Jutro (1934) - Jana Bleiweis: Masiv Olimpa, čigar vrhovi so za bolgarskim Musalo najvišji na Balkanu, to vam je zelo obsežna gorska skupina.
Pretežni del te skupine tvori okroglo, gladko hribovje, iz katerega se — nekako v sredini skupine — dvigne strmo centralna gmota z glavnimi vrhovi: najsevernejšim 2909 m visokim Stefanom, najvišjim 2917 in visokim Mitiko, 2866 m visoko Skalo in 2905 m visokim Sholionom. Ti vrhovi so alpinistično najbolj zanimivi.
Vsi našteti glavni vrhovi leže v enem grebenu, ki poteka v smeri sever-jug. Pri Skali pa se greben zaokrene v velikem loku in poteka naprej v smeri proti severozapadu. Greben od Stefana do Skale je dolg le dobrih 500 m ®račne črte. Ves greben pa je oddaljen od brega Solunskega zaliva okroglo 17 km zračne črte. Prvi turisti, dva Švicarja s vodnikom domačinom, so prišli na najvišji vrh leta 1913. na Stepana pa celo šele leta 1921. Teh zakasnelih prvih vzponov pa ni pripisati težavnosti dostopov, ampak neurejenim razmeram, ki so do leta 1912. vladale na grško-turški meji, ki je potekala tam blizu. Do takrat so gospodarili po vsem pogorju Olimpa Klefti, neke vrste odmetniki, ki so imeli med drugimi tudi to lepo navado, da so vsakega, bodisi geografa, geologa ali turista, ki je stikal tam okoli, ujeli in ga šele proti visokim odkupninami spet izpustili.
*
Tja doli torej smo se namenili v letošnjih počitnicah.
Do Soluna vožnja ni poseben užitek. neusmiljeno. Po treh dneh bivanja v Solunu, kjer smo si nabrali pri mladem grškem planinskem društvu EOS (mislim da elenikon orivatikos syntesnws, ki obstoja od leta 1927.) novih informacij, nas je vlak odpeljal proti Litohoronu, naši izhodni postaji za Olimp.
Še je bila ravnina in vroče in gneča je bila v vlaku, toda vse skupaj nas ni več zanimalo. Le skozi okno smo se ozirali in gledali proti motnim obrisom hribovja na zapadu: tam morajo biti vrhovi božanskega Olimpa, tam je naš cilj! Daljnogled je romal iz rok v roke in mrzlična radovednost in nemir, ki ju občuti pač vsak planinec, ko se bliža novim, neznanim vrhovom, se nas je lotila. Že smo opazili sive stene in prva snežišča; zaslutili smo zrak in veter, ki nam bosta spet pustila dihati.
*
V Litohoronu je bila vsa potrebna oprema kanalu naložena na dva konjička in v zgodnji popoldanski url smo krenili navzgor. Malo vroče je bilo spočetka; toda pozneje, ko je pot zavila med prve borovce, je postala hoja kar prijetna. Pred nekaj urami smo se še kopali v morju, sedaj pa že hodimo v prijetnem višinskem hladu med samo planinsko floro!
»Spilja« je bila cilj tega dne. Je to velika previsna pečina, kakih 1800 m nadmorske višine, pod katere okriljem si je atenski slikar Ithakissios uredil svoje poletno bivališče. Po tri mesece v letu prebije tu v tej gorski samoti s svojim služabnikom. Silno preprost, prijazen in gostoljuben gospod je to. Turisti vseh narodnosti so že prenočevali pri njem in tudi mi smo računali z njegovo gostoljubnostjo.
Že skoro popolnoma se je zmračilo, ko smo prispeli do omenjene »Spilje«. Ob velikem ognju je sedel starejši možiček in nemo gledal prasketajoče plamene. To je Ithakissios. Veselo smo se pozdravili, se predstavili in že nam je odkazal mesta, kjer bomo lahko spali. Seveda nismo izgubljali dosti besed: trudni smo bili, pa smo prav hitro polegli in zaspali. Le slikar je spet sedel k ognju in gledal v plamena.
Šele naslednje jutro smo mogli prav preceniti lepoto kraja, ki si ga je slikar izbral za letovišče. Morje se je spodaj bleščalo kakor kako snežišče. Refleks solnčnih žarkov, ki se odbijajo od vodne gladine, slepi. In tak mir vlada tod okrog. Krasni borovci ustvarjajo nebroj motivov umetniku, ki presedi dopoldneve in popoldneve pri svojem delu. Ves zaljubljen je v te svoje borovce.
Popoldne smo se poslovili od slikarja in odrinili težko obloženi naprej. Šotori, spalne vreče, odeje, vrvi, gorivo, voda. hrana, kuhalne priprave, topla obleka in drugo, vse je moralo z nami. Jasno, da so se trgale vrvice in naramnice pri nahrbtnikih. In da nam ni bilo dolgčas, nas je že kmalu spočetka napadel trop besnih psov, ki niso bili videti nič kaj miroljubni. Saj bi se jih štirje z lahkoto obranili, pa smo bili zaradi težkih nahrbtnikov, fotoaparatov, daljnogledov in drugih stvari, ki so visele od nas, tako neokretni kakor kaki potapljači. Zato je šlo bolj težko pri naši obrambi. Ali šlo je.
Na 2600 m visoko ležeči planoti Issoma Ilias, ki malo sliči naši Korošici pod Ojstrico, smo v nekaj minutah postavili dva šotora. Zadnji čas je bil, kajti prav počasi pa vztrajno so pričele padati kaplje is sivih meglá, ki so ovijale glavne vrhove Olimpa. To se zgodi vedno, če obišče človek prvič nove vrhove. To je krst! Samo v tem primeru je trajal malo dolgo. Deževalo je namreč vso noč. Ker sta šotora bolj majhna, smo se na več mestih dotikali plaht in smo bili na dotičnih mestih krščeni tudi pod sicer varnim okriljem šotorov.
Pa to je bil vendar le samo krst, kajti Zeus je uvidel, da smo prišli od daleč občudovat njegovo lepo kraljestvo in nam ni hotel kratiti s sličnimi ceremonijami našega navdušenja.
V neizbrisnem spominu nam bodo ostala lepa jutra, ko je zgodnje solnce ožarjato steno Stefana, ki se dviga skoro vertikalno nad zeleno kotanjo Issome Ilias. Kot kaka aureola izgleda!
In razgledi z vrhov Olimpa! Saj si je težko predstavljati! Tako vzvišeni so ti koničasti vrhovi, tako osamljeni stoje med morjem in celino, da ne vem, če še kje obstoja kaj podobnega. Potem, ko padejo stene teh vrhov strmo, 200 m globoko na stopničasta prodišča ni videti več vrhov, ki bi te vsaj približno dosegali po višini. Proti jugu in severu ter proti notranjosti Balkanskega polotoka se v motni daljavi znižujejo Olimpova predgorja. Proti vzhodu pa, kjer zrastejo ti skoro 3000 metrov visoki vrhovi direktno iz morja, je pogled najlepši. Ves solunski zaliv leži spodaj kot na zemljevidu, bolj na severu je videti svetlejšo liso; tam je Solun. Na vzhodu pa izteza Halkidika svoje prste daleč v modrino Egejskega morja.
Zvečer, ko so bile doline še popolnoma v mraku, ko je postajalo morje temnejše in je bila dobro vidna le še bela črta, ki loči celimo od morja takrat je bil zopet Stefani ves vijoličast in mogoče še bolj božanski kot v žaru jutranjega solnca.
*
Pri vsej tej lepoti se nam je zdelo toliko bolj čudno, da v vseh osmih dnevih, ki smo jih prebili pod vrhovi Olimpa, nismo videli nobenih turistov. Le pastirji so nam delali včasih družbo! Prijazni ljudje so, vsi črno oblečeni, čez rame jim leže težki kožuhi. Večkrat so stali oprti na svoje dolge pastirske palice pri naših šotorih in nas molče opazovali pri našem delu. Včasih bi radi kaj vprašali, pa se nismo mogli sporazumeti. Sicer smo dovolj spretno vpletali tistih 20 grških besed, ki smo jih znali, med slovenske stavke, ampak kdo ve, kaj so oni razumeli!
Kar težko nam je bilo, ko smo spet ruvali količke in podirali šotore. Zelena kotlinica Issome Ilias in zadaj sivi Stefani sta nam postala tako domača, da smo se poslavljati od njih skoro kot od doma. Bog ve, če nami bo še kdaj damo doživljati sijajna jutra in lepe večere tam gori med modrinama neba in morja!
*
V enem dnevu smo nato spet mimo Spilje, dosegli vročo ravnino in morje. Seveda je bil užitek, ko smo vrgli s sebe težko gorsko obleko, nas same pa v toplo morje.
Večer je bil že, ko smo spet gledali iz morja proti vrhovom in primerjali prejšnje večere, ko smo ob takem času oblačili suknjiče, svetre, rokavice, volnene čepice in lezli v odeje z današnjim, ko bomo v kopalnih hlačkah legli na mehko mivko tik ob morju.
*
Naslednje jutro nas je vlak odpeljal naprej proti Atenam, nakar smo v Pireju spet stopili na domača tla — na parnik Jadranske plovidbe, ki nas je pripeljal nazaj v domovino.
Bleiweis J.
Jutro, 14. september 1934