Primorska alpinistična odprava: Rok Kurinčič, Nejc Kurinčič, Boštjan Mikuž in Dean Strosar. Od 1. do 19. avgusta
Petek 1. 8.: Rok Kurinčič, Dean Strosar in Boštjan Mikuž se v Ajdovščini zberemo in odpeljemo na Brnik. Letalo nas ob 14.30 odpelje proti Istanbulu in nato v osrčje Centralne Azije v glavno mesto Kirgizistana, Biškek. Po mirnem letu prispemo v prestolnico Kirgizije ob 5. uri zjutraj.
Sobota 2. 8.: Pridruži se nam Nejc Kurinčič. Prva postaja je zglasitev na agenciji, seznanitev s kuharjem, Sergejem, Rusom, ter skupen nakup hrane, ki se zaradi prvih nesoglasij med kuharjem in ostalimi člani zavleče na debele tri ure. Knjiženju hrane za 400 EUR sledi celotna stornacija in izbor hrane po naših in ne kuharjevih željah ... vsekakor želimo merila v kuhinji postavljati mi.
Po opravljenem nakupu in hitrem kosilu, se odpeljemo v narodni park Ala Arča na izhodišče poti, ki nas je po petih urah dostopa pripeljala na lepo ledeniško izravnavo, bazni tabor Ratsek na višini 3300 metrov, kjer smo popoldan pripravljali bazo za čim bolj udobno življenje v prihajajočih tednih.
Urejanje baze poteka v lepem sončnem vremenu, zvečer nas zmoti prva ploha.
Nedelja 3. 8.: Prebudimo se v delno oblačno jutro. Po prvem Sergejevem kosilu sledi spoznavanje s terenom okrog baze in že prve aklimatizacije.
Rok in Boštjan se odpraviva v meglenem vremenu pod vznožje jugozahodne stene Korone na višini 4070 metrov. Vreme se toliko izboljša, da lahko opraviva zadovoljive posnetke stene, nato se vrneva v bazo.
Dean se povzpne do bivaka na višino 3860 metrov, čemur sledi povratek v bazo,
Nejc pa opravi pristop na 4300 metrov visoki Boks, ki se dviga neposredno nad našo bazo.
Med povratkom v bazo močno sneži.
Večer preživimo med igranjem kart in sklenemo, da naslednji dan prenesemo vso tehnično opremo pod zahodni, še nepreplezan greben Korone, ki nam predstavlja ogrevalni cilj, pred naskokom na 900 metrsko steno Korone (4860 m).
Ponedeljek, 4. 8.: Jutro je deževno, zato le poležavamo in čakamo Sergejevo »specilaiteto«. Nejc se pred kosilom odpravi na vr Bačičiki (Peak Bachichiki, 4516 m). Opravi solo vzpon po ozebmiku B. Kuzmenko (D, 300 m), kjer ima precej težav s pohodnimi derezami.
Ostali člani se v sneženem vremenu, po kosilu, odpravimo na ledenik pod zahodni greben, kamor prenesemo vso tehnično odpremo, ki jo spravimo pod balvane. Povratek v bazo. Zvečer se v bazi zjasni – opravimo, sicer prepovedano kopanje v ledeniškem slapu nad vodnim zajetjem. (Kar je prepovedano itak najbolj vleče, paše pa tudi.) Čakamo na ugodno vremensko napoved.
Ob 6h zvečer se na satelitskem telefonu izpiše bratova napoved, ki obeta izboljšanje vremena. Skladno z dobro napovedjo spremenimo načrte in ogrevalno turo zamenjamo za glavno steno. Sklenemo, da naslednji dan popoldan dostopimo pod steno s šotorom, prespimo in v sredo začnemo s plezanjem v osrednji steni.
Torek, 5. 8.: Trojica, ki nameravamo plezati v osrednji Koronini steni počakamo kosilo v bazi in se pripravljamo na vzpon.
Dean že zjutraj štarta proti Peak Teke – Tor 4479m in se, po nam znanih podatkih, nanj povzpne po še nepreplezanem terenu, kjer preči serake, ki so v tem času še zadovoljivo zasneženi in stabilni. Torej: solo prepleza prvenstveno smer Dean Strosar (PD, 450 m). Zaradi sneženja in megle ter slabih snežnih razmer na južni strani obrne 50 metrov pod vrhom, na vršnem grebenu, in se vrne v bazo.
Ob 13h Rok, Dejan, Boštjan štartamo pod jugozahodno steno Korone. ABC postavimo pol ure od stene, ker računamo na povratek po severozahodnem ledeniku Korone.
Sreda, 6. 8.: Zbudimo se ob 3h zjutraj in se v soju čelnih svetilk odpravimo pod steno. Kljub počasni hoji spoznavamo, da bomo pod Korono prezgodnji. Stena že na začetku ponudi strme razčlembe ...
Tako skoraj dve uri zmrzujemo in pričakujemo prve sončne žarke.
Ob 6h vstopimo v prvenstveno smer Beli prah (spominska smer Petru Mežnarju)). Smer preplezamo (6c, A1, 600 m) v 13 urah in jo na vršnem grebenu Korone priključimo že obstoječi ruski smeri (V. Balezin, 1994). Sestopimo/spustimo se po smeri V. Egorov in ob 21h smo nazaj v ABC.
Z Rokom nadaljujeva s sestopom v bazo, Dejan pa se odloči prespati v ABC.
Nejc Kurinčič ta dan opravi nov solo vzpon na najvišji vrh pogorja Semanov (Peak Semanov, 4895 m) po smeri A. Fedorov (AD, 800 m) in nadaljuje po ostrem, zahrbtnem grebenu na vrh Skrjabine (Peak Skryabine, 4753 m). Sestopi po prvenstveni smeri N. Kunčič (AD, 300 m) in se vrne v bazo.
Dean Strosar opravi solo vzpon na drugi vrh Skrjabine (4700 m) in se isti dan vrne v bazo.
Četrtek, 7. 8.: Sestop Dejana v bazo – poškodba gležnja. Počitek za vse in regeneracija. V večernih urah asistiramo Nejcu pri šivanju globoke rane na desnem stegnu mlade ukrajinke Maše. Nejc opravi poseg v bivak sobi Ratseka; operacijski poseg v soju čelnih svetilk in imporviziranju čim bolj sterilnega okolja. Z disciplino diktirano s strani Nejca, improvizacija nekako uspe in Maša se lahko postavi na noge. Nejc nalogo opravi res profesionalno, tako da Ukrajinka čez tri dni zapusti bazo z nespremenjenim načrtom osvojit sedemtisočakl Pik Lenina – vzhodnjaška volja podprta s podarjenimi Nejčevimi antibiotiki ...
Petek, 8. 8.: Počivanje v bazi.
Sobota, 9. 8.: V soboto popoldne se Dean, Rok in Boštjan odpravimo na Peak Boks (4300 m). Pristopimo v lepem, sončnem vremenu. Med vzponom smo priča velikemu podoru balvanov, ki mu za las uidemo.
Na vrhu se ponovno oglasi satelitski telefon in - napoved vremena: v ponedeljek izboljšanje, lahko pričakujemo stabilno jasno vreme brez močnega vetra. Z Rokom se zato že na vrhu odločiva, da ponovno preložimo vzpon po grebenu Korone in greva plezat markantni VI. steber Korone.
Sestopimo v bazo, po večerji in partijah kart dobro zaspimo.
Dejan zaradi poškodbe gležnja v spremstvu Nejca zapusti bazo.
Nedelja, 10. 8.: Prebudimo se v čudovito sončno jutro, po zajtrku sledi kopanje v ledeniškem potoku, pranje perila, itd. Po kosilu se Nejc vrne v bazo. Dogovorimo se, da naslednji dan Nejc, Rok in Boštjan poskusimo s prvenstveno smerjo v VI. stebru Korone. Odločimo se za vzpon baza – baza, brez ABC.
Popoldne se nad bazo razbesni nevihta, za tem pa razjasnitev in priprava potrebne opreme.
Ponedeljek, 11. 8.: Zbudimo se ob 3.20 in po zajtrku se Dean, Rok, Nejc in Boštjan odpravimo proti Koroninem ledeniku. Dean ta dan načrtuje vzpon na glavni vrh Korone (4860 m) po Normalki, zato se a ledeniku Ak Sai ločimo.
Dean nadaljuje z vzponom na Korono, vrh doseže ob 9h zjutraj in je do 13. ure že nazaj v bazi.
Ostali trije nadaljujemo na jugozahodno stran Korone in pod VI. steber prispemo ob 8h. Zaradi mraza na vstop čakamo do 9. ure.
Plezati začnemo v vpadnici vrha stebra, po razu, kjer po naših podatkih ne poteka še nobena smer. Težave smeri so skoncentrirane na spodnji prvi del, s katerim Rok suvereno opravi v vodstvu. V zgornjem delu se smer dotika obstoječih smeri, saj vedno pogosteje srečujemo ostanke predhodnjikov. Primorski steber (spominska smer Jožetu Vidmarju*: VII/IV-IV, 800 m; prvemnstvena) plezamo od 9h do 18h, ko z velikim veseljem stopimo na zadnjo granitno špico nekje 4850 metrov visoko.
Sestop opravimo s 13 spusti po vrvi, pri čemer se večkrat oprhamo s slapovi snežnice, kar nam ob zahajajočem soncu ne vliva veliko veselja. Po tri in polurnem spuščanju smo končno pod steno, na ledeniku, mokri in dokaj izmučeni po večurnem vlečenju vrvi in reševanju ugank stebra.
Takoj začnemo sestopat v bazo, kamor dospemo ob polnoči. Tako ob pašti zaključimo 21 urno turo, ki nam je omogočila novo smer v VI. stebru Korone.
Torek, 12. 8.: Po zelo slabi noči se Nejc in Boštjan prebudiva s slabim počutjem, glavobol, bolečine v trebuhu, cel dan preleživa v šotorih brez hrane. Rok je boljši in ne kaže bolezenskih znakov.
Sreda, 13. 8.: Bolezensko stanje se nekoliko izboljša, omogoča že nekaj premikanja po bazi in prvo hrano. Še vedno zelo nestabilno, zato se odločimo, da ob izboljšanju sestopimo v dolino.
Četrtek, 14. 8.: Ob še vedno nestabilnem zdravstvenem stanju, ter običajnem sporu zaradi premalo nosačev, sestopimo v dolino.
15. – 18. 8.: Okrevanje v glavnem mestu, ogled Biškeka in jezera Issy Kol.
19. 8. – V zgodnjih jutranjih urah let proti Sloveniji. Na Brnik prispemo ob 14.30.
Preplezali smo naslednje prvenstvene smeri:
- Beli prah – spominska smer Petra Mežnarja: 6c, A1, 600 m, 6. 8. 2014, Rok Kurinčič, Dejan K., Boštjan Mikuž
- Dean Strosar: PD, 450 m, 5. 8. 2014, Dean Strosar
- N. Kurinčič: AD, 300 m, 6. 8. 2014, Nejc Kurinčič
- Primorski steber – spominska smer Jožeta Vidmarja: 6b, 800 m, 11. 8. 2014, Rok Kurinčič, Nejc Kurinčič, Boštjan Mikuž
Zahvala za finančno podporo:
- Komisiji za alpinizem pri PZS,
- Občinama Ajdovščina in Tolmin,
- PD Ajdovščina,
- Soškemu AO,
- PD Valentin Stanič-Kanal,
- Klubu Tolminskih študentov,
- Trgovini Alternativa Sport,
- Trgovina Nutrishop.si,
- Trgovini Alpstation Tarvisio – Montura,
- Singing Rock,
- Grivel.
Pripravil: Boštjan Mikuž
*Jože Vidmar, doma s Kovka nad Ajdovščino, se je 1. junija 1991 smrtno ponesrečil med solo vzponom v Hekmaijerjevi smeri v severni steni Eigerja.