»Vse ima svoj čas. Je čas, ko se rodimo, in čas, ko umiramo; čas, ko sejemo ... «
Mira Marko Debelak-Deržaj (* 26. december 1904 † 27. september 1948)
Dva zapisa iz AR ... 
Veliki pionirji alpinizma (28. del)
Mira Marko Debelak (1904 - 1948)
Bine Mlač: »Vse ima svoj čas. Je čas, ko se rodimo, in čas, ko umiramo; čas, ko sejemo in čas, ko populimo tisto, kar je posejano«, piše v Ekleziastu. Nemara je zato izredno težko pisati o preteklosti, o ljudeh iz tistih minulih časov, še zlasti tedaj, ko ni v pisani obliki toliko dejstev, da bi pošten kreator zgodovinopisec strokovno in odgovorno naslikal to preteklost in ljudi, tako kot bi najbolje vedel in znal. Če tokrat izpostavimo le ženske, oziroma dekleta iz nekaterih pomembnejših obdobij našega alpinizma vsa stvar postane še bolj zapletena. Kam uvrstiti oziroma kako presojati o Miri Marko Debelakovi, Pavli Jesihovi, Nadji Fajdigovi ali denimo sijajnih plezalkah sedanjega časa, kot so Marička Sabolek-Frantar, Lidija Painkiher, Ines Božič ali Ksenija Lenarčič? Na prvi pogled težak posel, vendar samo dotlej, dokler si ne postavimo često uporabljanega Messnerjevega vprašanja: Kdo med njimi sodi med inovatorje, kdo pa med imitatorje? Odgovor je takoj na dlani, vendar se nanj ne bomo ozirali, oziroma ga ne bomo podali, ker bi to dišalo po špekulacijah, prineslo pa bi tudi zamere. Teh pa je že tako preveč. Za zgodovino našega alpinizma je pomembno le to, da Mira Marko Debelakova nedvomno sodi med prve. To naj bo dovolj za uvod. Kdo je bila ona, kaj je takšnega naredila, da je za sabo pustila neizbrisno sled, pa bi se lahko glasilo naslednje vprašanje. Res, kaj?
Nobenega dvoma ni, da se je njega dni lotila namišljeno nepreplezljivega zidu, prek katerega povprečneži niti niso mogli, niti niso hoteli. Takšno zidovje, seveda v prispodobi, pa mnogokrat kroji usodo ljudi, ki se podajajo v neznano ali postavljajo utečene stvari na glavo. O »zidovju« še ni čas soditi, ne glede na to, da je Mira Marko zapustila ta svet pred natanko štiridesetimi leti, 27. septembra 1948. »Zidovja« je bilo v dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja toliko, da bi zgolj naštevanje napolnilo debelo knjigo. Oglejmo si nekaj jeklenih obrazcev tedanje miselnosti: »Plezalci so bili menda za celokupen odbor SPD samomorilci in tudi šolniki so svareče dvigali svoj glas. Mladina naj bi se pridno učila, nato pa pokorno sedla za uradniško mizo ali kateder in zvesto služila geslu: Vse za vero, dom, cesarja! Ko se je kolo zgodovine malce zavrtelo, je cesarja in zloglasno kratico K.u.K. zamenjal kralj iz dinastije Karađorđevičev. Se je kaj spremenilo? Bore malo, čeprav je K.u.K leta 1918 zamenjala (sprva) obetavnejša oznaka SHS. Še huje. Z Borisom Režkom in njegovo knjigo Stene in grebeni se mnogi niso strinjali in so mu očitali to in ono, zlasti pristranskost, netočne razlage nekaterih zgodovinskih dejstev, nepreverjenost podatkov in še kaj, čeprav njegovim številnim pronicljivim analizam tedanjega stanja v SPD ni moč več pripisati ali odvzeti niti besedice.
