Jutro - Josip Ciril Oblak: (Iz «Knjige popotnika«.)
Popotni človek ne hodi v prosto naravo, v božji svet zato, da bi tam študiral in seciral. Čustvena stran duše je tista, ki ga žene na svetlo trato, v tiho dolino, v temni gozd, v pečine in na vedre višave. On je estet, ki išče lepote in veličastja v harmoničnem delovanju prirodnih sil. On je, ki gleda v pokrajini največji, najpopolnejši umotvor, on je, ki prisluškuje simfoniji prirodnih glasov. In vendar ima od teh tu zopet vsak še svoje posebno zanimanje za posameznosti v tem ogromnem, brezdanjem in brezmejnem prirodnem bogastvu. Kdor pa motri in hodi le za posameznostmi, nima očesa in čustva za celoto – on ni med njimi ... Daleč proč od njega je poezija – in kdor se ni niti približal hramu modric ter pogledal njih tajne – ta ni moj, ne Cankarjev popotnik.
Pravi smisel za prirodo se poraja v človeku razmeroma jako pozno, ljubezen do prirode je čut že jako zrelega človeka, – v letih zelenih je planinstvo največ modna norost, ali vsaj le površno uživanje prirode brez pravega poglobljenja. To se kaže tudi v literaturi. Pri Slovencih in Slovanih sploh je ljubezen do prirode posebno izrazita. O tem pričajo že naše narodne pesmi. – Ni ga skoro večjega slovanskega duha, ki ne bi bil prisluhnil božjemu koncertu v prirodi. Zdaj pa je »izbruhnila« poleg navadnih smrtnikov – »planincev«, ki iščejo utehe in razvedrila v prosti prirodi brez vsake tekme –, še posebna »panoga« planinstva pod bleščečo krinko »alpinizma, plezalstva ali veleplaninstva«.
Plezalstvo kot tako ne more biti nikaka specijelna panoga planinstva. Nimam načelno nič proti plezanju, dokler ne postane samemu sebi namen in dokler se ne izrodi v navadno – rekorderstvo, ki je Kugyju zoprno, – ker je s tem ponižano planinarstvo na nivo – navadnega sporta. Treba samo, da se uprizore še dirke, potem se je lahko udeležijo tudi razni potopisci, ki pišejo, da so »dosegli še dokaj dober čas«, tudi starejši, ki pripovedujejo po svojih akribijah, da tako hitro hodijo, da jih ne morejo dohajati tovariši ...
Pravo planinstvo ne leži rekorderstvu. Kajti sicer bi bil še tako brezidejen plezalec – med kravjimi in kozjimi pastirji jih je največ – tudi največji planinec. S tem je prav tako kakor z idejo telesne in duševne vzgoje: po teh pojmih bi moral biti našim telovadcem ideal vseh idealov cirkuški akrobat, ki ga navdaja kvečjemu ideja kruhoborstva ... Kdor pa išče v »gojenju« takih idej svoj kruh, izgubi že v naprej nimbus, ki ga daje človeku čisti idealizem ...
Planinarstvo ni nikak šport. Planinstvo je zadeva srca, čustvovanja in estetskega duha, je motrenje in uživanje prirode v njeni harmoniji in estetični lepoti, je kakor umetnost. Priroda pa je povsod lepa. Tudi barje ima svoje tajne lepote, ki jih razume le oni, ki se je poglobil v knjigo prirode. Je nekaj vsestranskega, rekel bi, univerzalnega v ideji ljubezni do prirode.
Med planincem in planincem je velika razlika, tako velika, kakor je med pravim pesnikom in pesnikunom. Planinstvo ne leži samo v plezanju po kaminih in stenah, saj uživanje prirode je umetnost estetskega motrenja njene harmonične celote. Stena je lepa, morda še lepša v primerni razdalji.
Človek, ki rije samo v stene ter oznanja svetu, da najde le tam vso lepoto, se mi zdi, kakor kipar, ki ne bi videl v idealno estetski podobi celega človeka, nego bi istega razparal ter nam kazal njegovo drobovje ... To je morda sicer zanimivo delo, toda to ni umetniško doživljanje ... Gotovo ima tudi to nekaj zase, ali nikar se naj to ne proglaša kot višek »planinarstva« ali celo za umetnost. Gledam pa na planinstvo sploh s stališča umetniškega doživetja. Ne rečem pa, da tudi plezanje dostikrat ni potrebno za dosego cilja, – toda plezanje in samo plezanje v stene si vzeti kot načelo in izključiti iz svojega – recimo – študija vsako drugo formo prirode, se mi vidi raz gornje stališče zelo, zelo enostransko.
Kdor hodi in planinari po tem božjem svetu s pravim razumevanjem, ko ga zanima cel Kosmos, bo hodil tudi še v pozni starosti, ker je postalo tako zvano planinstvo, ki ni drugega kakor poglobljena ljubezen do prirode, njegov alter-ego. Kdor pa danes samo pleza in pleza – pri njem se moramo vprašati, ali bo plezal in se sploh kretal v tej božji prirodi še čez 30 ali tudi 10 let, ker se pozneje, ko mu moči opešajo, največkrat izkaže, da je bil navaden – modni hlastač ali rekorder ... Zato je temu primerna tudi tozadevna »literatura«, t. j. popisovanje takih plezalnih, oziroma tako zvanih prvenstvenih tur.
Erjavec, sam navdušen turist, bi precejšnjemu delu potopiscev posvetil kaj sličnega, kakor je onim, ki so živeli za njegove dobe. Popisal bi morda po njih receptu pot iz Ljubljane na Rožnik, ali pa na ljubljanski grad – potopis For Ever! V takem potopisu bi jim s svojo znano ironijo in satiro pokazal vse slabosti, ki se skoro ponavljajo vsakih toliko let, odkar je zagledal beli dan oni slavni potopis in odkar ni za Erjavcem nikdo več »potipal« teh naših »literatov«.
V zadnjem času je pri vseh narodih, zlasti nemškem, narasla ogromna turistična literatura, ki tvori znamenit del i v znanstvenem i v leposlovnem oziru, a priznati je treba, da se je prav v tej panogi nabralo tudi največ plevela.
Tako tudi pri Slovencih. Imamo zdaj še posebno »plezalsko literaturo«. Ta pa je zelo podobna Erjavčevi sodobni potopisni literaturi, samo da se je ona gibala po gričih in dolinah, ta »nova« pa se je preselila v stene, oj stene! Tu so časi in sekunde še znamenitejše, ker tu gre za – rekorde! Tu je treba predvsem – prosto po znamenitih vzorcih – za človeštvo in njegovo zgodovino povedati prevažni čas vstopa točno ob 12.15 uri ali vsaj 12.18 in še par kislih sekund pri »izstopu« – iz stene seveda!
Pisanje o tako zvanih prvenstvenih turah pa je stvar strogega zaupanja, katero se prisoja samo človeku visoke moralne kvalitete; kajti take ture se ne dajo kontrolirati po javnosti. Tudi če ga kdo pozneje preizkusi, pa najde drug položaj, ga lahko zavrne lažnivi rekorder, da je pač plezal v drugo smer.
Kugy mi je zapisal v svojo znamenito knjigo, ki mi jo je podaril (česar nisem svojčas obelodanil urbi et orbi): »Dieses bescheidenes Buch ist kein Sportbuch. Es möhte ein hohes Lied sein zum Preise der Berge.«
In je dejal, če me kdo vpraša, kakšen mora bit popotnik, naj mu odgovorim: wahrhaft und bescheiden! Ali čujete: wahrhaft und bescheiden! ... Mislim, da vam ni treba prestavljati teh dveh besed v slovenščino ...
Ako popisuje steno in nič kot steno ter – sebe in svoje junaške geste, češ: misli so pa samo moje in jih ohranim zase – je to zelo, zelo v nasprotju s starim Kugyjem, ki je zapisal jako mnogo – misli (ker jih namreč ima) in je poln čustvovanja in refleksij (ker jih je namreč zmožen) – razmeroma malo pa o stenah, a poroča jako skromno o svojem »junaštvu«, ki ni junaštvo ...
Znana pa je pri nas in povsod tako zvana lovska latinščina. Ta latinščina se je menda polastila vseh športov, tudi plezalnega. Že naš stari Kadilnik poroča, kako so razni hribolazci oddajali vizitke drugim na sredi pota, da so jih nesli na vrh, sami pa so ostali v senci pod drevesom, njihove vizitke pa so romale na vrh. Tako so torej že v starih časih premagali »gorskega velikana«. Naš stari Triglav je takih storij že vajen.
Zanj ni to nič novega, ampak zelo, zelo staro, kakor je star on sam in sploh človeški rod. Zdelo se mi je, da je zadnjič v spričo zanj in tudi marsikoga drugega brezpomembnega malenkostnega dogodka v njegovi steni samo malo namežiknil in na njegovem kraljevem obličju sem videl dostojanstveno prezirljiv smehljaj, češ: muhe! In zdel se mi je še večji v svojem kraljevem dostojanstvu. Kajti njegova lepota je večna ...
Dr. Josip Ciril Oblak
Jutro, 1. september 1927