Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 27.12.1999

Arhiv Alpinističnih novic
Izpisi objav o: alpinizmu
odpravah ipd. | prvenstvenih

   

 

 


Vir: arhiv planID, preneseno iz arhiva

 

ponedeljek, 27. december 1999, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 958

Mauro Bole dviguje meje

Mauro Bole - Bubu in zamejski Slovenec Erik Švab sta se pred kratkim vrnila iz uspešne turneje po italijanskih centrih lednega in športnega kombiniranega plezanja. Po obisku Val di Mella, kjer sta preplezala na pogled dve smeri z oceno M6+ in M7+, sta s odpravila v Valsavaranche. Tam je Stevie Haston, eden najboljših lednih plezalcev na svetu, pred leti dvignil meje športnega kombiniranega plezanja s smerema 009 in Welcome to the Machine. Obe je ocenil z M9, kar je bilo največ do takrat, smeri pa spadata med najtežje še danes. Bubu je najprej preplezal smer 009 v drugem poskusu, smer Welcome to the Machine pa je uspel preplezati na pogled. Smer je visoka 30 m in zelo previsna, za varovanje pa so služili le štirje klini, zatič in dva ledna vijaka. Do sedaj so najboljši plezalci (Stevie Haston, Will Gadd, Robert Jasper) na pogled uspevali v smereh težkih do M8+, kar pomeni, da je zvezde lednega plezanja, do pred kratkim precej neznani Bubu verjetno »rahlo« presenetil. Erik Švab je Bubuta najprej varoval, nato pa smer tudi preplezal na fleš (prvi poskus s poznavanjem gibov). Bubu je v dolini opremil tudi novo smer Never say never in jo nato preplezal v prvem poskusu. Švab je smer z oceno M8+ prvi ponovil v drugem poskusu. Naslednji cilj je bila dolina Cogne in znana smer X-files. Ker je bila sveča nad skalnim delom prevelika sta plezalca ocenila, da bi bilo plezanje v njeni vpadnici prenevarno. Namesto tega se je Bubu lotil nepreplezanega previsa okrašenega s svečami in tam v dveh urah s sprotnim nameščanjem varovanja preplezal smer Candle in the Wind. Ocena M8 govori verjetno o najtežji prvenstveni smeri preplezani na tak način. Kaže, da je Mauro Bole, katerega mati je slovenskega rodu, letos res v odlični formi in upati je na odlične vzpone tudi v prihodnje.

VVZ ponovljena
Aljaž Anderle je v navezi s Klemenom Premrlom opravil četrto ponovitev smeri VVZ (ocena: M8) v Prisanku. Smer vodi - razen vstopa in izstopa - pretežno po skali, ki pa je kar precej krušljiva in zato otežuje vzpone na pogled. Anderle je smer preplezal v drugem poskusu.

Izšla monografija Everest
Pri tržiški založbi Učila je v sodelovanju z National Geographicom pred dnevi izšla monografija Everest: gora brez milosti, avtorja Broughtona Coburna. Knjiga govori o usodnih dogodkih leta 1996, o zmagi in tragediji na Everestu, o kulturi tamkajšnjih ljudi, njihovih običajih in verovanju. Knjiga je opremljena s številnimi kvalitetnimi in včasih pretresljivimi fotografijami.
V pregledu pomembnejših vzponov je vidna tudi slovenska (takrat še jugoslovanska) vloga pri osvajanju najvišje gore sveta. Jugoslovanska smer iz leta ’79, po zahodnem grebenu je še zmeraj najtežja smer na vrh, poleg tega pa sta bila leta 1990 kot prvi par na vrhu Andrej in Marija Štremfelj.
Knjiga odlično dopolnjuje spoznanje o tragediji 10. maja 1996, skupaj s knjigo Jona Krakauerja Izginuli (Into the Thin Air), katera je izšla v prevodu pri isti založbi lansko leto.

Obvestilo
Komisija za športno plezanje pri PZS organizira tretji in četrti vikend v januarju seminar za pridobitev naziva inštruktor športnega plezanja. Prijave s potrdilom o plačani kotizaciji, je potrebno poslati na PZS najkasneje do 05.01.2000. Informacije: Rudi Lončarič, (041) 862-494.

T. J.

Himalaja '99 - naša!
Slovenski alpinizem je »dober kot vrag in reven kot cerkvena miš« - Brez denarja bodo cilji prihodnosti osvojeni brez Slovencev

Vse odprave v Himalajo so bile organizirane jeseni, kar je značilnost leta 1999. Vzrok je po eni strani v izbiri ciljev, ker je jesenska sezona za "nižje" osemtisočake navadno ugodnejša, a krajša, po drugi strani pa v pomanjkanju denarja, saj je primanjkljaj odprav iz leta 1998 segel še globoko v naslednjo pomlad.

Planinska zveza Slovenije, oziroma njena komisija za odprave (KOTG) je bila organizator dveh akcij, kar pomeni, da so bili udeleženci izbrani z javnim razpisom in strokovnim izborom, obenem pa jim je PZS zagotovila večinski del denarja, organizacijo itd. Odpravam, ki so jih posamezna društva, odseki ali alpinisti prijavili in organizirali sami, pa je bila zagotovljena organizacijska podpora in pomoč pri zbiranju sredstev in iskanju podpore.

Mednarodni tabor za mlade alpiniste
Septembra je potekal v pogorju Hinduraj v Pakistanu. Od štirih udeležencev PZS so se trije dobro odrezali s prvenstveno smerjo in prvim vzponom na še doslej nepreplezan "skoraj" šesttisočak. Je pa bil tabor pod francoskim vodstvom slabše organiziran kot pred dvema letoma v Sečuanu pod Nizozemci, zaradi česar so bili uspehi skromnejši.

Gjačung Kang (7952 m)
Dolgoletni načrt o prvem vzponu iz Tibeta na to lepo in težko goro je uresničila odprava PZS pod odličnim vodstvom Andreja Štremflja. Za aklimatizacijo so preplezali nekaj lažjih vrhov, vsaj dva nova, in nato dve prvenstveni smeri na sedemtisočak. Dvojni val slabega vremena z metrskim snegom je pregnal vse druge odprave s tibetanske strani Himalaje, vendar se je našim vztrajanje obrestovalo, saj so po sneženju, ko so viharji ohladili ozračje, a tudi spihali odvečni sneg z ledu in skal, v dveh zaporednih naskokih prišli na vrh najprej dva, nato pa še štirje alpinisti. Šlo je za hiter alpski vzpon čez dva kilometra visoko steno iz ledu in granita. Nezgode, ki so jih doletele, tako skoraj zadušitev s plinom kot padec v steni, so se začuda srečno končale. Odpovedal jim je celo satelitski telefon, tako da so o srečnem izteku in o uspehu sporočili v domovino šele z neke vaške pošte, ko so se že vozili proti Nepalu. Poleg Daulagirija pa je Gjačung Kang največji uspeh v jesenski Himalaji nasploh.

Daulagiri
Že od prvega vzpona v južni steni Daulagirija (Slovenci 1981) je bilo jasno, da osrednji del stene lahko prepleza le izredno natreniran solist ali pa enako hitra naveza dveh, ker bi vsak drug način zahteval predolgo zadrževanje v območju lednih podorov in padajočih skal. Te redke kombinacije potrebnih darov je bil deležen Tomaž Humar in s pravo podjetniško žilico hkrati mu je uspelo zbrati podporo in tudi močno spremljevalno ekipo. Kot je bila to številčno najmočnejša slovenska odprava, tako je šlo za vzpon in za skrajno tveganje izključno njega samega. Njegov dober teden dni trajajoč samotni boj z najvišjo steno nepalske Himalaje je na računalniških ekranih lahko sproti spremljal ves svet. Če se je komu v začetku zdelo kot računalniška igrica, je iskanje umika od vršne zapore in potem izhoda z grebena na severovzhodni sestop bila prava drama. Tako je bil zanj in za gledalce helikopter, ki ga je končno pobral tam nekje pri 6000 metrih, bolj angel kot leteči stroj. Logično je, da se je sprejema udeležilo vse, kar je mogoče, in alpinizem je doživel redke trenutke običajnega športa. Z Daulagirijem je Tomaž Humar "odprl" novo poglavje v Himalaji - vzpone v doslej zaradi nevarnosti "zaprtih" stenah.

Čo Oju (8201 m)
Edina druga uspešna odprava je bila v organizaciji Posavskega AO na Čo Oju (8201 m) s štirimi uspešnimi vzponi na vrh. Bili so tudi edini Slovenci, ki so presegli višino 8000 m. Do glavnega poslabšanja vremena so svoje že opravili.

Druge odprave
Meddruštvene in društvene odprave na Nilgiri, Gangbenčen in Šiša Pangmo so snežni meteži ustavili na višinah od 6500 do 6800 m, odprava na Pumori je pa zaradi neurejenih vozovnic obrnila že v Indiji.

Večini odprav je PZS pomagala pri organizaciji in iskanju podpore, pri financah pa le v omejenem obsegu, saj leto zaključuje z desetimi milijoni primanjkljaja.

Tone Škarja

»S čim manj opreme, čim težje in čim hitreje!«
Alpinistične legende niso šele od danes

Silvo Karo in Rolando Garibotti vPatagoniji uvajata 'lahki alpski slog' - Zahodno steno F. Roya je v celoti zmogla le Karova naveza

Če bi stavili ali lahko dobi šestnajst let stara fotografija prostor v znani alpinistični reviji Rock&Ice, bi bile možnosti za dobitek bolj klaverne. Vendar pa so si pokojni Janez Jeglič ter Franček Knez in Silvo Karo, ko je tekla beseda o Patagoniji in plezalnih podvigih v osemdesetih letih (Fitz Roy, Cerro Torre, Torre Egger...) vendarle priborili to čast. Medtem se je v Himalaji ponesrečil Johan, legendarni Franček se je umaknil v samoto, od udarne trojice, ki je v osemdesetih premaknila dojemanje patagonskega alpinizma, pa je dejaven le še 39-letni Silvo Karo.

Čeprav je »kozorog« prav ta teden nazdravil še zadnji letnici s trojko, pa bo, kot zatrjuje, še nekaj časa v Patagoniji zbujal zanimanje s svojim soplezalcem Rolandom Garibottijem. S tremi ekspresnimi vzponi, tudi po najdaljši, 2300 m visoki patagonski smeri čez zahodno steno Fitz Roya (visok 3400 m), sta z Argentincem Rolandom dokončno potrdila, da je napočil čas vzponov v »lahkem alpskem slogu« po 'tea time' sistema, ko je treba s smerjo opraviti v enem dnevu. Zahodna stena Fitz Roya jima je sicer pokazala zobe –s pomanjkljivo opremo, na bivaku 3100 m visoko, sta morala za ogrevanje tudi potelovaditi, a je mraz vseeno načel Silvova palca na nogah – a drugi dve smeri v Punta Filipu – imenovala sta jo po Filipu Jegliču, ki se je rodil nekaj mesecev potem, ko je njegov oče oktobra 1997 izginil na Nuptseju – in Punta Herronu (900 m, 15 ur) sta opravila v enem dnevu. Smer na Punta Filip sta poimenovala z Amigos Perdidos, v spomin na Karova soplezalca Janeza Jegliča in Aischana Ruppa.

Zahodna stena Fitz Royja je že nekaj časa mikala alpiniste. Angleži so v njej poskusili leta 1977, za njo pa se slovaška odprava, a sta bili obe neuspešni. Slovaki so se vrnili leta 1983 in v mesecu in pol kot odprava vendarle s pritrjenimi vrvmi premagali steno, vendar so se izognili spodnejmu, 800 m dolgemu delu stene. Lani so se tod mudili Američani, ki so se lotili celotne stene, a so se z dvema bivakoma zaustavili na mestu, ki sta ga Silvo in Rolando dosegla – prav tako od spodaj – še istega dne ob 10. uri dopoldne.

Na novembrski patagonski odpravi je Silvo Karo tako poravnal račun do prijateljev, ki so sodelovali pri klesanju njegovega plezalskega portreta. O težavnosti smeri Izgubljenih prijateljev pove tudi podatek, da so se italijanski plezalci (5) leta 1996 v severozahodni steni umaknili tik pod vrhom, Karo in Garibotti pa sta s steberom opravila v vzhodni steni v štirih urah in pol in stopila še na deviški vrh.

Čeprav je Slovencem v obdobju alpinistične humariade pravzaprav težko prestopiti iz Himalaje še kam drugam, pa tujci nimajo teh težav. Paul Pritchard, angleški alpinist in pisatelj, je v svojem delu Deep Play (Baton Wicks, London, The Mountaineers, Seattle1997) namenil 17. poglavje z naslovom Accidental Hero – Silvo Karo, prav našemu vrhunskemu plezalcu. Nanj je naletel leta 1990, ko je nameraval zlesti zahodno steno Bhagirathija 3. S soplezalcem nista tvegala niti vstopa, v New Delhiju pa sta zvedela, da sta Karo in Jeglič s prav to steno opravila teden dni pred njunim prihodom, naravnost po sredi in brez fiksnih vrvi. In potem je pisec po svetovnih alpinističnih magazinih zasledoval imena naših plezalnih mušketirjev. Nerazumljivo mu je bilo, kako so zmogli južno steno Cerro Torreja, saj so jo opazovali iz sosedstva in ugotovili, da bi bilo plezanje tod zanesljiv samomor.

»Med svojim raziskovanjem patagonskih vršacev, sem šele ugotovil, da so slovenski plezalci sinonim za patagonsko divjino,” je zapisal in še pridal mnenje rojaka, znanega alpinstičnega poznavalca Jima Bridwella, češ da je vzpon čez J steno CT najtežavnejša smer v Patagoniji. Poslej so se alpinisti iz njegovega kroga, ko so ugotovili, da naprej ne gre več ali pa je tvegano, pogosto zabavali z rekom: ”Pustimo to za Kara,” ali “To je pot Silva Kara!«

No, Paul Pritchard je med alpinistične legende vpisal tudi Slavka Svetičiča – ne samo za samostojni vzpon po Harlinovi v severni steni Eigerja – pač pa tudi po navezi s Karom in Jegličem, ko sta opravila s smerjo Rolling Stones v severni steni Grandes Jorasses v dnevu in pol. “Če bi Slavko uspel v samostojnem vzponu v Gasherbrumu 4, kjer se je za njim izgubila sled, bi bil to največji alpinistični dosežek na svetu,” razmišlja Anglež v svojem delu Deep Play.

Silvo Karo se zdaj drži svojega 'olimpijskega načela': »S čim manj opreme, čim težje in čim hitreje!” Za takšen pravoverni alpinistični prijem imam še dovolj motiva in to skušam razložiti tudi prijateljem, ki me na cesti sprašujejo, če spoh še plezam!«

Niko Slana

Oznake: ALP, AN, BIB, HIM, VTG
eXTReMe Tracker