Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naše gore - Uteha gora

29.04.1927

dLib.si



Pripravil: France Malešič

petek, 29. april 1927, ob 08:18, Boris Štupar, ogledov: 963

Slovenec (1927) - Bogomil N. Remec: Človek je kakor cvetlica. Lep je, nežen, občutljiv.


Kakor cvetlica potrebuje za svojo rast svetlobe in sili navzgor, da bi vžila kar največ solnčnih žarkov, tako tudi človek hrepeni po vse oživljajočem solncu, visoko se želi dvigniti, da bi se oprostil težke zemlje in lahno zasnul v toplem solnčnem naročju. Čim više se vzpne, bliže je solncu, bolj je svoboden, srečen. Človeško srce ne mara teme, hladnega in mračnega podzemlja se izogiblje, boji se ga, ker v sebi zakriva smrt. Človeško srce in človeška duša iščeta nad zemljo in v višave, stremita kvišku in odzgoraj pričakujeta utehe svojemu nemiru. Vse sveto in lepo si ljudje zamišljamo v neznanih višavah in čuvstvujemo, kot da gori nad oblaki biva Bog in se tam razprostira kraljestvo duhov. Pa tudi očesu prija višina, lepo je iz nižave gledati na visoke hribe in gorske velikane, posebno zjutraj in zvečer, ko jih solnce obžareva z ognjeno zarjo, še veličastnejše je z gore zreti v ravnino, pisano s polji in travniki, kjer leže morja gozdov, se leskečejo vode in se belijo ceste, vmes pa čepijo stisnjena mesta in neznatno majhne vasice.

Iz naravnega teženja k solncu, iz hrepenečega iskanja večno nemirnega srca in prirojene sprejemljivosti za veličastno lepoto narave se budi in živi v človeku posebno čuvstvo, ki ga olajšuje zemeljske teže in vleče navzgor, v višave, kjer se upa oddahniti in se prosto izživeti, odkoder sluti odrešenje in uteho. Ta višinski čut nagiblje pobožno ljudstvo, da svojemu Bogu, Gospodu vseh in Gospodarju vsega, enemu edinemu, postavlja zemeljske domove na izbranih vrhovih in tako poviša Boga nad vse ustvarjeno, živo in mrtvo, Njegovemu gospodstvu in varstvu izroča ves svet okoli do obzorja in veruje, da bodo od vsepovsodi vidne božje cerkvice vse opominjale in tolažile. Ta višinski čut nas žene in vabi iz ravnin in dolin gori v skale, v rajske planine. Gora ne doživljajo vsi ljudje enako. Najbolj jih ljubi planinec, ki je okusil tišino gorske samote in vonjal duhteče gorske cvetke, cele dneve strmel v modro nebo in ob sinjih skalah iskril svoje poglede. V človeku, ki se dan za dnem giblje na prostem, obdeluje zemljo ali seče gozdove, ki ima solnca in zraka več kot preveč, se zlepa ne utrne želja, da bi se povzpel na gorske višine, njegova duša se zadovoljuje in živi iz ravnine. Toda tudi on ljubi gore, po svoje jih ljubi in boji se jih. Naravnost strah ga je mogočnih gorskih skladov z ostrimi grebeni, a obenem se pod njimi čuti izredno varnega, zdi se mu, da se iz gora vanj preliva posebna moč. Čigar detinsko oko se je v mladosti navadilo visokih planin, tak v ravni tujini ničesar bolj ne pogreša ko domačih gora; šele ko se skrijejo njegovim očem, se zave, kako srčno jih je ljubil. Pravemu planincu pa so gore zdravje, uteha in molitev.

Gori v hribih je vse sveže in čisto in lepo. Solnce pripeka gorkeje in obilneje razliva svojo življenjsko moč. Zelenje je sočnejše, cvetlice duhte slajše in omamljivejše, oblačijo se rdeče kot mak, v jasno modrino in snežno belino, sredi prisojnih trat se smehljajo, kakor se na solncu svetijo nedolžni otroški obrazčki. Namesto težke sopare, ki nas duši v dolini, vdihavamo na gorah čistejši in lažji zrak, ki globoko napolni pljuča, da se širijo prsa, natezajo mišice in kri hitrejše pretaka, postanemo veselejši in razigrane volje. In še više gori, kjer vejejo mrzli vetrovi in pobrijejo najmanjšo kal, kjer niti trdoživa zvezdica več uspevati ne more, tam gori se bočijo gole skale, tam gori je najveličastnejše. Zob časa je zmagal trdo kamenje, okrušil je položne grebene in izostril strme vrhove. Bliščijo se od solnca obsijane skale in srebrno žarijo, stasite stene se vidijo kakor ogromni rahlo spuščeni pajčolani z gubami polic in senc. Tako mogočno in lepo je vse to, pa tako blizu, kar za prijeti! Okoli in okoli se razprostira modro nebo in se zgublja v vsemirju, da se ti zdi, kot da si prispel na konec sveta in moreš sedaj vstopiti v vesoljstvo. Človek skoraj izgubi zavest, tako silno ga prevzamejo skale in brezmejni nebesni obok, strmi in se čudi, pod vtisi onemi – v eno se zlije s kamenito planjavo.

Vsa ta krasota pa je zavita v globoko, brezglasno tišino. Nobenega šuma, nobenega krika ni čuti. Pokojno čakajo prepadi, tiho stoje gore, tudi ni slišati, kako zvenijo bilke, ko udarjajo druga ob drugo, ali ko rožice zvonkljajo s svojimi cvetovi, toda pravi molk to ni; sicer prepadi in skale in cvetlice ne govore glasnih besed, vse govori molče, govori s svojo rajsko lepoto in s svojim solnčnim duhtenjem. In ko planinec motri ta veličastni gorski svet, začuti močneje kot kedaj v sebi svoje življenje, jasno zasluti svojo dušo in ji v samotni gorski tišini rad prisluhne. Na gorah pozabi svoje težave in skrbi, dolino in njene ljudi. Mogočne gore mu vlijejo novega upanja v življenje in ga navdušijo, da se z sv. Avguštinom zave, da nas je Bog osrečil z življenjem iz same dobrote.

Slovenec, 29. april 1927

eXTReMe Tracker