Polet.si - Diana Zajec: Čeprav mi Bled z okolico pomeni najbolj domačni milje, že od rojstva, so se mi pred nekaj dnevi, prav med omenjeno avanturo, ...
... odprla nova obzorja na to ledeniško preoblikovano pokrajino (žal takšno, kakršno sem opisala na začetku, s povsem novo definicijo turizma tik pred začetkom glavne turistične sezone), bolje poznano kot eno izmed najlepših turističnih destinacij v Sloveniji. Ta bo morala za to, da bo upravičila takšno poimenovanje, izdatno dopolniti ponudbo, vključujoč tudi prijaznost, pri čemer bo dovolj, če se začne zgledovati po, denimo, švicarskih ali avstrijskih prijemih; po gostoljubnosti v krajih, ki se sicer ne morejo primerjati z naravno lepoto Bleda, so pa onstran Karavank.
Ojstrica in Mala Osojnica
Kakor koli, odločili smo se za popoldanski potep na Ojstrico in Malo Osojnico, dve razgledni točki, s katerih so fotografirali in posneli resnično najlepše impresije tega starega kraja, ki letos praznuje 1010. obletnico prve omembe v zgodovinskih analih.
Vzpon na oba vrhova je prijeten, ne zahteven – če, seveda, pozabim na (resda nič hudega hotečega) kačona, s katerim se nam je pot križala med spustom z Ojstrice, in, seveda, na nedopustno razdejano potko, ki vodi z Male Osojnice. Poznavalci spust, na katerem človeka preseneti kaskada res strmih stopničk, ki sprožijo asociacijo na tovrstne prehode v odmaknjenih gorovjih sveta, s pridihom mistike, že sicer ocenjujejo kot takšnega, ki zahteva previdnost. Ni nevaren, varovan je s kovinsko ograjo, pri kateri pa se ne kaže junačiti in jo morda prezreti kot oporo – tisti, ki so jo postavili tja, že vedo, zakaj so to naredili. Med drugim tudi zaradi z listjem bogato posutih stopnic, ki v sprehajalcu tudi v spomladanskem času vzbudijo jesensko nostalgijo, ki, če je prepojena z dežjem, lahko postane čisto preveč podobna slabo vzdrževanemu drsališču.
Ampak očitek glede slabega stanja v gozdu je tokrat, zelo upravičeno, namenjen vzdrževalcem gozda – vanj turisti, če hočejo res videti Bled v njegovi prvinski, nekomercialno naravnani biti, preprosto morajo zaiti, ampak v zdajšnjem stanju to res ni varno – oziroma lokalnim veljakom, ki stavijo na turizem, pa čeprav v tako razcapani preobleki. Tako zabarikadiranih gozdnih poti v zadnjem času, ko se je sanacija katastrofalne situacije, ki bo pustila dolgotrajen odtis na slovenskih gozdovih in tudi domovih, nisem videla nikjer. Tudi med potjo na Storžič, kamor sem se odpravila drugo nedeljo v juniju, ne – pa čeprav človek težko primerja blejski hribček s 670 metri nadmorske višine z očakom, ki se pne 2132 metrov nad morjem. Izjema je le Ribenska gora, ki prav tako kot Osojnica sodi v širšo okolico Bleda; tamkaj sploh ni več mogoče normalno začeti vzpona, saj so gozdno pot, za katero se je včasih zdelo, kot da bi bila domišljijska replika, povsem razrili; uničen je tudi del strmine ob potki, tako da pot na vrh sploh nima več normalnega, ampak le še »plezalno« izhodišče. Je potem kaj nenavadnega, če ne na Mali Osojnici ne na Ribenski gori ni bilo niti enega sprehajalca?
Kališče in Storžič
Tudi spodnji del pobočja Storžiča, najvišje gore v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, je na nekaterih delih utrpel posledice žledi, a te posledice ne ogrožajo pohodnikov, ki se proti vrhu odpravljajo iz različnih smeri, naj bo od doma pod Storžičem, skozi Žrelo, čez Psico, čez Veliko Poljano in Javornik ali pa po najbolj priljubljeni, ki zahteva najprej vzpon na Kališče (vsak dan nadvse dobro obiskana pot, ki vodi do Kališča, je sploh zgled urejenosti, tudi po zaslugi kluba ljubiteljev Kališča Kljuka) in šele od tam naprej na Storžič.
Čudovita sončna nedelja, po res dolgem obdobju muhastega postaprilskega in nevihtnega obdobja, v katerem je bilo treba loviti tiste dele dneva, v katerem je volja sonca prevladala nad ihtavostjo dežja, je bila nagrada že sama po sebi. Izpolnjena s čudovito harmonijo oblik in barv, v katero se zdaj, s pomočjo raznolikih cvetnih pregrinjal, ovija narava. Doživljanje razgibanih prehodov med planinami, gozdovi, grebeni, melišči, prelazi in snežnimi zaplatami je edinstveno, sapojemajoče; nadgradnjo dobi na vrhu, kjer pohodnika pozdravi ogromen leseni križ, ki se pne v nebo, predvsem pa so neverjetna obzorja, ki se človeku odprejo s te višine, dobesedno in metaforično.
Občudovanje barvitosti življenja in mogočnosti narave je občutje, ki me, pa naj bom kjer koli – tudi na nič kaj dosti visoki Šmarjetni gori (ki pa ob jasnem dnevu zaradi odlične lege ponuja neverjeten razgled na precejšen košček Slovenije) ali Ribenski gori (nanjo sem se prvič vzpela skupaj z očetom, ko sem komaj znala hoditi) –, preveva z vso močjo. In mi, vedno znova, da vedeti, kako lepo je življenje. Če se mi je Ribenska gora včasih zdela nekaj skoraj nedopustno visokega in oddaljenega, se danes čudim, kako hitro sem na vrhu. Toda tam še vedno obnemim, kot včasih. In strmim. Na Jelovico, Mežaklo, proti Savi, proti širnim obzorjem. Se spominjam. In se veselim obetov prihodnosti.
Smolnik, Ajdna, Prevala in Golica
Ste že kdaj kakšen jubilej ali kakšen poseben dan praznovali v gorah? Sama sem se letos odločila, da bom tako praznovala rojstni dan. Iztočnica je bila Završnica, dolina pod Stolom, od koder smo se najprej povzpeli na Smolnik, ki se mi je v spomin vtisnil tako na račun čarobno obraščenih in zaraščenih, a odlično oskrbovanih poti, in, jasno, prelepega razgleda, ki je za le nekaj več kot tisoč metrov visokega osamelca v resnici osupljiv. Od tam smo se odpravili na Ajdno, ki se kiti z arheološkim najdiščem iz pozne antike; tja smo se povzpeli po plezalni poti, dobro varovani s klini in jeklenicami. Da bi naredili krog, nas je pot pozneje vodila skozi gozd do Valvasorjevega doma in potem po gozdni, dobro utrjeni stezi, najpogosteje uporabljani za vzpon na Stol, nazaj v dolino.
Naslednji dan je sledil vzpon na planino Prevala, ki so si jo nekdaj lastili gospodarji gradu Kamen, potem pa so jo po delih odkupili kmetje. Tamkajšnja planšarija je odlična za postanek pred vzponom na Roblekov dom (čez Rožo) na Begunjščico ali obvezen počitek med enim najbolj prijetnih planinskih krogov, ki ga začneš in končaš v Dragi. Na tem sedlu, na katerega se lahko s precej manj truda kot iz Drage sprehodiš z Ljubelja, po Bornovi poti, pridelajo odlično smetano in skuto, podobno kot, denimo, na Mali Poljani pod Storžičem. Neprecenljiva popotnica, pri kateri ni niti najmanj moteče, da je nahrbtnik nenadoma kar za kilogram ali dva težji.
Neznosna lahkost prenašanja »sladkih« bremen je pri hribovskih potepih izjemna, saj občudovanje narave slejkoprej nezavedno preraste tudi v spoštovanje dobrin, ki jih ta skriva v sebi in jih ponuja tudi v tem potrošniško naravnanem svetu – brezplačno. Nabiranje čemaža pa tudi različnih cvetov za čaje, tinkture in domače »arcnije« je prijetno, prav nič obremenjujoče početje, ki človeka izpolni z novim znanjem in ga navda s spoštovanjem do znanja, ki se prenaša iz ene generacije v drugo.
Pri omenjanju cvetja preprosto ne morem mimo Golice in njenih prečudovitih pobočij, nekoliko niže preplavljenih z narcisami, više pa prežetih z razglednimi impresijami, ki jih ponuja pogled tako na slovensko kot na avstrijsko krajino, na njene kotičke, za katere se zazdi, da prav vabijo obiskovalce k nizanju novih vtisov in nepozabnih doživetij …
Na vseh teh poteh, nanizanih v slabih dveh tednih, sem se lahko vedno znova prepričala o resničnosti stare resnice: da najboljše stvari nič ne stanejo, privošči pa si jih lahko vsak. Čudovit, neonesnažen zrak. Nedotaknjena narava. Prekrasen razgled. Edinstvena doživetja. Čista gorska voda. Adrenalin in elan. Kaj boljšega bi si sploh še lahko želeli? To dokazuje, da smo bogata država, vsaj po tej plati. In to ni malo.
Diana Zajec