Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čopov steber 1954

 Franci v steni
 
 Jurij in Jože
 
 Franci in Jurij
 
 V Vratih - ob 50-letnici GRS
 
 79-letni Jurij v smeri Špela (IV) pod Belvijem v Bohinju
 

 

petek, 22. avgust 2014, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 2694

22. avgusta 1954 - plezali:
Franci Primožič – Krvin, Jože Januš in Jurij Radon, vsi AO Tržič

Čopov steber pred šestdesetimi leti

V severni triglavski steni 22. avgusta 1954
Franci Primožič – Krvin: Lepo vreme, ki je držalo celo zadnjo polovico avgusta nas je zvabilo zopet v Vrata, da uresničimo že dolgo zasnovani načrt. Hoteli smo preplezati Čopov steber t.j. eno najtežjih smeri v severni triglavski steni. Večkrat smo morali že kloniti in to vsled vremena. Tokrat smo upali na najboljše.

S Triglavskega veter gorovja
prav rahlo šumi in pihlja,
me vleče in žene v vrhove
v dolini miru mi ne da.
V soboto popoldne ob 4h smo s kolesi odšli proti Jesenicam. Bili smo trije tovariši – soplezalci Jur, Joža J. in jaz. Vozili smo hitro in smo prispeli v Vrata tik pred polno nočjo. Po skromni toda izdatni večerji smo ob 10h zvečer odšli spat na novo urejena ležišča nad garažo.

Vstali smo ob 3h in po zajtrku takoj odšli. Še v temi smo prispeli po poti do vstopa v Slovensko smer. Nenavezani smo v pičli uri prispeli do Nemških stolpov. Prečili smo nato na Gorenjski stolp in po ozki polički nato naprej v grapo in na Čopov steber. Zadnje prečenje smo že plezali navezani. Po stebru smo nato še par dolžin plezali navzgor do velike rdeče lope dobro vidne iz doline. Že do lope je bilo polno težkih mest in klinov, od tu naprej pa se je stena pokazala v pravi luči.

Z Jurjem sva se navezala na dvojno, do čim je bil Joža samo na eni vrvi. Iz lope je prvi plezal Jur in se po 30m ustavil na stojišču. Hitro sem bil pri njem in tudi 2m nad njim. Nato pa se je ustavilo. Klini so tu pojenjali in poč, ki je vodila navzgor je bila krušljiva in previsna. V skrajni izpostavljenosti sem v 1 uri komaj splezal malo navzgor. »Vsadil« sem tri kline, ki pa so vsi odleteli iz razpoke, ko sem se jih dotaknil od zgoraj. Le obremenil sem jih lahko malo in tako dosegel dober prijem in klin nad počjo. Še malo in bil sem v nekakšni lopi in imel odlično varovališče. Bilo je to najtežje mesto v vse smeri. Jur in Joža sta se kljub varovanju od zgoraj precej trudila, dokler nista dospela do mene. Nad nami je bila zopet neka poč in kamin in Jur je takoj vstopil. Vpel je vrv v star klin ter se na zelo težkem mestu poizkušal obrniti in splezati v kamin. V trenutku pa mu je spodrsnilo in je padel. Ker sem bil skoraj pripravljen na padec sem ga takoj zavrl in ustavil se je v višini Joža. Edino kar je spregovoril je bilo »Hvala Franci« »Prosim se priporočam« sem mu odgovoril in kljub resnemu položaju nas je silil smeh. Zamenjala sva varovanje in sem jaz poizkusil srečo. Kmalu sem bil v kaminu in z pomočjo klina čez previs in na stojišču.

Iz Krvinovega dnevnika je razvidno, da je v Steni plezal kar nekaj smeri poleg klasične Slovenske, Kratke in Dolge Nemške leta 1949 tudi Jugov steber 1950, Prusik-Szalayeva 1953. V letu 1954 pa je poleg Zlatorogovih polic, Gorenjske, Bavarske prišel na vrsto tako želeni Osrednji steber – Joževa mojstrovina.
Težka mesta pa so nas toliko zaposlila, da smo pozabili na vreme. Šele ko je Jur priplezal do mene na stojišče smo videli, da se je nebo pooblačilo. Priganjal sem Jurja, da spleza naprej in pridemo do kakega previsa. Bilo pa je prepozno in preden sem mogel za njim se je pocedilo iz oblakov. Stena je bila v hipu mokra in po kaminu je tekel cel slap. Ker pa sta vrvi tekli tudi po kaminu je voda po njih tekla k meni, da sem bil kar pod curkom. Zato sem izpel vse karabinarje in prosto ter hitro splezal med vodo do Jurja, ki je sedel v lopi nad menoj na suhem.
Čakali smo, da je dež malo pojenjal, medtem pa smo pojedli celo konzervo džema in nekaj jabolk. Po opisu je tu neka prečka in res sem poizkušal prečiti v levo pa se nato komaj vrnil. Poizkusil sem navpično navzgor pod velike previse. Tu sem varoval in Jur je imel težko delo, da je premagal previsen prestop v levo in zavaroval na delikatni prečki. Da sem mogel nadaljevati sem se oprijel Jurja in kar čez njega plezal naprej po prečki. Kmalu pa sem mogel smo še po trebuhu nadaljevati in se šele po štirih metrih zravnal na lepem stojišču. Mesto je bilo sila izpostavljeno saj prečiš nad Črnim grabnom. Po polički sem nato še prečil levo in po zelo težkem razkoraku v tegu vrvi pristal na grebenu in kmalu dospel na Gorenjsko smer.
22. avgusta 1954 plezali:
Franci Primožič – Krvin, Jože Januš in Jurij Radon AO Tržič
Po lahkem terenu smo dospeli na Plemenice. Ko smo si podali roke nismo dosti govorili, ker je občutek sreče nosil vsak v svojem srcu. Tiho smo se razvezali nato pa čim hitreje pohiteli po Kugyevi polici na ledenik in v dolino. Ob 6h zvečer smo bili v Vratih čisto premočeni, ker nas je od ledenika do koče v Vratih močil dež.
Smer smo preplezali v 8 urah in to pod najtežjimi pogoji v mokri steni in vetru.
Za povratek domov ni bilo misliti, ker je dež padal z nezmanjšano silo. Zato smo se po večerji spravili spat in se zjutraj ob 4h poslovili od Vrat polni novega doživetja in srečni, ker smo preplezali to težko smer. Jožu Čopu pa smo bili hvaležni, ker jo je on prvi preplezal in dal v svojih starih letih Slovenskemu alpinizmu tako lepo in težko smer.

Iz dnevnika Francija Primožiča – Krvina


Šestdeset letnice vzpona Franci in Jože žal nista dočakala. Najmlajši sedaj skoraj osemdeset letni Juri (rojen decembra 1934) pa še vedno pleza. Dogovorjena sva, da v začetku septembra obiščeva nekaj plezališč na jugu njegove sedanje domovine Švedske to pa je seveda že čisto druga zgodba.

Peter Rožič
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker