Slovenec/Jutro (1934): Vest o Merklovi smrti potrjena
Več nosačev mrtvih, drugi so bolni
V Nemčiji so do zadnjega upali, da se je vodja himalajske ekspedicije Willi Merkl, ki je bil znan po svoji spretnosti in drznosti v boju s snegom in viharjem, vendar le rešil. Končno je glavna radijska postaja v Nemčiji ujela kratek radiogram, ki je naznanil Merklovo smrt.
Merkl je umrl 16. julija v taboru 6. Ta vest pomeni obenem žalostni zaključek himalajske ekspedicije, ki je stala življenje tri najboljše nemške raziskovalce, da ne omenjamo ubogih nosačev domačinov, ki so tragično končali v skrivnostnih gorah Himalaje.
Vest o Merklovi smrti je prinesel sel iz glavnega tabora radij. postaji v Astorju. Drugo daljše poročilo popisuje neizmerne napore ostalih članov ekspedicije, da bi rešili prednjo skupino, to je Merkla, Wielanda in Welzenbacha. Prvo poročilo, ki so ga oddali 17. julija, se je glasilo: »Nosač Angtsering, ki je spremljal prednjo skupino Merkla, Wielanda in Welzenbacha, se je 14. julija rešil v tabor 4 na Nanga Parbatu. Ta je prinesel poročilo: Dne 9. julija so se trije nemški raziskovalci v spremstvu nosačev med silnim snežnim viharjem napotili iz tabora 8 na sedlu, to je z višine 7600 m, proti taboru 7, ki je bil 
prestavljen 100 metrov nižje. Šli so na pot en dan kasneje za Schneiderjem in Aschenbrennerjem, ki ju vidimo na naši sliki in ki sta prispela najvišje. V tem taboru 7 sta umrla Wieland in Welzenbach. Štiri dni nato, to je 13. julija sta nosača domačina Angtsering in Gaylay prinesla Merkla v tabor 6, ki je 7000 in visoko in je ves zasnežen. Naslednjega dne je prodrl nosač Angtsering s silnim naporom do tabora 4 v višini 6200 m. Prispel je z zmrznjenimi nogami in rokami.
Med tem so napravili zadnji poskus, da bi rešili Merkla.
Dne 12. julija so Schneider, Müllritter in 5 domačih nosačev 5 ur iskali pot do tabora 5. Kakih 5 m od šotora so našli nosača Pinzonumbna zmrznjenega. Poleg tega so videli na Rakiot Peaku (peak pomenipo angleško skala) še dva druga nosača, ki sta bila tudi mrtva. Skupno je bilo 5 nosačev mrtvih. Nastal je strahovit snežni vihar, drzni hribolazci so se morali vrniti v tabor 4. Že naslednjega dne, to je 13. julija, je Müllritter privlekel 7 bolnih nosačev v glavni tabor, ki so ga postavili 7600 metrov visoko. Zopet so poskušali iz tabora 4 prodreti višje na pomoč ostalim, toda snežni vihar je preprečil takšen poskus.
15. julija so v glavnem taboru ostali brez vsakih vesti o višjih taborih. Tudi videli jih niso več, ker so jih zakrili oblaki.
Dne 16. julija so preskušali Schneider, Aschenbrenner in še edini zdrav kuli prodreti do tabora 5. Zaradi nevihte so se morali vrniti. Naslednjo noč sta se dvignila iz glavnega tabora Bechthold in Müllritter v družbi 11 bolnih nosačev in šla na pot proti zgornjim taborom. Le s težavo so vlekli s seboj potrebna živila in zdravila, ker so bili nosači bolni. Tabor 4 v višini 6200 m je ostal brez ognja. Tudi živil je bilo v njem malo. Nosači, kar jih je še bilo, so bili vsi izčrpani.
Dne 17. julija sta Schneider in Aschenbrenner zopet iskala pot do tabora 5. Popoldne je bilo vreme zelo slabo.
Radiogram zaključuje poročilo s temle stavkom: Tovariši skušajo z vsemi silami rešiti Merkla in zvestega spremljevalca Gaylaya. Imajo pa malo upanja glede Merkla, ki je že 8 dni brez hrane. Kakor že rečeno, je drugi radiogram naznanil Merklovo smrt. Vsa Nemčija je s ponosom spremljala napredovanje himalajske ekspedicije, pričakujoč, da bodo njeni uspehi povečali slavo nemških raziskovalcev. Zato so danes poročila o tragičnem koncu himalajske ekspedicije toliko bolj užalostila ves nemški narod.
Slovenec, 28. julij 1934
Tragedija na Himalaji
Žalosten zaključek nemške odprave na »streho sveta«
Zadnji kablogrami iz Astorja potrjujejo vest, da je umrl vodja nemške ekspedicije na Nanga Parbat, Willy Merkl. že pred njim sta podlegla naporom tveganega podjetja njegova tovariša Wieland in Welzenbach s petimi nosači tovorov.
