Železar - Žuro: Slovenski dan v Saas Fee, 1800 metrov na Allalinu, 4027 metrov, Zermatu, 1620 metrov, Breithornu, 4165 metrov in Matterhornu,. 4478 — metrov.

Slovenci z lahkoto množično naskakujejo in osvajajo skupaj s Francozi, Italijani, Nemci, Avstrijci, Japonci ter drugimi turisti, planinci, plezalci in alpinisti zahtevne švicarske štiritisočake. V vročih, pasjih dneh me je prijetno iznenadilo prijazno vabilo planinske sekcije IRI (Iskrinega razvojnega instituta) iz Ljubljane, da se kot vodnik udeležim njihovega skupinskega izleta in vzpona v švicarskih gorah. Ta planinska sekcija je zelo mlada, planinci, ljubitelji gora, plezalci in alpinisti, ki so vključeni v samostojno planinsko sekcijo PD Ljubljana-matica. Prizadevno in uspešno gojijo množično, rekreativno planinstvo in vrhunski plezalni šport in alpinizem že pet let in dosegajo razveseljive in spodbudne dosežke. Podjetje samo skupaj s sindikalno organizacijo posveča tej sekciji izredno pozornost in gornikom nudi vsestransko moralno, strokovno tehnično in materialno pomoč. Zato se v 800-članskem delovnem kolektivu stalno veča število aktivnih gornikov. Izmed enajst telesnovzgojnih, športnih in rekreativnih sekcij, dosega ravno planinska sekcija v IRI lepe in razveseljive dosežke.
Gorniki iz razvojno raziskovalnega instituta Iskre predstavljajo udarno enoto. Že lani so uspešno izvedli množični vzpon na »streho Evrope« na vrh Bele gore, Mont Blanc s preko 30 udeleženci. Prvi uspeh pri tem vzponu je dal organizatorjem novega poleta. V letošnjem letu so stekle pravočasne in uspešne priprave za drugi, še zahtevnejši skupinski izlet in vzpon na tri in štiri tisočake v dneh od 10. Do 17. avgusta. Vsi udeleženci so se pod vodstvom naših najboljših gorskih vodnikov povzpeli iz novega švicarskega visokogorskega središča Saas Fee na zahtevni Allalin 4027 metrov, še preje pa so udeleženci odprave doma, v domačih gorah opravili dve nujno potrebni pregledni kondicijski turi preko Zeleniških špic v Kamniških planinah ter vzpon na Triglav, Rjavino in Urbanovo špico v Julijskih Alpah. Odprava ne bi bila popolna in varna, če v ekspediciji ne bi sodeloval doktor z devetimi gorskimi vodniki iz Ljubljane, Medvod, Celja, Mojstrane in Jesenic.
Vzpon iz Saas Fee na 4027 metrov visoki Allalin je bil namenjen samo višinski aklimatizaciji, v silovitem viharju in primernem mrazu so vsi udeleženci odlično prestali ognjeni krst na tej višini. Zato so se izkušeni gorski vodniki odločili, da popeljejo vse udeležence na zahtevnejše štiritisočake, na Breithorn preko Theodul ledenika in preko svetovnoznanih smučišč Plateau Rosa in po zahtevnem Hornligrebenu na vrh »zermattskega leva«, Matterhorn. Kljub temu, da je v zadnjih dneh na teh švicarskih štiritisočakih snežilo, sta tudi vzpona na Breithorn in Matterhorn v vsakem pogledu in v vsesplošno zadovoljstvo vseh udeležencev popolnoma uspela brez kakršnekoli poškodbe. Vsi udeleženci so zadovoljni in hvaležni našim najboljšim in izkušenim gorskim vodnikom, pa tudi vodniki se iskreno zahvaljujejo za brezhibno organizacijo odprave in za disciplinirano zadržanje vseh udeležencev, kar je tudi predpogoj za uspešno izvedbo tako množičnega in zahtevnega vzpona. Vsi udeleženci so se spoznali z višinami in strminami, s snegom, ledom in granitom švicarskih gora.
V času alpinistične odprave IRI je bilo v enem samem dnevu na vrhu Zermattskega leva, na Matterhornu preko petdeset Slovencev. Poleg članov omenjenega kolektiva planinske sekcije sta bila tudi dva alpinista iz Domžal, dva iz Bohinja, tovarišica iz jeseniške bolnice in še nekateri iz krajev naše ožje in širše domovine. Med znanimi in neznanimi planinci in alpinisti iz Slovenije je vladalo iskreno planinsko, tovariško razpoloženje. Srečni in zadovoljni smo se v Meki svetovnega alpinizma spominjali lepot in nepozabnih doživetij v edinstveno ležečih in fantastično izoblikovanih domačih skalnih vršacih. Vožnja domov je minevala v prijetnem razpoloženju mnogo hitreje v pričakovanju nove skupinske odprave, ki jo načrtno in temeljito pripravlja vodstvo planinske sekcije pri raziskovalnem institutu Iskre. To pot smo slovenski planinci pokazali in dokazali, da smo z znanjem in voljo ter navdušenjem sposobni dosegati tudi visoko postavljene in težko dosegljive cilje prav tako kot planinci in alpinisti drugih narodov sveta.

Uroš Župančič
 

Jeseniški plezalci v prejšnjem tednu
Lepo vreme je minulo soboto in nedeljo privabilo v gore mnoge planince in plezalce. Največ obiskovalcev je imela dolina Vrat. Dolge kolone so se vile po Tominškovi poti in po poti čez Prag na Triglav, ki privabi ravno v tem času največje število ljudi. Zelo so bili obiskani tudi Špik, Škrlatica, Prisojnik, Mojstrovka in Jalovec.
Tudi člani AO Jesenice so izkoristili lepe dni. Deset plezalcev je preplezalo sedem smeri. V Triglavu so bile preplezane Slovenska in Bavarska smer in prvič ponovljena smer Kofler—Dolžan. Ta smer je dolga 500 metrov in poteka poleg Tržaške. Ocenjena je s IV. in V. težavnostno stopnjo, čas plezanja pa je štiri ure. V soboto je bil preplezan markantni Hudičev steber v Prisojniku. To smer sta prvič plezala Uroš Župančič in Leo Baebler. V nedeljo pa so bile preplezane Kamniška smer in Severni raz v Mali Mojstrovki ter smer Košir—Brelih v Šita Glavi

Etapna hoja za srebrni in zlati čeveljček Planinske transverzale na Slovenskem

1. SLOVENSKA PLANINSKA TRANSVERZALA od Maribora do Ankarana (Planinska zveza Slovenije).
2. RAZŠIRJENA PLANINSKA POT je sestavni del SLOVENSKE PLANINSKE TRANSVERZALE (Planinska zveza Slovenije). Ima 17 obveznih točk in 20 točk po izbiri.
3. GORENJSKA PARTIZANSKA POT po Kamniških Alpah, Karavankah, predgorju Julijcev in delu Julijskih alp (PD Kranj in PD Kamnik).
4. KOROŠKA PLANINSKA MLADINSKA TRANSVERZALA od Ribnice na Pohorju do Raven na Koroškem (Strok, odbor za planinstvo pri ObZTK Ravne na Koroškem).
5. LJUBLJANSKA MLADINSKA KROŽNA POT po gričevju okrog Ljubljanske kotline (PD Ljubljana-matica).
6. LOŠKA PLANINSKA POT po Škofjeloškem gričevju (PD Škofja Loka).
7. POMURSKA POT skozi Goričko, Ravensko, Prlekijo in Dolinsko (PD Murska Sobota).
8. POT ČEZ KOZJAK od Maribora do Dravograda (PD Maribor-matica).
9. SAVINJSKA POT po hribovskem obrobju Savinjske doline (PD Zabukovica).
10. TRDINOVA POT po Dolenjskem gričevju in Gorjancih (PD in TD Novo mesto).
11. TRANSVERZALA KURIRJEV IN VEZISTOV NOV SLOVENIJE poteka od Gančanov v Pomurju do Slavnika na Primorskem (odbor za pokroviteljstvo nad vezisti in kurirji NOV Slovenije pri Združenem podjetju za PTT promet v Ljubljani).
12. ZASAVSKA PLANINSKA POT od Kumrovca do Kuma (PD Zagorje ob Savi).

Kdor se odloči za eno od transverzal, lahko pismeno zaprosi organizatorja (ki je naveden v oklepaju) za poseben dnevnik, kamor si bo odtisnil kontrolne žige, ki so potrebni za dokaz o prehojeni poti. Ko pot prehodi, pošlje dnevnik s kontrolnimi žigi organizatorju, ta pa mu pošlje spominsko značko o prehojeni poti. Vse te planinske poti časovno niso omejene in so dostopne vsakemu zdravemu občanu. Najbolj je zahtevna Slovenska planinska transverzala (žice, klini, prepadi), vendar so tudi pri tej steze izbrane tako, da se jo lahko loti skoraj vsakdo.

Oprema
Oprema je odvisna od zahtevnosti izleta. Za popoldanski sprehod smo lahko oblečeni tako kot običajno. Za hojo po gozdu, za nabiranje jagod, borovnic, gob in kostanja oblečemo že precej rabljeno oblačilo, ki pa mora biti udobno. Tudi čevlji naj bodo udobni in že dobro znošeni. Prav je, če imamo tudi za krajše izlete lažje visoke čevlje z gumijastim podplatom. Takšni čevlji dobro učvrste gležnje ter na travi in listju ne drse. Za vsak primer imejmo vedno s seboj dežni plašč ali vsaj večji kos polivinila. Za nošenje hrane in opreme je najboljši nahrbtnik. Bolje je imeti napol prazen nahrbtnik kot pa neudobno nositi. Za krajše izlete je dobra tudi krušna torba, ne pozabimo na rezervno majico, da se po znojenju lahko preoblečemo. Za izlet v visokogorje in sredogorje je oprema še bolj pomembna. Pomanjkljiva oprema je že marsikomu zagrenila izlet. Večjih podvigov se ne smemo lotiti brez ustreznih planinskih čevljev. Čevlji morajo biti dovolj čvrsti, pa vendar udobni. Podplati morajo biti iz nasekane gume. Z novimi čevlji nikdar na zahtevnejši izlet! Najprej obujemo gladke tanke nogavice iz bombaža, nato pa debelejše volnene. Zakrpane ali prevelike nogavice pogosto povzročajo žulje. Spodnje prerilo naj ne bo iz sintetičnega vlakna, ker slabo vpija znoj. Ozko krilo in preveč oprijete dolge hlače niso primerne za daljši in zahtevnejši izlet. Najbolj primerne so pumparice, ki pa ne smejo biti prekratke, niti preširoke. Za visokogorsko turo kratke hlače niso primerne. Bolje je imeti več tanjših jopic kot en debel pulover. Vetrovka s kapuco je nepogrešljiv del osebne opreme. Smučarska bunda ni primerna, ker je pretežka in prevroča. Potrebno je še primerno pokrivalo.

Kako hodimo
Ne začnimo s hojo takoj po obilnejšem obroku hrane. Med obrokom in intenzivnejšim gibanjem naj minejo 2—3 ure. Krajše razdalje (do 5 km) po ravnem prehodimo s pospešenim in podaljšanim korakom. Čim večja je razdalja, ki jo nameravamo v enem dnevu prehoditi, in čim večja je strmina, bolj moramo paziti na ekonomičnost hoje. Hoja bo ekonomična takrat, če bo tempo enakomerno umirjen. Prehiter začetni tempo in nenadni pospeški jemljejo dragocene sile in se kaj hitro maščuje. Najboljši regulator tempa je dihanje. Težko dihanje in močno sopenje sta zanesljiva znaka, da je treba tempo zmanjšati. V strm breg hodimo tako hitro, da lahko še dokaj normalno dihamo. Dihamo skozi usta in nos.
Eden največjih slovenskih alpinistov vseh časov Čopov Joža svetuje: »V breg hodi vztrajno, toda le tako hitro, da čutiš, da bi lahko šel še hitreje.«
Zelo pomembno je pravilno uravnavanje telesne temperature. S hojo pričnemo zelo počasi, in ko se čez nekaj časa ogrejemo, odločimo odvečno oblačilo. Odložimo ga predno se pričnemo znojiti. Na počivališčih in na cilju se sp et oblečemo, da se telo počasi ohladi. Pri hoji navkreber se opiramo na čim večjo površino stopala. Hoja po prstih je veliko bolj utrudljiva. Pri hoji navdol koraki ne smejo biti predolgi in zadržujoči, ker takšna hoja preveč utruja mišičevje nog. Koraki naj bodo zelo kratki, tekoči in sproščeni. Pri dolgotrajnejši hoji navzdol močneje zavežimo vezalke, da noga v čevlju ne sili preveč naprej. Če tega ne bomo storili, lahko pričakujemo žulje na koncu prstov. Tempo hoje naj se ravna po najslabšem hodcu v skupini. Ne priganjajmo počasnežev, kaj šele, da bi jih zmerjali ali smešili. Zlasti fantje in možje se radi hudujejo na svoje »boljše polovice«, če jih te težko dohitevajo. Vsako priganjanje in zmerjanje ima največkrat ravno obratni učinek. Skupina, ki se je skupaj odpravila na pot, mora ves čas ostati skupaj. Nikogar ne smemo pustiti zadaj. Zahtevnejše pohode v planinah začnimo zgodaj zjutraj. Hoja v jutranjem hladu je veliko bolj prijetna in manj utrudljiva kot v opoldanski vročini. Pa tudi vreme se v drugi polovici dneva kaj rad' pokvari. Večino poti opravimo v dopoldanskem času. Pri načrtovanju posameznih etap upoštevajmo vremenske razmere in vremensko napoved. Knjižico z evidenčnim kartonom lahko dobite na tajništvu sindikata Železarne.

Železar, 22. avgust 1974