Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Greben Škrnatarica - Dovški križ


Rojstvo


Pod steno


Skrinjica


Krasen prehod!


Žleb za robom


Možic v pomoč


Igra meglic ...


... in špic ...


Špik

nedelja, 7. september 2014, ob 05:29, Stane Škrjanec, ogledov: 6057

Iskanja - Stane Škrjanec: Če sem nad spustom po rampi z rame orjaške glave dodobra prevzet, sem kmalu očaran v celoti. Sestopni poplez po ozki, kot smirkov papir drobno grobi preprogi, se izkaže za najtežje mesto poti ...

O prečenju grebena Škrnatarica – Dovški križ bom zlahka napisal zajeten sestavek. Sveži vtisi so še sila globoki! Naj za uvod povzamem dva kratka izreka iz vodnika neponovljivega Tineta (Tine Mihelič; Julijske Alpe, Severni pristopi). »Tura je prestižna; če si sposoben za najzahtevnejše gorniške podvige, ne sme manjkati na seznamu! ... Če imaš srečo z vremenom in gorniško formo, je plezanje po grebenu Dovški križ – Škrnatarica res pravi gorniški praznik!« Konec citata. Seveda me je večstranski virtuoz z opisom zastrupil že pred leti, ko sem bil v robeh še redna stranka, a se z obiskom do danes kar ni izšlo. Še najbližje izvedbi sem bil ob priložnosti, ko smo s prijatelji po izstopu iz grape pod vrhom Škrnatarice družno priznali premoč orkanskemu vetru. Iz dveh razlogov sem se vnovič namenil v turo v obratni smeri od opisa v vodniku. Nemarkirana pot, ki pelje na sedlo Gulce, mi je namreč precej bolje poznana od drobne stezice čez Brinje (hoja v temi). Drugi razlog je dolgo melišče pod bivakom II, ki se mu moja načeta kolena zavoljo sestopa ne bodo odrekla prav zlahka. Iz katere strani je tehnično lažje ...

Amfiteater z Dovškega križa ...

V trdi temi se podam preko prodišča na dobro uhojeno pot ob grapi Velikega Črlovca. Spokojno tišino vznemirjam z globokim sopenjem v soju svetilke. Avtomatizem korakov preklopi zavest v spomine. Kukova špica prevzame vlogo jutranje zvezde. Topel občutek ob misli na ljubo ostrico me skoraj iztiri s prvotne namere! Prijetno stanje duha predrami svetloba izza Jerebikovca. S polnimi jadri me dviga v breg. Pred široko kotanjo pod sedlom Gulce zavijem v levo na brezpotno pobočje pod grapo ob Škrnatarici. Ker mi tokrat grapa ne diši sem odločen poiskati lažji obhod. Z dobrim občutkom jo urežem v prečnico po travni gredini, ki je od daleč izgledala kar obetavna. In res. Prehod pod mogočno steno v lažji svet je presenetljivo lahek! Na sledi stečine seveda pazim na trden korak, v kar me prisili pogled v globino. Začuda vse do roba nad Tičarico ne srečam možica. Za vogalom ob steni me vase posrka lahkoten žlebič ter me izpljune na strehi podobno pobočje. Greben mi odzdravi po španciru v ključih. Vrh Škrnatarice se zdi na dosegu roke, a me odbije s (pre)strmo stopnico (III). Pa saj poizkusim, a v spust brez vrvi ... Skrinjico, ki se je še pred kratkim nahajala na vrhu grape ob Škrnatarici, sem malo prej srečal v skalovju pod grapo. Zna biti, da preseneti še koga.

Po prečenju čez izpostavljene trave. Zadaj Kukova špica ...

Ura resnice. Greben mi že v kali prišepne dobrohotno svarilo, da prav na rezi brez alpinističnega znanja in opreme nimam česa iskati. Priklonjen v nižjem nadstropju opazim možica in v horizontali naslednjega. Vodijo me čez z drobirjem posuto skalovje v tako krasne naravne prehode, da mi zavriska srce! Če sem nad spustom po rampi z rame orjaške glave dodobra prevzet, sem kmalu očaran v celoti. Sestopni poplez po ozki, kot smirkov papir drobno grobi preprogi, se izkaže za najtežje mesto poti (II). Kot svečka na torti me pričaka pri koncu še okno v vertikalni podobi – popolni prispodobi za drzen pogled na stolpe Široke peči. Strašljivo obzidje nad mogočno kotanjo se zablešči z marsikatere škrbine. Pri vrhu zadnjega vzpona čez muhasto skrotje obstanem v dilemi. Naj bom vesel ali v zadregi? Bil sem prepričan, da bo še trajalo. Stojim na Dovškem križu.

Najtežji detajl; spust po sredi. Ni tako hudo kot izgleda ...

Mlada ura in srborite pete me hočejo imeti še na Oltarju. A duša kar noče. Čeprav sem na njem že stal in ga zajetno pohvalil na nekdaj živahnem forumu PZS, si ga prihranim za drugič. Šarmantna gora, kot je Oltar, si solo izvedbo nedvomno zasluži. Skrivnostna igra meglic z Rokavi in Škrlatico poudari divjo lepoto okolja, ki me obdaja. Ambient, ki zasenči kuliso prvaka z nasprotnega brega doline. Med sestopom z Dovškega križa proti bivaku II opazujem meglice, ki spuščajo zastor čez prehojen greben. Rana ura za nepozaben trenutek ...

Sijajen prehod po rampi čez ramo!

Globine nad Vrati ...

Široka peč. Le kdaj ...

Z Dovškega križa razgled za bogove!

Pogled na Očaka in sestop z Dovškega križa ...

Prehojen greben. Meglice ga že zakrivajo ...

Prostor, kjer počiva pravljični bivak II, je prostor neizmerne miline. Ko me po daljši zasanjanosti zmoti ovčji bleket, skočim v meli. Kot lokomotiva zadrsam po gruščnatem tiru. Globoko pri dnu sem si edini; v naših gorah ga ni slajšega! Še strma stopnja in že sem v strugi, kjer pot grdo poskakuje. Mehka stezica v gozdu je pravo nasprotje. Mimo odcepa čez Brinje me nežno dostavi na cesto v Vrata. Dan je popoln.

Lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker