Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Iz škotskih planot

09.10.1934

dLib.si

torek, 9. oktober 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1152

Slovenec (1934): Znana slovenska ljubiteljica gora M. M. Debelakova se nahaja v spremstvu ge. Copeland, učiteljice angleškega jezika na tukajšnjem vseučilišču, na propagandnem potovanju v Angliji, ...

... kjer bosta predavali o lepoti naših krajev v najodličnejših angleških klubih.

Včeraj, t. j. 4. t. m. je imela ga. Debelakova svoje prvo predavanje v »Ladies Alpine Clubu«. Pred pričetkom predavanj ste imenovani potovali po Škotski in v naslednjem nam podaja ga. Debelakova svoje misli in dojme o škotskih planotah.

Op. uredn.


Kako naj vam opišem vtise te čudovite dežele — samoto škotskih barij?
Po čistanjkih potekajo ozke steze, ki se izgubljajo v neskončnost. Hodiš in hodiš, a steza se vije dalje in dalje v samoto. Utrujen sedeš na šotasta tla sredi rdečega resja in zasanjaš.
Daleč tja pod nebo žare planote v rdečem blesku jesenskega vresa. Le tu in tam obvisi oko na zelenorumenem travnatem osredku. Iz lokev izvira zlatorjava voda, napaja zamoke in jarke ter najde končno pot k potoku, ki riše v kameniti strugi zlate trakove v rdečo pokrajino. Po brisu zrastli stari bori so zibajoče tenje na svetlem nebu. V sapi trepeče siva breza. V resju zašumi — sivorjavi zajec, ki preplašeno odskoči in izgine. A čuj! Zategel glas zalebdi v zraku. Sledi mu drugi, višji, ki zatrepeče kot siva breza, zajoče tretji in preide zamirajoč v prvega. To je škotsko godalo na meh. Zamolklo done ubrani glasovi čez plan. Te lepote so tihe, nežne in skromne, preskromne, da bi jih človek v hipu doumel. Ob dolgem, tihem popoldnevu ali sanjavem jutru boš zrl poslušal in doumel.
Korakajočemu po ozki stezi, vodeči čez planote, ti bo ob toliki veličini tesno pri srcu. Ure in ure hodiš, a ne srečaš človeka, niti naselja. Zdi se ti, da je bil danes ustvarjen ta svet, ustvarjen le zate, ki tiho stopaš v samoti. To je škotska planota …

Borna je ta zemlja, tenka je plast rodine na holmih in moljavah. V globenicah je svet močvirnat. Kmetje plačajo letno malo odškodnino, potem pa kopljejo šoto, kolikor žele, oziroma kolikor se jim zljubi. Rodovitna in obdelana so tla le ob rekah in jezerih. Po planotah bi celo naš Krašovec ne mogel predelati ledine v oranico. Zato so naselja redka in vezana le na redke žile rodovitne zemlje. A tudi ta ni bogvedi kako izrabljena (vsaj po naših pojmih ne), saj Škot ni poljedelec. Ribji lov in živinoreja so glavne panoge zaslužka in dela v škotskih pokrajinah.
V ogradah vidiš krasno živino, večinoma črno. In, o čudež — brez rogov! Da, prav zares. Svilenočrne krave nimajo rogov in naličijo iz daljave teletom. Ko prideš bliže, vidiš, da je to odrasla živina. Po holmih vidiš nešteto volnenih klopčičev — ovac s črnimi obrazi. Prav podobni so ogrskim pastirjem v kosmatih bundah. Hipoma ožive ti volneni klopčiči. Zbirajo se iz vseh vetrov, hite niz breg in se strnejo v čredo. Temna bežeča žival jih obkroža. Škotski pes-ovčar Collie zbira svojo čredo. Od sile pametne so te živali. Lastniki ovčjih čred prirede vsako leto tekme. Ovce poženo visoko v gore ter jih razkrope. Nato sestopijo v dolino in spuste svoje pse-ovčarje, ki odbrze v goro in tekma se prične. Zmagovalec je tisti, ki najprej prispe s svojo čredo v dolino. Četudi vse to vidiš, se ti zdi neverjetno, kako spozna pes svojih 50 ali 60 ovac izmed stotine tujih.

Sredi tihotnih planot leže škotska jezera. Veliko jih je na celini, še več v primorju. Krasni so škotski lochi. Mnoge sem videla. Imen ne bom naštevala, saj jih sama komaj pomnim, ker jih ne razumem. Keltska so in jih sam Škot težko izgovori.

Pošast v Loch Nessu
O da, en loch poznate — Loch Ness! To je eden največjih in je spojen potom Loch Lochy-a in Loch Linnhe-a z morjem. In po tej poti je prišel slavni »monster« (pošast) v Loch Ness. Nikar se ne smejte! »Monster« živi — in kar so pisali naši časopisi, da je monster polomljen zrakoplov, ni res. Nič sličnega niso našli in že dve leti živi ta pošast mirno in udobno življenje v Loch Nessu. Le tu in tam ga vznemirjajo časnikarji in učenjaki, ki bi ga radi preiskali. A »monster« sovraži razgovore, časnikarje in učenjake. Kaj ne bi, ko ga ponižujejo in pravijo o njem, da je zrakoplov!? Da, sedaj pričakuje, da ga bo slavni gospod Williams fotografiral in proglasil za ptiča. Recimo nekaj, kar je podobno ogromni raci. No, naj bo kakorkoli! Domačini ljubijo svoje »monster«, ki je v blagodat Loch Ness-kim hotelirjem. Pravijo, da ima dva mladiča. Morda sta le posledica hotelirskih poželenj. Kdo ve?

Lepi so škotski lochi — nepopisno lepi. Tihi so in njih vode so globoke in temne. Naše Bohinjsko jezero me nekoliko spominja nanje. Tudi Rabeljsko jezero je slično.

Turizem — izobraženih
V mestih vabijo lepaki turista v škotske planote: »the Highiands oi Scotland«, saj so turistična dežela Velike Britanije. Nebroj turistov odhaja dnevno v te kraje. A nikjer jih ne zaznaš. Kako to? Saj je pokrajina res ogromna, a če pomislimo, da bi bilo tu le dvesto naših turistov, bi tihotne planote odmevate krika in vika. Tu ne slišiš glasu.
Lepe avtomobilske ceste in udobne železnice vodijo do skrajnega severa britanskega otoka. Domač turist najčešče izstopi v malem naselju ali samotnem kraju. Nekje si postavi šotor in tu prebije svoj dopust ali nedeljski oddih. Ko se poslovi od svojega prijaznega bivališča, ne zapusti nikakih spominov, v obliki smeti in odpadkov, kot je to navada pri našem turistu. In ob taki disciplini poedinca je mogoče, da številno ljudi prebiva v naravi, ne da bi motili njene tišine in s tem drug drugega.

Udobnosti, ki jih najde turist v tej deželi, so ogromne. Hoteli so prvovrstni, avtobusi udobni, železnice prekašajo vse, kar sem kdaj videla. Tretji razred je enak drugemu na kontinentu. V straniščih (oprostite nepoetičnemu naštevanju) je topla in mrzla voda, milo in brisače. Rabljeno vržeš v poseben predal. Majhen avtomat daje higijenične kozarce za vodo. Vse brezplačno! Kako bi se to obneslo pri nas? Mislim, da bi morala železniška uprava na vsaki postaji obnoviti vso to zalogo. Žalostno je to, a resnično.

*

Vse, kar sem povedala, so le neznatni, osebni dojmi. Oris razmer in prebivalcev zahteva obširen študij, če nočeš napisati netočnosti. Mi Slovenci najbolje vemo, kaj se pravi: napisati debelo knjigo o deželi, ki si jo komaj »prelistal«. Zato so moje beležke trenutno le neznatne, a morda sem vendar le podala skromno sliko dežele, ki v samotnih škotskih planotah prekipeva lepot, soglasja in ubranosti.

M. M. Debelakova
Slovenec, 9. oktober 1934

eXTReMe Tracker