Delo, Plus50 - Gorazd Suhadolnik: ... Vso stvar, tako v življenju kot v športu, pokvari denar - Nor je tisti, ki ne gre gor - Hribe za seboj vedno puščam čiste, tako in drugače.

Andrej Štremfelj, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, eden od največjih svetovnih mojstrov himalajskega plezanja. Z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Everestu, z Markom Prezljem prejemnik prestižnega Zlatega cepina. S svojim svetlim pogledom deluje kot zelo tehničen tip, vendar brez pomišljanja prizna, da pri plezanju čustvuje »na polno«. Tudi na vprašanja odgovarja brez olepševanja. Živ spomenik vrednot, ki so tudi v alpinizmu že bolj redke ptice.

Katero najbolj nenavadno žival ste srečali na alpinističnih odpravah? Ste videli snežnega leoparda?
Ne, nisem, sledi pa sem videl večkrat, enkrat tudi njegovo žrtev, gorskega kozla, na katerem so se videle sledi krempljev. Srečal sem tudi svete nepalske monale, ptiče, primerljive z našimi divjimi petelini, in zelo redke tibetanske antilope ter žerjave, ki so v klinu leteli čez vrh Daulagirija. Veter je bil premočan, vreščali so in spet in spet poskušali, dokler jim ni uspelo.

Ste kdaj doživeli pri plezanju resno nesrečo?
Da, pred tridesetimi leti v Alpah. Na strmem ledišču sta se mi naenkrat izpulila oba cepina, z derezami na nogah sem letel po zraku kakšnih petnajst metrov in si polomil oba gležnja ter desno koleno.

Ste se že naveličali pripovedovati o osvojitvi Everesta 13. maja 1979, prvem slovenskem vzponu na najvišjo goro sveta?
Lepih stvari se človek ne naveliča. Pa tudi pretiranega zanimanja ni.

Se je takrat začela afirmacija slovenskega alpinizma?
Začela se je že štiri leta prej z osvojitvijo Makaluja. To je bila zares velika stvar, tisto leto je bil verjetno konkurenčen le še angleški vzpon po južni steni Everesta.

Streho sveta ste osvajali po zelo težki smeri, zahodnem grebenu.
Še vedno velja za eno od najtežjih smeri na Everestu, izjemno je dolga in izpostavljena vetru. Pozneje jo je poskušalo preplezati še veliko odprav, uspelo pa je le dvema.

Bi se zahodnega grebena lotili še enkrat?
Seveda bi. Na dolgih odpravah je vselej kup drobnih težav, neprestan pritisk in napor. Povsem se naveličaš prebujanja v snegu, maratonskega kuhanja, zmrzovanja, a samo plezanje in osvojitev vrha vse to zbriše in že si pripravljen na naslednjo odpravo.

Kako je potekal vzpon na Everest od zadnjega višinskega tabora?
Ta del so najbolj zaznamovale težave z ventili za dovod kisika. Moj brat Marko je moral zaradi tega na žalost odnehati in se vrniti. V mojem spominu na Everest je zato tako kot veselje ob osvojenem vrhu, še vedno prisotna tudi grenkoba. Zavpil je, da ne gre več naprej, jaz pa sem lahko le zamahnil z roko in nadaljeval proti vrhu. Čas je bil preveč dragocen, ni bilo možnosti ne volje, da bi poskušal karkoli spremeniti.

Kako sta z Zaplotnikom plezala v vršnem delu gore?
Večinoma sva plezala nenavezana, nekakšen alpski slog, za tiste čase kar pogumno plezanje, veliko skale je bilo treba preplezati z derezami, orodja so bila še takšna, da se ni dalo kaj dosti zatikati. Everestova glava je bila kar trdovratna in imela sva, tako kot je to vedno pri dobrih vzponih, veliko sreče ali pa česa drugega. Skoncentrirana sva bila na vrh, nisva razmišljala, kje in kako bova sestopila, vedela sva le, da po isti smeri ne bo šlo, ker nisva imela dovolj opreme. Na vrhu sva se odločila za sestop po severni strani, po Hornbeinovem ozebniku. Enajst let pozneje, ko sem šel na Everest z ženo Marijo, sem videl, da sva se prav odločila, da sestopa preko južnega sedla ne bi preživela, zagotovo bi se izgubila.

Vas je bilo strah?
Strah te je le na začetku, ko je moral brat odnehati, pa sem izgubil vso motivacijo. Takrat bi dal vse za to, da se zgodi nekaj nepredvidenega, zaradi česar bi morala z Nejcem odnehati. To je trajalo kakšno uro, ko so se najine težave z ventili nehale, pa je spet steklo.

Je bilo leta 1990, ko ste Everest osvojili skupaj z ženo Marijo, bolj luštno?
Bistveno bolj, smer je bila lažja, vreme pa veliko lepše. Z Janezom Jegličem smo se vzpeli na vrh po normalni smeri in na njem ostali eno uro, sneli smo kisikove maske, vsi smo se dobro počutili, še isti dan smo sestopili na višinski tabor III. Res lepo, Marija se je počutila še bolje, ker je bila toliko bolj motivirana.

Splezali ste osem osemtisočakov, vam je kaj žal za manjkajoče?
Ne, že od osvojenih so mi bili nekateri manj pomembni. Na odpravo po normalni smeri na Kančendzengo niti nisem želel iti, bolj so me zanimale nove smeri, obenem je bilo ogromno drugih hribov, nižjih od 8000 metrov, težkih in lepih, na kateregakoli od njih sem šel, je bilo res dobro. Gjangčung Kang je bil super, vzpon na Melungtse z Markom Prezljem je bil enkratno doživetje, neosvojen vrh, odlična stena, daleč od civilizacije, za vsa svoja dejanja sva morala odgovarjati predvsem sebi. Prava trofeja za slovenski alpinizem.

Kaj bolj naredi dobrega plezalca – motorične sposobnosti ali psihološka trdnost?
Odločilna je glava, lahko si še tako fizično pripravljen, a če nimaš v glavi urejeno, ni kakih pravih možnosti za velike dosežke. Nejc je bil fizično izjemno pripravljen, ker je bil eden od prvih alpinistov, ki je resno treniral, imel pa je tudi »vse pospravljeno pod streho«. To se težko pridobi, nasploh je alpinizem poseben: če lahko športnika psihološko pripraviš za eno tekmovanje, alpinista ne moreš pripraviti za en mesec ali celo dva. V tem se dobri alpinisti razlikujejo od slabih – da so tudi po dveh mesecih sposobni dati vse od sebe.

Kaj je bistveno pri psihični pripravljenosti?
Preprosto moraš biti sposoben popolnoma zaupati svojim sposobnostim, biti več dni povsem osredotočen, znati moraš sprejemati prave odločitve. Leta 1999 smo na Gjančung Kangu splezali kar zahtevno smer, potem pa smo sestopali po tisočmetrskem strmem snežnem pobočju in prav na vsakem koraku v večurnem sestopu je obstajala možnost, da zdrsneš in padeš. To te do konca izčrpa.
Mislim, da sta bila v tem smislu dobro pripravljena Slavc Svetičič in Tomaž Humar: bila sta tako osredotočena in motivirana, da sta bila v hribih sposobna sama, brez varovanja, splezati težje stvari kot na varen način v plezališču.

Imate še kakšen neuresničen alpinistični cilj? Ste že prišli »čez krivuljo«?
Že, poškodovani gleženj me je začel tako ovirati, da bi sicer še lahko kaj zahtevnega splezal, vendar bi bilo škoda, če bi ga uničeval, saj imam doma še dovolj malo lažjih plezalnih ciljev, veliko pa tudi delam kot gorski vodnik. Za kakšno resno stvar v alpskem slogu pa sem pri oseminpetdesetih verjetno že malo prestar.

Kdaj se po vaših izkušnjah najboljša alpinistična leta?
Sam sem pri petdesetih splezal prvenstveno smer na Janak, če me ne bi 'izdal' gleženj, bi zagotovo še lahko preplezal kakšne dve, tri dobre smeri. Sicer so za lepe dosežke v Himalaji najboljša leta med 30. in 40. letom starosti. Nahrbtnik je poln izkušenj, organizem pa vzdržljivostno še vedno na višku. Po 40. letu začne fiziološko upadati, frekvenca srca se začenja zmanjševati, pogojno vrhunske stvari je sicer še mogoče dosegati tja do 50. leta, kakšne lažje še do šestdesetega, potem pa kaj zahtevnega že zelo težko splezaš. Pri starem organizmu je treba toliko bolj vzdrževati kondicijo, pomembna je tudi rednost vadbe.

Ali po več kot štiridesetih letih plezanja še uživate?
Vse bi dal, če bi se lahko zdajle spravil v skalo. Prav plezanje, ta način gibanja, mi je bil všeč od samega začetka. Druga stvar, ki me še zdaj privlači, pa je okolje, narava. Za zjokati lepo zna biti. Zjutraj vedno težko vstanem, toda če sem pod steno, ko jo obsije prvo jutranje sonce, v tem polno uživam – v plezališču, hribih, povsod.

Potem tisti, ki gre gor, le ni nor?
Jaz pravim, da je nor tisti, ki ne gre gor. Saj smo svobodna bitja in se pri večini stvari odločamo sami, s tem pa tudi nekaj tvegamo. Vendar si danes ljudje želijo adrenalina – na varen način. Zame je adrenalin takrat, ko je nevarno, konec koncev se v telesu sproža le v takih situacijah. Postali smo družba, ki mora vse imeti zavarovano, to siromaši tudi športno vzgojo v šolah, gleda se le, da ne pride do kakšne tožbe, ljudje se zavarujejo zato, da bodo mogoče kdaj potegnili kakšen velik denar od zavarovalnice – ena sama preračunljivost zaradi tega preljubega boga denarja.

Kaj pa vrhunski alpinizem in družina? Marsikatera mlada družina je že ostala brez očeta.
Teh pomislekov nikoli nisem imel. Z bratom so nama, ko sva plezala skupaj, očitali, češ edina otroka v družini sta. Na to res nikoli nisva niti pomislila, vselej sva bila naravnana na to, da prideva nazaj. Če ne bi bil nič pripravljen potrpeti in bi se z ženo kar takoj ločil - bi otroci mogoče trpeli še bolj, kot če bi ostal nekje v Himalaji. V šoli vidim veliko otrok, ki so povsem na tleh zaradi ločitev staršev, pa je to danes domnevno normalno in družbeno sprejemljivo.
Alpinizem očitno ni družbeno sprejemljiv, tudi zato, ker se o uspehih poroča malo, o neuspehih pa veliko.

Kako sprejemate smrt v gorah?
O tem imam svoje mnenje, ki pa ga nerad razglašam. Težko ga je namreč izraziti tako, da ne bi koga prizadel. Ogromno ljudi, s katerimi sem plezal (ali se le poznal), se je v hribih smrtno ponesrečilo, to me je vselej potrlo, najbolj, ko se je Marijina sestra ponesrečila na moji vrvi. Pa tudi Nejčeva smrt. Iz vsake nesreče pa sem se poskušal nekaj naučiti, najti razloge zanjo in poskrbeti, da se pri meni ne bi ponovili.

Kaj menite o prestižnih alpinističnih priznanjih, kako gledate na rivalstvo med vrhunskimi alpinisti?
Mislim, da so vse nagrade nastale zaradi popularizacije alpinizma, in da je primerno, da vsaj enkrat na leto vrhunski dosežki pridejo v medije. V komunikaciji spretnejši alpinisti znajo svoje vzpone javno popularizirati, obenem pa nekateri pomembni in zahtevni vzponi niso v medijih niti omenjeni. Zato so stanovska priznanja pomembna. Ni sicer nujno, da je najuspešnejši res najuspešnejši – vendar je to treba sprejeti v dobro alpinizma, čeprav je to ljudem težko dopovedati. Enako je v svetovnem alpinizmu, z Zlatim cepinom. In vedno bo tako, ker vso stvar, tako v življenju kot v športu, pokvari denar. Z mojo logiko je sicer to malo skregano, sem mogoče neumen človek.

Kaj menite o zdajšnjem stanju Everesta in komercializaciji alpinizma na sploh?
Po vsem svetu imajo z najvišjimi, najlepšimi, najbolj zaželenimi vrhovi iste težave: na Triglav je bilo včasih treba 'jahati' po grebenu z Malega Triglava, danes je to 'avtocesta'. Za Mont Blanc se zjutraj postaviš v vrsto in capljaš do vrha. Pod Matterhornom čakaš v vrsti deset minut, da lahko začneš plezati. So tudi izjeme: Američani so Denali uredili drugače, na Aconcagui sva bila z Marijo sama … Pri Everestu je komercializacija odvisna od nepalske vlade, šerpe in njihove interese tudi povsem razumem. Pri zdajšnjem obleganju se mi zdi le čudno, da na južnem sedlu še vedno niso postavili bivaka. Včasih sem bil zelo proti komercialnim odpravam – zdaj sem za, vendar mora biti klient pripravljen, ne da ga (šerpe) praktično prinesejo na vrh.

Že 30 let ste tudi gorski vodnik, v zadnjih letih organizirate odprave? Ali uživate v tem?
Zdi se mi, da je to poklic za današnji čas, ko si ljudje želijo splezati na primer po Slovenski smeri, gorski vodnik pa jim to lahko omogoči. Uživam, ko ljudem omogočim doživetja, ki meni veliko pomenijo, brez gorskega vodnika pa jih nikoli ne bi doživeli. Vidim, kako so srečni in veseli. Vendar nikoli ne bi opremljal smeri, da bi jo komercialni najemniki lažje preplezali, jaz znam to narediti drugače. Hribe za sabo puščam čiste, tako in drugače.

Vseeno se pri nas še veliko ljudi ni navadilo na to, da bi najeli gorskega vodnika.
To je še posledica socializma, ko je veljalo za neetično in izkoriščevalsko, če si v gorah zaslužil. Zdaj se stvari postavljajo na noge, res pa je, da pri nas pleza ogromno samoukov, nekateri od njih ogromno tvegajo in včasih se čudim, da ni v gorah še več nesreč.

Malo ste tudi kritični do mladih plezalcev, ki jih zanimajo le težke smeri. Kakšen je nov rod slovenskih osvajalcev nekoristnega sveta?
Mogoče nekaterim manjka malo potrpežljivosti. Danes se v Himalaji pleza izključno težke smeri, velikokrat pa odprava zaradi vremena in drugih objektivnih razmer klavrno propade. Vse to veliko stane, denar pa je težko nabrati. Ves alpinizem je tudi veliko bolj 'našponan'. Mislim pa, da je nova generacija dobra.

Spraševal: Gorazd Suhadolnik