Franci Brus: Kaj bi pravil o hrepenenju po gorah. Sleherni planinec ve, kako je to. Vzameš nahrbtnik, sedeš na vlak in se odpelješ. Klic planin te vabi.
Solnce je tonilo, ko sem se bližal Dobraču, orjaku slovenske koroške zemlje. Na vrhu Dobrače (2167 m) stojita dve cerkvici; ena je slovenska, druga nemška. Slovenska cerkev je posvečena Mariji ter je bila zidana l. 1590. Od tu me je noga ponesla v Zilsko dolino, v docela slovensko vas Melviče. Oziral sem se po ljubkem vencu hiš, prebiral napise gostilnic in jo končno mahnil kar naravnost v najbližjo krčmo zraven cerkvice. Komaj sem dobro stopil v sobo, že sem zaslišal čisto slovenščino s koroškim naglasom. Vpričo prijazne slovenske besede in iskrenega slovenskega obraza me je nam ah minilo vse nezaupanje. Pred menoj se je pojavil mlad mož, krepke postave, ter me pozdravil in nagovoril slovensko. In ko sem mu pojasnil, da sem Slovenec iz Ljubljane, me je veselo pogledal v oči ter mi krepko stisnil roko. Obraz mladeniča se mi je zdel razsvetljen od notranjega ognja.
Blizu te vasice leži čarobno Preseško jezero. Obdano je krog in krog od gostih gozdov, ki segajo prav do jezera; v ozadju pa se dvigajo snežni vrhovi Alp. Krasno je jezero, zlasti ob slovesu dneva, ko se izgublja večerno solnce z zlatimi žarki.
Zopet sedim v železniškem vozu. Pred menoj so razgrnjeni snežno-beli vrhovi Visokih tur, ki se mi vedno bolj bližajo. Toda oko me je vabilo tudi na levo stran k oknu, kjer je sedela mlada, turistično dobro opremljena gospodična. Začel sem z njo slovensko kramljati in opazil, da se tudi ta ogleduje zdaj po snežno belih vrhovih Alp, zdaj po meni. Nagovoril sem jo in zaupala mi je, da je iz Šoštanja, da ji je ime Ančka ter namerava preplezati vrh Velikega Kleka. Močno sem se razveselil, ko sem imel pred seboj rojakinjo. Pač dobro je imeti prijatelja ob strani, ko se spravljaš na visoke gore!
V Mallnitzu sem opazil velik tovorni avto, kjer je sedela številna družba veselih turistov. Hitro sva krenila proti avtomobilu in prijazni planinci so naju sprejeli z odprtimi rokami. Vozili smo se po krasni dolinici proti čarobnemu gorskemu kotičku »Heiligenblut«. Nismo se dolgo gugali, ko se avto sunkoma ustavi. Pogledal sem ven ter videl smešen prizor. Na cesti je stal mlad fant, krepke postave. Vanj se je zaletaval črn pes ter mu hotel z vso silo raztrgati nahrbtnik, v katerem so bile spravljene klobase in podobne mesne dobrote. Dobrosrčni planinci so se usmilili fanta ter ga vzeli na voz; spoznal sem pa v njem pristnega Ljubljančana z imenom Vladko. Tudi on je nameraval obiskati vrh Velikega Kleka.
