Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz Ljubljane

Gorazd Suhadolnik: ... pritekel na vrh Triglava / Sašo aka Aleksandar Aničin je otorinolaringolog; tudi odličen alpinist in tekač

Nedelja ob petih zjutraj. Tišino prazne ulice polnita le razgrajanje kosov in zvok avtomobila ter v njem do konca navit radijski program. Prisedem, sežem v roko vedno nasmejanemu Sašu. Deset minut pozneje sva v plezališču pod Šmarno goro. Še deset minut pozneje on pleza, jaz varujem. Potem zamenjava vlogi. In tako še trikrat. Ob pol osmih se že peljeva nazaj v mesto. Jaz domov, on na kliniko ORL, dežurat do ponedeljkovega jutra.

Sašo aka Aleksandar Aničin je otorinolaringolog. Tudi odličen alpinist in tekač, dolgoprogaš. Beograjčan, ki je po študiju medicine ostal v Ljubljani, stike z »matico« pa že tri desetletja vzdržuje predvsem s spodbujanjem in soustvarjanjem tamkajšnje plezalske ter alpinistične scene. Vsako leto prihajajo beograjski plezalci praskat po slovenskih skalah in pogosto poiščejo Saša, da po možnosti tudi kakšno splezajo skupaj. S Sašem je fino plezati. V skali in v ledu. Zanesljiv je. Realen. Vztrajen.

Stojiva pod steno Šitne glave, na vstopu v klasično alpinistično Smer po zajedi. Skala je hladna, stena, kot se za severno stran spodobi, počiva v globoki senci, nad nama kičasta modrina neba, prvi raztežaj pa že popolnoma konkreten. Sašo je že mimo prve zoprnejše točke. »Podri varovanje,« zaslišim nekaj minut pozneje daleč nad sabo in malo potem še: »Varujem.« Že plezam, iščem 'grife' za prste roke, stope za stopala, iz klinov iztikam sisteme, v katere je vpeta vrv. Plezanje v lepi smeri je en sam užitek. Vsakič znova se znajdeš v situaciji, v kateri sprva ne najdeš izhoda, roki na slepo tipata za višjim oprimkom, potem pa najdeš minimalen stop za nogo, le nekaj centimetrov višji od tistega, na katerega se noga trenutno opira, in ko ga dosežeš, se v previdnem lovu ravnotežja počasi malo dvigneš in odpre se povsem nova dimenzija, da telo kar samo spleza višje, hitreje, do naslednje težave.

Do varovališča prihropem s težkim grozdom varoval okoli pasu, s katerim rožljam kot kakšna alpska plesalka sambe. »So med zdravniškim poklicem in alpinistično dejavnostjo kakšne stične točke,« vprašam, ko se vpnem v skalo. »Ogromno jih je, od orientacije, do adrenalina, vztrajnosti, preciznosti, doslednosti, da si vzameš čas, in da takrat odmisliš druge stvari,« odgovori Sašo. Izgine v skalnem žlebu izpostavljene, zračne smeri. Kmalu spet zavpije, naj podrem varovanje, vzpenjam se, plezam, uživam do neba.

Nič več nevarne plezarije

V drugi polovici postane smer bolj krušljiva, od naveze nad nama sem ter tja prižvižga kakšen kamen. Tristo metrov nad tlemi so planinci, ki meljejo po melišču proti Hanzovi poti na Malo Mojstrovko, videti le še kot drobne drseče pike.

Priplezava do ključne točke smeri. Sašo jo premaga mirno, zračno. Ko imaš za sabo že nekaj raztežajev in si ogret ter udomačen v skali, kritična mesta nekam poniknejo, plezaš v zamaknjenosti, zavedaš se omejenosti svojega telesa, pozabiš pa, kako si premagal ovire, zaradi katerih bi se ti nižje spodaj verjetno tresle noge.

Skalna zajeda se položi in izgubi med razbitim skalovjem ter žametnimi potoki skromnega visokogorskega rastlinja, severna senca se izgubi v prepadu, travnati vršni raz obliva vroče sonce. Razvezujeva se, sedeva v travo, gasiva žejo, grizljava čokolado, Sašo pripoveduje o kliniki, na kateri dela, kirurgiji raka glave in vratu, v kateri je najbolj doma, operacijah tumorja in izzivu, ki ga zanj predstavlja želja, da bi sam delal tudi rekonstrukcijske posege … V bolnišnici je asistent z doktoratom, vodi oddelek z mešano, predvsem ušesno patologijo. Veliko se posveča sialoskopiji, endoskopskemu odstranjevanju kamnov iz žleze slinavke, na to je precej ponosen, saj njegova klinika pri tem prevzema pobudo v slovenskem zdravstvu. Spuščava se proti Vršiču, pokaže, mesto v Pripravniški grapi, kjer ga je pred leti odnesel snežni plaz in ga po dvesto metrih nepoškodovanega naplavil na površino. Takrat se je še rad preizkušal tako, da je v zahtevnih smereh plezal tudi sam.

»Zdi se mi, da me objektivno nevarne smeri ne mikajo več. Z veseljem pa bi šel plezat smer v Agnerju, enemu od najvišjih vrhov v Dolomitih. V spodnjem delu ni težka, vrhnjih 300 metrov je šeste stopnje. Krasna gora, 1600-metrska stena, kot en povečan Špik. O Himalaji sem nehal razmišljati: čedni ženski, ki ti ni vrnila naklonjenosti, tudi na stara leta pač ne boš več dvoril,« se dvoumno nasmehne.

Od Ljubljane do Triglava

Lanska avgustovska noč meteorskega roja, polnega zvezdnih utrinkov, je Aničinu izpolnila dolgoletno željo. V polni ultramaratonski opremi s prižgano čelno svetilko na glavi se je 13. avgusta ob enih zjutraj pognal izpred Prešernovega spomenika proti Tivoliju. Pred njim je bilo več kot 75 kilometrov teka po asfaltu in makadamu do konca doline Krme, potem pa še vzpon na najvišji vrh države.

Nekaj let je že od tega, ko je Sašo srečal abrahama, si je moral dokazati, da še ni za v staro šaro? Niti ne, se brani, ta tek ga je mučil že od prej. Kot nekakšno logično nadaljevanje prečenja Julijskih Alp, med katerim je septembra 1994 v enem dnevu pretekel najvišje vrhove od Triglava do Mangarta. Tek od Ljubljane do Triglava je bilo nekakšno drugo poglavje. Prvič se je z njim spopadel kot mladenič, pri sebi je imel le voljo in moč in končal nekje sredi Gorenjske. V drugem poskusu pred desetimi leti je pritekel do Krme tako ožuljen, da si ni mogel obuti gorskih čevljev. Tretjič, lanskega avgusta, ni želel ničesar več prepustiti naključju. Pozorno si je poprej ogledal vse etape poti, zapisal razdalje, pripravil rezervna oblačila in tekaške copate ter napitke, energetske zalogaje za vso pot. Niti na protivnetne tablete ni pozabil. Na vsakem malo daljšem postanku se je preoblekel in preobul ter si pregibe obilno namazal z vazelino.

Na koncu tiste lanske avgustovske noči sva s Sašovim sinom, gimnazijcem Markom, ujela ultramaratončevo svetilko na strmem, ovinkastem spustu skozi gozd pred vasjo Posavec. Tekaču se ni videlo, da ima za sabo že skoraj polovico poti, preoblekel se je, si namazal prste na nogi, vrgel vase čokoladko in energetsko pijačo ter izginil proti v zarji izrisujočim se oblinam Triglava. Na Bledu sva z Markom komaj srknila jutranjo kavo, ko je pritekel mimo tako neopazno, da sva videla le še njegove pete, kako neusmiljeno drobijo razdaljo s kakšnimi desetimi kilometri na uro. Potem je požiral prašne kilometre skozi dolino Radovne, ovinek za ovinkom, in šele na odcepu za Krmo je pokazal trohico slabosti, ko je z olajšanjem dejal: »Zdaj pa še zadnjih šest kilometrov.«

12 ur in 37 minut

Na parkirišču v Krmi naredimo hitro inventuro: skoraj 76-kilometrsko progo je Sašo pretekel v osmih urah in pri tem porabil za postanke približno pol ure. Na najmanjših dveh prstih levega stopala se mu je razcvetel večji žulj. Vse drugo je OK.

Zagrizemo v gozd, proti Triglavu. Hodimo hitro, izrazi na Sašovem obrazu so v zadnjih kilometrih teka skozi Krmo dali vedeti, da navkreber ne bo mogel več teči. Mimogrede si ogledamo, kaj bi bilo treba še splezati v steni Velikega Draškega vrha in v treh urah prilezemo do doma Planika pod južnim ostenjem Triglava.

Vrh gore zakrivajo oblaki, nebo je sivomodro potemnelo, v slabi uri hoje po zlizanih skalah smo na cilju. Sašo se dotakne Aljaževega stolpa in pogleda na uro. Malo je manjkalo do dveh popoldne. »Bruto 12 ur in 37 minut. Ni slabo,« se olajšano nasmehne.

Med monotonim sestopom v dolino ga vprašam, zakaj se je v resnici lotil ljubljansko-triglavskega maratona. »Zato, ker se je ponujal sam od sebe. Takšne stvari dolgo premlevam v sebi in jih vnaprej podoživljam, zdel se mi je dober in uresničljiv izziv,« odgovori.

»Malo sem presenečen nad tem, kako je bilo na koncu vse skupaj nezahtevno,« se spomni Sašo leto dni pozneje, v nedeljskem jutru med plezanjem v Turncu. Po dveh tednih regeneracije je že pretekel 15 kilometrov. »Pri maratonu, ko poskušaš doseči primerno dober rezultat, je regeneracija trši oreh, takrat se preprosto prekuriš, očitno se v mišicah nabere preveč mlečne kisline.«

Še pred nekaj leti je Aničin šel v tekaški sezoni na štiri maratone, zdaj vztraja pri treh. Letošnjo pomlad je pretekel »le« dva. Redno se udeležuje Ljubljanskega maratona, tekel jih je že na Dunaju, v Wachau, Milanu, Beogradu, dvakrat v Edinburghu, tistih v Rotterdamu in Firencah ni dokončal … Tekel bi tudi na katerem od slovitih petih svetovnih, najraje na berlinskem, vendar ga v zadnjem času omejuje »recesijsko vzdušje«. Kako dolgo namerava še vztrajati?
»Tega ne moreš vedeti, lahko te preseneti poškodba, sicer pa se bo zagotovo dalo še kakšnih pet let,« odgovori.

In kako gleda na svoje »mučenje« telesa kot zdravnik? »Kljub redni telesni vadbi pride v življenju do odklona navzdol, točke, kot pri Conconijevem testu tekaške zmogljivosti, ko pulz ne sledi več stopnjevanju napora. Sicer je mogoče ob ohranjenosti telesa in dobrem zdravju ter vsaj minimumu telesne vadbe kar vztrajati do šestdesetega leta starosti, s primerno telesno vadbo pa do visoke starosti.«

S pacientom v Steno

Doktor Aničin je marca 2009 operiral razsežen karcinom ustnega žrela pri gospodu Dragu Tahmajstru (letnik 1941, njegovo zgodbo je lani popisal Grega Kališnik v Nedelu). Sledilo je še obsevanje pa kemoterapija, pacient je dokaj hitro okreval, ob eni od kontrol pa je zdravniku potožil, da ne najde soplezalca za svoje gorske podvige. »Če ne drugače, bova pa midva skupaj kaj zlezla, sem mu rekel. Prišla sva na zamisel, da greva čez pet let splezat Čopov steber v Steni. Tako imamo letos pred sabo nov izziv,« pove Sašo, ki je Čopa sicer splezal že trikrat, enkrat sam, brez naveze.
Precej verjetno bo treba poročati tudi o tem podvigu.

Gorazd Suhadolnik 


Članek je bil v nekoliko skrajšani verziji in z manj fotografij
objavljen v prilogi Dela 50+ 2. julija 2014


Tipična vadba doktorja Aničina

Sašo Aničin teče petkrat na teden: dvakrat izvede resnejši intervalni trening, trikrat pa daljši iztek, sproščen nekajkilometrski tek z nizko hitrostjo. Vsak drugi teden preteče polmaratonsko razdaljo. Trudi se tudi, da dvakrat na teden izvaja vaje za moči rok in ramenskega obroča: trebušne zgibe, sklece in različne zgibe na deski z minimalnimi in velikimi oprimki.
Kaj meni o razteznih vajah po koncu teka? »Čeprav so v redu, je treba biti po 50. letu starosti previden, saj lahko botrujejo poškodbam.« 


 

 

 
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti ALP SLO TEK Vse objave

1 komentarjev na članku "Iz Ljubljane"

Franci Savenc,

Saša 24.07.14: [gorazdsuhadolnik@gmail.com], ki je bil tudi Humarjev ključni novinar v zvezi z Daulagirijem (tudi pri navezovanju stikov z Mobitelom), sicer alpinist Matice in moj prijatelj.

Sicer je bil del članka odrezan, in sicer v katerem govori o namenu, da bi skupaj z Dragom Tajhmajhstrom, ki sem ga pred 5-timi leti operiral zaradi raka žrela skupaj splezala smer v hribih (novinar Kališnik je v »Nedelu« pred cca pol leta objavil Dragovo življenjsko zgodbo, med tem tudi to, da me bo pocukal za rokav v zvezi moje obljube v smislu skupnega plezanja, dane ob kontroli…). Upam, da bo nama z Dragom uspelo…

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti