Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skica poti

Razgledi - Borut Peršolja: Na zemljevid čim bolj natančno vrišemo načrtovano (prehojeno) pot.

Pri načrtovanju upoštevamo naravne sestavine pokrajine, kadar nameravamo hoditi po brezpotju. Če pa bomo hodili po (planinskih) poteh, ki so že vrisane uporabimo te. Pri tem moramo upoštevati, da so tudi poti velikokrat vrisane precej približno.

Na primer: na strmih pobočjih je pot običajno narisana precej naravnost, v resnici pa se dviga v ključih. To pomeni, da je resnična dolžina daljša od tiste, ki je narisana na zemljevidu.

Na list papirja (milimetrski) narišemo koordinati in izberemo merilo za horizontalne razdalje in višino. Ti dve merili sta lahko enaki, vendar je to uporabno le takrat, kadar ni bistvenih razlik med vodoravnimi in navpičnimi razdaljami. Sicer je res, da uporaba enakih meril da pravo sliko prereza poti, iz katerega lahko naravnost izmerimo tudi dolžino poti, toda običajno so vodoravne razdalje bistveno večje od navpičnih, zato enaka merila niso uporabna. Zato vzamemo eno merilo za vodoravne razdalje (običajno je to merilo zemljevida), drugo merilo pa uporabimo za navpične razdalje (višino). Slednje merilo je običajno nekajkrat večje od vodoravnega. Če je merilo za vodoravne razdalje na primer 1 : 25.000, potem je merilo za višine lahko 1 : 10.000 ali 1 : 5.000, pač odvisno od tega, koliko papirja imamo na razpolago.

Najprej izmerimo vodoravno razdaljo in tako vidimo, ali bomo lahko celotno pot narisali na papir. Če je tega premalo, merilo zmanjšamo. Če ga je dovolj, vzamemo enako merilo ali pa večje. Podobno naredimo z merilom za višine. Izračunamo največjo relativno višino, ki jo dobimo tako, da najmanjšo višino na poti odštejemo od največje in glede na to vrednost in razpoložljiv papir izberemo merilo.

Na papir vrišemo nadmorske višine plastnic, kakor so uporabljene na zemljevidu. Če je na zemljevidu ekvidistanca 10 m, potem tako narišemo tudi na papir.

Označimo točke na zemljevidu, kjer naša vrisana pot seka izohipse.

Zaporedno prenesemo posamezne razdalje, vrisane poti, med izohipsami iz zemljevida na ordinatno os (os x – vodoravno os) in potegnemo iz točk, ki jih določajo posamezne razdalje med izohipsami, navpičnice.

Označimo točke, kjer navpičnice sekajo pripadajoče plastnice. To pomeni: če smo prenesli razdaljo z zemljevida med plastnicama nadmorske višine 1410 in 1420, potem označimo točki, kjer navpičnici sekata vodoravni črti na papirju, ki pomenita ti dve plastnici.

Spojimo zaporedno vse tako dobljene točke in tako dobimo vzdolžni prerez poti.

Izračun dolžine poti

Zavedati se moramo, da naravnost iz zemljevida lahko izmerimo samo vodoravne razdalje med posameznimi točkami, ne pa tudi prave dolžine poti.

Če bi imeli enako merilo tako za višino kot tudi za dolžino, bi potem enostavno izmerili dolžino prereza in bi tako dobili tudi dolžino poti. Ker pa imamo dve različni merili, potem moramo dolžino poti izračunati. Pri tem uporabimo določeno poenostavitev. Uporabimo Pitagorov izrek in predpostavimo, da je pot med dvema izohipsama ravna.

Dolžino dobimo s seštevanjem posameznih delov. Vzamemo vodoravno razdaljo med dvema sosednjima plastnicama. Nato izračunamo kvadratni koren iz seštevka kvadratov vodoravne razdalje med dvema plastnicama in ekvidistance. Korene nato seštejemo in tako dobimo dolžino poti, ki jo pa moramo povečati za okoli 5 do 25 % zaradi tega, ker pot med plastnicami ni ravna.

Iz vsega tega sledi, da iz naših običajno uporabljanih zemljevidov ne moremo natančno določiti dolžine poti, ampak je določevanje le približno. Toda ta približek je še vedno dovolj natančen pri načrtovanju tur, časov, saj so običajno razlike v kondiciji posameznih udeležencev ture bistveno večje, kot pa je napaka pri določevanju dolžine poti in s tem časa. (Zanimivo pa je, da v tujini na smernih tablah ponavadi najdemo podatek o dolžini poti v metrih ali miljah, ne pa v času.)

Določevanje nagiba pobočja, strmine poti

Velikokrat nas zanima strmina poti, po kateri bomo hodili. Iz prereza poti, tega ne moremo točno videti, če sta uporabljeni različni merili. Zato moramo to izračunati.

Izmerimo vodoravno razdaljo med dvema točkama, med katerima nas zanima strmina. Glede na merilo zemljevida to razdaljo spremenimo v metre.

Izračunamo višino (navpično razdaljo) med tema dvema točkama. To naredimo tako, da nadmorsko višino nižje točke odštejemo od nadmorske višine višje točke. Nadmorske višine so na naših zemljevidih v metrih, če pa niso, jih spremenimo v metre.

Delimo razliko višin z vodoravno razdaljo.
Tako dobimo tangens kota. Če dobljeno število pomnožimo s 100 %, dobimo nagib (strmino) v %. Če pa hočemo izvedeti za nagib v stopinjah, potem moramo uporabiti logaritemske tabele (kalkulator).

Precej preprosteje pa dobimo nagib, če enostavno narišemo v enakem merilu, od središča, na os y višino, na os x dolžino, spojimo skrajni točki in izmerimo kot s kotomerom.

Določanje potrebnega časa

Pri tem uporabimo »Grafikon potrebnega časa pri vzponu in spustu”, ki je na novejših kartah PZS, ali pa ga grobo ocenimo po pravilu, da porabi skupina pri vzponu za 300 m približno eno uro, v eni uri pa se spusti približno 500 m. Pri tem je potrebno upoštevati tudi počitke in ostala zaustavljanja.

Borut Peršolja 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti