Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naše gore - Naš alpinizem

Slovenec (1927) - Rajko Ložar: Kakor za vse ostalo, pomeni svetovna vojna tudi za slovenski alpinizem globoko zarezo, prevrat pa prav tako kot na drugih področjih, in še bolj, nov začetek.


Z gospodarsko-organizacijskega stališča se nam ta novi pričetek javlja kot vzpostava tradicije, to je onih solidnih temeljev, na katerih je nadaljevanje in uspevanje pokreta kot takega mogoče. Neposredno po prevratu zastopa slovensko planinarstvo SPD, katero je izvršilo vsa ta restavracijska dela: novo organizacijo članstva, ureditev lista, upravo koč itd., itd. Z idejno-programatičnega stališča pa ni mogoče govoriti o vzpostavi tradicije, nasprotno: današnji alpinizem je s tega vidika nov pojav, nova ustvaritev, brez tradicije in predhodnikov. Zaslugo za to nosi klub »Skala«.

Naš alpinizem v teh dneh, z vso svojo intenziteto in ekstenziteto, se z onim izpred vojne ne more in ne sme primerjati. Meril ni. V prvih poprevratnih letih so se izvrševale ture, ki so v dobi pred vojno veljale za najtežje, takorekoč »alla prima«, brez priprave. Razen tega je bilo že tedaj in še kesneje napravljenih toliko novih, drznih in velikih naskokov, da spričo njih odpove vse, kar nam je znano iz starejših letnikov. Nič bolj krivičnega nego smatrati alpinsko delo starejše generacije za malenkostno, a hkrati nič bolj napačnega nego smatrati isto za podlago alpinskemu delu mlade, današnje generacije. Kapaciteti obeh sta bistveno različni, sposobnost, elan in kar je glavno, metode se ločijo med sabo kot dan in noč. Vsem tem stvarem počelo in vzrok pa je duh, idejna razgibanost in elementarnost, ki se je organizacijsko pač najbolj izrazila v ustanovitvi »Skale«. Z drugo besedo: duh mladine, in ustanovitev ter pokret te mladine je slovenski povojni alpinizem. Kakor je treba SPD priznati centralno vlogo v vseh točkah gospodarsko-organizacijskega značaja, tako je »Skali« treba priznati isto na idejni strani. Naš današnji alpinizem, z vsemi svojimi odlikami in napakami (jasno je, da ima tudi te!), je po vsem svojem bistvu skalaški, tudi tam, kjer ga izvajajo člani SPD in neorganizirani.

Zgodovina tega gibanja na Slovenskem doslej ni še pisana in pravtako še nismo ustvarili nobenih podlag zanjo. Z odpravo teh nedostatkov bi postala jasna še marsikaka stran in zlasti bi se ugotovile nekatere važne naloge slovenskega alpinizma. Najprej bi opazili, da smo do danes ostali brez alpinskega slovstva in to v ožjem in širšem pomenu besede. Za večino naših izključno popisujočih, to je leposlovnih alp. spisov velja trditev, da so šolske naloge in to slabotne šolske naloge brez najmanjše ambicije, priti na jasno, kaj naj planinski spis v bistvu je. V »Planinskem Vestniku« prvih dveh povojnih letnikov je SPD vzpostavilo žal tudi tradicijo z literarnim nivojem »Vestnika« izpred vojne, kar seveda ni najhujše. Najhujše je, da niti v mladi generaciji ni imena, ki bi ga lahko navedel kot dokaz drugačnih teženj, ako čisto resno izvzamemo šifro Mira Marko. V tem vidim velik minus mladine in še neomejeno moč generacije, ki odhaja. A ta je še bolj očitna na polju znanstvenega alpinskega spisa, kjer mlada struja doslej ni pokazala niti najmanjšega rezultata. V tej neverjetni praznini dobivajo mojstrski članki Tumovi za mlado generacijo naravnost porazno značenje. Stvari se niso izpremenile, odkar imamo vseučilišče; hodimo na hribe, kot da že poznamo sleherni drobec prsti, a v resnici ni tako. Ta in taka vprašanja, s katerimi bi lahko tu še nadaljevali, so pa v tesni zvezi z listom, z organom, ki služi dvigu alpinskega slovstva in kulture sploh. Naj je stvar ž njim pri nas taka ali taka, gotovo je, da je »Planinski Vestnik« kljub svojim lepim prilogam že davno zapravil svojo eksistenčno pravico in da so tla ugodna za drugačen ali nov list. Da se te spremembe še niso izvršile, je nemara vzrok velika mlačnost v teoretski debati, ki vlada v mladi generaciji. S teoretskega stališča so že popolnoma vidne posledice današnjega stanja: naš alpinizem bo zvodenel.

Nejasno je namreč postalo polje, na katerem naj se človek udejstvuje, če naj je alpinist. Splošno veljajo le tisočaki kot legitimacija pravega turista in ni več Šmarna gora, temveč Triglav, kamor se sedaj hodi novinec trenirat. Spričo tega mišljenja nam mora postati žal za pokrajine, ki jih zanemarjamo, ki jim je pa planinec predvojne generacije posvečal enako toplo skrb. Poglejmo samo starejše letnike »Vestnika« z njih opisi malenkostnih tur in izletov. Ta vrsta je danes skoro popolnoma izginila in ta enostranska usmerjenost našega zanimanja zelo dobro odseva iz dela naših planincev-fotogratov. Spričo samih vrhov in skalovja ne vidimo niti planin niti gozdov niti sel po hribih niti vasi pod njimi niti človeka, ki je na oni zemlji doma. Sfera srednje visokih in nizkih hribov je izginila iz zanimanja planinca-fotografa, kakor tudi pri planincu-turistu šele v drugi vrsti pride v poštev.

Lotiti se teh in še mnogo drugih vprašanj, bi bila nujna naloga slovenskega alpinizma in pogoj njegovega uspevanja.

Slovenec, 29. april 1927

29.04.1927

dLib.si



Pripravil: France Malešič

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti