Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

O nesreči gdčne Pavle Jesihove

Slovenec (1934): Ljubljana, 20. avg.
O nesreči, ki je v soboto zadela znano ljubljansko turistko in plezalko gdč. Pavlo Jesihovo, smo že v nedeljo poročali.

Ker so se pa čisto brez potrebe na ta in oni način o tej nesreči razširile razne naravnost gorostasne govorice, smo hoteli našim bralcem podati točno poročilo o nesreči. Prosili smo g. Lipovca, ki je Jesihovo gospodično spremljal pri plezalni turi, naj bi nam on točno povedal, kako se je nesreča zgodila. G. Lipovec je bil precej vznevoljen nad glasniki našega javnega mnenja, češ, da so stvar strašno pretiravali in svojce prizadetih obeh brez vse potrebe spravljali v velik strah in žalost. Nerad nam je popisal svojo turo, boječ se, da bi mu potem zopet kdo ne položil v usta besed, ki niso resnične. Končno nam je podal tole kratko, stvarno in točno poročilo:
Z gdč. Pavlo Jesihovo sva plezala med Veliko Mojstrovko in Travnikom (torej ne po Jalovcu) ter iskala poti po neki novi steni. Iz Planice sva odrinila nekako ob 3 zjutraj. Pri studencu pod Slemenom sva zavila vstran. Bila sva že kakih 300 m visoko v steni, ko sva morala preplezati prav težko navpično steno. Gdč. Jesihova je plezala pred menoj. Naenkrat sta se ji izpulila iz steno oba železna klina, za katera se je držala. Padla je kakih 25—30 in globoko. Med padcem se je zadela z desno ramo in najbrž tudi z desno nogo, katero si je skoro gotovo pri tej priliki poškodovala v kolenu. Jaz sem z vrvjo skušal njen padec omiliti, vsled česar gdč. Jesihova ni preveč hudo padla na polico pod nama. (Prsti g. Lipovca so obvezani, kar dokazuje, da mu je vrv, s katero je zadržaval padec gdč. Jesihove, zelo posnela kožo na prstih.)

Ko sem videl, kaj se je zgodilo — nadaljuje g. Lipovec — sem se takoj spustil na polico ter gospodični za silo obvezal glavo in poškodovano koleno. Nato sem jo dobro zavaroval na vse strani, da se ji ni moglo nič zgoditi ter se spustil po steni iskat v Tamar pomoči. Žal, moram ugotoviti, da v tej koči ni skoro nobenih reševalnih pri prav, da manjka obvez, vsled česar sem moral pozneje razparati svojo robce in nahrbtnike, da sem ponesrečenko obvezal. V Tamarju sem v naglici napisal dve brzojavki: eno za svojo mamo, v kateri sem sporočil, da se je gdč. Jesihova lažje poškodovala, jaz pa da sem čil in zdrav ter da ni nič hudega; v drugi brzojavki pa sem prosil reševalno ekspedicijo na Jesenicah, naj pride na pomoč. V koči v Tamarju se je mudil na počitnicah g. Gregorc, katerega sem naprosil, naj bi ti dve brzojavki odnesel na pošto, kar je tudi storil. Blizu koče v Tamarju pa je taboril tudi mlad nemški turist Waller Pfliiger, ki je bil takoj pripravljen iti z menoj v steno, če bi se dalo gospodični kaj bolj pomagati, dokler ne pride ekspedlcija. Iz tega sledi, kako netočno je bilo poročilo nekega lista, ki jo trdil, da sva Pfliigerja srečala v steni, ko je plezal. S Pfliigorjem, ki se je izkazal za zelo ljubeznivega, vrlega in uporabnega planinskega tovariša, sva bila kmalu zopet pri ponesrečenki, kamor sva k sreči prišla še prej, preden je pričelo deževati. Tako sva jo lahko tudi pred dežjem zavarovala. S pomočjo spretnega Walterja Pfliigerja, ki je ostal pri nama tudi ponoči — zaradi dežja ni kazalo, da bi se vrnil — sva gospodični prav dobro obvezala poškodovano koleno, tako da je pozneje še zdravnik pohvalil najino delo. Ponoči je gospodična precej krvavela toda bila je ves čas korajžna.

V nedeljo zjutraj pa je prišla jeseniška reševalna ekspedicija: Čop, Potočnik in drugi — sami naši stari prijatelji. Po vrveh smo nato ranjeno gospodično spustili čez steno do prodišča, nato pa jo odnesli čez Sleme na Vršič, kjer jo je že pričakoval njen oče z avtomobilom. Avto jo je potem prepeljal v Leonišče. Veliko upanje je, da se bodo vse poškodbe dale brez škodljivih posledic popraviti. Ranjena je na desnem kolenu ter na desni rami. Tudi na glavi ima majhno poškodbo, ki pa je brez pomena, notranjih poškodb sploh nima. Pač pa je izgubila precej krvi. Tako se je ta planinska nesreča, ki bi bila seveda mogla biti tudi mnogo večja, iztekla še precej srečno.

Slovenec, 21. avgust 1934
 

21.08.1934

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti