Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naše gore - Naša počivališča

29.04.1927

dLib.si



Pripravil: France Malešič

petek, 29. april 1927, ob 07:57, Boris Štupar, ogledov: 956

Slovenec (1927): Iz knjige: Dr. Kugy, Aus dem Leben eines Bergsteigers.


V gorah so mesta, ki so označena kot počivališča. Nobenega napisa ni tam, ki bi ti to povedal. Kakor da bi se molče, že od zdavnaj sem, zmenili vsi oni, ki se po znanih ali skritih potih prišedši tu pojavljajo iz samote in kmalu nato zopet izginjajo v njej. Pastir, lovec, drvar, težko obloženi planšar, divji lovec, hribolazec, kdorkoli pride tod mimo, se ustavi, se razgleda krog sebe in počiva. Če je kdo izmed družbe pohitel naprej, prav gotovo ga tam zopet dohitite. Nehote se bo odpočival in vas počakal. Skoro vedno izvira tu kje iz tal studenec, zelena ruša je pogrnjena ali pa so lepo razpostavljene skale, da je prostorček kakor nalašč za počivanje. Marsikje v nižjih legah je neznana skrbna roka skušala kaj popraviti in prostor prirediti, postaviti lesen žlebiček, poravnala tla ali pa pristavila kako skalo. Vsak prostor za počivanje se je kako uredil, da bi ugajal in vabil. Četudi je samo od daleč pripravil nekako udobnost. Eden te vabi s svojo mikavnostjo, ki jo ima sam na sebi, drugi se ponaša s prekrasnim pogledom nazaj v dolino in tretji, kot bi bil rojen za podjetnega hotelirja, te čaka za kakim ovinkom, kjer te preseneti pogled na goro pred teboj in si misli: Tu se mi pa gotovo ne izogneš! Vsak je po svoje častilakomen in želi, da bi kot skrben gospodar poskrbel za zadovoljnost svojih gostov.

Nad takim prostorom, četudi je še tako oddaljen od sveta, leži nekaj kakor rahel dih priljudnosti. Neka nevidna, velika, skupna vez obdaja in veže vsa človeška prebivališča. Zdi se ti, kot bi tenka nit vodila tudi semkaj v najskritejše kotičke visokih gora. Nekdo je že bil tu, mogoče še včeraj, in lahko še pride kdo od koderkoli. Pa se ne čutiš tako samega in zapuščenega. Kakor bi se vršili tajni pogovori med onimi, ki so tukaj bili in med onimi, ki prihajajo. Na ušesa ti zveni kot rahel: Stoj, kdo si!, kot radovedno vprašanje: Kam pa ti?, kot bi nekaj reklo: Prehod dovoljen! ali kot bi iz daljne daljave prihajal zategnjen hribovski vrisk.

V studenčnatem pragorju so taka počivališča pogostejša in mnogo bolj razkošna. V Julijskih Alpah so često zelo borna. Včasih imajo samo čisto malo vodno žilo, ki še bolj vzbuja občutek pomanjkanja vode. Toda tembolj v srce segajoč je zato plah in ponižen nagovor ter prošnja: Tu se odpočij! Nudim ti, kar premorem! Pomudi se tukaj!

Najbolj žalostna je pač slika počivališča s usahlim izvirkom ali s praznim lesenim koritcem pod steno, po kateri je curljala voda, pa jo je osušilo pripekajoče jesensko solnce, kakor sem jih videl mnogokrat v Kaninskem pogorju, v Bovških hribih in v okolici Sedmerih jezer. Tak prostor te ne ogovarja več, gleda nemo in obupano za teboj, ko razočaran greš mimo njega naprej.

Počivanje je brez dvoma eno najlepših poglavij iz življenja planinca. Celo knjigo bi lahko napisali o tem in jo okrasili s prekrasnimi slikami. S sliko prvega jutranjega odpočitka visoko gori na gorskem pobočju. Pričakovanja polni oddih pred zadnjim in odločilnim naskokom, ko z ostrim očesom meriš svojega tekmeca ter si duh in telo zbirata svoje moči. Sreče polno počivanje na vrhu in morda najlepši, dolgi odpočitek pri sestopu, ko so vse težkoče in nevarnosti za teboj in z očesom polnim odsevajoče radosti meriš in pregleduješ svoj uspeh. Vse bogastva polno življenje planinca bi tako lahko spremljali mimo vseh počivališč, na njegovih potih, prav do zadnjega z molčečim križem na zeleni gomili!

Slovenec, 29. april 1927

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker