Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jeseniški alpinisti pretekle dni

   Železar

 

 12.09.1974

Jlib.si

četrtek, 12. september 1974, ob 05:26, Boris Štupar, ogledov: 1085

Železar (1974): V dneh od 31. avgusta do 7. septembra je v zahodnih Julijskih Alpah potekal jesenski plezalno alpinistični tabor, ki ga je vodil Uroš Župančič.

Prvega dela, ki je bil v Žabniški krnici, so se udeležili tudi štirje člani jeseniškega alpinističnega odseka. V steni Divje koze so preplezali severozahodni raz (Comici — Fabiani), v Devicah pa kamin y. En dan pa so namenili oglednim turam, ki so bile potrebne tudi zaradi spoznavanja sestopov.
Teden dni prej pa sta se pohoda planincev Združenega podjetja Iskra na Matterhorn, Breithorn in Allalinhorn, udeležila tudi Uroš Župančič in Marjana Svetina. S temi vzponi sta se tako letos povzpela najvišje od vseh članov jeseniškega alpinističnega odseka. To nedeljo pa je bila preplezana tudi zajeda Šite glave. Plezalna sezona se počasi bliža koncu. Jesen prinaša negotovo in hladno vreme. Alpinisti bodo ta čas izkoristili za kondicijske in ogledne ture. Za zaključek pa se bodo nekateri člani udeležili tudi izleta v Wilder Keiser, ki bo v dneh od 4. do 6. oktobra.

Zdravko Hanžek
 

 

Planinsko slavje pod Triglavom ob 200-letnici Valentina Staniča

Po vsakoletnem dnevu planincev v Mežici, bo v nedeljo, dne 15. septembra pod očakom Triglavom pri Staničevem planinskem domu (2.332 m ) veliko planinsko slavje, v počastitev spomina na dvesto letnico rojstva našega velikega planinca svetovnega imena, pionirja plezalnega športa, vodništva in zimskega alpinizma — Valentina Staniča.
Rodil se je pred dvestotimi leti, 12. februarja 1774, v vasi Bodrežu v Soški dolini nad Kanalom. Za časa svojega šolanja v Salzburgu od leta 1792 do 1802 je mladi Valentin zaslovel kot alpinist svetovnega imena. V teh letih je postal pionir planinstva in alpinizma v vzhodnih Alpah, povzpel se je med prvimi na najvišji vrh Watzmana, leta 1800, pa ga opazimo med prvimi pristopniki na Veliki Klek, Grossglockner, leta 1808, pa zasledimo njegovo ime tudi med prvimi pristopniki na Triglav. Valentina Staniča smatrajo planinskoalpinistični zgodovinarji za zgodnjega predhodnika modernega alpinizma, zato moramo biti tudi mi Slovenci in še posebej planinci in alpinisti nanj ponosni.
V letih po prvi svetovni vojni je nekdanja nemška Dežmanova koča nad Kotom in Peklom pod Triglavom (ena izmed prvih planinskih postojank pod Triglavom in njegovi soseščini, odprta 31. julija 1887) upravičeno dobila ime po Valentinu Staniču. Pozneje so skromno Staničevo kočo marljivi gorniki z Javornika in Koroške Bele popolnoma obnovili in modernizirali ter jo povečali. Preimenovali so jo v Staničev planinski dom, ki je trenutno ena izmed najlepših slovenskih planinskih postojank v Triglavu in njegovi soseščini. Če že ni največja in najlepša pa je prav gotovo najbolj resnično planinsko gostoljubna.
V počastitev 200 letnice rojstva Valentina Staniča, bo v nedeljo, dne 15. septembra ob 12. uri pod Triglavom veliko slovensko planinsko slavje. Na Staničevem planinskem domu bodo gorniki vzidali spominsko ploščo izdelano po osnutkih in načrtih inž. arhitekta Vlasta Kopača in delo akademskega kiparja Staneta Keršiča, Belača. Odkritje bo združeno s kulturnim programom in slavnostnim govorom.


Srečanje planincev na Bleščeči planini

Pred leti se je pri Planinskem društvu Jesenice porodila misel, da moramo dobiti stik tudi s planinci Slovenci, izven naših meja. Ni treba posebej poudariti, da se ravno v planinah budi čut do narave in s tem tudi ljubezen do svoje domovine. Če že ne moremo biti združeni vsi Slovenci v eni državi, potem moramo z onimi izven naših meja sodelovati in jim pomagati pri ohranjevanju materinega jezika in slovenskih običajev. Že v letu 1972 smo povabili na skupni izlet na Golico člane planinskih društev iz Trsta, Gorice i n Celovca. Ravno na tem izletu smo videli, da krepko bije srce vsem planincem onkraj meje za našo lepo slovensko zemljo. Ob slovenski pesmi in z radostjo v srcih smo čutili in izražali potrebo po ponovnem srečanju. Dogovorili smo se in v letu 1973 sta bila organizatorja srečanja planinski društvi Trst in Gorica. Nihče od udeležencev ne bo pozabil prijetnega srečanja na Ojstrniku. Ob pesmi in šali smo se spet dogovorili za novo srečanje, dne 22. septembra, na Bleščeči planini in to v organizaciji planinskega društva Celovec. Planinsko društvo Jesenice vabi vsa planinska društva naše občine in ostale, da organizirajo čimbolj množično udeležbo, da bo srečanje res bogato. S seboj bomo povabili tudi pihalni orkester Jeseniških železarjev, nekaj pevcev in recitatorjev, da bomo tam izvedli tudi kratek kulturni program. Vabimo vse planince, da se v čim večjem številu udeleže izleta. S svojo udeležbo bomo pokazali, da smo pripravljeni sodelovati z vsemi, ki pravično mislijo. Slovencem onkraj Karavank pa bomo povedali, da v svoji borbi za pravice, k i j im gredo po sedmem členu avstrijske državne pogodbe, niso osamljeni in da vedno lahko računajo z nami.

 

Pohod železarjev in predelovalcev na Triglav

Pohod slovenskih železarjev na Triglav je postal že tradicionalen, saj se v organizaciji sindikata Železarne — referata za športno rekreacijo, izvaja že peto leto. Do odločitve za pohod je prišlo že pred leti iz več razlogov
— Rekreacijska dejavnost se vse bolj uveljavlja širom naše domovine po podjetjih. V tem so daleč pred nami npr.: Vzhodni Nemci, kjer se športno udejstvuje ogromno delovnih ljudi. Iz množice pa ni težko dobiti kvalitetnih športnikov za vse panoge športa. No, tudi v našem podjetju v rekreacijski dejavnosti nismo med zadnjimi, saj se dobro zavedamo, da šport povečuje delovno sposobnost. In planinstvo se upravičeno šteje k najbolj zdravim športom.
— Železarji, ki niso vsi člani planinskih društev, se ravno ob takih pobudah odločijo, da se skupaj s svojci, sodelavci in prijatelji pod strokovnim vodstvom, vsaj enkrat povzpnejo na naš najvišji in najpopularnejši vrh Triglav.
— Če smo vsi slovenski železarji in predelovalci v sestavljeni organizaciji združenega dela Slovenske železarne, je prav, da se srečamo tudi na športnem področju, spoznamo in pogovarjamo, saj po delovni liniji nimamo toliko možnosti.
— Zadnja leta so vse bolj popularni množični pohodi v gore, tako v tujini kot doma, ki jih organizirajo planinska društva, potovalne agencije, podjetja in ustanove. Na primer, zimski pohod na Stol (v spomin na partizansko bitko — februarja 1942), znani pohod »sto žensk na Triglav«, v Rusiji množični vzpon na Pik Lenin z mednarodno udeležbo itd. Videti je, da so taki pohodi, razen spominskih, že tudi — moda! In še malo iz zgodovine pohodov. Prvi pohod smo izvedli leta 1970 (19. in 20. septembra) z udeležbo 360 železarjev, od tega 80 iz Štor, 80 z Raven in 200 z Jesenic. Šli smo v različnih smereh iz Vrat po Tominškovi, čez Prag in s Pokljuke. Vse planinske postojanke Kredarica, Staničeva in Planika, so bile polno zasedene. Na vrhu Triglava sta železarjem spregovorila predsednik Planinske zveze Slovenije Miha Potočnik in generalni direktor ZPSŽ Gregor Klančnik. Pevci pa so zapeli nekaj pesmi, od katerih je ostala Aljaževa Oj Triglav moj dom, vsem v nepozabnem spominu.
Drugi pohod je bil leta 1971 (10. in 11. julija) s 420 udeleženci iz vseh treh železarn. Tudi ta pohod je bil zelo uspešen. Vsi udeleženci so sestopili v dolino Krme. Tokrat so vodniki železarjev s Kredarice reševali ponoči ponesrečenega alpinista v severni steni Triglava.
Tretji pohod, planiran za jesen leta 1972, je zaradi slabih vremenskih razmer odpadel.
Četrti pohod je bil v dneh 14. in 15. julija 1973, zaradi negotovega vremena le z 200 udeleženci (50 iz Štor, 70 z Raven in 80 z Jesenic). Zaradi dežja in neviht smo se morali vrniti v Krmo iz planinskih postojank Planike, Kredarice in Staničeve, ne da bi osvojili vrh Triglava. Takrat so za senzacijo (beri cirkus) poskrbeli fantje iz Bohinja, ki jih je Tof podžgal, da so šli plezat po lestvi na vrh Triglava. Vsi pohodi so se zaključili s povratkom v Krmo na Zasipski planini, kjer je bilo prijateljsko srečanje, piknik, nastop godbe ali pevcev.
Letošnji pohod železarjev na Triglav, v dneh 31. avgusta in 1. septembra, pa je presegel po obsežnosti in številu udeležencev, vse dosedanje. Po temeljitih pripravah in propagandi je bilo na pohodu po vseh poteh triglavskega pogorja v soboto 460 železarjev in njihovih svojcev in to: 48 iz Štor (iz Trente prek Doliča), 85 z Raven (Rudno polje— Kredarica), 208 z Jesenic (z vodiči), ki so pristopili iz Vrat čez Prag na Staničevo, druga polovica pa iz Trente na Dolič, 39 iz Plamena Kropa, s Pokljuke na Kredarico, 40 iz Tovila Ljubljana (s Pokljuke na Planiko) in 40 iz Žične Celje (s Kota na Staničevo). Jeseničane, pripravljene za lažjo smer Pokljuka—Planika, smo morali preusmeriti, zaradi zasedene Planike, z udeleženci Ljubljanske banke, na težjo a lepšo pot čez Prag iz Vrat.
Že pristop v obsežno kraljestvo Triglava s katerekoli strani, je bil za vse enkratno doživetje. Če gledaš mogočno 1200 m visoko severno steno Triglava iz Vrat — kloneš pred toliko veličino. Če se zazreš v razorano zahodno triglavsko ostenje iz siromašne trentarske strani, se spomniš čudovite pravljice o zlatorogu in gorskih vilah. Z bohinjske strani (po poti s Pokljuke) pa se ti predstavi »Triglav«, gospodar vseh Julijcev v vsej svoji lepoti.
Udeleženci so si v zatrepu doline Vrat ogledali kar dva spomenika (padlim gornikom — partizanom in spomenik vsem žrtvam gora), v Trenti pa na razglednem parobku spomenik dr. Juliju Kugyju, ki je s trentarskimi vodniki obiskoval in poveličeval naše prelepe Julijske Alpe. Vse štiri triglavske postojanke so bile ta večer seveda prenapolnjene, poleg železarjev še z delavci Ljubljanske banke in drugimi obiskovalci, saj je prenočilo v vseh skoraj tisoč ljudi. Kako skromni smo lahko — če je nujno! Vse priznanje gorjanskim in javorniškim planincem, za Kredarico pa predvsem Stanetu Kersniku, da so postojanke res tako obnovljene in udobne. Koliko truda, znoja in časa so vložili idealisti!
Na večer smo vodniki vzpostavili zvezo potom radio oddajnikov z vsemi postojankami. Z Doliča, ki leži v kotlu, smo morali zlesti zaradi boljše zveze na koto (2416 m) v pobočju Kanjavca. Zakonca Stojan sta se spet, kot že večkrat, žrtvovala za tehnična opravila (delitev značk, bonov in prenočišč). Ponoči je vsa gorska krajina izginila v megli. Močno je deževalo. Nedeljsko jutro. Megle okoli gora, ki jih je nosil zapadnik. S Pavletom sva z dnem že prtila v pobočje Kanjavca na »zvezo«. Vreme negotovo, nesreča plezalca v steni Triglava — v reševalno akcijo morajo skoraj vsi vodniki s Staničeve. Ponovna zveza čez eno uro! Medtem so najbolj neučakani že odhajali proti vrhu.
Odhod vseh skupin! Vreme se je začelo vidno boljšati. Sreča! V pečevju same vršne kupole Triglava smo vodniki manj gotove in začetnike navezali na vrvi. Vsem je šlo zelo dobro. Malo dobre volje, malo truda — dosegli smo vrh. »Prvopristopniki« so bili po tradiciji tepeni. Nepopisno zadovoljstvo vseh, občutek, ki se ga ne da povedati — to moraš doživeti. Skozi megle je že prodiralo sonce. Vse zbrane železarje in predelovalce je na »najvišji ravni« naše domovine pozdravil s klenimi besedami generalni direktor Slovenskih železarn Gregor Klančnik, žebljar Mikula pa nam je zatrobil začetne akorde pesmi Oj Triglav, moj dom. Od vseh strani so prihajale in odhajale na vrh vedno nove trume planincev. Pravo mravljišče! Računamo, da je bilo ta dan na vrhu vsega skupaj okrog 800 obiskovalcev. Ubogi Triglav!
Sestopili smo prek Malega Triglava na Planiko ali Kredarico, po najdaljši, a najlažji poti v Krmo. Spet v presledkih skupina za skupino, že precej utrujene, razredčene na manjše grupe, so vodniki bodrili in pomagali najbolj onemoglim. Morda je sestop spominjal na Napoleonov povratek iz Rusije. Toda ko so se udeleženci na Zasipski planini, kjer je bil piknik, krepko podprli s pijačo in jedačo, je izginila vsa utrujenost. Ansambel Veseli planšarji s pevko Branko Strgar, je z domačimi »vižami« poskrbel, da se je na plesišču pred Kovinarsko kočo drenjalo in vrtelo vse — staro in mlado. Razpoloženje in zadovoljstvo na višku!
Letošnja bilanca pohoda na Triglav je zelo dobra! Mnogi so bili na vrhu prvikrat, vsi pa so bili z uspelim pohodom zelo zadovoljni, saj so doživeli in videli toliko lepega, kar lahko nudijo le gore. Morda bodo hitro pozabili na tisto malo truda, vračali se bodo k njim spet znova ...
Še nekaj misli za zaključek! Vse priznanje zaslužijo vsi vodniki pohoda, ki so odhiteli v nedeljo zgodaj zjutraj v steno Triglava in rešili težko ponesrečenega plezalca iz »Ladje«. Piknik v Krmi je minil brez njih, saj so se šele sredi noči utrujeni vrnili domov. Toda rešili so človeka. Pohod železarjev in predelovalcev na Triglav naj ostane tradicionalen, a treba bo v bodoče misliti na omejeno število udeležencev ali časovno delitev. Kapacitete postojank so premajhne, pri taki množici udeležencev na vrhu tudi ne more biti zagotovljena varnost, saj je tudi število vodnikov premajhno. Od udeležencev se bo morala prek vodnikov zahtevati večja disciplina na pohodu. Saj tudi vodniki ne morejo delati čudežev, če se ljudje ne držijo njihovih navodil.
Med pohodom je pitje alkohola strup, saj zmanjšuje fizično sposobnost, lahko pa povzroči hujše posledice. Letos je imelo šest gornikov dosti opravka, da so spravili pijanega železarja z vrha Triglava! Morda bi v organizaciji komisije za športno rekreacijo pri sindikatu železarne Jesenice organizirali še več manjših pohodov na druge naše gore, ki po lepoti prav nič ne zaostajajo za Triglavom, če ga celo ne prekašajo, npr.: Škrlatico, Prisojnik, Mojstrovko, Jalovec in druge. Saj je zanimanja za planinske izlete in pohode pri železarjih dovolj, treba jih je le organizirati in izvesti.

Janez Krušic
Železar, 12. september 1974
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker