Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dr. Slavko Prevec

AUZ 2.2.6 Nevina Prevec: Dr. Slavko Prevec, tipkopis, s pripisom Mr. Nevenka Prevec, 19. marca 1961, podpis Nevina Prevec, 2 str., obj. v PV 1961, 436-437

France Malešič


Planinski vestnik - avgust 1961

sreda, 30. avgust 1961, ob 21:11, Boris Štupar, ogledov: 1609

PV (1961) - Nevina Prevec: Dr. Slavko Prevec, zdravnik za očesne bolezni v ljubljanski bolnici se je rodil v Stari Loki 1906 in je padel kot partizanski zdravnik septembra 1944 pri Sv. Vidu nad Cerknico.

Vedno je imel rad planine. V mlajših letih se je rad spoprijemal z nevarnostmi v gorah, pozneje pa se je v gorah skušal odpočiti, da je lahko vzdržal v svojem zahtevnem poklicu. Od samega sebe je namreč vedno zahteval izredne dosežke. Že kot študent je zbral okoli sebe skupino študentov, ki so radi zahajali v planine. Imeli so več veselja kot finančnih možnosti, kljub temu so začeli zahajati v hribe tudi pozimi. Takrat to ni bilo še v navadi saj tudi smučanja še nismo poznali.

Dobro se še spominjam, s kakšnim zanimanjem smo ga sošolci poslušali, ko nam je v gimnaziji predaval o nekem zimskem vzponu. Bilo je to leta 1923. Pripovedoval je, kako so hodih s krplji in derezami in doživeli celo vrsto težav zaradi pomanjkljive opreme posameznikov. Profesor je začel razlagati, kakšna naj bi bila oprema, iz kakšnega usnja bi morali biti čevlji, da bi bili nepremočljivi itd. Slavko ni temu ugovarjal, le smejal se je — saj so vsi skupaj zbrali denar za kruh in slanino, opremo so pa znesli skupaj iz rekvizitov, ki so jih njihovi očetje in znanci prinesli domov po prvi svetovni vojni ob razpadu avstrijske vojske.

Čudim se, da je njihovo navdušenje za planine zadostovalo, da so zmogli kar precej zahtevne zimske ture s tako pomanjkljivo opremo, pa še brez večjih nezgod. Prva večja nesreča jih je doletela, ko so leta 1924 nameravali konec zime na Triglav. V jasnem vremenu so prav počasi prodirali s krplji skozi Kot. Močan veter je prinesel z veliko silo nekje z Vrbanove špice kamenček, ki je smrtno ranil v čelo našega sošolca Anteja Lenarčiča. Ta nesreča ni odvrnila Slavka od planin, čeprav ga je zelo hudo prizadela, ker mu je bil Ante dober prijatelj, pa še sam ga je pridobil za turo.

V tem letu se je začel družiti s skalaši. Postala sta dobra prijatelja s Klementom Jugom, ki ga je zelo navdušil za plezanje, toda preden sta začela skupaj plezati, se je Jug smrtno ponesrečil. Prva njegova večja plezalna tura je bila Triglavska stena - slovenska smer. Preplezal jo je z Vladimirjem Topolovcem, ki se je še isto leto smrtno ponesrečil v nemški smeri.
Zdi se mi, da so te izgube, ki jih je pretrpel v rani mladosti, vtisnile pečat njegovemu planinskemu udejstvovanju. Vedno je bil poln načrtov za vsak prosti trenutek, ko bo lahko šel v planine, vendar se je za vsako turo pripravil in napravil točen načrt. Pri plezanju je bil zelo previden, nikoli ni klonil v malodušje, z voljo je premagoval utrujenost in nikoli ni bil zaradi utrujenosti nepreviden. Varovanje tovariša mu je bila prva dolžnost, nikoli ni izpostavljal plezalnega tovariša nevarnosti in je v največjih zagatah vedno našel dober izhod. Zaradi svoje neverjetno dobre fizične kondicije je z dobro voljo vedno znal v odločujočih trenutkih dvigniti moralo utrujenim in malodušnim tovarišem. Veliko se je družil s skalaši, največ pa je plezal s Stanetom Hudnikom. Naša stara angleška planinska prijateljica Fanny Copeland je pred leti objavila planinsko črtico, kjer ju imenuje Castor in Polux.

Preobširno bi bilo, da bi naštevala vse njegove plezalne vzpone in tudi tiste, ki smo jih preplezali skupaj Slavko, Stane in jaz. Gotovo bi bil spisek nepopoln, ker nimam nobenih zapiskov. Seveda je bil Slavko tudi navdušen smučar. Prvič sem videla smuči, ko je prišel na popoldanski pouk v šolo po prvih smuških poskusih na Rožniku. Vso lepoto turnega smučanja pa je odkril skalašem prof. Janko Ravnik ko je leta 1926 vodil večjo skupino na Sedmera jezera in jim razkazal vse skrivne kotičke zimskih lepot in lepih terenov Ovčarije, Dednega polja pa tja do planine Vogar. Slavko je takrat prvič doumel prednosti smučanja napram prešnji utrudljivi, počasni hoji s krplji pri turah v snegu.

Ker ni bilo fakultete v Ljubljani, je leta 1927 nadaljeval studij medicine v Innsbrucku. Tam je študiralo več Slovencev, med njimi so bili Slavkovi dobri planinski tovariši Bogdan Brecelj in Lado Milavec. Veliko so tam smučali in padel je tudi marsikateri zasneženi vrh. K nam so prinesli bogate izkušnje in so nam bili učitelji pri turnem smučanju, posebno pa še v zimski alpinistiki. Ko so bili doma, so jim bili najljubši smuški tereni Velo polje, Hribarice in Sedmera jezera in skoraj vsako leto je bil v načrtu zimski vzpon na Triglav.
Razen v domačih hribih in na Tirolskem je Slavko plezal tudi v Dolomitih in v Visokih Turah. Zelo rad bi bil šel še več v tuje hribe in je vedno upal, da bo lahko po vojni toliko zaslužil, da si bo to lahko privoščil. Toda usoda mu tega ni namenila.

Kdor ga je dobro poznal, je vedel, da ima Slavko dva obraza - miren, strog zadržan v Ljubljani - prisrčen, razigran v planinah. Vsi, ki smo ga imeli radi, pogrešamo njegov veseli, brezskrbni smeh, ko smo se po srečno uspeli naporni turi zbrali nekje za pečjo v planinski koči ali v prijazni Stanetovi bajti na Pšincu.

Nevina Prevec
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker