Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Grintovec čez Jurjevec in Dolge stene


Pri vrhu vstopnega žleba


Tudi iz drugega v desno


Mejduš, megla ...


Vedno občudujem ...


Prek Dolgih sten


Lahek obhod po levi


Srček


Sramežljivka Skuta in ptič

 

sreda, 20. avgust 2014, ob 05:29, Stane Škrjanec, ogledov: 2144

Iskanja - Stane Škrjanec: Da pelje strm travnat žleb v redko vznemirjen prehod mi je znano že dolgo. V uho mi je bilo tudi prišepnjeno, da me v zgornji tretjini čaka krajši skok, ki ni več  za vsakogar ...

Kdaj sem že bil nazadnje v bolj resnih robeh? Misel, ki me preganja proti čistini nad Kokro pri Suhadolniku preide v labodji spev. Kot otroka s polnimi žepi bonbonov me lahno nese pod Taško. Pred strmim prehodom ujamem možaka. Čeprav rahlo prileten jo maha v breg kot mladenič. Do Kokrskega sedla nama ne zmanjka besed. Pogled na južno stran sedla naju oba preseneti. Pred potopom v meglico mi privošči srečo v nameri. V gozdu pod iztekom melišča z markacij skrenem po svoje. Razmaknjene veje z roba nad grabnom prikimajo –  tamkajle je ...

Vstopni strm žleb ...

Da pelje strm travnat žleb v redko vznemirjen prehod mi je znano že dolgo. V uho mi je bilo tudi prišepnjeno, da me v zgornji tretjini čaka krajši skok, ki ni več za vsakogar. Namig za ključna detajla mi je več kot dovolj za samozavesten obisk. Vstop v žlebič zlahka vdenem iz prve. Že po nekaj metrih se nad menoj izriše ozek skok, ki me je begal med razvedom z razdalje. Postreže mi z dobro enico. Prijetno ogret se sprehodim proti izstopu iz žleba, ki je začinjen z gostim vejevjem. Ognem se mu z izplezom po desni (izpostavljeno, sled stečine). Stopim na neizrazito slemence, kjer obstanem v dilemi. Skoz' rušje navzgor ali okoli po desni? Izberem oboje. Po krajšem vijugu jo mahnem v desno in stopim v graben. V neposredni bližini prečim v novega. In kot bi mi naenkrat močno zasmrdela želja po vzponu tudi iz drugega grabna odvijem v desno. Kaj bi govoril, raziskovalna žilica vidi svoje poti.

Nadaljevanje v namišljeni smeri vodi v prepad, zato se naposled obrnem navzgor. Iščoč najlažjih prehodov  se v gostem rušju zavem, da sem zabluzil. Neznano okolje namreč prekrije nesramna megla. Razum umirim z naslonom na izkušnje. Brez težav preidem ruševnat pas ter se znajdem na širokem melišču. Ker nad seboj vidim le gosto meglo, sklenem utišati tempo. Pri vrhu meli sledi razočaranje. Trčim ob stensko zaporo. In ravno, ko me premami stečina na levi, se meglica za čas razkadi. Ob ponovnem razgledu se mi zazdi, da bi znal biti skok ravno na sredi zapore, tik pod menoj, skrit za namišljenim robom. In res. Kar malo na smeh mi gre, ko s pogledom navzdol ošvrknem peripetijo, ki bi bila ob dobri vidljivosti povsem nepotrebna.

Skok v vstopnem žlebu ...

Ključni skok na desni zakriva megla ...

Čez skok po levi ...

Med spustom vrv ne bi bila odveč ...

Nad skokom nimam več česa zgrešiti ...

Vršni del Grintovca z Dolgih sten ...

Skok mi v pomoč nastavi deset metrska kraka s skupnim stičiščem pri vrhu. Desni se mi na prvo oko zdi za odtenek lažji, zato se odločim za levega. Postreže mi z lepo gladko skalo (II). Nad skokom se spet razbohoti megla, ki pa me pušča povsem ravnodušnega. Vem, da bom pri vrhu izstopnega žleba presekal markirano pot, ki me bo pripeljala na Mala vratca – ozek prehod med balvani. Za Malimi vratci začnem slediti ozki stezici, ki se pne po širokem grebenu Dolgih sten do vršne piramide Grintovca. V lepem vremenu vsekakor izjemen visokogorski sprehod! V turobni megli previžam še malce zahtevnejšo zgornjo tretjino in se ustavim na najvišji točki, 2558 m nad morjem. Ker me Grintovec najraje gosti v zimskih razmerah, me prevzame kar čuden občutek. Zavoljo zastrtih razgledov se na temenu ne sučem prav dolgo. Z nasmehom ob novi izkušnji mine sestop preko Strehe kot blisk.

Pa lep gorniški pozdrav.

eXTReMe Tracker