Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Če ne bi imeli

29.08.2014
Če ne bi imeli Triglava, bi si ga morali izmisliti 

 

 

 

sobota, 30. avgust 2014, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1362

Planet SiOL, Urbani portreti - Samo Rugelj: ... Triglava, bi si ga morali izmisliti


V soboto proti večeru se je od severozahoda začela širiti jasnina. Hčerka je komentirala, da je nebo takšno, kot da bi Miklavž pekel piškote. Za nedeljo je bil napovedan sončen dan. Končno.
Poletje je bilo bolj kilavo, sploh če ste se ga namenili preživeti v hribih. Julija nas je v Bovcu pral dež in samo v hitrem tempu nam je med dežnimi kapljami uspelo opraviti nekaj hribovskih izletov. V avgustu smo se namenili na družinski pohod iz Ljubljane na Triglav. Ne brez razloga.

Vsi otroci so bili dovolj stari, da bi "končno" lahko prehodili transverzalno pot dr. Janeza Ruglja, ki se, rahlo zapuščena, vije od slovenske prestolnice v širokem loku do naše najvišje gore. Nekaj časa smo načrtovali, hitro spakirali ter se ekspresno spravili na pot.

Iz Ljubljane proti Triglavu, prvič

Za najmanj dva dneva je bilo napovedano še lepo vreme. Upali smo, da bo tako tudi naprej. Z mestnim avtobusom smo se navsezgodaj zjutraj odpeljali do Vižmarij, potem pa zagrizli čez prvi klanec do Bormesa, kjer so se še dodobra poznali sledovi žledoloma, potem pa podaljšali do Slavkovega doma na Golem brdu, do kjer smo prišli, še preden so odprli vrata gostišča.

Nismo se ustavljali, do Katarine smo prišli dobro uro pozneje, se potem v dopoldanski vročini povzpeli na Grmado, se okrepčali na Gontah, potegnili do Tošča, se pretegnili pri sv. Jedrti na drugi strani pod njim, odkorakali do Sela ter naprej do Črnega vrha, se malce izgubili na Pasji ravni, potem pa za del naše družine in za nahrbtnike preostalega dela ujeli avtoštop, ki nas je še pred nočjo spravil do edine turistične kmetije daleč naokrog. Hodili smo debelih deset ur.

Naslednji dan smo bili spet zgodaj na poti. Spustili smo se v Gorenjo vas, tolkli z gojzarji po asfaltu do Hotavelj, se vzpeli do zaprte okrepčevalnice na Slajki, podaljšali do planinske koče na Ermanovcu, kjer so bila vrata spet zaprta, potem pa prikorakali do prelaza Kladje, kjer nas je športni lokalec vseh pet spravil v svojega karavana ter nas potegnil do Cerknega. Popoldne smo se že kopali v bazenu in v njem hladili utrujene noge ter zaskrbljeno gledali v nebo, kaj bo naslednji dan.

Sredi tretjega dneva smo štartali iz vasi Poče, ki je idealno izhodišče za Porezen, zadnji hrib v sredogorju, od koder se proti severu potem končno začne dvigati greben Črne prsti in Rodice, s katerega se že lepo vidi na Triglav. Že takoj po začetku vzpona je začelo rositi, na pol poti je že deževalo, na tri četrt pa je zlivalo kot iz škafa, ob tem, da nam je orkanski veter cefral dežnike in palerine, na pot pa so se nam postavljali biki, ki so varovali svoje krave. Komaj smo se prebili do koče.

Tam smo bili edini gosti, zatohli prostori, v katerih smo se prek noči komaj posušili, so nas naslednji dan pospešili proti Petrovemu brdu, da bi bili še pred naslednjo nevihto v naslednji planinski postojanki. Potem pa nas je slaba vremenska napoved za naslednje tri dni preusmerila proti Podbrdu, od koder smo se z vlakom zapeljali do Bohinjske Bistrice.

Tam smo eno uro razmišljali, ali se nam splača nekaj dni vedriti v teh krajih, potem pa napasti našega očaka, ki je kraljeval tam nekje med temnimi oblaki. Prevladala je ženska pamet in vkrcali smo se za prvi avtobus za Ljubljano. Zvečer smo se že greli ob domačem ognjišču, zunaj je pokalo in treskalo, temperature pa so padle na jesensko raven. Podobno vreme je bilo tudi naslednje dneve in čestitali smo si, da smo se tako pametno odločili.

A za nedeljo je bilo spet napovedano sonce in vse je dišalo po najlepši nedelji v avgustu. Moška trojka se je odločila, da reši družinsko čast in v nedeljo z vsemi silami napade triglavega zmaja.

Iz Ljubljane proti Triglavu, drugič

Ko smo se peljali po gorenjski avtocesti, se je Triglav bleščal v jutranjem soncu, ki je komajda vzšlo. Zrak je bil po nekajdnevnem dežju tako čist, da se mi je zdelo, da lahko na štirideset kilometrov razdalje pri hitrosti sto trideset kilometrov na uro opazim kočo na Planiki.

V nekem trenutku je poblisnilo z vrha. Je to odblesk Aljaževega stolpa ali se bliska samo v moji podzavesti, sem pomislil. Mlajši sin, ki se je na Triglav odpravljal prvič, je očarano zrl vanj. Starejši, ki je nanj prvič zlezel že pred tremi leti, je sproščeno dremal na zadnjih sedežih.

Drveli smo proti Krmi, jaz pa sem razmišljal, kako Triglav gleda nekdo, morda kak tujec, ki se prvič pelje tod mimo. Je tudi to zanj gorski lepotec, ki mu takoj daš svoje srce?

Srečo imamo, da ga imamo, sem razmišljal. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se kamniti skladi pred milijoni let zaobrnili malo drugače in iz Triglava pomotoma naredili še en Kanjavec, njegovega neposrednega soseda, nižjega za kakih dvesto metrov.

"Kaj misliš, koliko ljudi bi obiskalo Triglav, če to ne bi bila najvišja gora v Sloveniji?" me iz razmišljanja telepatsko zdrami sin.

Pomislil sem na Škrlatico, s katero se Triglav gleda prek doline Vrat, našo drugo najvišjo goro, od Triglava nižjo za dobrih sto metrov, in odvrnil: "Ja, prav imaš, dobro vprašanje. Tisočkrat, morda deset tisočkrat manj. Takšni smo ljudje. Najbolj nas privlačijo ekstremi, najvišje gore."

Skozi glavo mi je švignila vsa simbolika in pogosto tudi šaljiva in pa športna navezanost na Triglav, ki ta vrh obdaja že stoletja. Od prvih vzponov nanj, ki so jih opravili pogumni Bohinjci s preprosto opremo, prek alpinističnega osvajanja njegovih sten in rodoljubnosti Jakoba Aljaža, ki je odkupil vrh, da bi ga ohranil Slovencem, do umetnega povečevanja njegove višine z lestvijo, ki jo je na Triglav svoje čase prinesel Tof s prijatelji ter množični vzponi Sto žensk na Triglav, ki so se začeli že pred skoraj pol stoletja in trajajo še danes.

Tudi dandanes športno dogajanje okoli Triglava ne zamira. V svojem stilu ga je zasedla nova generacija ekstremnih športnikov. Pred nekaj leti se je gorski tekač David Kadunc nanj odpravil sredi noči kar z Ljubljanskega gradu. Imel je jasen cilj – iz Ljubljane priti peš čez hribe na Triglav v manj kot 24 urah. Pot ga je v prvem delu nesla približno tam kot nas nekaj dni nazaj.

Iz Črne prsti se je potem spustil v dolino, nato pa iz Bohinja dokaj zlahka zlezel na vrh precej prej kot v zastavljenem času. Njegov GPS je pokazal 115 kilometrov in dobrih deset tisoč višinskih metrov vzpona. Lepa tura za en dan, ni kaj. Lani se ga je gorski tekač Nejc Kuhar lotil na drug način. Iz Krme je prek Planike pritekel na vrh v poldrugi uri, za spust nazaj do nje pa je porabil samo eno uro.

Niti domišljati si ne morem, kako mu je to uspelo. Konec letošnjega junija ga je Franci Teraž iz Krme osvojil kar štirikrat v manj kot enem dnevu. Vsakič je šel precej hitreje, kot je moj najhitrejši čas za enkratni vzpon nanj. Pred nekaj tedni se je triatlonec Klemen Rojnik nanj iz Ljubljane odpravil s kolesom ter se domov vrnil samo petnajst ur pozneje. Zanj je bil to samo malce težji trening.

In če bo vse po sreči, bo jutri svoj ultratriatlonski, 72 ur trajajoči, humanitarni podvig Srce Sloveniji končal Matej Markovič, ki je najprej preplaval slovensko obalo, potem dvakrat prekolesaril Slovenijo, vse skupaj pa bo sklenil s tekom od primorske obale na vrh Triglava. Ultra podvig! Držim pesti zanj.


Mi nismo imeli nobenih podobnih načrtov. Šli smo samo na izlet.

Na Triglav

V Krmi smo parkirali ravno ob sedmih zjutraj. Na termometru je kazalo pet stopinj Celzija. Zeblo nas je tudi zaradi adrenalina, ki nam je preplavljal žile. Vzpon na Triglav je zmeraj nekaj posebnega, tudi zame, ki sem bil gor že velikokrat.

Tudi zame je bil danes poseben dan. Lansko leto sva z ženo na vrh odpeljala hčerko, ki si je tega zelo želela. Zdaj je bil na vrsti še mlajši sin.

Zložen vzpon nam ni delal preglavic, saj smo bili od pohoda čvrsti v nogah, in prvič smo se ustavili ter pomalicali šele po skoraj treh urah hoje, visoko nad Konjskim sedlom, malo pred Kredarico. S Triglava je prijetno pihljalo, orjak nas je vabil v svoje kraljestvo in nam s soncem na široko odprl vrata v svoj hram. Nismo se pustili prositi, odpravili smo se proti njemu.

Na Kredarici je bilo že polno planincev, ki so srebali čaj pred domom, in se ozirali proti gori s tremi vrhovi. Eni so bili ta dan že na vrhu, spet drugi so nabirali moči, da se povzpnejo nanj.

Gledal sem sinov obraz, ki se je jasnil z vsakim metrom pridobljene višine. Še prejšnji večer je bil malo v dilemi, če bi šel res gor, zdaj so vsi dvomi ostali daleč v dolini.

Na Malem Triglavu, pot je bila celo malo pomrznjena, da je fino drselo, smo se elegantno izognili nekaj skupinam tujih turistov, ki so se s karabini pripenjali na jeklene vrvi. Vedno, res vedno, sem v dilemi, kakšen odnos naj zavzamem do teh, ki se lahko na Triglav povzpnejo samo na tak način, potem pa se vedno spomnim, da ga tudi jaz ne osvojim povsem brezmadežno, saj se pridno oprijemam vseh klinov, ki so mi jih gorniki zabili za pomoč pri vzponu. Še nekaj preprijemov in že smo pri Aljažu, ura je malo čez enajst, in čez vrh zapiha nekaj megle. Potem se spet pokaže sonce.

Stisnem roko fantoma, ker sta na vrh zlezla kot srnjaka, kot je tudi mene oče poimenoval pred več kot tremi desetletji, ko sem bil prvič tu gor, z roko pa zgolj rahlo ošvrknem mlajšega po zadnji plati, ker nisem ravno pristaš običajnega triglavskega krsta, ki se mi zdi bolj namenjen enkratnim planincem. Njegov obraz žari, nasmeh pa se mu razleze do ušes. Vse skrbi in vsa negotovost so pozabljene. To je njegov dan.

Tudi jaz sem vesel. Na vrh sem pripeljal še zadnjega človeka, ki sem ga želel.

Potem se usedemo na skale in zadovoljno gledamo proti dolini ter se pogovarjamo o svojih rečeh. Razmišljam, kako bi z besedami zaobjel ta popolni trenutek očetovske sreče, ki s svojima sinovoma sedi na strehi Slovenije. Potem se spomnim in si po tihem rečem: "Če ne bi imeli Triglava, bi si ga morali izmisliti."
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

eXTReMe Tracker