Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrata ali Planica?

16.07.1924

dLib.si

sreda, 16. julij 1924, ob 14:17, Boris Štupar, ogledov: 871

Slovenec (1924) - Jos. Lavtižar: Doktor Ivan Trček in njegova spoštovana soproga Marica imata poleg drugih lepih lastnosti tudi to, da sta velika prijatelja planin.

Bila sta že v Kamniški Bistrici in na Grintovcu, v Logarjevi dolini in na Kamniškem sedlu, v Vratih in na Triglavu, Planice pa še nista videla.
»Danes sicer dežuje« je rekel Trček binkoštni ponedeljek prijatelju Brenčiču, »jutri bo pa lepo vreme. Vse tako kaže. Po dežju pa so gore najlepše. Pojdimo v Planico, saj si gotovo čital zadnji listek o tej veleromantični dolini.«
»Seveda sem ga in že več drugih,« je odgovoril Brenčič. »Zato se ti rad pridružim, saj me poznaš, da ljubim gore in da se tudi nevarnosti ne strašim. Večkrat sem že mislil obiskati to dolino, pa je bil vedno kak zadržek. Če je veleromantična, že vem, kaj to pomeni. Treba bo derez, vrvi, cepina. «
»Kaj šel« se je začudil Trček. »Pot je menda bolj podobna zabavnemu sprehodu nego težavni hoji.« Kljub temu se je Brenčič dobro oborožil in tudi Marica je kot skrbna gospodinja napolnila nahrbtnik z vsakovrstnim okrepčilom.

Drugo jutro so se odpeljali vsi trije na Gorenjsko in izstopili predpoldne na postajališču Planica pri Ratečah. Dan je bil tako lep, da se ni držala niti ena megla ne na nebu in ne na visokem gorovju. Ob severni strani so kazale Karavanke svoje obraščeno hrbtišče, ob južni strani pa je bil odprt vhod v Planico, nad katero so se vzpenjale višine Ciprnika, Mojstrovke in Ponce. Ta prizor jo bil posebno Brenčiču zelo všeč. »Res veleromantično in zato je treba tudi veleturistovske oprave,« je dejal ter rožljal z derezami, ki so mu visele ob pasu. Na postajališču so vprašali rateškega domačina, kje bi dobili vodnika v Planico. »Ga ni treba« je odgovoril malomarno. »Si prihranite denar. Kar po potu naprej, mi pravimo za nosom. Ko ne boste mogli nikamor več, ste v Planici. Čemu pa nosite štrike s sabo in kar imate še drugega? To je za Jalovec in za Ponco. Brenčiču se je zdelo moževo govorjenje neolikano, to tembolj, ker je naglaševal besede v trdem rateškem narečju. Da bi moža omečil, ga je prašal prav vljudno: »Prosim, bi mi mogli povedati dragi prijatelj, kje je tukaj meja treh držav?«
»Če jo hočete videti, se morate obrniti, ker ji sedaj kažete hrbet.« Brenčič se je obrnil. »Vidite tole goro.« je nadaljeval Ratečan. »Mi ji pravimo Planina, Korošci pa Peč, ker je na koroški strani kamenita. Tam gori imamo sedaj za soseda ne samo Nemca, ampak tudi Laha, pred katerim ne bomo imeli nikoli gmaha.«
»Lepa hvala na pojasnilu,« je rekel Brenčič in šel s tovarišijo proti Planici ter se hudoval nad moževo neotesanostjo. »Kmetje niso vajeni tako izbranih besedi kakor mestni ljudje,« ga je tolažil doktor. »Mož ti je povedal naravnost in po pravici. On ne pozna izrazov: klanjam se, sluga ponižni itd., ampak govori tako, da je lahko umevno. Radi tega ni manj pošten, ali pravzaprav še bolj pošten nego kdo drugi.«

Družba je zapustila železnico in se napotila proti vznožju Julijskih Alp. Nekaj časa je hodila mimo njiv in travnikov, kmalu pa se je začela peščena planjava, deloma zaraščena z ruševjem in vrbjem. Marica je trgala bele cvetlice, ki so poganjale iz peska. »Nihče ne skrbi zanje,« je dejala, »pa bi vendar še v našem vrtu ne vspevale bolje.«
»To je Dryas octopetala,« je razlagal Trček, ki se je v dijaških letih rad bavil z botaniko. Le preštej, da ima v cvetlični kroni osem belih peresec, na spodnji strani pa srebreno belo perje.«
Gore so se stiskale vedno bolj skup in v ozadju se je pokazala piramida Jalovca (visok 2655 m), na katerem so se lesketale snežene proge. Brenčičevo navdušenje je postajalo vedno večje. Komaj je čakal, da bo plezal navzgor. Toda pot je peljala, izvzemši kratkih klancev, vedno po ravnini. Ob desni strani so se vzdihovale navpične stene Ponce, ob levi pa so se dvigali v zrak vrhovi Ciprnika, Suhega vrha in Slemena.
»Meni Planica bolj ugaja kakor Vrata,« je rekla Marica. »Za tako trditev moraš navesti razloge,« je rekel soprog.
»Prav lahko jih navedem. Prvič je pot v Planico več kot polovico krajša. Ali se spominjaš, kako utrujena sva prišla lansko leto v Aljažev dom? S postaje Dovje sva hodila skoro štiri ure, da so me dva dni noge bolele. Ko sva tako dolgo hodila, sva mislila le na počitek in se nama ni ljubilo občudovati lepih prizorov. To ni nobena zabava več. Ne rečem za ljudi, ki imajo dovolj časa...«
»Ampak pomisli« jo je prekinil Trček, »da so Vrata ob vznožju najvišje gore v Jugoslaviji.« »Četudi« je odvrnila Marica. »Tukaj smo pa ob vznožju Jalovca, ki je, kakor trdijo nekateri prva najvišja gora za Triglavom. Le poglej ga? Ali nima njegova vitka piramida lepšo obliko kot Triglav?«
»V tem oziru ti pritrdim« je rekel Trček.

(Konec sledi.)
 

Slovenec, 16. julij 1924

eXTReMe Tracker