Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kako se Mount Everest brani

Slovenec (1924): Na drugem mestu poročamo o namenu Švicarjev, postaviti nogo na najvišji vrh sveta.

Voditelj angleške ekspedicije, podpolkovnik Norton, pripoveduje posebno o ovirah in težavah, ki nastajajo vsled pomanjkanja kisika. Težka pot in veter sta postranska stvar v primeri s tem, pa je veter v Himalaji nekaj drugega kakor pri nas. Takoj, ko vstanemo, čutimo pomanjkanje kisika, zagreni nam vsako minuto, vpliva na tek in na spanje, nam brani kajenje; oblačenje in slačenje je težko delo, prav tako, če zlezemo v spalno vrečo ali se dvignemo s stola. Izsuši nam vse vire moči in uduši vsako navdušenje.
Vpliv višine raste z višino samo, merjeno v ravni črti proti vrhu Mt. Everesta. Lahko se zgodi, da v višini 8200 metrov enkrat dobro spiš, a ni verjetno, da se bo to večkrat ponovilo. Pa recimo, da smo enkrat zelo slabo spali. Zbudimo se, mraz strahovit. Termos-steklenica je zgubila zamašek; treba je torej tajati sneg, strašno opravilo, ki nam je v vseh visoko ležečih taboriščih vzelo ves čas. Tako priprosto se to sliši. Seveda spodaj je to lahko, a tu gori! V trenutku, ko pridemo do zunanjih vrat šotora, smo že popolnoma zmučeni. Usedemo se, dihamo in počivamo par minut v mrazu. Nato gremo naprej in napolnimo lonec s prahastim snegom. Stisnemo ga s palcem, ta postane neobčuten, lonec nam zdrkne iz rok in pade po bregu dol 15 metrov. Gremo ponj, pridemo nazaj, napolnimo ga in stopimo v šotor. Brez moči pademo na ležišče. Ne vemo, če bomo s krepkim dihanjem vsrkali toliko kisika, kolikor smo ga z delom izgubili. Morebiti smo v treh četrt ure ali pa v eni uri použili malo jedi, napolnili steklenico in obuli zmrznjene čevlje, a moč, ki smo jo porabili za ta čisto navadni opravek, bi zadostovala, da pridemo čez večino alpskih višin.
Pomikanje navzgor je silno počasno. Nad 8200 metri boš napravil komaj 20 korakov, pa boš že moral počiti, s komolci uprt na kolena, in sopsti. Le redkokdaj spraviš 30 korakov skupaj. Najmanj na vsakih 30 metrov se moraš za par minut usesti, da počiješ. Če se opotečeš, si velik revež. Misliš lahko, a volja mineva. Ravno najboljše, lastnosti; duševna sila in volja, da zmagamo, skoraj čisto oslabijo. Večno dihanje nas popolnoma izsuši. To izsušenje telesa je eden najvažnejših vzrokov neuspeha v velikih višinah.

V nekem drugem poročilu, z datumom 19. junija, pripoveduje Norton: Končne groblje rongburškega ledenika v sredi med rongburškim samostanom in našim glavnim dolinskim taboriščem pomenjajo ono višinsko mejo, kjer začenja postajati življenje neznosno; tukaj so vrata v pravo višinsko pokrajino. Pod njimi se razprostirajo solnčne visoke planote Tibeta, na njih so cvetlice, ptice in metulji in človek se veseli svojega življenja. Morda že čuti, da je kisika malo manj in da to ni prijetno, a resnega motenja ni. Nad onimi vratmi pa vlada absolutna višina v vsej svoji neizprosnosti. Z eno besedo: tukaj preneha vse veselje do življenja, vsak čut prijetnosti. Višina na meji znaša 4800 do 4900 metrov. Seveda je to meja, ki jo določa subjektivni čut. A navedbe o njej se ne bodo razlikovale za več kakor 300 do 600 metrov. Rastline gredo še 600 metrov više a so zelo redke in le s težavo jih izslediš. V glavnem je pa tam gori samo mrtva skala, sneg in led. In tedaj postane pomanjkanje kisika neznosno, v vsakem oziru in brez presledka. No moreš ne jesti in ne spati, ne kaditi in ne obleči se, vse to je velikanska mulca. Vsi viri energije so usahnili.

Slovenec, 27. julij 1924
 

27.07.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti