Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zopet nesreča v planinah

09.08.1934

10.08.1934

13.08.1934


Za G-L pripravil: France Malešič

ponedeljek, 13. avgust 1934, ob 21:02, Boris Štupar, ogledov: 1169

Slovenski narod (1934): V Kamniških planinah se je težje ponesrečil privatni uradnik Izidor Grčić iz Beograda

Kranj, 9. avgusta.
Kamniških planinah se je včeraj pripetila nesreča, katere žrtev je postal privatni uradnik Izidor Grčić iz Beograda, ki se je mudil na počitnicah v Laškem. Blizu Cojzove koče je padel pri iskanju hribovske palice v 20 m globok prepad in obležal nezavesten. Tu sta ga našla dva turista, ki sta poskrbela, da so ga takoj z reševalnim avtom prepeljali v ljubljansko bolnico. O nesreči srno zvedeli naslednje podrobnosti:
Med drugimi letoviščarji, ki so letos obiskali Laško, je bil tudi 57-letni privatni uradnik iz Beograda Izidor Grčić. Kot velik prijatelj planin je vedno hodil iz Laškega na daljše ali krajše ture, in sicer večinoma sam. Včeraj se je spet odpravil v Kamniške planine. V Cojzovi koči se je malo okrepčal in odpočil, nato pa je okrog 11. nadaljeval pot. Malo pod kočo je srečal uradnika tovarne »Jugočeška« v Kranju Dragotina Repiča, ki je bil s svojo ženo na poti proti Cojzovi koči. Med razgovorom je Repič Grčiću omenil, da je izgubil hribovsko palico in ga prosil, da bi ob poti za njo malo pogledal. Grčić je to obljubil, na kar so se razšli. V Žrelu, približno 20 m globokem prepadu pod Cojzovo kočo je Grčić med skalovjem blizu poti res opazil Repičevo palico. Previdno se je jel spuščati v prepad, ko mu je naenkrat spodrsnilo in je padel 15 do 20 m globoko ter obležal nezavesten. K sreči sta kmalu prišla mimo dva dijaka, ki sta ponesrečenega Grčića opazila. Eden se je nemudoma odpravil proti Cojzovi koči, da obvesti oskrbnika, drugi pa je odšel na Jezersko po rešilno ekspedicijo. Na Jezersko je prispel že opoldne.
V planine je takoj odšla rešilna ekspedicija starih domačinov, obenem pa so telefanično poklicali reševalni oddelek gasilske čete v Kranju. Na Jezersko je iz Kranja odpeljal reševalni avto z načelnikom reševalnega odseka Jankom Bidovcem. Pri Štularju na Jezerskem so počakali na povratek ekspedicije. Po štiriurnem čakanju so Jezerčani prinesli Grčić. Reševalno delo je bilo izredno naporno, ker so morali nesti 95 kg težkega ponesrečenca in ni čuda, da je rešilna ekspedicija prispela k Štularju vsa izčrpana.
Ponesrečenca, ki je bil ves čas pri zavesti, so takoj naložili v avto, ki ga je odpeljal v Preddvor, kjer mu je zdravnik dr. Valič nudil prvo pomoč. Ko so ga zasilno obvezali, je reševalni avto nadaljeval pot v ljubljansko bolnico. Tu so ga pregledali zdravniki, ki so ugotovili, da ima težke notranje poškodbe, poleg tega pa globoke brazgotine po vsem životu.

Slovenski narod, 9. avgust 1934


Še o nesreči v planinah

Ljubljana, 10. avgusta.
Včeraj smo poročali o nesreči, ki se je v Kamniških planinah pripetila uradniku beograjske tvrdke »Prodaja Centra špirita« Izidorju Grčiću. V našem poročilu stoji, da se je Grčič ponesrečil blizu Cojzove koče, v resnici pa je bilo to blizu Češke koče. Član družbe, ki je prva zagledala ponesrečenca, nam poroča o nesreči nekoliko drugače.
Štirje ljubljanski turisti, uradnik Miroslav Smolenski, dijak Lojze Rojc, dijak Lojze Budner in njegova sestra visokošolka Anica so se v nedeljo namenili na Okrešelj. Zašli so s pota in so blizu Žrela iskali markacijo. Na tem kraju je majhen ledenik s precej strmim snežiščem. Budner in Rojc sta že srečno prispela na drugo stran snežišča, ko je vsa družba zaslišala klice na pomoč. Klici so pojemali, končno pa je vse utihnilo. Dijaka sta takoj vrgla nahrbtnike na tla in zdrsela po Snežniku proti mestu, od koder je prihajal klic. Nekaj metrov od poti sta zagledala ponesrečenega Grčića, ki je stokal zaradi hudih bolečin v prsih. Bil je tudi ves krvav po obrazu in po rokah. Naglo sta ga umila in zasilno obvezala z robci. Kmalu je pritekel še oskrbnik Češke koče, ki je ravno pred kočo fotografiral izredno redko nagromadene oblake in slišal ponesrečenčeve klice na pomoč. S seboj je prinesel obveze, s katerimi so Grčića takoj obvezali. Ljubljanska družba je počakala pri Grčiću, oskrbnik pa je odšel po rešilno ekspedicijo na Jezersko.
Grčić je med tem pripovedoval, da je nesrečo zakrivila turistovska palica, ki jo je iskal na prošnjo turistovske družbe iz Kranja, ki jo je malo prej srečal. Bil je ves obupan in je ves čas zatrjeval, če bo umrl. da bo kriva samo palica. Beograjčanu, ki je govoril prav dobro slovenščino, se je zdelo čudno, da mu kranjska družba, zaradi katere se je ponesrečil, ni prišla na pomoč, čeprav je morala slišati njegove klice. Da so ljudje tako nehvaležni, je dejal Grčić, pa vendarle nisem mislil, vem pa, da če bo kdo izgubil palico, si bom dobro premislil, predno jo bom iskal. Kmalu je prispela rešilna ekspedicija, ki je Beograjčana z velikim naporom spravila v dolino, od tam pa v Preddvor in z avtomobilom v ljubljansko bolnico.
Grćičevo stanje se je danes zboljšalo in zdravniki upajo, da bo okreval.

Slovenski narod, 10. avgust 1934


In še o nesreči v planinah

Kranj, 12. avgusta.
Gospod urednik!
Glede na članka v Vašem cenjenem listu z dne 9. in 10. t. m. pod naslovoma »Zopet nesreča v planinah« in »Še o nesreči v planinah« prosimo, da priobčite o nesreči g. Izidorja Grčića sledeče resnično poročilo:
Kranjski turisti so srečali g. Grčića v steni poleg Žrela pod Savinjskim sedlom, izmenjali pozdrav in govorili. Ko so se ločili in je bil g. Grčić kakih 15 m pod kranjsko družbo, je g. Repiču zdrsnila palica izza nahrbtnika in se ustavila nedaleč od g. Grčića. G. Grčić se je sam, ne da bi ga kdo prosil, ponudil, da odda palico na avtobus, ki vozi v Kranj, in si zabeležil naslov. Nato je kranjska družba odrinila naprej. Na vrhu stene pa je – kake pol ure pozneje – slišala, da na snežišču pod Žrelo kličejo na pomoč. G. Repič je zlezel na rob skale nad Žrelom in vprašal družbo ljubljanskih turistov, ki je bila tam, kaj je. Odgovorila je, da nič. V prepričanju, da se ni nihče ponesrečil, najmanj pa g. Grčić, je kranjska družba krenila dalje proti Okrešlju in Kamniški Bistrici. O nesreči g. Grčića pa je zvedela šele v petek popoldne, ko se je iz Bistrice preko Cojzove koče vrnila v Kokro. V soboto popoldne je kranjska družba obiskala ponesrečenca v ljubljanski bolnici. G. Grčić, ki je že izven vsake nevarnosti – dobil ni nikakih notranjih poškodb – je povedal, da ljubljanskim turistom ni dal takih izjav, kot so jih popisali v Vašem c. listu in ds mu je zelo žal, da je prišlo do tako tendenciozne in senzacionalne objave v listih. »Ne palica.« je med drugim dejal, »temveč to, ker sem zgrešil markacijo, je vzrok moje nesreče.«
Toliko resnici na ljubo. In še to: Da ne bi bil zapleten v vse, kar bi sledilo simpatični g. Grčić, ki mu je že dosedanje pisanje o nesreči neljubo, bi cenjena družba ljubljanskih turistov lahko pred sodiščem povedala, od kod je snela svoje poročilo »Še o nesreči v planinah«.
Za prijaznost se Vam v imenu kranjske družbe najlepše zahvaljujem!
Repič Drago. Kranj.

Slovenski narod, 13. avgust 1934
 

eXTReMe Tracker