Silvo Baznik: Zjutraj pripravim zajtrk in budim ženo, ki bi kar ostala doma a vztrajnost je poplačana in po daljšem času se skupaj odpraviva na planinski izlet.
V dobri uri prispeva na parkirišče doma Pristava v Javorniškem rovtu, od koder pričneva peš pot preko ograjenega pašnika, kjer se pase govedo.
V nekaj minutah po prvem vzponu prideva na cesto. Ozreva se preko pašnikov na pobočje Struške, Medjega dola in Belščice, katere vrhove je že obsijalo sonce. Nadaljujeva po cesti, ki se rahlo vzpenja. Cesta je boljša kot sem pričakoval in malce žal mi je za ženo, ki mora tako prehoditi nekaj kilometrav več kot bi jih sicer, če bi se peljala do Križevca. Kakorkoli midva sva pod njim zavila desno na manj obljudeno gozdno cesto, ki jo kmalu zapustiva in po se po vlaki vzpenjava skozi gozd. Tu se žena že priduša, da je strmo in da ne more tako hitro, čeprav hodim počasi a z malce trme le uspeva priti na travnike planine Pusti rovt. Za nama je tristoenaindvajset višinskih metrov, pred nama pa jih še dvakrat več.
Na planini se pase čreda konj in govedi, ki naju zvedavo opazuje, ko prečiva njihovo področje. V daljavi vidiva Golico in Ptičji vrh a midva stopava dalje po gozdni cesti. Na drugi strani planine po nekaj sto metrih zavijeva desno na cesto, bolje rečeno kolovoz, ki pelje do naslednje planine. Žena očitno že zelo utrujena vedno bolj godrnja, da ne bo več šla z menoj in tako zaradi miru raje stopim hitreje do Svečice ali kakor ji tudi pravijo Belske planine, kjer v fotografiranju pri lepi pastirski koči dočakam prihod žene, ki takoj izjavi, da ne gre dalje.
Po nekaj minutah se odločim sam nadaljevati pot. Ko sem že precej oddaljen od koče, se ozrem in glej ga zlomka. Žena in še ena planinka mi slede. Tako počakam na boljšo polovico in ko prideta, planinka nadaljuje pot po planini, midva z ženo pa počijeva in se okrepčava ter skupaj nadaljujeva do jezerca v eni od kotanj. Tu žena naredi daljši odmor, jaz pa skočim na sosednja pobočja in dosežem razgledni vrh, od koder naredim posnetke Zijalk, Vajneža in Stola ter nato odhitim nazaj k jezercu, od koder se pričneva vzpenjati po jugozahodnem pobočju Struške proti vrhu. Že poprej sem si ogledal, kje gredo jeziki trave med ruševjem in tako sedaj nimava težav pri vzponu. Z malce improvizacije prideva na vršnjo pobočje gore. Ruševje mi zastira pogled na Medvedji dol in treba je iti po mejnem grebenu nekaj sto metrov navzdol, da naredim kolikortoliko dobre posnetke. V zraku je veliko vlage in razgledi niso optimalni a kljub temu sem zadovoljen, saj je dan topel in lep.
Sledi daljši odmor, ki ga izkoristiva tudi za ogled avstrijske strani, predvsem reke Drave z okolico. V daljavi se vidi Veliki klek a tudi vremenska fronta ni ravno daleč. Z vrha se spuščava med skalami in po s travo poraščeni grapi, polni še zadnjega planinskega cvetja. Žena nabere nekaj materine dušice medtem, ko fotografiram in fotografiram. Tako v počasnem ritmu doseževa zopet Belsko planino, kjer se prepustiva božanju sonca in opazovanju gora in bližajočih se oblakov. To planinsko idilo pa sva žal primorana zapustiti in se podati na spodnjo planino. Ženin korak ni ravno živahen in temu ustrezno počasi izgubljava višino a ker hodiva v jesenskih živahnih barvah gozda, čas hitro mineva in tik tak sva na planini, kjer se konji in govedo še vedno pase na sončni trati.
S planine odideva po gozdni cesti, odprva leso avtomobilu in čeprav povabljena, da se peljeva, je ženina odločitev, da greva tudi nazaj peš in greva ...
Na Pristavi pa kot se spodobi po dolgem sprehodu, posedeva in pokramljava ob skodelici dobre kavice in pijače. Zadnje dejanje ture je vožnja do doma. O času, ki je potreben za takšen sprehod, pa raje preberite na spletnih straneh.