Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ave Kugy, med nami!

24.04.1927

dLib.si


Pripravil: France Malešič

nedelja, 24. april 1927, ob 08:32, Boris Štupar, ogledov: 1047

Jutro (1927): Dr. Josip Ciril Oblak: Kugyja sem prvič omenil v slovenski javnosti, ko sem l. 1904. napisa! v »Slovanu« študijo o Zlatorogu, primerjajoč Aškerca in Baumbacha.

To ni prav nič čudnega, kakor ni nič čudnega, da tudi Kugy v svoji knjigi, ki je vsebina njegovega življenja, vedno in vedno omenja Baumbacha, s katerim ga je, dasi 17 let starejšim, vezalo nerazrušljivo prijateljstvo in duševno sorodstvo.

Nemec iz Turingije je bil poklican, da nam poda našega Zlatoroga v umetniški obliki. Kdor zna tako zadeti narodni ton naše najlepše planinske pravljice in jo odeti v tako veleumetniško obliko, kakor je to storil Rudolf Baumbach, je skoroda – naš. In danes po 40 letih je največji Baumbachov prijatelj dr. Julij Kugy z najnovejšo knjigo tudi postal – naš. Izdal jo je šele na večer svojega življenja, tedaj, ko je prišla ura za njo ... »Aus dem Leben eines Bergsteigers«. Tudi ta knjiga je – naša!

Kot pomočnik prirodoznanca, kot prijatelj pesnika je postal Kugy po svoji naravi iz reden človek, več kakor navaden športnik. V mladosti ga je tržaški mentor botanik pošiljal iz Trsta na Kras po cvetice. Prav v istem času je imel tudi to veliko srečo, da se je seznanil z Rudolfom Baumbachom. Ta ga je vpeljal v kraljestvo poezije in v Julijske Alpe. Ko je iskal teden za tednom redkejše rastline na našem Krasu, se mu je odprla knjiga prirode, da je čital v njej že kot mlad fant v malem in da čita v njej še danes.
Silno preprosto je njegovo življenje. Sin je sicer milijonarske trgovske hiše, a se kreče že v prvi dobi svoje mladosti vedno v naravi. Baumbach ga uvede v enega najskritejših in najlepših kotov naše alpske domovine, v visoko Trento, kjer je dozoreval v Baumbachovi duši eden najlepših umotvorov svetovne literature – naš »Zlatorog«.

Vsebina Kugyjevega življenja od zorne mladosti do njegovega večera je nerazrušno združena z našim Triglavom, Jalovcem, Kaninom, Višem, Montažem, Trento in z vsem, kar je tam gori v tistem čarobnem, bajnem, skritem planinskem kotu. Tri četrtine obsežne Kugyjeve knjige so posvečene le njemu. Kdor zna pisati s tako ljubeznijo o naših gorah, o našem narodu tam gori, kdor je zmožen takega iskrenega spomina – našemu vodniku Andreju Komacu, ta je v duhu naš! Sicer pa tudi njegov rod izvira iz naših krajev; oče mu je rojen v Lipi pri Podkloštru (Kugy – Kogoj?). Na tem rodnem kraju visi sin tega očeta; tudi njegovemu spominu poklanja to knjigo s tisto pobožno vdanostjo, ki je lastna vsem velikim duhovom. Kugy piše nemško in se čuti Nemca, piše pa naša krajevna imena nepotvorjeno vseskozi z našo abecedo. Kugy ni šovinist.

Kugy je izšel že iz one dobe, ko se je razvil tako zvani šport in vsi njegovi izrodki, med njimi tudi tako zvana »bergfekserija«. On pa ni »bergfeks« in planinstvo mu ni šport, nego mu je vsebina njegovega življenja, bistvu Kugvja-človeka. Planine so mu njegov alter ego in planinstvo mu je srčna zadeva. Kugy je poet. Baumbach se je vtopil v kraljestvo planinske pravljice in poezije in je skozi napol priprta vrata pogledal sam in je dal pogledati nam v planinski svet. Njegov vredni drug dr. Kugy nam jih v svoji knjigi kot planinec odpre na stežaj. On je poiskal vse najskritejše kotičke triglavskega kraljestva. Tako kot Kugy, ne pozna Triglava noben Slovenec – karto – in geografsko morda – toda Kugy ga je zajel celega z vso dušo. »Jaz sem ljubil te gore in sem vedno zopet k njim vračal. Nisem tega storil skokoma, nego, ko sem enkrat stopil na vrh temena Triglavskega, me je kakor začaranega priklenil nase, in potem sem stikal v njegovi okolici, kakor da sem tam nekaj izgubil ali pozabil. V alpinski družbi so dejali: Kugy študira Julijske Alpe sistematično. Toda jaz mislim, da je bil to le videz. Jaz tega namena nisem bil svest. V resnici je bilo le hrepenenje, da premotrim goro, ki me je privezala nase, od vseh strani, vsako njeno kretnjo, vsako njeno potezo do popolnega spoznanja. V tem iskanju in motrenju in v svečanosti zopetnega svidenja sem hotel najti staro srečo, ki mi jo je naklonila, in zgraditi vedno novo. Tako je zrastel Triglav pred mojimi očmi do ostro zrisaue veličastne osebnosti, ki me je tem bolj navezala nase. čim jasnejše in globokejše sem spoznal bistvo te osebnosti in njen pomen. Zdi se mi, da narodna duša občuti ravno tako in hodi po istih potih, da krsti gore šele potem, ko je po stoletnem opazovanju docela spoznala in zajela njih osebnost in značaj. Zato je treba narodna imenovanja ohraniti. (Ali čujete to vi, ki dan za dnem pačite in potvarjate naša krajevna imena?) Z vsem spoštovanjem in ljubeznijo jih je iskati tam, kjer so se pozabila, in naravnost ljubosumno jih čuvati, da jih kdo samolastno ne izpremeni ali umetno prikroji; kajti po svojem samoraslem zvoku in izvirnosti so postala del gorske osebnosti; to izvirno ime daje gori pečat, boljši, trajnejši in primernejši ko vse popisovanje: ono ustvarja pesniški vtis in nastroj, v katerem so gore takorekoč stopile v zavest in v krog opazovanja naroda iz teme preteklosti ...« – Kdor tako piše o naših gorah in prav posebno o našem Triglavu – ta je za vedno naš! –

»In tako je prišlo, da sem bil morda 40krat na Triglavu – natančno tega ne vem. Triglav je bil ideal med gorami moje mladosti, kakor je Trenta moj mladostni ideal visokogorske doline. On je najvišji v Julijskih Alpah. Iz čarobne dežele Zlatorogove je segal v moje sanje in jih obvladoval skozi leta. Nobeni gori nisem posvetil toliko oltarjev kakor njemu ... Resnično, med listi, ki vsebujejo zgodovino moje gorske mladosti, pač ni enega, v katerega ne bi bil častiti otec Triglav zapisal svojih skrivnostnih znamenj.«
Kugyjeva knjiga ni zbirka slučajnih spiskov. To je knjiga življenja, slika in izpoved duše velikega vernega sina prirode.

Znani Hacquet je našel pred okoli 100 leti v gorah Trente novo, sila redko cvetko, ki jo je krstil »Scabiosa Trenta«. To cvetko je iskal Kugy tako rekoč celo življenje, a je ni našel. Končno se je izkazalo, da ta cvetka ni nič drugega nego že znana »Scabiosa (Cephalaria Schrader) leucantha, Linné«. Kugy je posvetil tej cvetki celo poetično poglavje.

Kugy je idealist. Zato tem bolj blesti v temi današnjega materijalizma njegova ljubezniva, svetla postava. Kugy je Nemec, a iskren prijatelj našega naroda. Nemci imajo tudi v današnjih časih razmeroma mnogo idealnih delavcev. Izmed najidealnejših se zbirajo okrog svojega »Kosmosa«, ki vzbuja občudovanje sveta. Kugy jim stoji jako blizu ...
In ta dobri, izredni mož pride v našo sredo, da čujemo njegovo – sicer nemško – a iskreno besedo.

Pozdravljen, Kugy, med nami!

Jutro, 24. april 1927

eXTReMe Tracker