Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moj največji dosežek

sobota, 12. september 1964, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2267

PV (1964) - Jožica Trček: Alpinistični tečaj v Vratih se je bližal koncu, pa tudi vreme se je pričelo kisati. Zelo sem si želela, da bi se izboljšalo, saj mi je Tine obljubil, da me bo vzel s seboj v Čopov steber, ...

... takoj po končanem tečaju. Do konca sta manjkala samo še dva dneva. Prav te dni sta bila namenjena v steber najina prijatelja Mitja in Lojze. Tudi njima je muhasto vreme prekrižalo načrt in sta prav tako nestrpno kakor midva, čakala na izboljšanje.

V soboto zvečer smo se še dolgo v noč pri tabornem ognju menili, kaj vse bomo rabili v steni, kako se pleza z dvojno vrvjo, lestvicami in podobno. Nedeljsko jutro ni bilo prav nič primerno za julijsko nedeljo; megla je segala skoraj do srede stene in dež je rahlo pršil iz nizkih oblakov. Proti poldnevu se je vreme precej izboljšalo in s tem tudi naše razpoloženje. Zvečer pa so Tine, Mitja in Lojze prispeli nazaj z ogleda stene v Aljažev dom, kjer jih je na mizi zapeljivo vabila k sebi skodela polna rdečih jagod. Po večerji smo odšli spat z velikim upanjem na prihodnji dan, ki pa nas je takoj zjutraj, ko smo vstali, malce razočaral.

V gosti megli smo s težavo našli vstop slovenske smeri. Ta vstop smo si izbrali zaradi lažje vrnitve, če bi se vreme poslabšalo. Bolj ko smo se bližali Zlatorogovim policam, bolj so se nam jasnili obrazi. Skozi prve luknje v oblakih smo zagledali modrino neba. Z vsakim korakom je naše upanje raslo in nehote smo se podvizali. Naš trud ni bil zaman; pod nami se je zableščalo prekrasno megleno morje, razlito preko vse doline Vrat, nad njim pa je kipelo v nebo kristalno čista, vsa množina okoliških vrhov, oblita s prijaznim jutranjim soncem. Napetost, ki smo jo čutili doslej, je v hipu popustila. Skoraj tekli smo po Zlatorogovih policah, se pravilno varovali ob vstopu v Črni graben, nato pa spet v zaletu zavzeli gorenjski turnc, ki nam je gostoljubno postregel s sončnimi žarki. Ti so bili za nas velika izkušnjava, toda dolga in naporna tura, ki je bila še pred nami, nam daljšega počitka ni dovoljevala.

Po kratkem počitku smo zavili po polici okrog roba, kjer nas je čakala prva težava. Dotlej zelo udobna polica se ob prehodu v grapo spremeni v sila ozko in izpostavljeno poličko, na kateri smo si kar dobro pretegnili ude v pričakovanju še večjih naporov. Končno smo stali na razu Čopovega stebra, kjer je naša pot zavila strmo navzgor. Spodnji del smeri je pravzaprav še precej lahka zadeva, višje pa se steber vedno bolj zožuje, dokler končno ne izgine sredi vertikalnih sten. Tam nas je čakalo trdo delo in pohiteli smo v osrčje Triglavskega stebra.

Strmi kamini, plati z odličnimi oprimki, udobne travnate poličke med stopnjami in tu pa tam kakšna planinska cvetlica, vse to je tvorilo zares idealen začetek glavnega vzpona, kateremu smo se z vsakim korakom bolj približevali.
Prve težave se prično že pri spodnji veliki votlini ob stebru. Tu se stena prične nagibati v vertikalo in plezanje postaja težje. Kar precej izpostavljena gladka plošča, okrašena s klini, se je višje zaprla v zajedo, ki nas je iznad stojišča, na vrhu stolpiča privedla na ozko, a kljub temu udobno poličko. Sledili smo ji v levo, dokler se ni končala. Do sedaj bleščečo belo skalo je zamenjala ilovica in to še zelo mastna, kar je pomenilo, da smo že prispeli v prvo votlino. Dno votline ni strmo, toda ilovnata tla, ki so bila vsa zmehčana od dežja, so bila silno spolzka in precejšnja mera previdnosti je bila potrebna, če si hotel priti na zgornji konec votline brez spodrsljaja. Izpostavljen prehod iz zgornjega konca votline v steno je precej težavna zadeva, predvsem pa še zaradi prave cokle ilovice na podplatih. Prehod mi je povzročil precejšnje težave; to pa zato, ker je bila moja malenkost prekratka. Na pomoč mi je priskočil Mitja in mi posodil svoje lestvice, s pomočjo katerih sem le premagala težave!

Pot v drugo votlino je zapiral precej velik previs, pa ne za dolgo. Na pomoč smo poklicali tehniko in z lestvicami je bila težava hitro ukročena: že smo bili v drugi votlini. Tu smo se navezali še na drugo vrv.
Čakal nas je najtežji del smeri. Naklonina je rasla in kmalu smo se poslovili od zadnjih ostankov stebra. Odprta stena, sredi katere smo se znašli, se je navpično dvigala in vzpenjala iz velike globine in visoko nad nami izginjala v modrini neba. Mati narava je tu skopo odmerila oprimke, ki so glavni pogoj za napredovanje plezalca v steni. Spet nam je priskočila na pomoč tehnika in številni klini so nam omogočili prehod ter olajšali delo. Naporno obešanje po stremenih je trajalo cela dva raztežaja, le tu in tam nam je stena dovolila nekaj metrov prostega plezanja.

Naši udje so se sprostili v užitka polni telovadbi šele v kaminu iznad tretje votline, kjer je več dobrih oprimkov. Kamin je zapirala streha, ki smo jo obšli na levi strani, in navpične stene je bilo za nekaj časa konec. Položna grapa ni bila prav nič v skladu s težavnostjo spodnjih raztežajev. Skoraj tekli smo preko lahkih skokov v naravno lopico. Tu smo se vsi štirje zbrali in ugotovili, da zaslužimo počitek in okrepčilo. Prelepo vreme in pa še zgodnja ura sta bila vzrok, da smo se precej časa zadržali na tem mestu. Sicer pa, kaj je lepšega kot počitek na razgledni polici, sredi velikanske stene, od koder ti pogled brez ovire roma po vseh okoliških gorskih velikanih, kot da bi udobno sedel v letalu in vse to brez truda, potrebnega za vzpon, opazoval. Globoko, globoko pod teboj se ob vznožju našega očaka Triglava vije Bistrica in se koplje v sončni luči, obdana s svetlo zeleno, žametno preprogo bukovja.

Spet so se razkošatili previsi nad nami. Tanek curek vode, sled nedavnega deževja, je daleč od stene kazal vertikalo. Poševna, hudo previsna poklina drži v levo na nekakšno »mizico «, ki ni nič drugega kot začetek ene najbolj izpostavljene police v naših stenah. Poklina se tik pred robom zapre v previsen kot in prav prehod iz njega na »mizico«, je največji problem. Seveda smo se ga lotili kar se da previdno, toda nemara še premalo. Najprej se je prečnice lotil Tine in jo preplezal, kot bi mignil. Za njim bi morala biti jaz, toda Mitja se je ponudil, da gre on pred menoj, da se bom lahko oprijela njegove vrvi, če ne bom mogla drugače. Privolila sem in Mitja je pričel plezati. Že je prišel do »mizice «, kjer pa ga je vrv potegnila nazaj in Mitja je napravil vratolomno akrobacijo, ki bi sicer pod oznako »dvojni salto nazaj«, spadala v parterno telovadbo; toda od nje se je ločila le toliko, da je naš junak ob doskoku, namesto na mehki blazini, pristal prosto viseč med nebom in zemljo. Zelo sem se prestrašila, ker je malo manjkalo, da zaradi padca ni udaril z glavo ob skalni rogelj.
K sreči se je ta pustolovščina končala brez nezgode in kasneje smo se na ta račun še mnogo nasmejali. Na samem kraju te pustolovščine pa nam ni bilo do smeha, saj je vsak prav dobro vedel, da ni prav nič prijetno, če visiš navezan na vrvi izven vertikale in se nimaš kam opreti.
Za Mitjem sem vstopila v prečnico jaz in sem bila prav pošteno izmučena, ko sem prispela na stojišče, kajti zaradi Mitjevega padca so bile vrvi in lestvice vse zvite med seboj. Če sem hotela priti čez, sem jih morala urediti, kar pa ni bilo lahko. Šele ko je tudi Lojze prišel do nas in smo se vsi štirje gnetli na majhnem stojišču pod izstopno počjo, so se nam razvezali jeziki.

Do konca smeri sta nam takrat manjkala le še dva raztežaja, najlepša v tej smeri. Tu nam zraka prav zares ni manjkalo. Stene pod seboj nismo videli, saj je takoj pod polico izpodjedena v velike previse. Daleč, globoko pod nami se je spet pojavilo skalovje in se strmo spuščalo do dna stene, od koder smo bili oddaljeni skoraj tisoč metrov. Le težko bi našli še kje tako veličastno izpostavljenost v naših stenah, kakor je tu. Zadnji raztežaji so najlepši v vsej smeri; so precej vertikalni, imajo nekaj izrednih prehodov in stena tu nudi mnoge odlične oprimke, zato spadajo med najlepša plezalna doživetja. Višje nas je presenetila udobna polica, ki nas je odvedla na levo okrog roba in že smo bili v lahkem svetu zgornjega dela gorenjske smeri. Težave so bile premagane in bili smo veseli, da smo poslušali Lojzetovo vremensko napoved.
Na vrhu sta nas skoraj eno uro že čakala naša prijatelja Janez in Polde, ki sta plezala »Prusika«. Malo smo še posedeli in opazovali prekrasno okolico gorskih velikanov, nato pa smo sestopili po Bambergovi in se počasi odpravili proti Aljaževemu domu. V domu nas je čakal veteran Čopov Joža, ki je prvi s soplezalko Pavlo Jesihovo preplezal ta steber. Iz smeri smo mu prinesli star zarjavel klin, za katerega nas je prosil, ko smo mu povedali, da gremo v njegov steber.

Jožica Trček
Planinski vestnik, september 1964

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker