Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob dežju ne v planine!

16.08.1934

dLib.si

četrtek, 16. avgust 1934, ob 12:49, Boris Štupar, ogledov: 1556

Jutro (1934): Trije ranjenci z Grintovca so že zapustili Ljubljano - Tilda Kohnova na mrtvaškem odru v Kranju

Ljubljana, 15. avgusta.
Vajeni smo planinskih nesreč, ki jih tudi nase planine terjajo vsako leta. Ali katastrofa, ki se je primerila na pobočju Grintovca in terjala poleg smrtne žrtve tudi štiri ranjence, je vzbudila v naši javnosti posebno veliko pozornost. Obširno poročajo o njej tudi zagrebški in beograjski dnevniki. Še prav posebno se je dojmila naših planinarjev. Izkušeni posetniki Grintovca in vobče Kamniških planin priporočajo za v bodoče čim večjo pozornost posebno po hudih nalivih in po trajnejšem deževju. V Kamniških planinah je za turiste zmerom več nevarnosti kakor v Julijskih Alpah. Kamniške planine, ki so po svoji geološki strukturi in nastanku mlajša tvorba, so bolj podvržene vremenskim vplivom, ki preko zime na pomlad razjedajo skalovje. V poletju, v sončni pripeki se zategadelj iznenada sprostijo. Skladi kamenja, ki že v prvi pomladi niso zdrčali s svoje lege in se komaj še držijo skupaj. Tisoč in tisoč-letni proces razkrajanja naših planin po ledniški dobi povzroča danes v sicer silno manjši izmeri kakor nekdaj neprevidnim turistom usodne nesreče. Treba je znova poudariti: v nevihtah, deževnih dneh, ko se voda curkoma zaliva v kamenite razpoke in razrahlja s tem komaj viseče skalovje, nikar v planine!

Kakor smo beležili na zaključku našega včerajšnjega poročila, so v torek popoldne pripeljali z Jezerskega v ljubljansko bolnišnico še četrtega ranjenca, zagrebškega trgovca Stjepana Vedrino. Po zdravniškem pregledu v bolnišnici je bilo ugotovljeno, da nima prehudih poškodb. Najhujše je pač poškodovan Oton Ebenspanger. Vedrina ima nalomljeno kost v stopalu desne noge. Tudi poškodbe Zlate Kontakove so se ublažile. Res ima nalomljena rebra, toda to bo gladko prebolela; posebno je simpatična turistka trpela živčno. Od vseh je najbolje odrezal Božo Krznarič, ki ima le na nekaterih mestih odrgnjeno kožo. Ko se je Krznarič odpravljal iz bolnišnice, sta še Zlata Kontakova in Vedrina prosila zdravnike, če ju odpustijo, da se odpeljeta iz Ljubljane v Zagreb, v nego ondotne bolnišnice. Po ponovnem pregledu jima zdravniki poti niso mogli zabraniti, vsekakor pa so pridržali Otona Ebenspangerja. Tako so Zlata Kontakova, Stjepan Vedrina in Božo Krznarič s sinočnjim brzovlakom skupaj odpotovali v Zagreb. Prostor zanje je bil v vlaku posebej rezerviran. Oton Ebenspanger pa bo še nekaj časa moral ostati v Ljubljani.

Kranj, 15. avgusta.
Mnogi prebivalci Kranja in okolice so šli danes na pokopališče pokropit mlado žrtev naših planin, 21 letno Tildo Kohnovo. Ponesrečenka leži v preprosti črni krsti, a tekom dneva so jo kranjske gospodične okrasile z lepimi šopki. Že sinoči so starši Tilde Kohnove zaskrbljeni spraševali po telefonu, če ni od nesreče prizadeta njihova hčerka. Ko jim je to bilo potrjeno, je oče danes brzojavno zaprosil, naj Tilde nikar ne pokopljejo. V teku nocojšnjega večera se pričakuje prihod Tildinih staršev, vsaj njenega očeta, nakar se bo odločilo, ali bo nesrečna Tilda pokopana v Kranju ali pa prepeljana v Zagreb.

Reševalci so tvegali lastna življenja
Jezersko, 15. avgusta.
V popolnitev poročila o katastrofi na Grintovcu velja zabeležiti še naslednje podrobnosti: Direktor hotela »Kazina« g. Janko Vertin (ne Jerin) je takoj odhitel na planinsko reševalno postajo, kjer pa ni našel nikogar doma. Naprosil. je dr. Žužka, da je alarmiral reševalno ekspedicijo. Obenem je pozval tudi reševalno postajo v Kranju. Ker je bilo škoda vsake minute, se je g. Vertin odpravil točno ob 13. uri z gospodi Markuškom, Bučinelom, Guzeljem in Sternom proti Češki koči. Točno ob 14. uri so prispeli do koče, kjer jih je že čakal oskrbnik koče g. Stare, ki je med tem skupno z nepoškodovanima slovenskima turistoma spravil že dva ponesrečenca v kočo. Odšli so takoj ponovno na kraj nesreče, kamor so dospeli v pol ure. Našli so hudo ranjeno gdč. Kontakovo. Spravili so jo na varno ter jo za silo obvezali. Ker je bila zelo gosta megla in ker je lilo kakor iz škafa, je bilo reševanje sila otežkočeno, tem bolj, ker so se venomer rušile skale. Čakali so pol ure, ne da bi mogli nadaljevati reševanje. V tem času pa je prispela že druga ekspedicija z g. Tepino na čelu. Takoj se je začelo reševanje ter so spravili gospodično Kontakovo iz težkega položaja (skoraj nedostopne stene) do prvega snežišča pod Grintovcem. Šele tu so jo naložili na nosilnice ter jo po dveurnem napornem delu sami v smrtni nevarnosti prinesli v kočo. Med tem časom pa so g. Vertin, Tepina, Štern in Guzelj našli mrtvo gdč. Kohnovo. Iskanje je bilo zvezano s smrtno nevarnostjo ter je manjkalo le za las, da ni velika skala podrla gosp. Vertina in Bučinela v prepad. Zopet so morali čakati, da je ponehalo trganje skal ter so začeli ponovno s pripravami, da spravijo mrtvo na kraj, od koder bi jo lahko odnesli na nosilnicah. Žrtev je ležala 12 m globoko v steni z gornjim telesom na mali polici. Noge so ji visele v prepad. Gornje telo je bilo pokrito s skalami, videle so se samo desna roka in kos glave. Ves gornji život pa je bil sila razmesarjen ter je tekla kri 20 m globoko po steni. Po mnenju g. Vertina in po legi trupla je sklepati, da je bila priletela na polico še živa, ker so kazale lege rok tako, kakor bi se bila v smrtnem strahu prijela police. Takoj nato pa jo je zasulo in zmečkalo kamenje ter je bila v hipu mrtva. V veliki nevarnosti jo je navezal g. Tepina na vrv ter so jo po enournem delu spravili na kraj, kjer so jo naložili na nosilnice in odnesli v kočo. G. Vertin je iskal njen nahrbtnik, vendar je moral to delo zaradi opasnosti za lastno življenje opustiti. Mrtvo so prinesli šele v mraku v kočo. Tamkaj so bili že navzočni gosp. župan Virnik, žandarmi in drugi domačini z Jezerskega, ki so se sila zanimali za stanje ponesrečencev. Prvo pomoč v koči je vestno in strokovnjaško vršila neka nepoznana bolničarka, ki je bila prišla slučajno v kočo.

G. Tepina je takoj organiziral prenos dveh najbolj poškodovanih ponesrečencev v dolino. Prenos je bil zelo otežkočen, ker je bila popolna tema in ker je venomer sila deževalo. G. Vertin, Bučinel in Krč pa so se takoj napotili v dolino ter alarmirali nove moči za pomoč onim, ki so nosili ponesrečence in so bili že sila izmučeni.
Točno ob pol 23. uri zvečer so prinesli prva dva ponesrečenca Ebenspangerja in Kontakovo na Jezersko, kjer so jih naložili na reševalni avto in odpeljali v Ljubljano. Drugo jutro ob 6. uri je odšla ponovno reševalna ekspedicija na Češko kočo, da prenese še tretjega ranjenca Vedrino in mrtvo Tildo Kohnovo v dolino. Ob pol 13. uri je ekspedicija prispela na Jezersko, kjer je že čakal reševalni avto, na katerega so naložili ranjenca in mrtvo Kohnovo. Truplo Kohnove so pustili v Kranju, ponesrečenca pa so odpeljali v ljubljansko bolnišnico. Med tem časom so gostje hotela Kazino spletli vence iz planinskih rož in okrasili z njimi mrtvo truplo v zadnji pozdrav. Vsem, ki so sodelovali pri tej reševalni akciji, gre vse priznanje, ker je bilo njih delo zvezano s smrtno nevarnostjo ob najhujšem vremenu in sila naporno, saj je trajalo od 13. popoldne do 1. ponoči.

Jutro, 16. avgust 1934

eXTReMe Tracker