Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Viteški kralj v naših loviščih

22.10.1934

dLib.si


Spominski križ na Brani (1.)


ponedeljek, 22. oktober 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1765

Jutro (1934) - Ivan Zika: Nepozabni spomini na lovske dogodke pod Kamniškimi planinami - Rzenikova stena odslej Aleksandrova

Pozimi leta 1921 smo v Kamniku prvič radostno pozdravili v svoji sredi Nj. Vel. kralja Aleksandra, ki se je na povabilo Sl. lovskega društva udeležil lova na gamze v Kamniški Bistrici. Po uspelem lovu se je vladar na povratku s svojim spremstvom ustvaril na kamniškem glavnem trgu, sedaj trgu kralja Aleksandra, kjer ga je sprejela velika množica, ki je prihitela od blizu in daleč, da vidi in pozdravi junaka svetovne vojne in modrega voditelja zedinjene Jugoslavije. Ob burnem vzklikanju množice ga je pozdravil župan dr. Rihard Karba, izražajoč naše veliko veselje nad odlikovanjem, ki ga je izkazal s svojim obiskom starodavnemu Kamniku. Ko je še izrazil željo, da nas vladar ponovno obišče, se je kralj zahvalil z ljubeznivimi besedami za sprejem in pozdrav z zatrdilom, da ga je lepota Kamniške Bistrice tako navdušila, da bo rad in z veseljem o prvi priliki zopet prihitel na lov naše planine.

Takrat si pač nismo mislili, da bo kralj Aleksander kdaj tako odlikoval Kamnik in si izbral Kamniško Bistrico za svoje najljubše lovišče. Iz svoje kraljevske rezidence na Bledu je delal pogoste izlete v Bistrico, kjer je včasih ostal tudi po več dni sam ali pa z Nj. Vel. kraljico Marijo. Posebno vesel pa je bil vladar, kadar je mogel pripeljati s seboj vse tri prince, ki so navdušeni nad lepotami divnega planinskega raja v Kamniški Bistrici, vedno znova prosili svojega kraljevskega očeta, da jih vzame s seboj. Medtem ko sta se kraljevska roditelja podala na lov na gamze visoko gori pod strme stene, so princi radostno rajali po zeleni trati onkraj izvira Bistrice, se igrali ob potoku in prihajali tudi k izviru, kjer stoji bistriški planinski dom. Največja pa je bila radost mladih princev, kadar so zajezdili konjiče in se podili na izlet proti Žagani peči, v dolino Bele k znanemu slapu Orglicam, ali pa v kak drug del našega lepega bistriškega konca.

Kraljev lovski dvorec
Krasote naših planin in lovsko bogastvo bistriškega revirja sta navdušila vladarja, da si je dal v bistriški dolini zgraditi ličen lovski dvorec, za katerega je napravil načrte naš največji arhitekt Josip Plečnik. Na lepem prostoru onkraj idilične trate ob izviru Kamniške Bistrice je postavil arhitekt zgradbo, ki po svojem slogu napravlja vtis preprostosti in enostavnosti, vendar pa tvori s svojo prikupno domačnostjo v krasnem okviru zelenih gozdov in skalnih grebenov tako skladno in lepo sliko, kakršno more zamisliti le genijalnost velikega umetnika. Iz belih apnenčevih skal zgrajena osnova, temni odraz gornjega dela stavbe, prosto rastoče smreke okrog poslopja, z belim peskom iz struge bližnjega hudournika Sedelščka posuta steza, zelena trata, po kateri prosto rastejo cvetlice in grmovje — nič ni izumetničenega, nič pretiranega. Vsa okolica je ohranila prvotni značaj divne gorske prirode, v kateri je dvorec nadvse lep in prikupen.

Ob pogledu na dovršeno stavbo je vladar glasno izrazil svoje veliko zadovoljstvo, katero je naglasil tudi s tem, da je tako rad in tako pogosto prihitel iz Bleda v Bistrico.

Iz oken dvorca, v katerem so zgoraj samo sobe za kralja, kraljico in prince, je krasen razgled na skalne vrhove Kamniških Alp. Ponosni lok strmega skalnega grebena zaključuje na vzhodu velika piramida 2247 metrov visoke Brane, ki ponosno zre na prostrani lovski revir in kraljuje nad njim kakor zvest in nedostopen čuvar. Ko so koničasti vrh Brane pozlatili prvi solnčni žarki, da je zažarel v rožnati jutranji zarji, je vladar iz okna svoje sobe pogosto opazoval, kako se iz pokoja bude planine v mlado jutro in kako se na njih poraja življenje, ki ga človek niti ne sluti.

Kralj na samotnih pohodih
V razdrapanih sivih skalnih stenah, ki so j im elementarne sile vdihnile lepote divje alpske romantike in katere v prijetni menjavi oživljajo zelene trate s skromnimi grmički planinskega bora in z redkimi alpskimi cvetkami, je vladar, veliki ljubitelj narave, občudoval gamze.

V tej tihi samoti veličastne alpske prirode, daleč proč od dnevnega hrupa, je kralj Aleksander tako rad prebil nekaj ur, ki si jih je določil kot odmor med svojim napornim in plemenitim delom, posvečenim narodu in svetli bodočnosti naše domovine. V spremstvu direktorja dvornih lovišč ali pa enega izmed lovskih čuvajev svojega lovišča se je pogosto vzpel visoko v planino pod strme stene Brane, Planjave ali Rsenika, obhodil najtežavnejše dele revirja in dokazal, da je res pravi planinski lovec. Mnogo bolj ko velike pogonske love je ljubil kralj Aleksander samotne pohode. Na zalazu je včasih po več ur občudoval prekrasno naravo okrog sebe, opazoval gamze in izbiral za strel najlepšega samca. Kot izvrsten strelec je redko zgrešil cilj in baš v Kamniški Bistrici si je priboril nekaj najlepših lovskih trofej. Ko se je vračal z lovskega pohoda v Bistrico, pogosto že prav v poznem mraku, je bil vedno veselo razpoložen. Turistom, ki so ga večkrat srečali v Kamniški Bistrici, je vračal pozdrave s tisto ljubeznivo prisrčnostjo, zaradi katere je bil tako priljubljen med narodom.

Vladar in Bosov Tine
Kraljeva družina je bila v Kamniški Bistrici vedno brez vsakega ceremonijela. Kralja in kraljico je spremljal le upravnik dvornih lovišč g. inž. Ciril Dimnik, kraljevska lovca in njiju goste pa so spremljali na lov na stojišča ali pa zalaze lovski čuvaji pokojni Bosov Tine, Špin, Lojze Kemperle, France Uršič in drugi.

Vsa ljubeznivost in plemenitost našega vladarja se je razodevala na najprisrčnejši način v njegovem občevanju s preprostimi gonjači, delavci in lovci. Z osemdesetletnim Bosovim Tinetom, ki je bil 60 let lovski čuvaj v bistriškem revirju in strah vseh divjih lovcev, se je vladar večkrat zapletel v dolg pogovor, ki je potekal v prijetni domačnosti, kakor bi se pogovarjala dva lovska tovariša. Preprosti mož je potem ves navdušen pripovedoval, kako dober in ljubezniv je bil kralj v pogovoru in kako ga je zanimala vsaka stvar. O čem ste se menila? O prejšnjih lovskih zakupnikih, o lovu v prejšnjih časih v bistriški dolini, o lovskih doživljajih in o vsem mogočem. Tine je bil presrečen, da je mogel vladarju odgovarjati na njegova vprašanja, še srečnejši pa je bil osemdesetletni mož, ko se je s prožnim korakom vrnil iz najtežavnejših in najnevarnejših poti lovskega revirja in je čul pohvalo iz vladarjevih ust.

Mlad, a zanesljiv čuvar
Na lovu, ki je bil proti koncu avgusta v Kamniški Bistrici in na katerega je kraljevska dvojica povabila tudi angleškega poslanika na našem dvoru g. Hendersona in nemškega poslanika von Hassela, je vzbudil veliko veselost v kraljevi družbi dogodek, ki si ga je 11-letni Tinček, sin korporacijskega gozdnega čuvaja v Konjski, vtisnil globoko v spomin!

Čuvaj na Konjski je imel nalogo, da ne sme spustiti nobenega avtomobila po cesti v lovišče. Ker je šel čuvaj z doma, je opravljal to dolžnost 11-letni Tinček. Z energičnim glasom je ustavil avtomobil, v katerem je sedela kneginja, ki je mladi stražar seveda ni poznal. Visoka dama je bila seveda v zadregi, ko ji Tinče ni pustil nadaljevati poti. Ponudila mu je 20 dinarjev napitnine, dodala še nadaljnjih 20, toda Tinče se ni dal omehčati m podkupiti.

Ko je kralj izvedel za dogodek, je hotel videti odločnega stražarja. Pogladil ga je po laseh in ga pohvalil: »Ostani vedno tako trden in značajen in ne daj se nikoli od nikogar podkupiti!« Svojim gostom pa je kralj pripomnil: »Ta bo dober čuvar mojega lovišča in domovine.« Ko je Tine odhajal od kralja, je tiščal v roki celega »jurja«, vladarjevo naročilo pa si je zapisal globoko v srce in ga bo vedno zvesto izpolnjeval.
Kako dober in plemenit je bil naš viteški kralj, dokazuje tudi naslednji dogodek:

Kralj pri ranjencu
Kraljevi lovski čuvaj France Uršič je na strmi lovski poti pri povratku z lova tako nesrečno padel, da se je močno udaril na koleno in so ga nato morali podpirati pri hoji v dolino. Ko je vladar povprašal, kje je France, in so mu povedali, da se je udaril na koleno, je z očetovsko skrbnostjo poizvedoval za njegovo nezgodo.
»Ali se je hudo udaril? Ali je nevarno?«
Zvečer so bili lovci zbrani na pogovoru v lovski sobi s Francetom, ki je z obvezanim kolenom ležal na divanu. V dimu cigaret in pip so ob skromni luči komaj videli drug drugega. Naenkrat se vrata lovske sobe odpro in še preden so lovci mogli videti, kdo je prišlec, je stal sredi med njimi kralj in ljubeznivo izpregovoril:
- No kje pa imete ranjenca?
— Tu sem, Veličanstvo, se je oglasil France, ko je presenečen videl, da velja kraljev prihod njemu.
— Kako je z rano? Hudo boli? Je vladar prijazno vprašal Franceta, ki od osuplosti ni vedel, kaj bi počel.
— Prej me je hudo bolelo, zdaj pa je že mnogo boljše, le na nogo še težko stopim, je odvrnil France z ležišča.
— Samo da ni kaj hujšega, Je vidno zadovoljen rekel vladar in z ljubeznivim pozdravom spet odšel iz sobe.

Lovci so bili osupli. Tolike pozornosti in skrbnosti pač nihče ni pričakoval od vladarja. Toda tak je bil naš dobri kralj vedno in povsod, kjer je prišel v stik z narodom, ki ga je zato spoštoval in ljubil kakor svojega očeta.

Zadnji lovi
Tudi letos se je kralj takoj po svojem prihodu na Bled podal v spremstvu adjutanta v Kamniško Bistrico, kjer je ostal 4 dni. Obhodil je velik del lovskega revirja, se zanimal za nove preureditve v lovišču in se v krasni prirodi naših Kamniških Alp veselil prijetnega lovskega razvedrila. Vsaka novost ga je zanimala in ko se je peljal z avtomobilom po bistriški cesti, je z zanimanjem opazoval delo v porfirnih kamnolomih. Dal je ustaviti avtomobil, gledal delavce pri težkem delu in povprašal, čemu bo zeleni gramoz, ki ga tare veliki železni drobilec. Ko so delavci pojasnili vladarju lastnosti porfirnega gramoza in povedali, da posipajo z njim ljubljanske ceste, je s prijaznim pozdravom zopet krenil naprej. Ob vladarjevi ljubeznivi pozornosti so bili delavci presenečeni: Koliko gre ljudi tod mimo, pa nam le redki privoščijo prijazno besedo. Kako dober je naš vladar!

Par dni predno je odpotoval z Bleda in se podal v Bolgarijo polagat nove temelje miru in složnega sodelovanja obeh bratskih narodov, je prihitel vladar v Kamniško Bistrico na kratek popoldanski lovski izlet, ki je bil poslednji v njegovem življenju. Bilo je 31. avgusta ob 13., ko je lovski čuvaj Lojze Kemperle prejel sporočilo, da se je odpeljal iz Bleda v Bistrico Nj. Vel. kralj z visokimi gosti. Lovski čuvaj je brž obvestil svoje tovariše, ki so takoj pripravili vse potrebno, da spremijo kralja in njegove goste na zalaze. Kmalu so se ustavili v Bistrici avtomobili in vladar je že od daleč veselo zamahnil z roko v pozdrav in zaklical:

»No, Lojze, ali bomo danes kaj streljali?«
— Mogoče, Veličanstvo, je odvrnil lovski čuvaj.
Visoka družba se je takoj podala na lov. V kraljevem spremstvu so bili angleški princ Jurij, bolgarski knez Ciril in knez Pavle. Spremljal jih je samo direktor dvornih lovišč inž. Dimnik. Visoki lovci so se podali na lov na 4 najlepše točke bistriškega revirja. Nj. Vel. kralj Aleksander je krenil z lovskim čuvajem Lojzetom v dolino Bele pod visoko in nepremagljivo steno Rsenika. Bil je izborno razpoložen. Na zalazu je kralj kmalu opazil velikega gamza, ki se je mirno pasel po zeleni trati in obrnjen proti kralju zadovoljno kimal z glavo. Kralj je z navdušenjem velikega ljubitelja narave opazoval krasni eksemplar in se nikakor ni hotel odločiti za strel. Medtem pa je počil strel pod Brano. Eden visokih kraljevih gostov je pogodil gamza.

Kralj se je pomaknil višje na drug zalaz, od koder je opazil 4 gamze, ki so se podili v krogu po trati. Kralj je z zanimanjem spremljal njihov veseli ples in izbiral najlepšega, vendar pa se tudi tu ni odločil za strel, živali so se v svojem plesu v hipu obrnile in zdivjale za skalovje. Na levi je odjeknil že tretji strel, ki je kralja navdal z velikim zadovoljstvom, da so vsi trije njegovi gostje streljali. Bil je sijajno razpoložen in je z nasmehom rekel:
— No, pa drugič, saj je še čas. Obljubil je, da bo takoj po povratku iz Francije spet prihitel v Bistrico.

Najvišjega lovca ne bo več!
Lovci so se že veselili ponovnega kraljevega obiska v bistriškem lovišču in z zanimanjem spremljali triumfalno vladarjevo pot v Francijo. Po strašni vesti o marseillški tragediji je zavladala v bistriški dolini neizmerna žalost. Lovci so plakali ob misli na tragično smrt dobrega vladarja m so bili neutolažljivi ob bridki resnici, da njihovega gospodarja, kralja Aleksandra ne bo več v ljubljeno Kamniško Bistrico. Pogreznjena v žalost je samevala te dni Bistrica ta Kamnik je plakal za svojim najvišjim gostom. Potrti so klonili meščani glave, planinci pa so v rekordnem času izvedli akcijo, da se postavi na Brani, najvišji točki kraljevega lovišča, železni križ z žalno zastavo. V globoki pieteti do vladarja so z veliko požrtvovalnostjo ta naporom, ki ga v tem času ne bi napravili za nobeno nagrado, razvili zastavo na skalnatem vrhuncu. Kamniška občina je poklonila na krsto blagopokojnemu kralju kot zadnji pozdrav s planin lep venec iz smrečja, mahovja in najlepših planik. Planike so bile v letošnjem poletju natrgane v steni Rsenika, kjer je bil kralj Aleksander zadnjič na lovu. Kamničani so sklenili, da bodo poslej imenovali visoko ta nepremagljivo Rsenikovo steno po blagopokojnem vladarju — Aleksandrovo steno.

Kraljevi lovski čuvaji iz bistriškega revirje so v zelenih lovskih oblekah odpotovali - kamniškim vencem v Beograd, da spremijo vladarja na njegovi zadnji poti ta se v bolesti poslovijo od svojega dobrega gospodarja. Na kraljevem dvorcu v Bistrici in na visoki Brani vihra žalna zastava, naravo je ovila v pajčolan tožna jesenska megla, iz katere se tu ta tam pokažejo trdi obrisi gorskih velikanov, pokritih z belo plastjo prvega snega. Kamniške Alpe v bridki žalosti tugujejo za svojim kraljevskim lovcem ta najvišjim prijateljem — kraljem Aleksandrom.

I. Zika
Jutro, 22. oktober 1934

eXTReMe Tracker