Gorenjski Glas - Jelena Justin: Veliko špičje (2398 m) - Greben nad dolino Triglavskih jezer, ki se ga je zaradi izjemne lepote prijelo tudi ime »Lepo«.
Če dolino Triglavskih jezer na vzhodu omejuje greben Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice, jo na zahodu omejuje pregrada ošiljenih stolpičev, ki jih skoraj do vrha pokriva travnato zelenje. Veliko Špičje oz. Lepo Špičje, kot se ga je prijelo ime med obiskovalci, je gora presežkov. Sploh kar se tiče izjemnih razgledov. Greben v svoji mogočnosti doživimo, če ga prehodimo v celoti.
Če smo zadnjič turo zaključili na Komni, jo bomo tokrat tam začeli. Od Doma na Komni se odpravimo v smeri Sedmerih jezer. Gremo proti planini Na Kalu, kjer postopoma začnemo izgubljati na višini, nato pa se označena pot začne vzpenjati in zavije ostro desno ter nas v prečnem vzponu pripelje do Dvojnega jezera in Koče pri Triglavskih jezerih. S Komne smo potrebovali 2 uri in 30 minut. Od Koče nadaljujemo proti Prehodavcem in po približno pol ure zmernega vzpona nas smerokaz usmeri levo proti Velikemu Špičju, po poti Stanka Kosa. Stanko Kos je bil v šestdesetih letih načelnik komisije za pota pri PZS in je tudi vodil prvi tečaj za markaciste v Kamniški Bistrici leta 1974. Na skali opazimo tudi smerokaz Lepo Špičje. V spodnjem delu pot poteka skozi šavje, vse zaraščeno; meni se ni zdelo nič podobno razkošnim vrtovom. Zaraščena, travnata pokrajina se spreminja v tipični kraški svet, poln škrapelj in žlebičev. Previdno opazujmo markacije in puščice, saj se hitro lahko znajdemo v težje prehodnem kraškem svetu. Ko pridemo pod vznožje prepadne pečine, si nekaj metrov pomagamo z jeklenico, nato pa se steza nadaljuje čez strme trave. Vodi nas v strmih okljukih, kjer je potrebna previdnost. Višje kot smo, lepši je razgled in ko dosežemo vršne pečine, se pod nami pokaže Ledvička. Markirana pot zavijuga med pečinami, ko dosežemo predvrh in se po pomolu sprehodimo do glavnega vrha, kjer je velik možic z vpisno skrinjico in žigom. Veliko Špičje ponudi veličasten razgled; globoko pod nami je Trenta s smaragdno Sočo in vencem svojih gora, na drugi strani je dolina Triglavskih jezer, nad katerimi dominirajo skalni vršaci. V grebenu Lepega Špičja so proti jugu Plaski Vogel, Travnik, Čelo … V ozadju Jalovec, Mangart, Montaž, Viš, Kanin, Rombon, Matajur, proti vzhodu pa Kanjavec, Vogli, Triglav …. Lepota, ki jemlje dih in navdušuje.
Možnosti za sestop sta dve, po poti pristopa do Koče pri Triglavskih jezerih, od tam pa odvisno, kje imamo avto oz. kako smo se logistično organizirali. Lepši pa je sestop po grebenu na Prehodavce. To je tisti najlepši del ture, ki pa tudi zahteva precej previdnosti, saj je mestoma precej izpostavljeno. Občasno si lahko pomagamo s kakšnim klinom. Občasno gremo čez kakšno skalno glavo, včasih jo obhodimo po jezerski strani. Ko dosežemo Malo Špičje, 2312 m, se samo še spustimo na prostrane pode proti Prehodavcem.
Od tam sestopimo po Dolini Triglavskih jezer do Koče in od tam do avtomobila, ali pa, moj predlog, se povzpnemo na sedlo Vratca in po dolini Za Kopico sestopimo na planino Dedno polje, od tam pa mimo planine Pri jezeru do planine Blato, kjer nas čaka jekleni konjiček. V vsakem primeru je tura dolga in zahteva precej kondicije. Če ne prespimo na Prehodavcih, nam tura vzame približno 12 ur.
Nadmorska višina: 2398 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 12 ur
Zahtevnost: 4 / 5
Jelena Justin