Naslednje jutro, ko smo se prespali v šotorih, ko smo se nagledali izklesanih vrhov nad seboj, nas je vodila pot mimo ledenikov proti 1300 m visoki strmi steni in udarjanje cepina ter poljubljanje ledene skorje se je venomer ponavljalo. Stal sem tik pod navpično steno. Kako se je naj bi lotil? Pretrda je! Že smo se spogledovali: kdo ima korajžo? Nihče se ni oglasil. Nekdo je odložil plezalno orodje. Tedaj nas osramoti dekle, navadno dekle. Ančka zakliče: »Kdo ni strahopetec, za mano v imenu božjem!« In šli smo. Kot na nekako komando. Ko sem se med plezanjem oziral kolikor se da hladnokrvno na desno in levo v »prepade«, sem opazil na snežišču dve črni piki. Zdelo se je, kakor da počivata na snežišču dve vrani. Opozoril sem na to tovariša, ki je plezal za menoj. Ta je kriknil: »Ponesrečenca sta! Hitro smo se spustili po strmecu navzdol. V resnici sta ležala tu dva planinca-plezalca, ki sta pred nekaj trenutki zdrvela v prepad. Eden od njiju je bil že mrtev, drugi pa je bil tako potolčen po glavi in nogah, da je bil danes poslednjič na Velikem Kleku. Tovariš Vladko je pohitel v Glocknerjevo postojanko ter tam naznanil nesrečo. Na mestu, kjer sta strmoglavila planinca, smo zgradili iz majhnih skalic križ, okrašen s planinkami.
Nadaljevali smo pot ter po dvanajsturnem plezanju končno vendarle prispeli na vrh Velikega Kleka (3798 m). Železen križ, prepleten ves v srebrnobelo ledeno skorjo, se je svetil na vrhu. Dolga je bila pot, a trud je bil stotero poplačan z pogledom na zahajajoče solnce.
Naslednjega dne sem se poslavljal od svoje spremljevalke Ančke; tožilo se ji je po domu, zato je šla od nas, trdih hribolazcev.
Zopet sem sedel v vlaku. Seznanil sem se z nekim Slovencem, ki se je peljal v Monakovo. Povedal mi je, naj se oglasim v Wörglu na Tirolskem pri nekem ljubeznivem rojaku.
Še tisti dan sem primahal v kraj, kjer živi stara slovenska korenina. Predstavil sem se mu. Sprejel me je izredno prijazno ter me z dobrim mlekom nahranil. Spraševal me je o Slovencih, kako žive in o njih razmerju do sosedov. Povedal mi je, da dobiva večkrat tudi dnevnik »Slovenec«, ki ga prebere od prve do zadnje vrstice.
Ob petih popoldne sem se poslovil od zvestega slovenskega moža, ki ne more pozabiti svoje daljne domovine.
Ker je bilo potovanje radi mrzle noči sila neugodno, sem vstopil v osebni vlak. Toplota me je kmalu prenesla v trdno spanje, iz katerega me je zbudil močan glas sprevodnika: »Also, aussteigen! « In res, odprl sem oči in komaj sem se dobro zavedel, da nisem doma na mehki postelji, sem že stal na postaji »Innsbruck«. Hotel sem stopiti na glavo najvišjemu nemškemu zračnemu orjaku »Zugspitze« (2964 m), ki je znan po svoji gorski vzpenjači »Zugspitzbahn«; ta te potegne za 10 RM prav do vrha. Nekolika draga je ta zabava res, toda, ko sem se dvignil v »zabojčku« proti nebesom, sem pozabil na olajšano denarnico. Pripeljal sem se do krasne gorske postojanke, imenovane »Schneefernerhaus« (2656 m). Tu me je najbolj zanimalo raznovrstno ljudstvo, ki se je gugalo sem ter tja. Kak razloček med stanovi! Gospoda je imela mehko posteljo, nam dijakom pa je zadostoval nahrbtnik kot vzglavje in trda tla kot podlaga. Od te postojanke vodi prav do vrha (2964 m) gorska vzpenjača »Schwebebahn «.
Sicer ne doživljaš naporne poti po vzpetini planin, zato tudi ne one elementarne ljubezni do gora, ki je navadni ljudje ne poznajo, toda nebeško lepi razgledi od vrhov do vrhov, od dolin in prepadov do strmih vzpetin te nekako duhovno utešijo. Dasiravno je divja narava, vendar je v vsej svoji grozi in lepoti zgnetek božje neskončne daritvene site. Spomin na one kraje, kjer sem doživel toliko nepozabnih dogodkov, me še vedno navdaja z vročo ljubeznijo do gorskih velikanov …
Slovenec, 15. julij 1934