Ve se, da so gromovnik dr. Josip Ciril Oblak in njegovi privrženci iz zgoraj omenjenih krogov SPD nenehno poudarjali in zahtevali »netvegano doživljanje gorske prirode«. Kdor ni mislil tako kot oni, tako imenovani planinski popotniki in esteti, je bil deležen vsakršnih lovov na čarovnice ali hudih poimenskih izobčenj. V svetu, kjer ne manjka moškega šovinizma, kjer razsaja primitivizem in kjer je ženska objekt namesto subjekt, ni bilo veselo. Prejkone mora ženska v takem okolju odpreti več bojišč in se bojevati na več koncih s tem, da so njene možnosti nične, kajti miselni srednji vek tedanjih planinskih borcev je bil neizprosen, krut in prepričan v svoji zaplankanosti. To je sličica iz sveta, v katerem so bile na razpolago samo dve možnosti. Ali polnokrvno živeti in se boriti ali sramno životariti in se docela prilagoditi dokazom moči. Z drugimi besedami to pomeni, ukloniti se obstoječim družbenim in društvenim normam.
To je tudi nevsakdanja zgodba o pogumnem mladem dekletu, ženski, ki je bila sredi vsega tega in ki je vzlic temu pognala zaspani vlak našega alpinizma krepko naprej. Seveda gledano iz današnjega zornega kota je to bil le majhen, a silno pomemben zgodovinski premik. Pomen in povezavo z nadaljnjim razvojem našega alpinizma pa bo treba še raziskati in ovrednotiti. Eno prvih ocen njenega udejstvovanja je napisal alpinist starega kova, ki je veljal in še vedno velja med starejšo generacijo za »odpadnika«, pa je kljub temu in vsemu, kar je tudi njega preganjalo, pred štiridesetimi leti ob njenem žalostnem slovesu zapisal: »Še prav posebej pa sem občudoval njen življenjski podvig v severni steni Špika, ko je v naši pionirski dobi že leta 1926 zmagala to ponosno goro. Takrat se je naš alpinizem komaj slabotno pojavljal, a z njo (op. Miro Marko) je postajal iz leta v leto bolj uspešen in zmagovit.
Njeno delo za pozitiven razvoj našega alpinizma je tako ogromno, da ga bo mogla pravilno oceniti šele objektivno pisana zgodovina, ki bo Miro Marko Debelakovo postavila na ono mesto, katero si je s svojim vsestranskim delom zaslužila. Nikoli ni mirovala. Kakor je bila borbena in uspešna v najtežjih stenah doma in v zamejstvu, tako marljiva je bila v literarnem delu. Alpinistka, s kakršno se ne morejo ponašati drugi alpski narodi sveta, je ponesla sloves našega alpinizma v tujino. Po njenih delih so spoznali naš alpinizem tudi tam, kjer so dvomili o sili našega naroda.« Življenjska in gorniška pot Debelakove je bila bogata pot nemirnega duha, ki je ves posvečen goram in kateremu so taiste gore dale »glavno vsebino, pomen in cilj.« Dr. Arnošt Brilej, nekdanji urednik Planinskega vestnika, pravi, da bi jo morali pridružiti navezi, ki nam jo je dala primorska zemlja. Poleg dr. Henrika Tume, »sicer rojenega Ljubljančana, a po delu, življenju in čutenju pravega Primorca« (op. ne pozabimo in to velja zlasti za mlajše, da je bila Primorska dolga leta pod fašizmom in odrezana od Jugoslavije) in goriškega rojaka dr. Klementa Juga, moramo uvrstiti še njo, Miro Marko Debelak.
Njena mati je bila Tržačanka. Oče, dr. Janko Debelak, poštni uslužbenec rajnke avstroogrske monarhije, je pač služboval tam, kamor ga je poslal Dunaj. Zato se ni čuditi, da je Mira Marko rojena v Sarajevu, da je s starši dlje časa bivala v Zadru, nakar so se preselili v Ljubljano. Že kot mlado dekle je kazala nagnjenje do slikarstva. Študirala je v Ljubljani, nato pa še na Dunaju in v Londonu. »Gore so jo pritegnile v svoj objem že takoj po njenem prihodu v Ljubljano.« S še ne polnimi sedemnajstimi leti, se je leta 1921 pridružila novo ustanovljenemu Turistovskemu klubu Skala. Med zagnano druščino imen kot so bili Pavla Jesihova, Lojze Volkar, Lojze De Reggi, Edo Deržaj, je prevzela mesto klubske knjižničarke. Jasno je, da so jo gorniške knjige dodobra »zastrupile« in hkrati krepko pripomogle k formiranju njene plezalske in literarne osebnosti.
Tukaj ni prostora, da bi kaj več razglabljali o medsebojnih odnosih v TK Skala, o raznih žgečkljivih in pikantnih zgodbicah, prepirih in dosmrtnih zamerah, čeprav bo moral neobremenjen zgodovinar tudi to enkrat kritično prevetriti, kajti vse preveč je bilo tega, kar je naš alpinizem med obema vojnama vleklo na stranski tir in povzročalo nemajhne zastoje. Preden malce pokukamo še v njene pisane biserčke, poskusimo odgovoriti še na vprašanje, kakšen vpliv je imel nanjo dr. Julius Kugy? Glede literarnih hotenj zagotovo pozitiven. Čeprav sta se spričkala okoli Kronike Triglava, menda je temu nekoliko botrovala Kugyjeva ljubosumnost, pa sta tudi tukaj posredno in neposredno sodelovala. Ob tem ostane odprto vprašanje njegovega vpliva na njen odnos do ekstremnega plezanja. Kugy naprimer ni mogel vplivati na Comicija, čeprav ta vseeno pozneje v nekem spisu prizna, da mu je dal misliti. »Strmemu sledi strmejše, vendar se sprašujem: do kam? Do tam, dokler me veseli.« Stari gorski poet ni zgolj podvomil v to, njemu nedoumljivo veselje, marveč je svoje dvome sejal naprej, na druge, mlajše.
Ženska duša, je pač le ženska duša, četudi ji je ime Mira Marko. Če bi vrtali naprej in se vprašali, kakšen vpliv pa je imel Comici na Debelakovo, bi ostali brez pravega odgovora. A vendarle to so reči, ki prav tako motijo s svojim nelogičnim potekom, saj niti ona niti TK Skala nista bili osamljen otok v morju tedanjih burnih dogodkov in dogajanj. Torej bo vzroke za capljanje na mestu treba še poiskati, dasi je Boris Režek nekatere izpostavil. Tako v svoji knjigi Stene in grebeni piše (str. 248), da po letu 1933 »nastopa zastoj v našem plezalstvu. Slednjega naj bi povzročili docela življenjski razlogi.« Vendar pri tem Režek zanemarja dejstvo, da se je povsod drugod v Evropi dogajalo isto, če ne huje. Torej, če izvzamemo nekatere obetavne plezalske storitve Debelakove, Pavle Jesihove, Vinka Modca in morda še koga, pri nas še deset let po rojstvu zgornje šeste stopnje ni bilo nobene take smeri, ki bi se v celoti ponašala z oceno V+ ali VI-. Za to pa je nekdo pred zgodovino »odgovoren«, mar ne? Dasi je veliko tega še zavito v meglo, vseeno napišimo, da so takrat omenjeni skalaši zagotovo bili zmožni poseči še za kakšnim višjim klinom Welzenbachove oziroma Rudatisove težavnostne lestvice. Recept za to je izredno preprost: ponavljati moraš doma in zlasti v tujini najtežje smeri. Zakaj se tega Mummeryjevega recepta naši predhodniki niso držali pa enkrat drugič, v kakšnem drugem spisu.
Vrnimo se k Miri Marko Debelakovi. Rekli smo že, da so gorniške knjige in dr. Kugy imeli nanjo kar precejšen vpliv. Ti njegovi vplivi pa so po nekakšni povratni zvezi porajali tudi sijajne pisne rezultate. Nekaj teh izdelkov si oglejmo, čeravno iztrganih iz širših zapisov, ki jih je v letih 1924-1938 objavila v PV in še nekaterih drugih inozemskih gorniških revijah. Enega svojih prvih člankov je objavila v PV leta 1924. Ta je hudomušne vsebine in nosi naslov Čez Mrzlo goro v osmih urah:
To Vam je bil polom! Z Mirkom, mojim bratrancem, sva se kaj obupno spogledala; take »plezalne« ture še nisva videla, kaj šele doživela. Osem ur čez Mrzlo goro; iz Okrešlja pa nazaj, ko je komaj dobrih pet ur hoda - ne pa osem. Vsega tega je bil kriv Pike! Ali poznate Piketa? Ne? Ej, gotovo ga poznate.
»Sedaj se začne,« mi je šinilo v glavo; vsedla sem se ob rob poči, da si obujem plezalke. Prvi je šel Pike čez poč - seveda brez težav. Počakala sva, dokler ni Pike prekracal vseh »paketov«, ter nato začela počasi lesti po Prasku navzgor - za nama pa so romali, da je bilo joj.
V Frischaufovem Domu, nam Pike z zadovoljstvom pokaže list. Na listu je zapisala Micka tele besede: »Odšla sem sama ob 11. uri na Kamniško sedlo; če se ponesrečim, me najdete na tej poti!«
V Planinskih vestnikih iz leta 1926 ima kar štiri članke, kjer opisuje svoje plezalne vzpone. Prvi opisuje zaplete pri plezariji na Pihavcu. Ti kraji so pusti, a vabljivi, ne glede na slabo vreme. Poleg tega so tudi na politično vsiljeni in z bodečo žico ograjeni meji med Jugoslavijo in Italijo, saj izhodišče ni koča na Kriških podih, ampak Rifuggio A. Seppenhofer na Kriških podih. Tu so hodili in raziskovali dr. Kugy, Andrej Komac in Tuma in je skrajni čas, da pridejo v te odtujene kraje tudi drugi slovenski alpinisti.
Isti mesec, julij, obišče skupino Viša, ki je tudi onstran naših meja. V navezi z Tonetom Guerrom sta preplezala novo smer v južni steni Mrzle vode (Riofreda): »Po spodnji steni poči, torej po tisti, ki bi morala nuditi možnost prehoda, je tekla voda; zato je bila stena kakor zlikana. Splezala sem s trenjem obleke kake 4 m, a dalje ni bilo mogoče, ker se v poči nisem mogla ugvozditi, da bi se malo odpočila. Čutila sem, da se počasi pomikujem navzdol, in sem opozorila tovariša, naj pazi na moj padec. Koncem poči je bila zagvozdena skala, za katero sem se prijela. Izpulila se mi je takoj, a hitrost drsanja je vendar zmanjšala tako, da sem na lašti pod počjo obdržala ravnotežje. Pri tovarišu sem se malo odpočila; nato pa sva sklenila prečkati levo preko gladkih plošč k velikemu kaminu, ki nama je nudil še edini izstop. Stransko zasigurana, sem se lotila plošče ter sem, po centimetrih se premikajoč, prečkala levo. V celi traverzi sta dva dobra oprijema. Le od prijema do prijema je bila situacija zelo labilna in eksponirana.« In potem sledijo stavki, ki so bili dolgo časa aktualni: »Stena je visoka 500 m, a nudi plezalcu pravi užitek. Veliko premalo je zanimanja za krasne Zahodne Julijske Alpe. Zlasti mi Skalaši bi lahko tam osvajali steno za steno.«
Samo nekaj dni pozneje plezajo v severozahodni steni Prisojnika: »Priplezala sem po kakih 4 metrih do trebušastega pomola. Z desno roko sem otipala na drugi strani pomola dober oprijem in sem se z lahkoto potegnila preko njega, ker so tudi plezalke našle nekoliko opore. Stena nad menoj je bila gladka in navpična. Trebušasti pomol mi je bil zaprl vsak umik nazaj k tovarišema in mi ni preostalo drugega nego napeti vse sile, da steno preplezam nad kamin, skozi katerega bi tovariša lahko varovala. Prečkala sem še nekaj metrov desno do ozke poči, v kateri sem se lahko gvozdila s prsti. S pomočjo poči in s trenjem obleke sem se počasi potegovala kvišku. Nad počjo sem našla za prst debelo luknjo, v kateri je našla leva noga toliko opore, da sem se lahko malo odpočila. Bila sem že precej visoko. Tovarišema, ki sta povprašala, kako gre, sem javila, da bodem kmalu nad kaminom; o svojem eksponiranem položaju sem molčala, da bi jih po nepotrebnem ne vznemirjala.«
Izgleda, da je celo poletje preživela v stenah. Tako se je kalila in pripravljala do 4. septembra 1926, ko se znajde pod severno steno Špika: »Te stene doslej še nihče ni preplezal. Letos je morala pasti!« Potem, ko si je z daljnogledom ogledala to mogočno steno, ko se je kmalu po začetku plezarije Joža Čop zaradi bolečin v območju trebuha spustil nazaj pod steno, sta z doktorjem (dr. Stanko Tominšek) nadaljevala. Ona spredaj, vodilna, on za njo, noseč dva nahrbtnika. »Odložila sva nahrbtnike, malo jedla, nato pa splezala k poči, ki sva jo s kladivom otolkla; iz skal, ki sva jih zagvozdila, sva naredila dno, tako da sva imela v poči napol leže oba prostora. Na pomolu sva zgradila piramido, nato sva zlezla v najino »vilo«. Spala sva od osme do devete ure, nato pa le dremala, ker naju je preveč zeblo.«
Drugi dan: »Navezala sem se na enojno vrv, tako da sem imela 50 m na razpolago. Kline, karabinerje in kladivo sem zataknila za pas, tovarišu pa prepustila nahrbtnik. S tovarišem sva si stisnila molče roke, nato sem s par dobrimi potegljaji bila pri poči. Z levo roko sem se oprijela poči, z ramo oprta v levo steno; desna noga je na stranskih ploskvah dol obrnjenih skladov desne stene našla oporo, dočim so prsti leve noge iskali stopa na robu poči. Drža je bila dokaj - nerodna in utrudljiva. Pomikala sem se samo s pomočjo desne roke in noge, leva noga in roka sta varovali le ravnotežje ...
Počasi sem pridobivala višino; ko je vrv bila že skoraj izrabljena, se je leva stena toliko nagnila, da sem prešla v razkoračeno držo: z levo roko sem se oprijemala prijemov leve stene, desna roka in noga pa v poči ali na desni steni.«
Potem sta priplezala do roba stene: »Bila je 4. ura popoldne; v steni sva bila torej 31 ur.«
Sledil je vrh, dir v sestopu, božanska voda v potočku. »Z veselim zadovoljstvom sva nato korakala po cesti in sva v mraku prispela v Kranjsko goro.«
»Tako sva osvojila Špik nama in nam.«
Vzpon Mire Marko Debelakove čez severno steno mogočnega Špika je bil utrinek čiste življenjske radoživosti, izpovedane brez velikih besed, z odmevno močjo samega dejanja. Ni lahko danes, 60 in več let pozneje, označiti smisel in duha odločitve, da sta se podala v navidez nepremagljivo, vztrajala in zmagala. Prva stran našega ustvarjalnega alpinizma je bila tako odprta.
Leto dni pozneje je prišlo do neljubega dogodka, pravzaprav nesreče v severni steni Triglava, ki je morda imel usodni vpliv na njena, še strmejša in vratolomnejša plezalska prizadevanja. Zaenkrat moramo ostati pri besedici morda, verjetno, kajti kakršnakoli drugačna trditev mora biti podkrepljena z dokazi. Skratka z Edom Držajem sta se podala v Steno, vendar je po nekaj krajših raztežajih Edo Držaj padel in se grdo obtolkel. Ker Mira Marko ni imela stojišča s klinom, je samo splet okoliščin pripomogel, da se vsa stvar ni končala tragično. O tem nesrečnem vzponu je Debelakova napisala pretresljiv članek za PV, vendar ga tam niso objavili. Objavil ga je dr. Henrik Tuma v svoji knjigi Pomen in razvoj alpinizma. »Poročilo prinašam z dovoljenjem pisateljice. Napisano je bilo takoj po nezgodi za Plan. Vestnik, a ni izšlo.«
In potem se je začelo. Oglasili so se gromovniki z »težkim orožjem«; predvsem obtožujočimi članki. Kaj vse ni bilo izrečeno z ene in druge strani, s čim vse se niso obkladali po revijah in nekaterih časopisih, ki so izhajali v Ljubljani, kakšne diskvalifikacije je morala prenesti Debelakova, in to vse tako rekoč zaradi oslovske sence, vedo danes samo še tiskane pole papirja, shranjene v Narodni univerzitetni knjižnici.
»Tu to ni res, tam laže, to je nemogoče, ...« - vse se je vrtelo okoli verodostojnosti opisa nesreče. Morda je tu, v teh neskončnih polemikah in sporih pred sodiščem mogoče iskati vzrok za stagnacijo njenih alpinističnih ambicij.
Seveda je potem še veliko plezala, vendar - to ni več tista zagnana »bojevnica« iz leta 1926.
Zapisali smo že, da so bile naše gore strahovito iznakažene z bodečo žico, ki naj bi predstavljala mejo med kraljevino SHS in fašistično Italijo. Medtem, ko je Mira Marko preživljala tesnobne minute in ure s težko poškodovanim Držajem, se ji je med klicanjem na pomoč zgodil tudi takšen pripetljaj, ki meče čudne sence na tedanje varuhe naših meja.
»Edo!«
Nič glasu. Klicala sem zopet na pomoč! Tam od Luknje zazveni glas:
»Šta vičeš?«
»Prosila sem in rotila, naj gre v Aljažev dom po pomoč. Vse zastonj! Bila je obmejna straža, ki ne zapusti službe, pa naj krog njega umirajo ljudje. Polglasno je pel predse. Utihnila sem vsa izmučena.«
Navidez te besede nimajo nič skupnega z dopolnilnimi besedami dr. Henrika Tume, vendar, če razmišljamo dalje, ni tako, ker človečnost vendarle ne pozna meja, četudi gre za »pravila službe.« Dr. H. Tuma dodaja: »Ali ne veje iz tega poročila mehko čustvo tovarištva, trdno čustvo dolžnosti ob moški zavesti, nevarnosti, borbi in smrti?«
Naslednje leto sta oba z Deržajem spet na nogah, saj sta se lotila Kanjavske stene (7. 1928; 1500 m). »Plezanje je bilo možno le s pomočjo cepina, tako da sva zasajala oklo v travnate pokline in dobila umetne prijeme.« In potem je »pod noč prihrumela nevihta; pravcati pekel.« Tudi ko ji je šlo za nohte, ji ni zmanjkalo smisla za humor.
Nek plezalski izlet v Italijo poleti 1928 je prijeten, lahkoten, tako kot so lahkotna in simpatična njena razmišljanja o tem, kaj bo, ko več teh prelestnih skalnatih tvorb ne bo. »Počasi sva se spuščala z Deržajem iz Forcella Sigare (ca. 1900 m) v skupini Gridole v dolino Monfalcone. Gornja krnica je tipična visokogorska krnica, pusta in razbeljena ob sončnih dnevih. Steze ni, prehode moraš venomer iskati. Te Alpe so ostale nedotaknjene, kakor so bile v tistih časih, ko so v gorah bivali bogovi ...«
»Vse je razčlenjeno, polno bizarnih stolpov in stolpičev, sami »campanili« najneverjetnejših oblik.«
»Stoletja - in bizarnih oblik ne bo več! Tam, kjer stoje danes drzni campanili, bodo pohlevni zeleni travniki, in pod cvetočo odejo bodo počivala doživetja in zmage pionirjev teh ogromnih campanilov ... Danes ali jutri pa, hvala bogu, tega še ne bo.«
»Sicer brezsončen, a za nas s soncem bogat dan je pohlevno izvenel ob rdečem chiantiju in metrskih špagetih.«
Plezala je skoraj povsod okoli nas. Pogosto v Vzhodnih Julijcih, malce tudi v Kamniških Alpah, pa v Zahodnih Julijcih, Karnijskih Alpah in Dolomitih. Za skalnega plezalca kar veliko. Poleg tega je bila tudi izvrstna smučarka, saj je v nekaj zimah presmučala večino triglavskega pogorja, svet okoli Komne in na planini na Lazu (s Prevala, z Ogradov) in še kaj.
Vse, kar je preplezala in kar je imelo neko težo, je objavljala bodisi v Planinskem vestniku ali pa v Alpine Journalu ali Nachrichten der D.Ö.V. Aktivno je obvladala kar štiri jezike: nemščino, italijanščino, francoščino in angleščino. Veliko je pisala in prevajala v slovenščino ali v tuje jezike, poleg tega pa tudi predavala doma in v tujini. Paleta tem ji ni delala preglavic, vendar je imela najraje tako snov, ki je obravnavala gore in gorništvo v vseh njihovih pojavnih oblikah. Meseca marca leta 1933 je naprimer imela predavanje v veliki dvorani Delavske zbornice v Ljubljani. Naslov predavanja je bil dokaj nenavaden: »Moderna plezalna tehnika: sistem urjenja; od lažjega k težjemu; iz vrtca v stene; raba pripomočkov v vseh situacijah.«
Tri leta prej je bila sprejeta v ekskluzivni Avstrijski alpinistični klub. Pogoji so bili za tedanje pojme kar ostri. Terjali so tri dokumentirane prvenstvene vzpone, ki jih je bodoči član kluba moral opraviti kot prvi v navezi, ter večje število ostalih kakovostnih vzponov. Poudarimo: bila je prva ženska, ki so jo sprejeli v ta avstrijski ekskluzivni klub.
Preizkusila se je tudi pozimi. Od 6. do 11. februarja leta 1932 je bila v severni triglavski steni. S tovariši je dospela do Belih plati v Slovenski smeri, nakar so morali zaradi izredno slabih razmer obrniti. Ta raznolika dejavnost je dobila piko na i leta 1937, ki ga je zaključila s prvenstvenim vzponom v severozahodni steni Ben Nevisa, najvišje gore Škotske in Anglije. Večkrat je plezala sama, sicer lažje smeri, vendar sta med njimi tudi ena ali dve prvenstveni. Občudovanja vredna »vražja ženska.« Neumorno je zbirala takšne ali drugačne podatke, ki so zadevali gore in ljudi v njih, še bolj neumorno pa je pisala. Leta 1933 je izdala priročnik Plezalna tehnika, ki priča o njenem daru za dojemanje in povzemanje novosti in kot takšen predstavlja dragoceni dokument našega kulturnega alpinizma. Kaj takega napisati še danes ni mala stvar.
Na njeni delovni mizi je bilo mogoče najti še druge pisne zvrsti, kot so, denimo, razni priročniki. Leta 1936 je izšla njena samostojna publikacija: »A short guide to the Slovene Alps« (Kratek vodnik po slovenskih Alpah).
Naprej ne bomo naštevali, saj bo dovolj, če na koncu rečemo, da kot vsestransko razgledana še danes nima para in ga verjetno še dolgo ne bo imela. Ne pozabimo, da je vmes že več kot pol stoletja.
S fizičnim koncem človeka, pa naj umre mlad ali star, je nedvomno povezano njegovo žitje in bitje, vse tisto, kar je koristnega in dobrega storil. Vseeno je, če je šlo tudi za osvajanje nekoristnega sveta. Zgolj to ga preživi; tudi tedaj, če gre marsikaj navzdol, se v temeljih spremeni ali za dalj časa obstane na mrtvi točki. Vsaka zgodovina je dolg neprekinjen proces, v katerem je človek nepogrešljiv vezni člen. »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.« Te zadnje besede so iz poslovilnega pisma, ki ga je nekaj tednov pred smrtjo poslala svojemu možu, Edu Deržaju.
Bine Mlač
Alpinistični razgledi št. 29
Še o Miri Marko Debelakovi
Prispevek k oblikovanju objektivne ocene o mestu in vlogi Mire Marko Debelakove v našem alpinizmu.
Sandi Blažina: Prijetno me je presenetila objava prispevka Bineta Mlača v AR 29 o Miri Marko Debelakovi. Lepo, da se je »uradni« alpinistični življenjepisec spomnil (ob poplavi tujih) tudi nje in jo uvrstil med »velike pionirje alpinizma«. Še nekaj Slovencev je takih, ki so si zaslužili mesto v tej rubriki. Od Čopovega Joža, Pavle Jesihove in Borisa Režka do profesorja Franceta Avčina, če se omejimo le na najbolj znane in starejše, žal že preminule. Morebiti niso bili »veliki«, so pa bili brez dvoma »zaslužni pionirji slovenskega alpinizma«. Veliko je bilo o njih že napisanega, precej tega je bilo objavljenega v Planinskem vestniku, le potruditi se je treba in poiskati prave vire. Pohiteti je treba, dokler so še živi oni, ki so bili priče njihovega alpinističnega udejstvovanja in bi lahko, kar je že napisano, dopolnili s svojimi pričevanji.
O vzponu Debelakove in Tominška 5. in 6. septembra 1926 v severni steni Špika, Mlač v svojem prispevku piše, da »gledano iz današnjega zornega kota je to bil le majhen, a silno pomemben zgodovinski premik«. Glede »današnjega zornega kota« nisem prav razumel, kaj je s tem mislil povedati, če gre za zorni kot »bodibilderjev« (po Šraufovo), me to prav nič ne moti in ne zanima. Moti pa me, ker je to napisano v Alpinističnih razgledih, verjetno za alpiniste, o pionirjih alpinizma. V takem kontekstu Direktna v Špiku iz leta 1926 ne more biti za slovenski alpinizem le majhen, pa čeprav pomemben premik. Prosim »bodibilderje«, naj mi ne zamerijo, o njih ne mislim nič slabega, napisal sem tako le zato, ker menim, da zgodovina alpinizma njih prav malo zanima.
Če pregledamo, kaj je bilo pri nas splezanega do leta 1926, lahko kmalu ugotovimo, da Slovenci nismo nikoli presegli štirice, razen morda Klementa Juga v svoji zadnji smeri v Škrbini v Zadnjem Prisojniku, kjer naj bi
bilo tudi nekaj petice. Direktna v Špiku je v domačih in tujih alpinističnih publikacijah sedanjega časa, še vedno ocenjena, kot smer V+ težavnostne stopnje po lestvici UIAA. Ta in podobne smeri so bile v času pred zadnjo vojno, vse še ocenjene kot čiste šestice.
Ob prebiranju alpinističnih vodnikov Dolomitov in drugih gorskih skupin Evrope ugotovimo, da je bilo tudi tam do leta 1926 splezanih le malo smeri, ki bi dosegale in presegale po težavnostih Direktno v Špiku. Najtežje smeri »najboljših pionirjev« modernega alpinizma, Winklerja, Preussa in Dülferja, ki so sicer bile splezane že pred letom 1915, ne presegajo V+ težavnostne stopnje. Felix Simon in Roland Rossi sta prva dosegla VI. stopnjo v Dolomitih z vzponom po severni steni Pelma leta 1924. Naslednje leto je Emil Solleder s Fritzem Wiessnerjem splezal Furchetto (VI-) in z Lettenbauerjem znamenito severozahodno steno Civette (VI); leta 1926, le štiri dni pred vzponom Debelakove v Špiku, pa še vzhodno steno Sass Maora (VI). To je vse, kar je bilo težjega splezanega do takrat v Vzhodnih Alpah.
V izvenalpskih gorskih skupinah Evrope in posebno še Wilder Kaiserju, je bilo pred letom 1926 splezanih nekaj smeri podobnih težavnosti, vendar v znatno nižjih »domačih« stenah. Ena takih, katero velja omeniti, je smer Hansa Fiechtla in E. Schmida v severni steni Seekarspitze že iz leta 1923 (VI-).
Iz tega kratkega pregleda vidimo, v kakšni plemeniti alpinistični družbi se je znašla Debelakova leta 1926 s svojim vzponom v severni steni Špika. Mlač se sprašuje, kakšen naj bi bil vpliv Comicija na Debelakovo in ne ve odgovora. Rad mu pomagam in povem, da Comici do takrat ni mogel še imeti kakršnegakoli vpliva na Debelakovo, ker si je leta 1926 šele pričel ogledovati bele stene Julijcev. Do takrat se je namreč uspešno plazil po jamah in tam postavil tega leta takratni globinski jamarski rekord (okoli 560 m globine) v okolici Idrije. Svoj prvi pomembnejši prvenstveni vzpon je Comici opravil »šele« leta 1927 po severo-severovzhodni steni Male Špice (Innominata) v Gamsovi materi (IV/V). Svojo prvo šestico je splezal 27. avgusta 1929 v severozahodni steni Sorelle di Mezzo (VI) v dolomitski skupini Sorapis.
Tudi drugi so prišli kasneje. Hans Steger in znamenita Pavla Wiesinger sta splezala Smer mladosti v Cimi Uni (VI-) leta 1928 in Direktno v vzhodni steni Rosengartna (VI-) leta 1929. Tega leta sta prišla v Zahodne Julijce Adolf Deye in Rudolf Peters ter splezala severni raz v Turnu Gamsove matere (VI-).
Navedel sem nekaj karakterističnih vzponov, ki lahko služijo za primerjavo pri ocenjevanju in odmerjanju mesta M. M. Debelakove in njenega vzpona v severni steni Špika, v slovenskem in svetovnem alpinizmu takratnega časa. Menim, da je sklepanje lahko. Mira Marko Debelakova je z vso svojo alpinistično aktivnostjo in s svojim vrhunskim vzponom v severni steni Špika iz leta 1926 postavila slovenski alpinizem prvič v zgodovini te dejavnosti enakovredno ob bok evropskega in s tem tudi svetovnega alpinizma.
Sandi Blažina
Alpinistični razgledi št. 31