, kdaj se bo prikazal ognjenik. Kmalu smo ugledali rumenkast dim, ki se je valil iz gore stožčaste oblike. Čim bolj smo se bližali Napoliju, tem bolj smo razločevali temne jezike strnjene lave, ki se ob izbruhih izlije iz žrela.

V Napoli smo prišli popoldne in si takoj poiskali urad, kjer prodajajo vozne karte za vzpon na Vezuv. Do njega vodi namreč posebna železnica, ki teče krog in krog ognjenika. Vezuv je oddaljen od Napolija kakih 15 km in se dviga nekaj čez tisoč metrov nad morjem. Na pobočju krog in krog vulkana leži mnogo vasi sredi bujnih vinogradov in sadovnjakov. Vulkanska zemlja je namreč zelo rodovitna. Ker Vezuv že stoletja miruje, so se krog njega razvila bujna naselja. Ljudje se za dim na vrhu in mogočne izbruhe lave prav nič ne zmenijo. Detonacije in eksplozije v gori povzročajo zelo pogostne potrese, toda vsemu temu so se ljudje privadili in ponoči prav mirno spe, kljub temu, da se jim včasih zamaje zemlja pod posteljo. Zadnji največji izbruh, ki ga zgodovina pomni, je bil leta 79. po našem štetju. Ta izbruh je zelo lepo opisal Plinius, ki je bil admiral rimskega brodovja, zasidranega takrat v Napolitanskem zalivu.

»Moji mornarji,« pravi Plinius, »so mi javili, da vidijo na nebu velikanski oblak, zelo čudne oblike. Vzpnem se na neko višino in vidim, kako se iz Vezuva dviga ogromen steber dima, ki se je visoko v višavah razširil v obliki velikanske pinije. Istočasno je menjaval svojo barvo. Zdaj je bil bel, nato siv, potem temen in često v različnih barvah. Takoj ukažem, da odrinejo ladje naravnost proti oblaku. Kmalu pa je pričel padati na ladje pepel in kamenje, ki je bilo od ognja močno ožgano. Da bi ladje mogle pristati v bližini Vezuva, na to nismo mogli niti misliti. Zato smo se umaknili v zaliv bližnje vasice Stabiae. Sedaj smo mogli videti, kako švigajo iz Vezuva ognjeni zublji, ki so potem v noči razžarjevali vse nebo. Poiskal sem hišo svojega prijatelja v vasi in ko sem odhajal od njega, se je hiša podrla, kajti zemlja se je začela majati. Hudi potresi, ki so spremljali izbruh, so porušili tudi ostale vasi. Na prostem je bilo še nevarnejše. Oblak se je namreč razširil že do semkaj in iz njega je padal pepel in kamenje. Ljudje so tekali po ulicah s privezanimi blazinami na glavah.« Tako konča Plinius.

Kasnejša raziskavanja so dognala, da je bil tudi Plinius ubit. Iz ognjenega žrela so se namreč dvigale tudi ogromne količine vodne pare, ki je zgoščena padala kot dež na tla. Voda se je s pepelom in kamenjem zmešala v blato, ki je zasulo mnogo okolnih vasi in vse ljudi v njih. Največje mestece, ki ga je blatna reka potopila, so bili Pompeji. Danes zgodovinarji vsa ta mesta zopet odkopavajo in iščejo ostanke stare rimske kulture.

Naša družba se je takoj drugega dne z vlakom napotila do Pompejev in si ogledala vse že izkopane zanimivosti. Točno se vidi rimski način gradnje mest, ulic in hiš. Pompeji so že toliko restavrirani, da more človek hoditi po njih že z načrtom v roki in se v tesnih ulicah ne izgubi. Do sedaj so odkrili že ves srednji del mesta, kjer je stal glavni trg (forum) z najznačilnejšimi poslopji in templji. Po ulicah vedno mrgoli mnogo tujcev iz vseh delov sveta. V Pompejih so zgradili tudi muzej, v katerem hranijo vse dragocene izkopanine. Poleg neštetih vaz, posod, orodja, okraskov in drugih drobnarij, so najbolj zanimiva izkopana mrtva telesa. Tu vidite mrliča, kako mirno spi. Ne da bi se zavedel, ga je v spanju zatekla hitra smrt. Drugi mrlič leži zopet v zveriženem položaju in na obrazu so vidne poteze trpljenja v borbi s smrtjo. Zopet tam vidite mater, kako v smrtnem strahu stiska svoje dete na prsi. Tudi poginule pse v spečem stanju so že izkopali. Popoldne smo se povzpeli na vrh Vezuva.

Iz vasice Pugliano vodi gorska zobna in žična železnica prav pod vrh ognjenika. Sprva se vije železnica med vrtovi in vinogradi. Sredi pobočja pa preide med skalovje strnjene lave in se vzpenja med to puščavo ves čas do vrha. Blizu vrha moraš prestopiti in tu ti ponudijo pelerino, da se ogrneš, kajti na vrhu Vezuva je občuten hlad, ki ga pred vsem občutiš, ker prihajaš iz bližine toplega morja. Od zadnje postaje do vhoda v žrelo je kakih pet minut hoda. Če hočeš priti do žrela, moraš plačati 5 lir takse. Družbo spremlja do vhoda v žrelo par vodnikov.

Ko smo dospeli do žrela, je uhajal iz njega oster žvepleni dim, ki te venomer sili h kašlju. Če se hočeš od tu spustiti v notranjost žrela, smeš le v spremstvu vodnika, ki pa mu moraš plačati 25 lir za dve osebi. Moški del naše družbe se je odločil, da se spusti v žrelo prav do roba, odkoder se vidi vrenje žareče lave. Rob žrela na Vezuvu je namreč dvojen. S prvega roba se moraš spustiti še kakih 50 m navzdol in potem iti še nekaj časa po ravnem, nato zopet navzgor do pravega prepada. Vse žrelo do prvega roba je bilo napolnjeno z žveplenim dimom in ko smo se spuščali navzdol, smo hudo kašljali. Sicer smo si tiščali robce pred usta, pa ni mnogo pomagalo. Ko smo dospeli prav do pravega roba, nam je bilo nekoliko lažje. Morda je tu ostrost dima nekoliko ponehala, ali pa smo se temu ozračju že privadili. Ko smo stali na robu prepada in zrli v ognjeno žrelo, se nam je nudila nepozabna slika. V globini kakih 20 metrov je vrela krvavo rdeča lava, iz nje so sikali ognjeni zublji in uhajal žvepleni dim. Zdaj pa zdaj je vzvalovila kakor razburkano morje ob obali. Čule so se eksplozije in detonacije uhajajočih plinov. Istočasno so zleteli v zrak posamezni kosi lave, manjši in večji, ki so nato padli v žareči kotel. Nekateri kosi so padli tudi iznad roba in je bilo zelo nevarno, da nam padejo na glavo. Zato ni varno, muditi se tu delj časa.

Ko zreš v ta pekel, čutiš, da si le ubogi človeček, brez vsake moči pred to neupogljivo prirodno silo. Kadar se ona raztogoti in prične bljuvati svoj ognjeni strup, tedaj beži, če utegneš, čim dalje moreš! Rob pravega žrela ni povsod enako visok. Na nekaterih mestih se spušča skoraj do lave. Tu se od časa do časa zlije preko roba, tako da lahko na njej prižgeš cigareto. V žrelu nad prepadom smo ugledali malega možička, ki nas je prosil, naj mu damo nekaj novcev, češ, da jih bo vtisnil v košček mehke lave in nam jo nato dal v spomin. Radi smo to storili in si vzeli ta nevsakdanji spominek. Seveda dela možiček na ta način kupčije, ker prodaja tak košček lave po 2 liri.

Kakšnega izvora so ognjeniki in kdo jih povzroča?
V globokih rudnikih so opazili, da se temperatura zemeljske notranjščine vedno bolj veča, čim globlje prodiramo. Do danes so v nekaterih rudnikih že dosegli globino 2004 m. V njih so izmerili, da se poveča temperatura vsakih 30 m za 1° C. V globini 30 km bi že imeli temperaturo 1000° C, in v globini 40—50 km bi morala biti že vsa zemeljska notranjščina v žarečem stanju. Vendar pa v teh globinah ni vse tako, ker moramo upoštevati tudi povečanje pritiska. Na vsake 3—4 m se pritisk poveča za eno stopinjo f pritisk približno 1 kg na 1 cm²). V globinah 40—50 km vlada torej že pritisk 10.000 atmosfer. S poskusi so namreč dognali, da se tvarine kljub visoki temperaturi ne tope, če so pod visokim pritiskom. V globinah 40—50 km potemtakem notranjščina še ni tekoča. Končno pa je tudi pritisku postavljena neka določena meja, če se temperatura le vedno bolj veča, ne more več noben pritisk ovirati topljenja. Temperaturi, pri kateri se kljub visokemu pritisku tvarina raztopi, pravimo kritična temperatura.

Če vse to upoštevamo, dobimo nalednjo razpodelitev zemeljske notranjščine. Do globine prvih 50 km segajo kamenine, ki še niso v raztopljenem stanju. Nato segajo do globine 300 km kamenine, ki so sicer že dosegle temperaturo, da bi bile lahko v raztopljenem stanju, pa so še trdne samo zaradi visokega pritiska. Od 300 km dalje v notranjost pričnejo že kritične temperature, in vsa notranjščina je raztopljena. Od globine 3000 km dalje pa so temperature tako visoke, da morejo biti kamenine že v plinskem stanju. To plinsko stanje sega do zemeljskega središča, ki je od površine oddaljeno približno 6370 km. Zaradi velikanskega pritiska pa se v fizikalnem oziru vsa tekoča in plinska zemeljska notranjščina obnaša kot najtrše jeklo.

Vprašanje je sedaj, do katere globine segajo ognjeniki. Najbolj umeven je odgovor, da imajo razvaline vulkani svoj koren v tisti globini zemeljske notranjščine, kjer so kamenine že v kapljivo tekočem stanju. V začetku nastajanja je bila naša zemlja v plinskem stanju. Z ohlajevanjem se je spremenila v tekočo in s še nadaljnjim ohlajevanjem se je na njenem površju stvorila prva trdna skorja. Notranja tekoča gmota pa je to skorjo od časa do časa prodrla in se izlila preko nje. To so bili prvi vulkani, ki so bili zaradi prvotno tenke skorje zelo pogosti. Čim trdnejša je postajala skorja, tem redkejši so tudi izbruhi vulkanov. Kadar pa se jim je od časa do časa posrečilo prodreti kameni zemeljski oklep, so s toliko večjo silo bruhnili na dan. Zemlja se še danes ohlaja in krči, kar povzroča v njeni skorji razpoke, skozi katere se razliva notranja lava na površje.

Življenje in svet, 21. oktober 1934

eXTReMe Tracker