Slovenske novice - Marjan Raztresen: Zaradi zategle birokracije so željo velike alpinistke Pavle Jesih sorodniki uresničili šele zdaj
LJUBLJANA –Veliki slovenski alpinistki Pavli Jesih so najožji sorodniki skoraj štiri desetletja po njeni smrti izpolnili zadnjo željo, ki je doslej niso mogli. Žara s pepelom njenega telesa je bila od leta 1976 pokopana v družinskem grobu na ljubljanskem pokopališču v Štepanji vasi. Po opravljenih zapletenih administrativnih postopkih so ga njena pranečaka Jakica in Aleš ter Alešev sin Tim v enem redkih lepih letošnjih poletnih dni odnesli na vrh 2472 metra visokega Špika v Julijskih Alpah, Pavline najljubše gore, in ga raztrosili po njenem skalovju. Čisto zase jo je za vse večne čase vzela gora, na kateri je preplezala vrsto težavnih alpinističnih smeri, s soplezalcem Jožetom Lipovcem leta 1931 tudi prvenstveno Skalaško smer v njenem osrednjem stebru.
Onesnažila bi okolje!
Samosvoja, kot je bila vedno, je svojemu nečaku Josipu Jesihu, znanemu ljubljanskemu gostilničarju, mecenu in kulturniku, edinemu, ki mu je v zadnjih mesecih svojega življenja dovolila, da jo je obiskoval, zaupala željo, da bi večno počivala na njej tako ljubi gori. Ko je prišel tisti dan, je nečak Josip storil prav vse, da bi ji izpolnil to željo, vendar je bila takratna oblast neizprosna: s tem dejanjem da bi bilo onesnaženo naravno okolje, je bilo rečeno. Po sili razmer si je pač morala deliti gomilo družinskega groba.
Skoraj četrt stoletja pozneje se je Josip odločil teti Pauli, kot jo je vedno imenoval (ne Pavla, saj je bilo v njenem krstnem listu zapisano Paula), nekje pod Špikom postaviti vsaj spominsko ploščo. Na planini Jasenje nad Gozdom - Martuljkom med Spodnjim in Zgornjim Martuljškim slapom smo ob planinski poti našli veliko skalo in na njej septembra leta 2000 vzidali bronasto ploščo, delo akademskega kiparja in alpinista Marjana Keršiča Belača, na kateri piše: »Veliki slovenski alpinistki Pavli Jesih, 1901–1976. Ni ji bilo dano, da bi iz večnosti zrla v obličje Špika.« Ploščo so odkrili takratni minister za šolstvo in šport dr. Lovro Šturm, podpredsednik Planinske zveze Slovenije Tone Škarja ter alpinista Viki Grošelj in Tomaž Humar. Po tej slovesnosti je bila v bližnji kapeli Marije Snežne, ki jo imenujejo tudi Finžgarjeva kapela, ker je v nadvse skromnem bivalnem prostoru pod isto streho preživel nič koliko poletnih tednov pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar in imel v njej tudi biserno mašo, mašna daritev za Pavlo Jesih in vse v gorah umrle alpiniste in druge gornike, ki jo je opravil dr. Janez Gril.
Pavla Jesih je med Slovenci znana predvsem po tem, da je takoj po koncu druge svetovne vojne skupaj s soplezalcem Jožo Čopom preplezala dotlej nepreplezani osrednji steber v Severni triglavski steni, ki sta ga plezalca hotela imenovati Skalaški steber. Takratna oblast se je odločila, da ga poimenujejo Čopov steber, saj je bil njegov prvi junak vendarle kovinar, njegova soplezalka pa ni bila iz delavskega razreda.
Ponosna v vojni in potem
Pred vojno je bila uspešna podjetnica in lastnica štirih velikih kinematografov, dveh v Celju ter na Ptuju in kina Matica v Ljubljani, ki je bil v prostorih Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu. Pod odrom tega kina je bilo varno skrivališče za člane slovenskega odporniškega gibanja, katerega simpatizerka in podpornica je bila lastnica, v mestu vedno elegantna in odločna dama. Ko so prve okupacijske dni italijanski vojaki do zadnjega sedeža napolnili njeno dvorano, ne da bi plačali vstopnico, in ko je lastnica kmalu po začetku predstave prišla v kino in zvedela za takšno nadutost okupatorjev, je prekinila predvajanje, dala prižgati luči, stopila na oder in v brezhibni italijanščini (enako odlična je bila tudi njena nemščina) vljudno, a odločno povedala, kar je bilo treba, in dejala, da bo film gledal, kdor bo plačal vstopnico. Pol ure pozneje se je v enako polni dvorani predstava nadaljevala.
Po vojni so ji vzeli vse kinematografe, za medvojne zasluge pa so jo bili pripravljeni nagraditi s službo direktorice Triglav filma. Odklonila je tako to ponudbo kot tudi vsa priznanja, ki jih ji je hotela podeliti planinska organizacija. Zadnje mesece življenja so bili njena stalna družba edinole jate golobov, ki jih je bogato hranila okoli svojega stanovanja v starem delu Ljubljane.
Zdaj je naposled našla večni mir med svojimi skalnatimi vršaci.
Marjan Raztresen