Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Grozni trenutki v severni steni Triglava

  09.07.1927

dLib.si


Za G-L pripravil: France Malešič

sobota, 9. julij 1927, ob 19:47, Boris Štupar, ogledov: 1458

Slovenski narod: Kaj pripoveduje ga. Pibernikova o nesreči E. Deržaja
Po njeni zaslugi planine niso zahtevale dveh novih žrtev.

Ker se v javnosti razširjajo nepravilne vesti o nesreči g. Edo Deržaja, se je naš urednik obrnil na go. Marko Pibernikovo, ki mu je iz prijaznosti popisala potek nesreče.

Najin cilj je bil, pripoveduje ga. Pibernikova, da najdeva čez severno steno pravo slovensko pot, ker so dosedaj uporabljive le nemške poti. Ta nova smer bi peljala po stebru desno od Črnega grabna preko severne stene in bi končala na skrajni desni točki Kugyjeve police. Prepričana sva bila, da uspeva. Bila sva tudi dobro pripravljena in opremljena. Dva tovariša, g. Gostiša in g. Kramer, sta naju spremljala do severne stene. Pod steno sva se z Deržajem ločila, izročila čevlje Kramerju in mu naročila, naj jih pusti na Kugyjevi polici. Gostiša in Kramer sta se napotila po Bambergovi poti z naročilom, naj naju čakata na Kredarici najdlje do srede zvečer. Plezanje se je vršilo gladko brez ovir. Najtežjo spodnjo tretjino ture sva imela za seboj. Jaz sem stala prosta, Deržaj pa nad menoj okoli 25 metrov, kar sodim po vrvi.

Kar mi reče Deržaj, da nima stopa, na kar zabije klin v špranjo. Ker je bila špranja nepripravna, je klin le slabo držal, naokoli je pa bila le živa stena in zato ni bilo mogoče uporabljati drugih oprijemkov. Rekla sem mu, naj se ne zanese in naj rahlo stopi na klin. Menila sem, da če pade, itak obvisi na klinu in se mu ne more nič zgoditi. V naslednjem trenutku je zažvenketal klinov karabiner, ozrla sem se na Deržaja, ki je pa že letel čez glavo brez glasu vznak okoli 25 metrov pod menoj. Z glavo in rameni je udaril na rob police, ki je meter in pol široka, nato se je prevalil čez in obvisel še ostalih 5 metrov pod polico. Pod polico se nahaja 350 metrov globok prepad.

V trenutku, ko sem opazila Deržaja, da leti čez mojo glavo, se mi je posrečilo skrajšati vrv za kakih 10 metrov. Takoj sem se pa spomnila, da stojim prosto, nezavarovano in bi me najmanjši sunek potegnil za Deržajem v prepad. Zato sem spustila vrv iz desne roke in se dobro oprijela. V levi nabrano vrv mi je sunek iztrgal, na kar sem se še z levo oprijela skale in prestregla glavni sunek s prsnim košem, kjer je privezana vrv. Sledili so najgroznejši trenutki. Klicala sem na pomoč in bila prepričana, da je Deržaj mrtev. Čakala sem samo še trenutka, da mi roke odpovedo in da strmoglavim z Deržajem vred čez steno v prepad. Kajti vsaka pomoč je bila nemogoča. Roke so mi že popuščale, ko zaslišim izpod police stokanje. To mi je dalo novih moči in vprašala sem Deržaja, če je še živ, ter mu nasvetovala, naj najde primeren stop v steni. Odgovora ni bilo, vrv je pa popustila, kar je značilo, da je Deržaj našel primeren oprijem, kjer bi mogel stati, kajti moje moči so bile izčrpane in držala bi ga samo še nekaj trenutkov.

Ranjeni Deržaj je z neverjetno energijo zbral vse svoje moči in splezal 5 metrov navzgor do police, kjer je nezavesten obležal. Imela sem še 5 metrov vrvi na razpolago, vendar se nisem mogla ganiti. Zaklicala sem mu, nanj si odveže zanjko in naveže kladivo nanj. Pod polico nad prepadom je visel kvečjemu pol ure. Deržaju se je posrečilo zlesti iz zanjke in pritrditi nanjo kladivo, na kar sem vse potegnila k sebi in se po vrvi spustila k njemu. Od padca do tedaj sta pretekli kaki dve uri. Z robcem in obvezami sem mu obvezala rane na glavi in ugotovila, da so kosti na rokah in nogah nepoškodovane, za prsi pa se ga nisem smela dotakniti. Okrepčala sem ga s črno kavo in odpravila sva se navzdol. Navezanega okoli pasu sem ga spuščala meter za metrom po klinih. Ker je bil takrat pri zavesti, je tudi sam pripomogel, da sva z uspehom pred 6. uro dospela na izstopno polico. Vsakih 10 metrov sva kako uro počivala, medtem je Deržaj spal, jaz pa klicala na pomoč. Na izstopni polici sva se srečala z nekim dunajskim plezalcem, ki se je odzval mojim klicem na pomoč. Ta Dunajčan je sprejel ranjenega Deržaja v naročje, jaz sem pa z roba police klicala na pomoč.

Okrog 7. ure je prispel g. Kramer, ki je skupno z Gostišem šele na Kugyjevi polici zaslišal moje klice in pohitel čez Kredarico in Prag v dolino pod steno. Kramer je javil, da mora rešilna ekspedicija skoraj prispeti in res so ob 8. uri dospeli k nam štirje mojstranski vodniki z nosilnico.

Obvezali smo Deržaja bolje, na kar so ga vodniki počasi spravljali čez polico. – Ker leži polica poševno, je bilo spuščanje po nji zelo otežkočeno. Vsled bolečin in slabe razsvetljave s svečami, smo dospeli ob pol 2. ponoči nad rob police. Sveče so nam pošle in zato nismo mogli naprej. Bili smo primorani počakati dneva od pol 2. do pol 4. Z dnevom so prišli Skalaši in skupno z vodnikom prenesli Deržaja na snežišče in nato po poti v Aljažev dom. Že med potjo smo srečali dr. Šlajmerja, ki pa Deržaja ni preiskal, ker je le ta spal.

V Aljažev dom smo dospeli v sredo ob 9. uri zjutraj, to je 24 ur po nesrečnem padcu. V domu je dr. Šlajmer Deržaja preiskal in ugotovil, da rane niso smrtne. Naložili smo ga na voz in prepeljali v Mojstrano. Med potjo sta se pridružila sprevodu oba Deržajeva brata in tik pred Mojstrano še njegova mati. V Mojstrani ga je pregledal še dr. Kogoj, na kar smo stopili v ljublj. vlak in s kolodvora v Ljubljani prepeljali Deržaja z rešilnim vozom v Leonišče. Med potjo je Deržaj deloma spal, deloma bil pri zavesti in govoril ter se šalil z navzočimi.

Iz pripovedovanja ge. Pibernikove vidimo, da je njena velika zasluga, da nista dva naša najboljša plezalca postala žrtve planin. Vsak, ki je že hodil po gorah, bo znal ceniti prisotnost duha in energijo, s katero je ga. Pibernikova, ki je najboljša slovenska plezalka, preprečila veliko nesrečo.

Slovenski narod, 9. julij 1927

eXTReMe Tracker