Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Katastrofa v neurju pod Grintovcem

15.08.1934

dLib.si

sreda, 15. avgust 1934, ob 11:57, Boris Štupar, ogledov: 1721

Jutro (1934): Utrgala se je skala in ubila 21 letno Tildo Kohnovo iz Zagreba — Trije ranjenci v ljubljanski bolnišnici

Silovita nesreča se je v ponedeljek dopoldne primerila pod Grintovcem. V nalivu so se trgale skale.

Na poti proti Češki koči, do katere je imela komaj še uro hoda, je bila večja družba turistov in to četvero iz Zagreba in dva mlada turista iz naših krajev. Okrog pol 11. se je visoko nad njimi nenadno zrušila velika skala. Družba se je razbežala, nekateri so pohiteli v bližnje zavetišče pod previsno skalo, en slovenski turist je vlekel s seboj v zavetje mlado zagrebško turistko, ali v silovitem trušču je katastrofa že izbrala svojo žrtev: drobci skale so ubili 21 letno Tildo Kohnovo iz Zagreba, uradnico pri ondotni zavarovalnici »Savi«.
Skalovje je tako razmesarilo nesrečno žrtev, da je obležala na mestu mrtva. Ali tudi drugi niso odšli brez poškodb. Zlasti je prizadelo 31-letnega zasebnega uradnika Otona Ebenspangerja, nadalje so bili poškodovani trgovec Vedrina, zasebna uradnica Zlata Kontakova in Božidar Krznarič, vsi iz Zagreba.

Novico o katastrofi pod Grintovcem je v ponedeljek ob 13. prinesla na Jezersko neka turistično opremljena ženska. Vsa zasopihana je med nalivom prihitela v hotel Kazino. O vsem tem, kakor o nadaljnjem reševanju je ravnatelj Kazine g. Janko Jerin povedal našemu poročevalcu naslednje:
Tako upehana in od novice prevzeta je prišla ona turistka v dolino, da se je onesvestila, čim je sedla na stol. Ko smo jo z mrzlimi obkladki spet obudili k zavesti, je tresoča se kakor od hudega mrazu in strahu povedala, kaj se je zgodilo pod Grintovcem. Hitel sem na reševalno postajo, ki jo imamo na Jezerskem, toda bili so po opravkih. Pozval sem torej s seboj dva šoferja, izkušenega Vinka Tepino in njegova dva sina in smo se takoj odpravili na Češko kočo. Po našem odhodu je dr. žužek spravil skupaj reševalce, ki so se žurili za nami. V Češki koči smo našli oskrbnika z dvema gospodičnama, kmalu nato sta prišla tudi oba slovenska turista, le eden izmed njiju je bil malo poškodovan. Izvedeli smo, da je najtežje ranjen Oton Ebenspanger. Takoj smo se potrudili navzgor, na kraj nesreče. Ebenspangerja smo zavili v rjuho, ga zvezali in nesli poldrugo uro do Češke koče. Ko smo imeli vse ranjence rešene, smo oba najbolj težko poškodovana — Ebenspangerja in Zlato Kontakovo — prenesli v dolino. Prišli smo na Jezersko ob 23. ponoči. Reševalna postaja v Kranju je bila med tem že alarmirana in je njen avto prepeljal oba ponesrečenca in lažje poškodovanega Božidarja Krznariča v ljubljansko bolnišnico. Vedrina pa je še ostal v Češki koči s poškodovano nogo.

Reševanje je bilo težavno in opasno. Ves čas se je nad reševalci rušilo skalovje in je bila potrebna skrajna previdnost. Pogled na Tildo Kohnovo, ki je ležala precej daleč od tam, kjer smo našli ranjence, je bi pretresljiv. Glava zdrobljena, da so izstopili možgani, gornje telo vse razmesarjeno. Do večera so prenesli truplo v Češko kočo, danes dopoldne pa na Jezersko. Obenem z njo smo spravili v dolino ranjenca Vedrino. Avto je nato prepeljal ponesrečenko v Kranj, kjer zdaj čaka v mrtvašnici na ondotnem pokopališču, da pridejo svojci, ranjenca pa v ljubljansko bolnišnico. Tako reševalec Janko Jerin.

Po vsem Jezerskem je nesreča vzbudila globoko pomilovanje. Enako v Ljubljani. A prav gotovo bodo njeno tako rano smrt obžalovali tudi zelo mnogi v Zagrebu. Pokojna Tilda je namreč bila v Zagrebu dobro znana v športnih krogih. Zlasti je slovela kot navdušena smučarka in vobče kot ljubiteljica prirode; gojila je lahko atletiko pa tudi drage panoge športa. Po opravljenem izletu v naše planine je nameravala iz Ljubljane pohiteti na Sušak. Za ponedeljek je bilo od sušaškega centra rezervirano mesto zanjo v letalu. Ali tisti čas, ko je letalo hitelo skozi naliv proti morju, je nesrečna Tilda ležala razmesarjena med divjim skalovjem pod Grintovcem.

Oton Ebenspanger pripoveduje …
Oton Ebenspanger leži v prvem nadstropju kirurgičnega oddelka v ljubljanski bolnišnici. Obvezan je po rokah, nogo ima zlomljeno v stegnu, skeleče so praske po vsem životu. Toda v splošnem se počuti dobro in hvali Boga, da je ušel hujši nesreči, čeprav bo za nekaj časa prikovan na bolniško posteljo, ki so mu jo našli na koncu dolge bolniške sobe v srednji, podolžni vrsti. Radostno presenečen ob obisku našega poročevalca je prijazni gospod, ki je že 12 let dober znanec naših krajev in planin, povedal o nesreči naslednje pretresljive podrobnosti: »Naša družba se je zbrala na zagrebškem kolodvoru v soboto ob 13. Bili so poleg mene: izložbeni aranžer Krznarič, njegova znanka gdč. Kontakova, trgovec Vetrina in pa gdč. Kohnova. Zbrali smo se v družbo zaradi tega, da smo lahko dobili polovično voznino v Slovenijo. V splošnem smo si bili bolj površni znanci, vendar so nas vse veselile planine in smo se kaj dobro razumeli. Namenili smo se v Kamniške planine. Sploh smo vsi nameravali prebiti večji del dopusta v Sloveniji, da prelezemo iz Kamniških še v Julijske Alpe. Odpeljali smo se naravnost v Ljubljano, tam pa smo na glavnem kolodvoru presedli v kamniški vlak. V Kamniku se nismo zadržali predolgo, marveč smo takoj nadaljevali pot do Kamniške Bistrice, kjer smo prenočili. Vreme je bilo tedaj še dobro, vendar je zaradi deževja prejšnjih dni prevladoval občuten hlad. V nedeljo zjutraj smo se odpravili proti Cojzovi koči. Dan je bil slab, nebo je bilo prepreženo s težkimi oblaki in je kmalu pričelo grmeti. Pihala je mrzla sapa in smo vsi občutili prav oster hlad. že med potom se nas je polotilo nekam mračno razpoloženje, ki se ga nikakor nismo mogli otresti. V Cojzovi koči, kamor smo prispeli popoldne, smo ostali tudi čez noč, pričakujoč, da se vreme poboljša in se nebo zjasni. Tu smo se seznanili z dvema mladima slovenskima turistoma. Odšli smo zgodaj spat in smo se tudi zgodaj zbudili. Gospodična Tilda Kohnova je bila v ponedeljek zjutraj še nekam bolj potrta.

Sanje in slutnje
»Kaj vam je?« smo silili vanjo.
»Eh, nič posebnega,« je odgovarjala in se branila. Pozneje pa je vendarle prišla z besedo na dan. Vsem nam je povedala: »Imela sem ponoči strahovite sanje!« Potem je še pripomnila: »Če se mi pripeti kaka nesreča, je bolje, da se popolnoma ubijem nego, da bi hodila okrog kot pohabljenka.« Mi smo se ji sicer smejali, vendar se je jela oglašati v nas neka temna slutnja.

Zjutraj smo se ob slabem vremenu pogovarjali, če naj jo mahnemo čez Skuto na Kamniško sedlo, ali naj nadaljujemo pot na Češko kočo. Krznarič je z večino družbe silil naprej v Kamniške planine čez Skuto proti sedlu, dočim sem bil jaz in pa naša dva slovenska prijatelja odločno za Češko kočo. In zmagala je moja. Pač usoda! Ali kdo ve, če ne bi bilo na oni poti še hujše ... Vreme se ni hotelo popraviti, pa smo upali, da srečno prispemo na Češko kočo in od tod na Jezersko, da se odpeljemo pozneje preko Kranja pod Julijske Alpe. Iz Cojzove koče smo torej odšli že ob 5. na Grintovec. Bilo je izredno hladno jutro in so se okrog nas podile megle. Ko smo prispeli okrog 8. na Grintovec, smo se vsedli k počitku in zavžili izmed svojih dobrot. Ker je pihalo in je vladal na vrhu še posebno hud mraz, smo kmalu odšli čez Grintovčev greben na Mlinarsko sedlo, da nadaljujemo pot proti Češki koči. Že smo se ji približevali. Bili smo od nje oddaljeni le še za kakih 25 minut hoje. Baš smo prečkali snežišče, ko se je spet vlila ploha. Tedaj smo si hoteli poiskati pod previsnimi skalami zavetja, pa je eden izmed slovenskih turistov silil: »Na vsak način je bolje, da nadaljujemo pot in pridemo do koče!« še bolj smo se podvizali, ko se je naenkrat začulo bobnenje in trušč.

Skala se je utrgala!
Ozrli smo se navzgor in v našo grozo zapazili, da se je nekako 200 m nad nami utrgala silna skala, velika kakor majhna hiša.
»Skala, skala! ... Bežimo!« smo zakričali vsi. Slovenca sta bila tedaj pred nami. Vetrina je skočil v naglici pod neko previsno skalo, tudi sam sem instinktivno dvignil nad glavo nahrbtnik in zbežal v kraj. Gdč. Kontakova je enako bežala pred menoj, Krznarič pa je potegnil za roko za seboj gdč. Kohnovo. Bili so grozni trenutki. Skala, ki je drvela v dolino, se je sproti drobila v posamezne kose, ki pa so nas že zajeli. Med krikom in vikom sem sam pred previsno skalo padel, a nisem sprva občutil nikake bolečine. Tam so ležali že tudi drugi. Ko pa sem se ozrl, sem videl, da je Krznarič sam. Sprva se za to nismo niti zmenili, preveč smo bili osupli in prepadeni šele ko je Krznarič zavpil: »Kamenje mi jo je odneslo!« — smo se zdrznili v še večji grozi. Skale so tedaj še vedno bobnele v dolino, šele ko je bobnenje utihnilo, smo se spet zbrali. Oba slovenska turista, ki sta bila obležala na snežišču, eden nekoliko ranjen, drugi pa nepoškodovan, sta se nam spet pridružila. Nepoškodovani turist je pohitel nazaj in ves preplašen zavpil proti nam: »Mrtva je!«

Povedal nam je nato, da leži gdč. Tilda Kohnova nekako 20 m pod nami s stisnjenim prsnim košem in s silno poškodovano glavo. Truplo je bilo stisnjeno pod kamenje, da je desna roka visela ob skali navzdol. Njena kri je oškropila skale kakih 200 m nižje, kjer je bila sirota obležala.

Nekaj časa smo se stiskali pod previsno skalo, nato pa je odhitel nepoškodovani naš slovenski tovariš do Češke koče, kjer je javil strahovito nesrečo, ki smo jo pravkar doživeli. Tam je našel le oskrbnika, njegovo ženo in še enega turista. Oskrbnikova žena — mislim — je takoj odhitela na Jezersko, da so organizirali reševalno ekspedicijo, dočim sta oskrbnik in pa omenjeni turist prihitela do nas. Ko so prišli reševalci, so nas spravljali od mesta nesreče poldrugo uro do Češke koče. Od tam pa so nas na nosilnicah prenesli na Jezersko, previdno in počasi, za kar so tudi potrebovali kake štiri ure. Z reševalnimi avtomobili so nas nato prepeljali v ljubljansko bolnico, kjer smo šele zvedeli, kakšne poškodbe imamo!« Ostali ranjenci Gospodična Zlata Kontakova leži na ženskem oddelku. Tudi njeno stanje je zadovoljivo, a sirota menda še sama ne ve, da ima poleg notranjih poškodb nalomljenih nekaj reber. Preživela je hud živčni pretres in zatorej njena nega predvsem zahteva popoln mir. A Božidar Krznarič je dobil le praske po životu, ki ga sicer še skelijo, vendar je po zdravniškem pregledu lahko popoldne že odšel v mesto, zvečer pa se je odpeljal v Zagreb s težavno nalogo, da obvesti svojce Tilde Kohnove o njeni žalostni smrti. Trgovca Vedrino so popoldne tudi prepeljali v Ljubljano in, kakor pravijo, ima tudi on levo nogo zlomljeno v stegnu ter praske po životu.

Jutro, 15. avgust 1934

eXTReMe Tracker