Jutro (1934): Starosta slovenskih poklicnih novinarjev Ante Beg, ...
... njegov sin istega imena (učitelj v Trbovljah, ustanovitelj in predsednik ondotne podružnice SPD) in tega sinček Milan, ki je kljub svoji mladosti letos novembra bo 11 let star) bil to pot (dne 23. julija) že šestič na vrhu Triglava.
Lepo slavje na Kofcah bo v nedeljo 12. t m. Oskrbnik stare koče Franc Klemenc slavi 25-letnico svojega službovanja. Vso to dolgo dobo vrši splošno priljubljeni Franc zvesto in najvestnejše planšarske in gostilniške posle v službi g. Primožiča, veleposestnika iz Pristave pri Tržiču, ki je lastnik koče in planine. Mnogi planinci cenijo planšarja Franca, ki jim vedno tako rad postreže s planinskimi specialitetami ter skrbi za nje najboljše, da se počuti vsak v koči kakor doma. Franc je znan in priljubljen daleč na okrog in bodo gotovo v nedeljo 12 t m. mnogi planinci prihiteli spet na Kofce, da mu čestitajo k lepemu jubileju. Na sliki vidimo Franca Klemenca z marogasto kobilo, ki tudi že 25 let prihaja na Kofce. Med tem časom je pripeljala 18 žrebet v dolino.
Kaj čuti človek med padanjem
Ponesrečen turist potrjuje staro domnevo. Obhajal me je občutek neizmerne sreče, če se smem tako izraziti. Tako na primer, kakor če sem v šoli dobro odgovarjal iz matematike in dobil najboljši red, nato pa sem imel pred seboj prost popoldan. O bolečini ni bilo duha ne sluha. Oči in sluh sta mi bila ostra, to sem izvrstno čutil. To, kar se mi je videlo čisto nekaj novega in posebnega, pa je bila misel in fantazija. Podoba je bila, kakor da si držim pred obrazom zrcalo, v katerem vidim vse svoje življenje. Ampak tudi pri tem je bilo nekaj posebnega: življenje se ni razvijalo naprej, temveč nazaj. Šele ko sem obtičal pod nekim grmom, se je vse miselno v meni prelomilo in sem se onesvestil. Ko sem prišel zopet k sebi, sem že bil z razbitimi udi pri »Zlatem orlu« v Insbrucku. Povedali so mi, da je tisti grm, ki je ustavil truplo na potu v globočino, rešil moje življenje. «
Če se turist ponesreči, si predstavljajo ljudje, da je njegov padec vzrok silnim bolečinam. Turisti, ki so preboleli takšne nezgode, pa pripovedujejo, da med padcem sploh niso čutili bolečin, da so prav za prav bolj slišali udarjanje telesa ob skale in kamenje, med padcem pa so v možganih še enkrat pregledali vse svoje življenje, kakor v kalejdoskopu. Curiški geograf prof. Hein je celo opisal takšen padec, ki ga je sam doživel, pri padcu je bil hudo ranjen, a je pozneje okreval. Zdaj pa poroča dijak Alfred Bergmann, ki je padel s Karwendelkamna: S prijateljem sva splezala na greben Karwendla, potem pa še na visoko, koničasto steno gospe Hittove pri Inomostu. Jaz sem prvi dospel na vrh, tedaj pa mi je nenadoma spodrsnilo pod nogami. Neslo me je skozi tesen žleb navzdol. Kakšni občutki so me pri tem navdajal!?
Jutro, 5. avgust 1934