V naslednjem izpopolnjujemo naša poročila:
Že 17. julija je prinesel nosač Angtsering, ki je spremljal skupino Merkl-Wieland-Welzenbach na himalajski vršac Nanga Parbat, vest, da sta v taborišču ekspedicije št. 7 v nadmorski višini 7500 m umrla hribolazca Wieland in Welzenbach. Štiri dni pozneje so prenesli domačini na smrt izmučenega Willyja Merkla v taborišče št. 6 v višini 7000 m. Merkl je obležal v snežni votlini, ki so mu jo pripravili spremljevalci. Nosač Angtsering se je naslednji dan prebil do taborišča št. 4 v višini 6200 m, kamor je dospel z zmrznjenimi rokami in nogami. Iz tega taborišča so skušali tam bivajoči člani ekspedicije z obupnimi napori rešiti tovariša vodjo, ki je zmrzoval brez hrane 800 m višje. Toda preden so prišli do njega, so zadeli na mrtvega nosača Pinzonurbuja. V njegovi bližini sta visela dva druga mrtva nosača, privezana na vrvi. Tudi onadva sta zmrznila. Tako je bilo že pet udeležencev pohoda na Nanga Parbat mrtvih.
S skrajnim naporom človeških sil so skušali hribolazci dospeti više, toda zajel jih je silovit snežni vihar, da so se morali vrniti nazaj k izhodišču. Morali so popolnoma prekiniti reševalno ekspedicijo. Ostali udeleženci odprave, ki so bili zdravi, so storili vse, kar je bilo v njih moči, da bi rešili Merkla. Toda bilo je že prepozno! V taborišču 6200 m nad morjem je zmanjkalo goriva, skrčila se je tudi hrana.
Willy Merkl, ki je ležal sam v snežni luknji 7000 m visoko, je zmrzoval že osem dni brez hrane! Slednjič se je z nadčloveškim naporom posrečilo priti do njega, mož pa je bil tedaj že mrtev. Izdihnil je 16. julija. Reševalni poskusi so se torej izjalovili. Pred dvema letoma se je moral Merkl, ki je bil drugače višji tajnik pri železniški upravi v Monakovem, vrniti z iste točke, kjer je zdaj učakal smrt, nazaj med ljudi. Tudi takrat se mu ni posrečilo uspešno naskočiti vršaca Nanga Parbat. Mož pa kljub neuspehu ni miroval. Organiziral je novo ekspedicijo, snoval načrte, kako bo končno le dosegel cilj in res se mu je posrečilo zbrati potrebna denarna sredstva. Prispevala so telovadna društva in športne organizacije.
Nanga Parbat je vršac Himalaje, ki s svojim hrbtom lahko zaslonil vso Nemčijo. Spada med 13 gora, ki dosežejo v himalajskem gorovju 8000 m višine. Doslej še ni stopila nanj človeška noga. Že l. 1895 ga je skušal naskočiti Anglež Mummery, pa mu je izpodletelo. Med ljudi se ni vrnil nikoli več. Obležal je v snežnem grobu potem, ko so ga zadnjič videli 6000 m nad morjem. Na najvišjem vršacu Himalaje, Mountu Everestu, sta pustila svoji življenji Angleža Mallory in Irvine. Prišla sta skoro na vrh tega 8650 m visokega velikana, a sta omagala in izginila borih 230 m pod vrhom!
O težavah, ki so zvezane z naskoki na visoke gore, poroča prof. Dyhrenfurth, ki je sam vodil ekspedicijo na Himalajo, tole:
Mesece in mesece smo živeli v višini 5000 m, v višini 6000 m pa smo prebili več tednov. Ekspedicijski zdravnik nas je krepčal samo z jetri. Le tako smo ostali dovolj odporni, kajti jetra dovajajo organizmu rdeča krvna telesca, ki so za življenje nujno potrebna. Kisik zraka, ki ga človek vdihava, vežejo namreč ravno rdeča telesca. Hribolazec pa mora poleg lega razpolagati tudi z dobro dihalno tehniko, sicer ne doseže ničesar. V višini 7000 m in višje mora človek pri vsakem koraku najmanj trikrat vdihniti in izdihniti zrak, drugače ga je konec. Toda še hujši nego nedostajanje zraka so viharji. Tihi dnevi brez vetra so silno redki. Med največje ovire uspešnega prodiranja v visoki svet pa spadajo ledni plazovi, ki se vsipajo čez snežišča ponoči in podnevi, človek nikoli ne ve, kdaj je v smrtni nevarnosti. Temperaturna razlika med dnevom in nočjo je v takšnih legah silno raznolika. Večkrat se je primerilo, da sem dognal ponoči 20 stopinj mraza, podnevi pa do 70 stopinj vročine, tako da sem se jedva mogel braniti pripeke s tropsko čelado in kopreno za ledniške pokrajine.
Sicer pa se marsikdo vpraša, kakšen smisel imajo ti nadčloveški napori plezanja po visokih gorah? Ni dvoma, da vleče ljudi tja v stene često problem, ki ga velja rešiti za znanost. Toda alpiniste vodi na njihovih pohodih še nekaj drugega — boj človeka z naravo, hrepenenje po zmagi nad gorskimi velikani. Izkušnje kažejo, da se takšen boj včasi obnese, večkrat pa zahteva tudi žrtve, ki jih ne preplača noben uspeh.
Jutro, 28. julij 1934