Jutro: Čudežna rešitev plezalca Deržaja – Junaštvo njegove spremljevalke ge. Pibernikove.
Ljubljana, 6. julija
Kdor še ni hodil po planinah, nima pojma, kako so vabljive in skrivnostno zapeljive. Kogar je prijela strast plezanja po nevarnih stenah in mu je parkrat uspelo doseči kraje, ki so navadnim zemljanom nedostopni, postane drzen planinski junak in kot tak prav lahko tudi žrtev svojega poguma. To sta preskusila naša sloveča gorska plezalca dr. Jug in Topolovec, katerih življenje so za svojo žrtev zahtevale ravno one naše planine, ki so jima bile najbolj pri srcu.
Le izredno srečnemu naključju se imata zahvaliti dva naša sedanja drzna turista in plezalca, mlada gospa Pibernikova, ki je doslej preplezala že najopasnejše stene naših gora, in njen spremljevalec Edo Deržaj.
V torek zarana sta oba odšla iz Aljaževega doma proti Triglavu. Smejalo se jima je krasno jutro, mamili so ju skalnati vrhovi v škrlatu jutranje zarje. Kmalu sta dospela do vabljive Severne stene, ki ima na vesti največ žrtev med vsemi našimi planinami. Sklenila sta plezati v novi smeri, ki so jo smatrali doslej še za nedostopno:
desno od tako zvanega Nemškega stebra in nato
skozi Črni graben čez stene v smeri Zaplanje.
Privezana na 30 m dolgi vrvi sta se s polahkim plezanjem dvigala od klina do klina, ki sta jih po potrebi zabijala v skalo na mnogih krajih celo v navpično steno. Okrog 8.30 dopoldne, ko sta preplezala ravno prvo tretjino, jima je zastavil pot gorski škrat, ki z zavistjo gleda zemljane, kadarkoli se približajo v njegovo skalnato kraljestvo. Kdor je plezalec, ga pozna ...
Ko je Deržaj stopil na klin, ki ga je pravkar zabil v steno, se mu je odlomil. Spremljevalka, zvezana s tovarišem na vrvi in držeča se v steni 25 m globlje pod njim, je tedaj ugledala strašen prizor:
Deržaj je naglo padal ob steni preko njene glave.
Krčevito se je gospa Pibernikova oprijela opor in pričakovala konec padca, ki se je zdel neizogibno smrten. Toda po pravem čudežnem naključju tokrat smrt ni bila usojena. Deržaj je padal kakih 50 m, in sicer 25 m nad gospo Pibernikovo in nato 25 m pod njo. V najbolj kritičnem trenutku, preden je plezalko s silnim sunkom potegnil v neizmerni prepad, je priletel na rob skalnate police, široke dober meter.
Nato se je Deržaj skotalil čez polico ter obvisel na vrvi nad prepadom.
S tem, da je trenotno obtičal na polici, je bil sunek zmanjšan, drzni plezalki pa dana možnost, da je obdržala svojega tovariša, visečega kakih pet metrov pod polico, nad zevajočim breznom.
Strašni so morali biti trenutki mlade dame, ko je videla pod seboj tovariša, o katerem ni vedela, ali je še živ človek ali truplo. Ko je držala vrv nekaj ur, ki so morale biti kakor dolga večnost, se je Deržaj spodaj začel zavedati in je polagoma prilezel nazaj na polico, kamor se je nato odpravila tudi spremljevalka. Videla je njegove rane in jela je klicati na pomoč, toda nikdo se ni odzval v gorski tišini, čeprav je gospa Pibernikova slišala pod seboj v dolini in ob straneh na turistovskih potih ljudske glasove. Ni ji preostalo drugega, kakor da z vsem naponom energije spravi nekoliko ojačenega ponesrečenca, še vedno privezanega na vrvi in težko se opirajočega, preko klinov nazaj do kraja, ki je od spodaj vsakomur dostopen.
Šele okrog 18. zvečer je prispel k njima med skale neki plezalec – Dunajčan. Bil je opozorjen od družbe, ki je šla čez Prag in slišala klice na pomoč. Dunajčan je najprej odšel v Aljažev dom, kjer je obvestil oskrbnika in nato prihitel na kraj nesreče. Ko se je zmračilo, je prispela rešilna ekspedicija pod vodstvom Janeza Rabiča in nekaterih spremljevalcev. S težkim trudom je ekspedicija po nevarnih potih odnesla ponesrečenca v dolino, v Aljažev dom.
Prenos je bil radi teme in bolečin ponesrečenca
izredno težak in je trajal do zore.
Na pomoč se je tudi iz Ljubljane v torek zvečer odpeljala nadvse požrtvovalna gdč. Pavla Jesihova z g. Martelancem proti Mojstrani. Na Jesenicah se jima je pridružil znani turist Joža Čop. Trojica je takoj v noči krenila na kraj nesreče. In tako so zjutraj skupno nekoliko pred tretjo uro prinesli poškodovanega Deržaja v Aljažev dom, kjer mu je prvo pomoč nudil vseuč. prof. dr. Šlajmar. Ugotovil je precej znatne poškodbe na glavi in na plečih, vendar niso smrtno nevarne.
Vsi, ki poznajo položaj, in oni, ki so bili pri rešilni akciji,
smatrajo za izredno srečo v nesreči, da Deržaj
in tudi njegova spremljevalka nista zdrvela v smrt.
Čestitajo srečnemu ponesrečencu na takšnem izidu, spremljevalki pa k izrednemu junaštvu.
Danes dopoldne so Deržaja odnesli iz Aljaževega doma v Mojstrano in na kolodvor v Dovje, odkoder se je popoldne ob 16.30 v spremstvu svojih prijateljev in sorodnikov pripeljal v Ljubljano. S kolodvora so ga z rešilnim vozom odpeljali v sanatorij Leonišče, kjer se zaveda in utrjuje upanje, da bo kmalu okreval.
Jutro, 7. julij 1927