Jutro (1924): Vzklile so rdeče rože v tajinstvenem vrtu belih žen triglavskih.
A ni bil Zlatorog, iz kojega krvi so se rodile, vse več, bila je kri človeka, drzno stremečega v višino.
Pot Tvoja, dragi, je vodila navzgor, smelo si jo začrtal sam in obetal si prispeti visoko v sinjo višavo kraljestva duhov. Mi smo spremljali Tvoj polet z Občudovanjem, z radostjo; ponosno smo Te imenovali tovariša, prijatelja.
Pa je zasekalo nenadoma med Tebe in nas, obstrmeli smo ob grozni zavesti, da se ne vrneš, več z višave. Kogar bogovi ljubijo, ta umrje v mladosti.
Izpolnilo se je to pri Tebi, predragi. Prizanesla Ti je usoda vsa razočaranja in prevare, vse bolečine plemenite duše v licemerstvu da našnjih dni.
Ugasnilo je Tvoje življenje, ki je bilo cvet. kopajoč se v rosi pomladanskega jutra, daleč še od palecih žarkov opoldneva.
In Tvoj nagrobni spomenik!
Veličanstvo, ki mu ga ni primere.
Simbol Tvojega duha. Tak bo nate spomin v naših vrstah.
Blagrujemo Te, čeravno se krči srce ob svežem grobu.
Šel si od nas. a Tvojega duha nam ne iztrga zavist usode, naš je in triglavski.
Dr. A. M.
Jutro, 20. avgust 1924