Začel se je SP v lednem plezanju
Pitztal - S sobotno tekmo v avstrijskem Pitztalu se je pričel prvi svetovni pokal v lednem plezanju. Skupno se bo do začetka marca zvrstilo pet tekem, na vseh pa bodo plezalci tekmovali v težavnostnem plezanju. S pričetkom pokala so se tudi močno spremenila pravila za tovrstna tekmovanja. Nič več se ne šteje število vbodov lednih orodij, temveč le dosežena višina v označeni smeri. Plezalci ne smejo več uporabljati zank na lednih orodjih in prav ta sprememba je povzročila največ vroče krvi med tekmovalci, nekaj se jih je celo odreklo tekmovanju.
V hudi konkurenci je med 79 tekmovalci zmagal nekdanji šampijon tekmovalnega plezanja, tudi na ostalih mestih pa lahko zasledimo nekaj odličnih športnih plezalcev. Naši so na 30 m visokem ledenem stolpu v Pitztalu plezali zelo dobro, očitno je, da so dobro pripravljeni in v prihodnje je pričakovati še boljše rezultate.
Rezultati moški: 1. Francois Lombard (Fra), 2. Will Gadd (Can), 3. Stephane Husson ... 10. Klemen Premrl (Slo), 11. Aljaž Anderle (Slo); ženske: 1. Irina Rzenikova (Rus), 2. Margarita Kolodkina (Rus), 3. Ildi Kiss (Mad), 4. Alenka Jerala (Slo).
T. J.
Obvestila
Med 14.in 26.2. bo v Chamonixu tretje zimsko srečanje alpinistov iz cele Evrope. KA pri PZS razpisuje mesta za štiri alpiniste (dve navezi), ki se bodo udeležili srečanja. Cena za bivanje, hrano in žičnice je 4000 FF, KA bo krila polovico te vsote. Prijavo z desetimi najboljšimi zimskimi vzponi naj kandidati pošljejo na PZS do 20.t.m.
Na ledeni steni v Solčavi bo 22.in 23.t.m.potekalo odprto prvenstvo v težavnostnrm lednem plezanju. Tekmovanje se bo pričelo ob 12.uri z žrebanjem štartnih številk, ob 14 uri pa bo start kvalifikacijske tekme. Informacije in prijave na tel: 041 605 813 (Anton Pavlič) ali 041 593 713 (Andrej Grudnik).
Švicarski RHM organizira med 22.in 29.1. drugo srečanje lednih plezalk (RHM) v Kanderstegu v Berner Oberland (Švica). Vse informacije pri Vereni Jäggin, e pošta: verena.jaeggin@unibas.ch ali pri Ines Božič Skok Janez.Skok@sidarta.si.
T. J.
Marko Čar 1969-1999
Sonce se nemočno umika dolgi zimski noči. Nekje daleč zgoraj, v sivini, veter neusmiljeno plapola s snežnimi zastavami. Gore žalostno kljubujejo njegovi sili, zasnežena dolina tiho posluša njegovo hrumenje. Kolo večnega življenja se kotali po naši vijugasti poti.
Previdno smo odpeljali prve zavoje v strmem ozebniku. Jutranje sonce, ki smo ga pričakali na vrhu je rahlo omehčalo zgornjo plast snega. Mladostna razigranost in zaupanje vase sta nam vlivala pogum. Zavoj je sledil zavoju, noge so postajale utrujene, strmina pa se je prijazno iztekla. Takrat smo veselo tulili, si podajali roke in se trepljali po ramenih. Bili smo veseli, da smo skupaj.
Ustavila sva se. Znoj s čela je polzel po obrazu. Prepotena majica se je lepila na telo, midva pa sva zrla v steno in iskala smer, ki sva jo nameravala preplezati. Še enkrat sva skrbno pregledala opremo. Navezala sva se na vrv in začela. Plezala sva usklajeno in tiho. Cel dan, brez oddiha. Na vrhu sva si stisnila roki, pomalicala, v dolini pa sva se neustavljivo smejala. Bila sva vesela, da sva skupaj.
Potrebno je bilo vstati. Ivje iz sten šotora se je zoprno usipalo, ti pa si vztrajno kuhal čaj. Želja po življenju je bila močnejša od neprijaznega okolja. Počasi smo plezali in lovili redek zrak. Povezovale so nas nevidne niti, razdvajali so nas isti dvomi. Na vrhu smo dojeli, da je okoli nas na tisoče drugih vrhov. V dolini smo ugotovili, da se naše romanje ne bo nikoli končalo.
Veseli smo, da smo skupaj.
Marko nikoli te ne bomo pozabili. Si del nas in naših poti. Skuštrani lasje, odprt nasmeh, iskrive oči. Neustavljivo hrepenenje po svobodi. Neverjetna volja, neusahljiva moč, iskrenost, preprostost in skromnost, ljubezen, razdajanje.
Dolga zimska noč se nemočno umika soncu. Nekje daleč zgoraj, v modrini, ptica mirno jadra nad zasneženimi gorami. Kristali snega bleščeče občudujejo njeno prostost, meglena dolina nerazumljivo občuduje njeno svobodo. Zveličana duša z nasmehom boža naše spomine.
Matic Jošt
Čarko
Pisati o »tehnični« plati Markoveka življenja je težko. Težko, ker je vse stvari opravljal na tako visoki ravni in je težko izluščiti najboljše. V trinajstih letih ukvarjanja z alpinizmom se je nabrala cela serija odličnih vzponov, največ v ledu, ki ga je imel najrajši. Tu je bil res mojster. Vedno bodo sijale njegove serije vzponov v najtežjih slovenskih slapovih in lednih smereh, solo ponovitev Belih sanj v Rombonu in Lukeža, v enem dnevu, njegova lanska zmaga na ledni tekmi v Bohinju...
Vzporedno s plezanjem se je ukvarjal tudi z deskanjem na snegu. Tudi tu je bil na vrhu kot član demonstratorske vrste. Združevanje teh dveh športnih ljubezni v alpinističnih spustih z desko ga je postavilo resnično v svetovni vrh. Začel je v naših gorah in kmalu skoraj ni bilo pobočja, kjer Marko ne bi zarisal sledi s svojim »bordom«. Ob prvih obiskih Zahodnih Alp je kar takoj posegel po najtežjih smučarskih smereh. Ozebnika Gerrvasuti v Mt.Blancu in Couturier v Aig. Verte, oba ocenjena s šesto stopnjo sta leta ’93 sodila v vrh slovenskega alpinističnega smučanja. A Marku sta služila le kot trening za še težje spuste. Takoj naslednje leto je bil član izvidniške odprave v Sikim in tam opravil zahteven prvenstven spust. Sanjski dosežek je sledil leta ’95, ko se je z desko spustil z 8068 m visokega Gašerbruna 1 po zahtevnem Japonskem ozebniku. Spust velja še danes za najzahtevnejši tovrstni dosežek v stenah osemtisočakov. Naslednje leto si je po opravljenem spustu z vrha Mt. McKinleya, sredi priprav na jesensko odpravo precej hudo poškodoval hrbtenico. To ga je za nekaj časa upočasnilo a ne ustavilo. Pred dobrima dvema mesecema je zopet stal na vrhu visoke gore; 7952 m visokega Gjačung Kanga.
Za slavo ob vseh teh uspehih svetovnega razreda ni znal poskrbeti in mu za to tudi ni bilo mar. Ostal je zvest samemu sebi in morda smo ga tudi zato imeli vsi tako radi. Vsi, ki smo ga bolje poznali ali ga kdajkoli videli pri plezanju, deskanju ali zabavi, lahko rečemo samo: »Čar, res si bil Car !«
Tomaž Jakofčič
Priznanje Daudetu in Foissacu, med nominiranci tudi T. Humar
V Franciji so v soboto podelili 9. Zlati cepin - Francoza sta za prvi vzpon po južni steni Burkett Needle na Aljaski porabila 41 dni, od tega 25 dni neprekinjenega plezanja v 1200 m visoki steni
Argentiere la Besse - V poznih večernih urah sobote, 7. januarja je predsednik žirije Christophe Profit pred prepolno dvorano v l'Argentiere la Besse razglasil odločitev o največjem alpinističnem dosežku preteklega leta z vljudno pripombo, da bi si priznanje zaslužil katerikoli od šestih nominirancev.
Zlati cepin je Profit izročil francoski navezi Lionel Daudet-Sebastien Foissac za prvi vzpon po južni steni Burkett Needle na Alaski. Za vzpon sta porabila 41 dni, od tega 25 dni neprekinjenega plezanja v 1200 m visoki steni s težavami 7a in A3+, torej kombinacijo skrajno težkega prostega in tehničnega plezanja.
Kot je videti, podeljevalci nagrad skušajo slediti prvinskemu duhu alpinizma, izogibajo se ponovitvam istih imen alpinistov in podobnim smerem v istih stenah (Talaj Sagar), izogibajo se favoriziranju (pre)velikega tveganja, zavedajoč se, da priznanja in nagrade vsekakor vplivajo na prihodnost alpinizma (čeprav "vsi plezamo zaradi plezanja", seveda!).
Kot pri vseh osebnih ocenjevanjih je tudi alpinistične naj-dosežke in naj-alpiniste treba jemati z rezervo, brez pretiranega navdušenja ob dobitku in brez posebne žalosti ob "le" nominaciji. Alpinizem je smrtno resen šport in skozi to prizmo ga je vedno treba gledati, neodvisno od trenutne bleščave. Od devetih zlatih cepinov sta dva v slovenskih rokah in o takem razmerju priznanj si nekoč še sanjati nismo upali.
Poleg nagrajencev so bili nominirani še: ruska naveza Aleksander Klenov, Mihail Davi, Mihail Peršin in Aleksej Bolotov za direktno smer v Talaj Sagaru (6905 m, Indija). Rus Valerij Babanov za prvenstveno smer po Whymperjevem stebru v Grandes Jorasses (Francija), ruska in ameriška odprava za dve vzporedni smeri na Great Trango (6284 m, Pakistan), Španci Pep Masip, Silvia Vidal in Miguel Puigdomenech za prvenstveno smer na Amin Brak (6c+, A5, 1200 m, 32 dni) v Pakistanu, Slovenec Tomaž Humar za prvenstveno smer (solo alpski slog) v južni steni Daulagirija.
Dosedanji prejemniki "Zlatega cepina" so bili: 1991 - člana slovenske odprave Kanč '91 Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveno smer v jugozahodnem stebru Južne Kangčendzenge (8476 m), 1992 - naveza Michel Piola-Vincent Sprungli za smer v Južnem stolpu Paine (Patagonija, Čile), 1993 - francoska odprava mladih alpinistov v Pamirju za vrsto težkih prvenstvenih smeri in prvih vzponov, 1994 - Francois Marsigny in Andy Parkin za novo smer v Cerro Torre, 1995 - nemška naveza Heli Neswabba-Andreas Orgler-Arthur Wutscher za prvenstveno smer na Mount Bladley (Aljaska), 1996 - Slovenca Vanja Furlan in Tomaž Humar za prvenstveno smer v Ama Dablamu (6812 m), 1997 - ruska odprava za zahodno steno Makaluja (8463 m), 1998 - Novozelandca Andrew Lindblade in Athol Whimp za severno steno Talaj Sagarja (6905 m).
Tone Škarja