PV (1948): Ob sklepu lista nas je pretreslo žalostno sporočilo, da je nenadoma umrla najvidnejša slovenska alpinistka in planinska pisateljica, Mira Marko Debelakova-Deržaj.

Kdor je v letih 1920 do 1930 količkaj zasledoval razvoj slovenskega alpinizma ter čital naše glasilo Planinski vestnik, bo lahko ocenil težko izgubo, ki jo je s smrtjo spoštovane pokojnice utrpelo slovensko planinstvo in slovensko planinsko slovstvo. Smrt Mire Marko Debelakove pa bo globoko odjeknila ne samo v slovenski in jugoslovanski domovini, temveč tudi v inozemstvu, ki je dobro poznalo to alpinistko svetovnega formata in bo enako kot mi obžalovalo globoko vrzel, ki jo je zapustila njena smrt v vrsti vodilnih alpinistov sedanjosti.
O pomenu in delu odlične planinske delavke bomo spregovorili v prihodnji številki Planinskega vestnika, ki je z osebo naše Mire Marko izgubil svojo najboljšo sodelavko. Težko prizadetim svojcem blage pokojnice naše globoko sožalje!

Mira Marko Debelakava - Deržaj

Dr. A. Brilej: Ko pregledujemo delo in življenje M. M. Debelakove-Deržaj, se nam polagoma, a z vso ostrino odpira spoznanje, da smo s smrtjo te izredne žene utrpeli veliko izgubo. Nimamo človeka, ki bi se mogel in hotel s takim znanjem, s tako hrabrostjo in vztrajnostjo kot ona lotiti znanstvene plati alpinizma ter leta in leta posvečati ves svoj čas in vse svoje sposobnosti preučevanju naših gora in njihove zgodovine, Tudi ga ni človeka našega rodu, ki bi bil toliko storil za propagando naših planin in našega planinstva v inozemstvu. Ni prazna beseda, če trdimo, da je bilo njeno prezgodaj ugaslo življenje posvečeno goram, ki so dale temu življenju glavno vsebino, pomen in cilj.

Tri znamenite prvake-alpiniste nam je dala primorska zemlja: dr. Henrika Tumo, sicer rojenega Ljubljančana, a po delu, življenju in čutenju pravega Primorca, goriškega rojaka dr. Klementa Juga in Miro Marko.
Njeno življenje se je pričelo v Sarajevu, kjer se je rodila dne 26. XII. 1904 kot hči poštnega uradnika, poznejšega ravnatelja ljubljanske pošte, dr. Janka Debelaka. Njena mati je bila Tržačanka. Prvo mladost je preživela Mira Marko v Zadru, nato je v Ljubljani obiskovala tedanjo višjo dekliško šolo. Že zgodaj je kazala nagnjenje do slikarstva. Več let je študirala v slikarski šoli »Probuda«, kjer so bili njeni učitelji Stele, Šantel, Šubic Mirko, Sever in drugi. S slikarstvom se je pečala tudi še kasneje, ko se je izpopolnjevala pri slikarici Henriki Šantljevi v Ljubljani ter obiskovala na Dunaju in tekom dveinpolletnega bivanja v Londonu razne slikarske šole. Bila je spretna risarka. Zanimivo je, da je kot slikarico ni mikalo podajati na platnu predmet svoje največje ljubezni – gore. Pač pa se je mnogo bavila z rožami, zlasti s planinskimi cvetlicami, ki jih je slikala tudi na steklo ter v koloriranih diapozitivih. Njenemu slikarskemu delu se pozna, da je glavno pažnjo posvečala točnosti risbe in vernosti barve. Ta natančnost in eksaktnost ji je mnogo pomagala pri delu zadnjih dveh let, ko je slikala za ljubljansko agronomsko fakulteto, deloma s pomočjo binokularnega mikroskopa, 100 x 70 cm velike učne podobe iz botanike in zoologije, ki ponazarjajo anatomske, fiziološke in sistematske detajle rastlin in živali. Dovršila jih je okrog 130.

Gore so jo pritegnile v svoj objem že takoj po njenem prihodu v Ljubljano. Leta 1921. je bil ustanovljen »Turistovski klub Skala« in Mira Marko se je, komaj sedemnajstletna, takoj pridružila tej drzni druščini in prevzela v klubu mesto knjižničarke. Dr. Stanko Tominšek. Pavla Jesihova, Guerra, De Reggi, Volkar, Kramer, Joža Čop, Deržaj, Martelanc in drugi so bili njeni plezalski tovariši. Dobro so se počutili v družbi te pogumne in podjetne plezalke, ki so jo gracilna, a krepka in mišičasta postava ter silna volja, vztrajnost in podjetnost odlično usposabljale za ta plemeniti šport. Mira Marko je bila takoj med prvimi. Od leta 1924–1932 je glavna doba njenih prvenstvenih plezalnih podvigov. Plezalsko se je udejstvovala doma, v Vzhodnih Julijcih, malo tudi v Kamniških planinah, a kmalu jo je silna želja po novem in neznanem pognala za mejo, v Zapadne Julijce, v Karnske Alpe in Dolomite. To so bila leta velikih alpinističnih zmag in bogatih doživetij. Mira Marko je snovala vedno nove načrte in dosezala vedno nove uspehe. Plezalna tehnika tistih časov je bila dokaj primitivna; Mira Marko je bila med prvimi, ki so spoznali ta nedostatek ter se jeli teoretično in praktično izpopolnjevati pri tujih alpinistih in na osnovi tujega slovstva. Duševno pa sta jo vodila dr. Kugy, ki je vsako poletje bival v Ovčji vasi ter sprejemal, učil in bodril alpinistično mladino, ki je odhajala na svoje podvige v ostenju Viša in Montaža, in dr. Henrik Tuma, ki je zgodaj začel usmerjati njene silne energije v alpinistično-znanstveno delo ter jo navajal k temeljitosti in stvarnosti, ki ju tako delo zahteva. Že od rane mladosti je bila Mira Marko tudi izvrstna smučarka; večkrat je po zimi presmučala triglavsko gorovje, več zim zaporedoma je bivala po cele tedne na Komni in na planini v Lazu. Tudi v Malih Turah, kamor je hodila več let na počitnice, je v zimi obiskala na smučeh mnogo vrhov.

Vzporedno z alpinističnimi podvigi se je razvijalo njeno literarno udejstvovanje. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1925 dalje živahno, duhovito napisana poročila o svojih plezalnih turah. Poleg manjših prispevkov »Minček« (PI. v. 1925) in humoristične črtice »Osredki« (PI. v. 1926) najdemo že v letu 1924 v Planinskem vestniku opis plezalnega vzpona na Rjavino, ki ga je opravila v sestopu prvenstveno po severozapadni steni. V istem letniku je spis »Čez Mrzlo goro – v osmih urah«. Naslednje leto pa je Vestnik že poln njenih težkih, delno že prvenstvenih podvigov. »Pihavec« (PI. v. 1926) je še ponovitev že pred njo izvršenega vzpona (dr. Kugy, dr. Tuma), prav tako težki plezalni pohod na Kaltwasser – Gamsmutter v Viševi skupini (PI. v. 1926), toda že vzpon po severozahodni steni Prisojnika, kjer Mira Marko pleza naprej (PI. v. 1926), je prvenstvenega značaja. Višek njenega alpinističnega dela pa je v septembru tega leta izvršeni vzpon čez severno steno Špika, ki je menda njen največji alpinistični uspeh sploh. Tudi opis te plezarije, pri kateri je vseskozi vodila Mira Marko (a njen spremljevalec dr. Stane Tominšek, nič manj zaslužno vlekel dva oprtnika), je med najboljšimi, kar jih je objavila v Planinskem vestniku. Osvojitev Špika je bila tako pomembna, da je izšel prevod opisa kar v dveh svetovnih alpinističnih revijah (Nachrichten der D. Ö. A. V. v nemščini in v Alpine Journalu v angleškem prevodu ge. M. Copeland). Prihodnje leto (1927) pa je v glavnem posvečeno Triglavu in njegovim stenam. V naši planinski reviji tega leta so njeni prispevki »Skozi Triglavsko okno« (Slovenska smer prvenstveno v sestopu, str. 169), »Zahodna Triglavska stena« (str. 170, prvenstvena!), »Južna Triglavska stena« pa je obljubljena za prihodnjo, deseto številko. Kdor pozna zgodbo o tej steni in nezgodo, ki se je pripetila soplezalcu Mire Marko, Edu Držaju, ter junaško obnašanje Mire Marko pri reševanju tovariša, bo z zanimanjem čital opis te ture, ki je hkrati stilno in vsebinsko eden njenih najboljših člankov. Izšel je v Tumovi knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, pozneje tudi v ÖAZ in Alpine Journalu. Dr. Kugy pa ga je ocenil tako visoko, da ga je ponatisnil v svoji knjigi »Pet stoletij Triglava«. V letu 1927 je opravila Debelakova še s severozahodno steno Ojstrice, ki jo je zmagala sama (PI. v. 1927, str. 61). Poslej se mnogo udejstvuje v Zapadnih Julijcih, v Karnskih Alpah, v Dolomitih, kjer si prav tako zmagovito utira svojo pot kot v ožji domovini, (Cresta Brica v Dolomitih prvenstveno po severni steni, PI. v. 1929, str. 81), severna stena Mangarta. Gamzov rob, prvenstvena tura, ki jo dr. Tuma imenuje »eno najodličnejših, kar se jih je sploh izvršilo v Julijskih Alpah (PI. v. 1930, str. 34); Škrbina v Strmali – Clappadorie, popis edinstvenega sestopa s Poliškega Špika (PI. v. 1930, str. 102). Leto 1932 pomeni višek njene literarne tvornosti. V Planinskem vestniku tega leta objavlja spis »Carmia« [Carnia], kjer že v dovršenem jeziku in slogu popisuje plezalne vzpone čez Severno steno na Cima Barba, čez južno steno na Cimo d'Arada, čez južno steno na Punta Mantica, severovzhodni greben Montfalcone di Montanaia in kot zaključek težko plezarijo na Campanile di Val Montanaia. V teh člankih, še bolj pa v sledeči seriji pod imenom »Komna« (Pl. v. 1932), se kaže močan vpliv njenega literarnega vzornika, dr. Kugyja, od katerega je Debelakova prevzela živahni način pripovedovanja in poetično, vzneseno silo izraza. Tudi težki prvenstveni vzpon po severozahodni steni Špika je opisan v tem letniku (Pl. v. 1932, str. 153). V letih 1932 do 1937 slede znatnejše plezarije v Zapadnih Julijcih (prvenstveni vzpon čez severno steno Viša (PI. v. 1933, str. 232), dalje vzpon čez severno steno Velike Mojstrovke (PI. v. 1934, str. 22). Marsikatera njena težka ali tudi prvenstvena tura je ostala nepopisana. Tako vzpon na Antelao, ki je bil njen prvi in menda tudi zadnji tritisočak, pa zimska plezarija v Severni Triglavski steni, ko je dospela s tovariši do nad Bele stene ter se morala vrniti po 50-urnem bivanju v steni (6. do 11. II. 1932); ali poskus vzpona čez severovzhodni raz Špika, ko so se morali vrniti s Škrbine v Ozebnik in v Veliko Dnino (14. do 16. V. 1932); dalje direktni vzpon na Veliko Ponco iz Za Aka (prvenstvena (od 8. do 13. IX. 1932) ter isto leto od 13. do 15. VIII. izvedena tura na Malo Mojstrovko čez severni raz direktno čez plati; nemara prvi, gotovo pa drugi vzpon čez severovzhodno steno Rigljice itd. Zadnjo svojo prvenstveno turo pa je opravila Mira Marko daleč izven svoje domovine. V družbi svojega moža, planinskega slikarja, Eda Držaja in nekega škotskega plezalca je zmagala v letu 1937 severovzhodno steno Ben Nevisa, najvišje gore Škotske in Anglije, v katerem je s tovariši zarisala slovensko smer (gI. PI. v. 1937).

Mira Marko je izborno obvladala plezalno tehniko, stalno je sledila vsem novostim v tej važni alpinistični spretnosti in sproti vključevala vse nove pridobitve v svojo prakso. Zato je bila tudi ona najbolj poklicana, da je napisala leta 1933 »Plezalno tehniko«, priročnik, iz katerega še danes črpa slovenski plezalski naraščaj prve nauke o plezanju. Knjiga je pomembna tudi zaradi tega, ker ne uči samo fizične spretnosti, temveč »uvršča v strokovna tehnična navodila na nevsiljiv način tudi resne splošne nauke; s tem se knjiga dviga z mehanične površine v višino duševnosti in nravnosti« (dr. Jos. Tominšek v PI. v. 1944, str. 57). Ta spis pa ni samo dostojno izpolnil vrzel v domačem alpinističnem slovstvu, temveč je tudi v inozemstvu dobila laskavo oceno. Öster. Alpenzeitung je pisala o njem: »Delo ge. Debelakove se sme mirno vsporediti z našo (t. j. nemško) klasično knjigo o plezanju v skali. Začenjajoč s prvinami uvaja pisateljica plezalce v začetke lepe skalovne umetnosti; kar najbolje zna obravnavati tudi dokaj zamotane pripomočke, ki so jih zadnja leta iztuhtali«. Leta 1936 sledi druga njena samostojna publikacija: »A short guide to the Slovene Alps«, (Kratek vodič po slovenskih Alpah), za katero je Debelakova napisala vsebino, a F. Copelandova pregledala angleški tekst. Ta vodič, namenjen za Angleže in Amerikance, ki posečajo Slovenijo, je zaradi spretne ureditve in razporeditve snovi ter na bogatem praktičnem znanju in izkušenosti obeh pisateljic sloneče izčrpnosti in stvarnosti ena najučinkovitejših propagandnih in tujskoprometnih publikacij, ki so bile napisane o Sloveniji in naših Alpah. Ko je pričela leta 1937 »Planinska Matica« izdajati svoje po večini dobro izbrane planinske knjige, je že v prvem letniku izšla dr. Kugyjeva klasična gorska izpoved »Iz mojega življenja v gorah«. Prevod je oskrbela M. M. Debelakova, učenka in dobra osebna prijateljica dr. Kugyja. V tej izdaji so objavljena najzanimivejša – hkrati tudi najlepša – poglavja: »Gorska pomlad«, »Scabiosa Trenta« ter vsi odstavki o Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah. Debelakova je v tej knjigi poleg dobrega prevoda opravila še drugo zaslužno delo: popravila jo je v imenoslovnem pogledu ter postavila – pač z veščo pomočjo dr. Tume – pristna slovenska imena namesto delno netočnih oznak v izvirniku.

Največji literarni načrt, ki ga je Mira Marko zasnovala v svojem življenju, zbornik o Triglavu, pa je ostal, žal, neizveden. Debelakova je že leta 1930 začela zbirati zgodovinske podatke o Triglavskem pogorju. Leta 1937 pa je dozorela v njej misel, naj bi se »zbralo gradivo in izdala obširna knjiga, v kateri bi bilo vse, kar vemo povedati o tem malem koščku zemlje z znanstvenih, zgodovinskih, planinskih in alpinističnih vidikov«. Pridobila je za sodelavce prvovrstne strokovnjake (dr. Melika, Jos. Westra, dr. Rejo, prof. Petkovška, dr. Rusa, inž. Šušteršiča in druge). Debelakova sama je prevzela kroniko Triglava in glavno redakcijo knjige. Toda druga svetovna vojna in nje posledice so onemogočile izvedbo tega lepega načrta; deloma tudi njeni sodelavci, preobremenjeni z drugim delom, niso mogli dokončati svojih spisov. Debelakova sama je dokončala in lani in letos objavila Kroniko Triglava v Planinskem vestniku. Zanimivi spis, ki obsega vso alpinistično kroniko Triglava do najnovejše dobe (do leta 1940) se bo v PI. v. zaključil leta 1949. Obširno gradivo »O imenu Triglava", ki ga je dr. Jože Rus zbiral in urejeval vsa zadnja leta, še tik do svoje smrti v Dachau-u leta 1944, je ohranjeno. M. M. Debelakova, ki je imela ves ta material v rokah in ga je delno že obdelala, je nameravala po zaključitvi »Kronike« pričeti z objavljanjem izsledkov trudapolnega in vztrajnega stremljenja dr. Rusa.

Tako je Mira Marko v 25 letih svojega planinstva prehodila pot od drzne osvajalke najtežjih sten in špikov ter živahne pripovedovalke o tveganih vzponih do temeljite znanstvene delavke in raziskovalke: dasi je morala ta vsestransko nadarjena žena s težkim srcem opustiti misel na izvedbo svojega življenjskega dela, je vendar tudi s strokovno znanstvenim delom doprinesla znaten delež h kulturnemu poslanstvu alpinizma. Njeno literarno delo pa ni obseženo le v Planinskem vestniku in zgoraj naštetih samostojnih knjigah. V »Našem Obzoru«, ki je nekaj časa tekmoval kot planinska revija s Planinskim vestnikom (1928–29), je objavila leta 1929 ideološki članek »Žene in alpinistika«, v katerem poudarja popolno fizično enakost in sposobnost žene za alpinistične podvige, obenem pa naglaša potrebo, da tudi v najbolj »moški« situaciji ohrani svojo ženskost. V isti reviji je izšla razprava o plezalni tehniki, ki je nekaka študija in priprava za poznejšo samostojno knjigo o tem predmetu. Spisi M. M. Debelakove, zlasti poročila o prvenstvenih vzponih, pa so izhajali tudi v nemških in angleških prevodih, ki jih je po večini oskrbela avtorica sama. Kot večina naših Primorcev, je namreč Debelakova obvladala celo vrsto jezikov (nemščino, italijanščino, francoščino, angleščino) in to tako popolno, da je te jezike celo poučevala in jih gladko pisala. Zlasti velja to o prevodih, ki so izšli v Österr. Alpenzeitung, glasilu vodilnega nemškega alpinističnega kluba. So to med drugimi članki »Kameraden« (Tovariši), (ÖAZ, jan. 1931) v katerem je opisana nesreča E. Držaja v Triglavski severni steni leta 1927. Triglav – Nordwand im Winter (febr. 1938); »In den Juliern« (Clappadorie), ÖAZ 1930. »Sommer und Winter in den Juliern«, kjer obširno piše o prvenstvenih turah v Špiku, Mojstrovki, Višu, Kanjavcu in slika zimske lepote Komne (s skico). V ta list je prispevala leta 1933 tudi izvirni članek »Die Prokletije« (november 1934) s skico, s katerim informira nemške alpiniste o tem zanimivem gorovju na jugoslovansko-albanski meji. Pri smučarski reviji »Der Winter« pa je bila v letih 1930–40 stalna sotrudnica in prispevala vse polno poročil, črtic in člankov. V »Alpine Journalu« pa so izšli njeni spisi: In the Julian Alps; From the Forca Disteis to the Clappadorie (1932); Špik by the NW Face (1932): Triglav North Face in Winter (nov. 1939) in drugi.
M. M. Debelakova je bila izvrstna predavateljica in je govorila o alpinskih temah ne le doma v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, temveč tudi v tujini, tako opetovano na povabilo avstrijskega Alp. kluba v Gradcu, na Dunaju in v Salzburgu; v Angliji pa tekom svojega dveinpolletnega bivanja (1934–36) v Londonu (Alpine Club in Ski Club of Great Britain) in skoro v vseh večjih angleških mestih. Naj še omenim, da se je mnogo pečala z etnografijo in da so v njeni zapuščini celi svežnji zapiskov o šegah in navadah, bajkah, vražah itd. v Sloveniji. Ko bodo gradivo predelali strokovnjaki, bomo spoznali bržčas še novo stran te mnogostransko dejavne žene.

Med osvobodilno vojno se je takoj v pričetku pridružila Osvobodilni Fronti ter vneto sodelovala pri antifašističnih akcijah. Od leta 1945 dalje pa je zlasti vidno njeno delo v AFŽ, kjer je z neštetimi predavanji o marksizmu-Ieninizmu ter o telesni vzgoji uvajala ženstvo Ljubljane in okoliških krajev v novo politično stvarnost ter v pravilno pojmovanje in vlogo planinstva v okviru socializma.

Njeno življenje se je zaključilo dne 27. septembra 1948. Ni bilo dolgo, toda bilo je razgibano, polno dela, načrtov in uspehov. Upravičeno je Mira Marko lahko zapisala v poslovilnem pismu, ki ga je nekaj tednov pred smrtjo poslala svojemu možu, ponosne, dasi skromne besede: »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.«

OBZOR IN DRUŠTVENE VESTI

 Zmagovalki Špika

Uroš Župančič: V tistih dneh letošnje jeseni, ko je bukovje rudeče zažarelo in se v ognjenih zubljih pognalo pod peči, kjer so se zlatili osamljeni mecesni – viharniki, smo zvedeli prežalostno vest.
Umrla je M. M. Debelakova-Deržaj, zmagovalka severne stene Špika, naša najboljša literarna delavka in odlična predavateljica. Beseda je preskromna, da bi povedala vse, kar je nam alpinistom pomenila.
Že dolgo je temu, ko smo se srečali v viharju sredi zime pod Triglavom. Kot prikazen se je izcimila iz megla in snegov, ki jih je vrtinčila nevihta.
Že dolgo preje sem gledal v njej veliko alpinistko. Čim bolj sem jo spoznaval, čim večkrat srečaval v življenju, tem bolj se mi je zdela velika – nedosegljiva.
Še prav posebej pa sem občudoval njen življenjski podvig v severni steni Špika, ko je v naši pionirski dobi, že leta 1926 zmagala to ponosno goro. Takrat se je naš alpinizem komaj slabotno pojavljal, a z njo postajal iz leta v leto bolj uspešen in zmagovit.
Njeno delo za pozitiven razvoj našega alpinizma je tako ogromno, da ga bo mogla pravilno oceniti šele objektivno pisana zgodovina, ki bo M. M. Debelakovo postavila na ono mesto, katero si je s svojim vsestranskim delom zaslužila.
Resnica je, da smo se od M. M. Debelakove veliko naučili mi in se bodo učili še pozni zanamci; v njenih literarno popolnih člankih bo vsakdo, ki ljubi gore in borbeni alpinizem v službi naroda in domovine, našel nebroj najboljših napotil, ki mu bodo v pomoč, ko si bo utiral težko pot v vrhunski alpinizem.
Kadarkoli sem jo obiskal na domu, vedno sem slišal iz njenih ust bodrilne besede, vedno sem jo dobil pri delu, vedno je govorila le o načrtih, katere moramo za dobro slovenskega alpinizma izvršiti. Nikoli ni mirovala. Kakor je bila borbena in uspešna v najtežjih stenah doma in v zamejstvu, tako marljiva je bila v literarnem delu. Alpinistka, s kakršno se ne morejo ponašati drugi alpinski narodi sveta, je ponesla sloves našega alpinizma v tujino. Po njenih delih so spoznali naš alpinizem tudi tam, kjer so dvomili o sili našega naroda.
Da bi bila njena svetla podoba še jasnejša in večja v nas, smo po njeni smrti poizkušali preplezati njeno, Deržajevo in Šumrovo smer v severozapadnem razu Špika, ki so jo preplezali v letu 1931. Po sedemnajstih letih nam je uspelo to njeno smer prvič ponoviti. Tam v prevesah Špika smo znova dobili potrdilo, da je bila M. M. Debelakova visoko nad nami vsemi. Njeno veliko življenjsko delo je ostalo na žalost nedokončano. Z najboljšimi sodelavci je pripravljala knjigo o Triglavu, ki ga je hotela prikazati tako mogočnega kot Triglav je in zasluži.
Delo, ki ga je M. M. Debelakova v svoji življenjski dobi opravila za naš alpinizem, je tako ogromno in bogato, da bomo njeno prerano smrt občutili in obžalovali vsi, katerim je količkaj do pozitivne rasti našega narodnega planinstva.
Na mizi pred menoj je zbirka starih klinov iz najtežjih sten in smeri v naših gorah. Na častnem mestu sta dva, ki jih je zabijala spretna in jeklena roka pokojne M. M. Debelakove. Eden je oni iz centralne smeri v severni steni Špika, drugi je poslednji iz severozapadnega raza Špika, ki sem ga po sedemnajstih letih izbil iz skale v spomin na njo, ki mi je in bo vedno vzor alpinistke in žene.
Če za koga velja, velja za M. M. Debelakovo Aškerčev stih:

»V delih svojih sam boš živel večno ...«

Lik M. M. Debelakove bo stal v zgodovini našega alpinizma tako ponosno in izklesano kot stoji mogočni Špik sredi svobodnih slovenskih gora.