Slovenec (1934): Ljubljana, 20. avgusta 1934
Zanimanje za slovesno blagoslovitev novo zgrajenega doma TK Skale je bilo ves teden izredno veliko.
Ljudje so ugibali, kako bi dobili najbolj ugodne prometne zveze z Bohinjem. Napovedana sta bila dva velika avtobusa iz Ljubljane, toda naša avtobusna podjetja imajo premalo vozil in tako je odšel samo en avtobus v soboto ob pol osmih zvečer, seveda nabito poln. Večje število planincev in turistov pa je odšlo že v petek, pa tudi v soboto zjutraj in opoldne. Na predvečer slavnosti so zagoreli po bohinjskih planinah kresovi, tako na Pšinjcu nad Uskovnico, na Pršivcu in na drugih gorah. Lepi in številni kresovi so goreli tudi ob obali Bohinjskega jezera. Na Voglu samem je gorel tudi velik kres, teraso novega doma pa so krasili lampijončki.
Gostje in drugi so čakali škofa dr. Rožmana, ki je bil sicer napovedan, ni bila pa znana točna ura njegovega prihoda. V dolini je pričakoval škofa prof. Janko Ravnik. Ko se je zmračilo, je knezoškof res prišel do doma in sicer točno v treh urah, kolikor potrebuje izvežban turist iz doline do doma. Za škofov prihod so bili postavljeni mlaji. Pod mlaji sta pozdravila nadpastirja najprej osemletni Sodjev dečko iz Bistrice in osemletna Erlahova iz Srednje vasi, oba v narodnih nošah. Izročila sta škofu krasen šopek planinskega cvetja: planik, rododendrona in encijana. Kot hišni gospodar je pozdravil knezoškofa tajnik TK Skale g. Milan Kham. Gostje pa so škofu napravili lep špalir. Ves zbor planincev je visokemu gostu vzkliknil: »Pozdravljen, naš nadpastir!«
V domu je knezoškof večerjal, nakar je odšel na teraso, kjer so priredili veličasten umeten ogenj, ki je krasno uspel. Bengaličen ogenj je bil na zahodu v rdeči barvi, na severu pa v svetlozeleni. Pogled nanj je bil pravljičen, ogenj je bil viden v vsej dolini.
Vso noč so na Vogel prihajali turisti. Ker dom ni mogel sprejeti vseh gostov, so prenočevali tudi v planšarijah na spodnjem in zgornjem Voglu, pa tudi v nedeljo zjutraj so prihajale nove skupine turistov. Prišli so celo 70 letni starčki in starice iz Bohinja.
Pred veliko množico je ob 10 pri oltarju pod mlaji daroval škof dr. Rožman službo božjo. Oltar je bil ves okrašen s planinskim cvetjem, zbor bohinjskih pevcev, ojačen z ljubljanskimi Skalaši, je pri maši pod vodstvom prof. Ravnika krasno prepeval cerkvene pesmi. Ministrirala sta dva Skalaša.
Pri maši je imel škof nagovor, ki se je globoko dojel vseh zbranih. Z vzvišenimi besedami je škof dr. Rožman očrtal soglasje prelepe narave s stvarniško voljo Vsemogočnega. Tu, v planinah, ki so plemenite same ob sebi, se oplemenitujejo tudi ljudje, tu ni stanovskih razlik, tu ni tistih velikih razlik, ki v dolini tako ostro ločijo ljudi od ljudi. Skalaši so zgradili na tej najlepši točki Bohinja svoj dom, v katerem bodo ljudje v bodoče dobivali več duhovnega okrepila, ker bodo še bližje Bogu, kakor drugje.
Krasen je bil pogled na službo božjo, zlasti med povzdigovanjem, ko se je vsa zbrana planinska množica kleče priporočila Bogu v varstvo. Po službi božji je knezoškof blagoslovil novi skalaški dom.
Po cerkveni slovesnosti je častni predsednik TK Skale prof. Ravnik najprej opravičil odsotnega predsednika dr. Kajzela, nato pa pozdravil škofa dr. Rožmana, zastopnika banske uprave in referenta za turistovski promet dvornega svetnika dr. Marna, zastopnika ljubljanskega župana dr. Grassellija, predsednika SPD dr. Pretnarja, bistriškega in srenjskega (Srednja vas) župana ter druge odlične goste. Prečital je tudi pozdravne brzojavke, tako od predsednika Zveze jugoslovanskih planinskih društev dr. Franca Tominška, urednika »Planinskega vestnika« dr. Josipa Tominška, Hrvatskega planinskega društva, TK Slemena in druge brzojavke. Pri slovesnosti so bile zastopane tudi podružnice SPD in smučarskega kluba Bohinj, Zimsko-sportna zveza po g. Predaliču, podružnica Skale iz Bohinja in Jesenic.
Po pozdravu je spregovoril dr. Marn, ki je omenil, da banska uprava ceni delo Skale, in zatrdil, da bo na odločujočih mestih poročal o najnovejših uspehih tega društva. V imenu mesta Ljubljane in ljubljanskega župana je sporočil pozdrave dr. Grasselli , ki je poudarjal, da se večina Skalašev rekrutira iz Ljubljane. Dr. Pretnar je sporočil pozdrave SPD, g. Godec pa pozdrave bohinjskih turistov. H koncu je spregovoril izven okvirja inšpektor g. Wester, ki je prišel z ugodno vestjo, da poškodba članice TK Skale Pavle Jesihove ni tako nevarna. Že v soboto namreč so se razširile na Voglu vesti o tej nesreči, kar je zelo potrlo zbrane planince. Hkrati pa je prišla tudi vest, da nesreča ni smrtna, kar je pomirilo planince. Pojasnilo g. Westra je podvojilo razpoloženje planincev.
Po slovesnosti so bili gostje postrežem v jedilnici, drugi planinci pa so kosili na terasi. Novi dom Skalašev stoji na Rjavi skali pri planini Vogel, in sicer 1660 m nad morsko višino. Vrh je bil prvotno visok 1664 m, pa so planinci s prostovoljnim kulukom odrezali 4 m, da so zravnali prostor za dom. Načrte je napravil načelnik gradbenega odseka TK Skale inž. Herbert Drofenik. V prvem nadstropju doma je jedilnica, od koder je najlepši razgled po vsej dolini, obenem so v prvem nadstropju tudi kuhinja, oskrbni kova soba, jedilna shramba in umivalnica. V pritličju pa je velika skupna spalnica z ločenimi ležišči, smuška soba in posebna manjša spalnica za turistinje. Dom je zgrajen po modernih planinskih načelih. Že dosedaj pa se je izkazalo, da je dom celo premajhen in da bo treba kmalu misliti na povečavo. Dom je zgrajen tako, da se da vsak čas povečati, ne da bi trpela celotna zunanjost stavbe. Popoldne so se pričeli planinci razhajati v najboljšem razpoloženju. Pogovor vseh se je sukal okoli krasno uspele slavnosti. Vsi so priznali, da so skalaške prireditve najboljše prirejene in organizirane.
Slovenec, 21. avgust 1934