Številka 11

Vsebina

3   Novi komisiji za srečno pot
5   Veliki pionirji alpinizma (XI. del)
7   Nekaj kar tako
9   Grandes Jorasses (II. del)
13 Lotse 81
14 K člankoma o jezikovnih vprašanjih
17 Stare in nove zanimivosti
18 Nove smeri
19 Bohinjske stene
21 Četrtič v steni El Capitana
23 Gorska srečanja druge vrste
26 Pohvale, pripombe, pojasnila
27 Seminar in izpiti za alpinistične inštruktorje
29 Himalajska kronika
32 Boivinovi pogledi na ledno plezanje
36 Kateri pas je pri visenju varnejši?

Novi komisiji za srečno pot

Ob primerjavi članstva v slovenskih alpinističnih odsekih s številom vzponov opazimo precejšnja nihanja. Vidimo, da ima manjšina alpinistov večino vseh vzponov, tudi kvalitetnih. Ta manjšina je običajno aktivna tudi v samih alpinističnih odsekih in pri Planinski zvezi.
Vemo, da je bilo v preteklem letu registriranih alpinistov približno 700 in kategoriziranih v vseh treh razredih približno 70 (pogoji za republiški razred so res minimalni in jih vse leto aktiven poprečen alpinist zlahka doseže). Upoštevajmo, da del alpinistov iz opravičenih razlogov ni mogel biti aktiven in da v kategorizaciji niso zajeti pripravniki, ki se včasih lepo udejstvujejo. Kljub temu pa je še vedno velik »primanjkljaj« v aktivnosti.
Posledica tega pojava je, da se alpinizem čedalje bolj individualizira, društveno življenje po odsekih zamira, tako od organizacije alpinistične šole pa do organiziranih izletov, taborov itd. Najbolj vznemirljivo pa je, da je ta pasivni del članstva sploh nezainteresiran za take akcije in do njih neprizadet. To mi je popolnoma nerazumljivo iz razloga, da smo se prostovoljno vključili v društva z dejavnostjo, ki nas zanima. Ker tu ni šlo za nobeno prisilo, zakaj se potem delo zanemarja, tako da se ga ne opravi, če ni pri tem neposredne takojšnje koristi. Ob takšnem premišljevanju, kje iskati vzrok, se vprašujem, če je bilo pri vzgoji vse v redu. Namreč vsa pretekla leta se je ob organizaciji začetniških poletnih in zimskih tečajev poudarjalo izključno strokovnost, tehnično znanje, na druge vrline alpinizma pa se je pozabljalo. Enako se dogaja tudi po alpinističnih šolah, ki jih organizirajo matični alpinistični odseki in sploh vsa sedanja smer razvoja alpinizma to za-nemarja. Menim, da je prav tako kot razvoj vrhunskega alpinizma nujno potreben razvoj aktivnega homogenega članstva. Potruditi bi se morali, da v tem pasivnem članstvu vzbudimo občutek pripadnosti skupini, organizaciji, za katero je pripravljen vsakdo nekaj storiti, pa čeprav v tem delu ne bo našel svoje osebne koristi. Naj bo to morda izziv novi komisiji za alpinizem, pa ne jemljite tega kot kritiko dosedanje.

Marjan Osterman

---

ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 11, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Enajsto številko so pripravili; Ines Božič, Vojko Bučer, Lojze Budkovič, Vlado Zlatko Gantar, Marko Grad, Lidija Honzak, Luka Karničar, Rok Kovač, Pavle Kozjek, France Malešič, Janez Marinčič, Nada in Bine Mlač, Vinko Mlinar, Marjan Osterman, Lidija Painkiher, Bojan Pollak, Jože Rožič, Vladimir Škerlak, Iztok Tomazin in Meta Virant.

---

Slike na ovitku

1. stran - JUGOSLOVANSKA SMER V JUŽNI STENI LOTSEJA.
Ob izrednem uspehu čestitamo vsem udeležencem odprave. Dosežek bomo znali pravilno ceniti šele z leti. Na 13. strani objavljamo članek Luke Karničarja, ki razmišlja o vprašanju »uspešnega neuspeha oziroma neuspešnega uspeha«. O članku, ki je bil objavljen v Alpinističnih novicah, so nekateri menili, da je precej nedodelan, drugi pa, da odpravi samo škodi. Vendar se ga splača podrobno prebrati! Ob tem je zanimivo, da se oglašajo »navadni« planinci in celo neplaninci in alpinistom očitajo nepotrebno opravičevanje in nepotrebni občutek krivde. Poudarjajo, da po uspeli odpravi pa tudi nesreči na Everestu vsaj približno vedo, kaj pomeni premagati steno Lotseja in se vrniti. Zato menijo, da je kakršnokoli opravičevanje odveč in škodljivo.
2. stran - levo zgoraj - DIREKTNA SMER V KOGLU iz leta 1937 (stran 17); desno zgoraj - SPOMINSKA SMER TINE JAKOFČIČ V KOGLU (glej članek Stare in nove zanimivosti, stran 17, opis stran 18);
spodaj - SMER MARIJE POMOČNICE V KOGLU (stran 17 in 18).
39. stran - levo - JERNEJEV STEBER V DOLGEM HRBTU (glej pripombe k opisu na 18. strani);
desno - SEVEROVZHODNA STENA BREITHORNA - PRIMORSKA SMER, opis naše prvenstvene smeri v švicarskih Alpah je na strani 19.
40. stran - PREGLEDNA SKICA BOHINJSKIH STEN. V kratkem izide plezalni
vodniček s tega področja. Osnovne podatke objavljamo na strani 19, na naslednji pa skico jugovzhodne stene Zoba Kanjavca. Vabimo k plezanju v Bohinjskih stenah in k sestavljanju vodničkov za druga področja!

 

Iz te številke

Pozorno si preberite članek o tem, kateri plezalni pas je pri visenju na vrvi najvarnejši. Vabimo vas k sodelovanju pri nadaljnjem preskušanju pasov. Zanimivi so tudi članki o lednem plezanju, himalajski kroniki, jezikovnih vprašanjih in še o čem. Glede jezikovnih člankov pa na »splošno« željo nekaterih obljubljamo, da bodo naslednji bistveno krajši.

Kako v prihodnje?

Sporočamo vam veselo novico, da morate pohiteti s sodelovanjem, ker je zadnje čase silna gneča in Alpinistični razgledi še vedno živijo iz pisemskega nabiralnika v pisalni stroj. Kljub izrednemu navalu še vedno sprejemamo članke, sestavke, opise in podobno. Skice naj bodo na prozornem papirju, kar precej poenostavi tisk.
In zdaj še žalostna novica: letošnja naročnica je 150 dinarjev. Vsi alpinistični odseki in posamezniki bodo prejeli sporočilo, kdo vse je upravičen do brezplačnega izvoda in kdo so plačujoči ostali.

 

---

 

Bine Mlač

Veliki pionirji alpinizma (XI. del)

Po prvi svetovni vojni je šlo Italiji slabše, čeprav je končala vojno na strani zmagovalcev. Industrija je bila precej uničena. Parlamentarna vlada je bila nestanovitna; leta 1919 se je uprl jug, stavke pa so pestile sever. Leta 1921 je nastopil fašizem, ki je vladal od leta 1922 pa vse do leta 1943. Vsi ti dogodki so vplivali na mlade ljudi-plezalce do leta 1939, ko je bila Evropa pred novo vojno.

Veliko mladih mož je bilo na začetku prve svetovne vojne rekrutiranih v predele Alp. Po vojni jih niso želeli več videti; večina pa se ni mogla vrniti, čeprav si je to želela. Tisti, ki so spet prihajali v Alpe, so bili iz srednjega ali višjega sloja. Tako se družbeni razred iz katerega so izhajali, plezalci, ni mnogo spremenil in šele po desetih letih se je delavski razred izvlekel iz monotonega dela in se začel posvečati okoliškim goram. Toda to so bile tudi prve bele vrane. Kljub temu so bili le pravi klasiki - Cassin, Tizzoni, Esposito in Ratti. Leta 1920 se je že marsikaj spremenilo, saj so Italijani prekinili svojo dotedanjo tradicijo; pričeli so plezati brez vodnikov, sprejeli so nove dosežke v plezanju in se zapodili v mnoge nove smeri.

Vodilne osebnosti tega časa so prav gotovo Umberto Fanton (1890-1918), Luigi Scotoni iz Trenta in še posebej Tita Piaz in Angelo Dibona. Vsi so bili izredno dejavni že pred vojno. Po njej pa že srečamo nova imena: Francesco Jori, Arturo Andreoletti ter Pino Prati, plezalec iz Brente. Poleg teh sta še Renzo Videsott, ki je leta 1927 preplezal novo smer v južni steni Campanille Alto, ter Severino Casara, ploden pisatelj, ki je preplezal veliko novih težavnih smeri po Dolomitih.

Z Dolomiti povezujemo dve veliki imeni, posebno še po letu 1930. Ti dve imeni sta Emilio Comici in Riccardo Cassin. Njuni dve veliki smeri v severni steni Velike in Zahodne Cine sta na seznamu skoraj vsakega resnejšega plezalca. Vendar nista bila samo Comici in Cassin tista, ki sta ustvarila smeri šeste stopnje. Kot bomo videli, je še veliko drugih plezalcev, ki so dosegli še višjo stopnjo prostega plezanja, svojo popularnost pa so dosegli samo na ožjem področju. Te njihove čudovite dosežke odkrivajo še danes.

 

Emil Solleder
(14. junija 1899 München - 27. julij 1931 Meije)

»Šesta stopnja je ples na meji padca, to je ubrana telovadba v popolni dovršenosti in prepolna, prožnih gibov, pri čemer se moč ne čuti v eleganci. Mikavnost višine prevladuje nad brezni. Izid v tej nenadejani, a čudoviti stenski atletiki se zrcali v odbijajočih ploščah in previsih Dolomitov.« To so stavki, ki so jih prepisali iz knjige gostov, obiskovalcev gora in ostenij v okolici Sass Maorja Sollederjevi prijatelji. Nakracal jih je nekoč v prvi polovici norih dvajsetih let v večernih urah ob šibki svetlobi ugašajoče petrolejke.

Res, pred durmi so nora dvajseta leta, leta prvega obdobja zgodnje šeste stopnje. Gospodovalno obdobje je preseženo, metre in metre gladkega zidovja so neštetokrat preplezali na konicah prstov rok in nog; uporaba novih izvirnih plezalnih prijemov in bolj skrivanje kot javno uporabljanje tehničnih sredstev postaja množično med sicer še redkimi tako imenovanimi odkrivalsko udarnimi navezami. Vsaka novotarija ima svojo temno in svetlo stran. Odločilno vlogo igra pri napredku, žal pa zniža vrednotenje in vrednost klasičnega, saj, če priznamo ali ne, vselej le najde pot tudi v zlorabi. Tako na-stopi čas protestov, žolčnih polemik, tragikomičnih situacij ob Prokrustovi postelji, kot je zapisal ocenjevalec Cassinove knjige »Petdeset let alpinizma«. Stari vpijejo, da mladi njihovemu delu in dejanjem kopljejo grob. Najpogostejše besede so degeneracija, spridenje in konec alpinizma. V letih, ko obiskuje svojo dolomitsko triperesno deteljico Emil Solleder, ga ti besedni problemi ne zanimajo, saj je stenskih preveč ...

»V gore me vleče prvobitnost gorske narave, veselje do pustolovščin in do boja s težavami, s katerim bi potešil ta pranagon, ki spi v duševnosti vsakega civiliziranega človeka ...« Solleder navaja besede svojega soimenjaka Emila Zsigmondyja. Že leta 1923 sta Hanns Fiechtl in F. Weinberger preplezala kratko, skrajno težavno smer v Predigtstuhlu. Leto kasneje sta R. Rossi in Felix Simon v 850-metrski severni steni Pelma prekosila sama sebe.

Na odru velikega alpinizma se pojavi veliko ime - Emil Solleder. Njegovo ime je sinonim za čas, v katerem je živel. Kot alpinist se je posvetil sistematičnemu treningu, začel in učil se je prvih novih prijemov v številnih smereh tirolskih gora, nato pa se je lotil velikih sten v Dolomitih. Sprva so mu bili Wetterstein, Karwendel in Kaiser plezalni vrtci za osnovno, toda zelo navpično in temeljito izobraževanje, saj so pred njim že stale severna stena Furchette (900 m), severozahodna stena Civette (1100 m in vzhodna stena Sass Maorja (1000 m). Te velike stene je preplezal v letih 1925 in 1926, smeri pa so postale pojem za klasične smeri zgodnjih pionirjev šeste stopnje v Dolomitih.

Tako je leta 1925 Solleder obiskal skupino Geisler (Odle) skupaj s Fritzom Wiessnerjem. Vstopila sta v severni greben Furchette. Nato sta kaj kmalu zavila v steno nad najvišjo točko, ki sta jo pred leti dosegla Hans Dülfer in Luis Trenker (mesto se imenuje Dülferjeva prižnica). Solleder je brez predsodkov splezal desno navzdol in nato strmo navzgor vse do vršnega grebena. Ocena smeri: VI. Še isto leto je 19-letni dimnikar Mathias (Hias) Auckenthaler z Burratijem preplezal levi del stene in spet je nastala nova šestica.

Sončno poletje in govorice o divji Civetti so leta 1925 pripeljali Sollederja, drznega kot le kaj, pod severozahodno steno kraljice Dolomitov, vse do mesta, kjer je stena najvišja, najbolj previsna in za plezalčeve oči najbolj strma. Solleder meni, da je Civetta najbolj veličastna stena v eldoradu Dolomitov. Prvič je bil v steni 30 ur, z njim sta bila Göbel in Gusti Lettenbauer. V dežju in med kanonado padajočega kamenja so odnehali. Tri dni kasneje, 7. avgusta, je odšel samo z Lettenbauerjem. Göbel se je med prvim poskusom precej poškodoval, pa tudi volja mu je nekoliko usahnila in je zato ostal v koči. Po petnajstih urah sta premagala steno, visoko 1100 metrov. Po njej sta za tedanje pojme in današnjo pošteno ocenitev izpeljala fantastično smer, v kateri sta uporabila samo 15 klinov; nobenega za napredovanje, temveč samo za varovanje!

Danes se smer šibi pod težo železja, kljub temu je še zmeraj spoštovanja vredna in velja za izjemno težavno. Že naslednje leto (1926) je plezal s Franzom Kummerjem po vzhodni steni Sasss Maorja (že tedaj VI!) in tako dokončal svojo trilogijo klasičnih vzponov - šestic.

Svoji lepi zbirki je dodal še dve čudoviti smeri v severni steni Pala di San Martino in v južni steni Furchette.

Emil Solleder je umrl, ko je bil star 32 let. Smrtno se je ponesrečil pri prečenju La Meije. Živel je noro življenje, izpiral je zlato na Aljaski, bil je smučarski učitelj in kot gorski vodnik je vse preveč vodil kliente po gorah. Svoje najboljše smeri je preplezal v času, ko je bil še amater. Plezal je z resničnimi prijatelji in je imel čudovit plezalski slog. Malce pretresljivo je, kako so pisali o njegovih smereh. Italijanska alpinistična revija Rivista Mensile je razdelila poglavje o njem na pet delov - v enem zvezku je bila cela stran posvečena III. težavnostni stopnji, čeprav je Solleder znan predvsem po tem, da je spodbudil zanimanje za težavne smeri v Vzhodnih Alpah.

Bine Mlač

---

Nekaj kar tako

Ob vseh strokovnih in »strokovnih«, objektivnih in »objektivnih« razpravah, polemikah, člankih itd., oziroma vsemu temu na rob še tale meditacija. Mogoče se bo komu zdelo vse skupaj neumno, mogoče jo bo kdo dopolnil, drugi pa spet zabil v tla, mogoče bo pa kdo v njej našel tudi del samega sebe. Pa saj to niti ni bistveno, saj imamo besede in pisavo menda zato, da tudi drugim kaj povemo.

Kaj je alpinizem, ne vem. Samo slutim. In ta slutnja je ...

... zgodnje vstajanje, sončni vzhod, rosa v travi, občutek rojstva dneva, občutek rojstva življenja, gibanja; petje ptic, kriki kavk, plahutanje kril; veter v skalah, poteg čez previs, znojno čelo, kaplje znoja, ki pečejo v očeh; krvavi odrgnjeni prsti, ožuljene noge; popravilo čevljev, zamenjava podplatov; izdelava lestvic, ravnanje klinov, mazanje vponk, nakup opreme za plezanje, za bivanje v gorah; občutek moči, možnost gibanja, sproščeno iztegovanje nog pri hoji po melišču navzdol; planika v steni, svišč v travi, opojni vonj Sternbergovega klinčka, prelestni vonj ciklame med gruščem ob poti, žarenje avriklja v spomladanskem soncu; pogovori na odseku, prepisovanje opisov smeri, branje vodnikov, branje knjig, ki opisujejo gore, življenje v gorah, doživetja v gorah; risanje skic smeri, merjenje višin smeri, sten, merjenje naklonine, pisanje opisov; pogovor o alpinizmu, življenju, smislu; iskanje novih vrednot in sploh spoznavanje vrednot alpinizma, življenja; šumenje vetra v drevesnih krošnjah, pesem dežja po strehi bivaka, planinske bajte; umiranje dneva, občutek nežnosti, otožnosti ob poslavljajočem se dnevu v gorah; vrhovi, obliti z mesečino; kri na skalah, občutek praznosti, nemočnosti bolečine in grenkobe ob izgubi tovariša; zavest minljivosti, zavest, da človeka, s katerim sem se pred nekaj dnevi še pogovarjal, ni več, da je obvisel z razbito glavo pod streho; občutek škrtanja kosti razbite lobanje mladega Francoza, občutek nehanja, občutek bližine smrti, konca bivanja in občutek odgovornosti za preživele, za domače, prijatelje, tovariše, znance; spraševanje po vzrokih, nenehno iskanje vzrokov, spraševanje zakaj in za kaj; nenehni nemir, želja po bivanju v gorah, plezanju; strah za tovariša, ki pleza naprej, strah in skrb za naše tečajnike in pripravnike, ki se še ne zavedajo vseh nevarnosti, ki jim prete; padajoče kamenje, padajoča Tatjana, sunek vrvi, opečene dlani, ječanje ranjene; zdrs in zaustavitev Marinerjeve zibke; premočena vetrovka; plezanje in izživljanje v gužvah; tek na Stari grad; kuhanje čaja na kuhalniku v zimski sobi, v bivaku, v snegu; topljenje snega, spanje v votlini, pod previsom; večerni ogenj pri bivakiranju; pesem v steni, ob ognju, v koči; večer v planinski koči pred vzponom; gaženje snega do kolen, do pasu, udiranje v mehki pršič, plazenje v njem, prediranje zmrznjene skorje, sekanje stopinj v led; zabijanje klinov, pesem kladiva in zvenenje klinov; podoživljanje vzpona, doživetij; prenos življenja drugim z besedo in sliko; priprava razstave planinske, alpinistične fotografije, predvajanje diapozitivov; iskanje novih poti, smeri; mraz, ki grize do kosti; prezebli, trdi, otrpli prsti; bolečine, ko prsti spet oživljajo, pomodreli nohti, omrzli in odstopajoči; toplo sonce v snežnih kotanjah, hoja brez srajce po snegu v januarski pripeki, sneženje v soncu - slapovi srebra, ki se vsipajo z jasnega neba; plaz; gamsja družina na trati, polici, v skalah, dričanje gamsov po snegu, njihovi elegantni skoki čez globočino, žvižg stražarja, koza z mladičem; radovednost kozorogov; zaupanje vase, zaupanje v soplezalca, tovariša; strah pred steno, spoštovanje smeri; spust po vrvi, pekoči vrat; švist padajočega kamenja; dolge minute in ure na stojiščih, šklepetanje z zobmi, prestopanje z noge na nogo; potrpežljivost čakanja, prizanesljivost tovarišu, ki ima težave, pomoč; lovljenje ravnotežja na konicah čevljev, elektrizirajoči občutek, ki prešine telo tik pred padcem, pa kljub temu ne padem; škrlatnordeči cvetovi macesna, rumeni cvetni prah rušja, rumeni in beli planinski mak, popki teloha med odpadlim listjem, dišeče murke v travi, pobočja, rdeča od cvetočega resja; zeleno ruševje, rdeče bukve, zlati macesni in bele stene pod modrim nebom jeseni v Repovem kotu; neskončnost snežnih planjav, iskanje prehodov čez ledenik v megli in snežnem metežu z zemljevidom in kompasom v roki; strah pred podirajočimi se seraki, strah pred ledeniškimi razpokami, strah pred plazovi, strah, da se tovarišu, sočloveku ne bi kaj zgodilo; štetje korakov pri vzponu čez snežne vesine; prisilitev samega sebe, da naredim še pet korakov in šele nato počivam; pomanjkanje zraka na velikih višinah; veter, ki nosi sneg in z njim zasipa vsako sled; snežne iglice, ki bičajo obraz, zbadajo oči, zapirajo dah; sneg, ki se ,vsipa za vrat, za srajco; bleščeče snežne planjave v soncu; spust s smučmi z gore; hrestljanje derez v srenu, široka hoja s krpljami; bobnenje plazov; pokanje ledenika; od sonca in vetra pekoče ustnice; čudovit splet barv zimskega večernega neba; neskončno dolge noči brez spanja med bivakiranjem; pogovori s plezalskimi tovariši, tudi takimi, s katerimi sem se prvič srečal, a se z njimi pogovarjam kot s starimi znanci; stisk roke po opravljenem vzponu, ki pove več kot vse besede, ker to ni samo čestitka, pozdrav, zahvala, ampak je v njem zajetega še mnogo več; neznano koprnenje po gorah, stenah, doživetjih; tabori pod stenami, srečanja s starejšimi in mlajšimi alpinisti, znanci; hrepenenje po potovanju v neznane daljne gore in uresničevanje tega, priprava odprave, zbiranje sredstev, organizacija dela, pisanje poročil; dnevi, preživeti daleč od doma, hrepenenje po domačih, po domačih gorah; opojni vonj jesenskih trav, sonce, ujeto v kapljicah rose na pajčevini, mavrica, gloriola na vrhu v megli; grebeni, kipeči iz megle; plezalček, ki me radovedno in s strahom opazuje, ko plezam mimo njegovega gnezda; viharnik na robu stene, ves bel in star, opran od neviht in ožgan od strel, osušen od sonca; iskanje oprimkov, tipanje za njimi, preizkušanje in prošnje, da bi zdržali; božanje skale, trkanje nanjo s kladivom; iskanje samega sebe, iskanje svojih hotenj; potrjevanje samega sebe; iskanje virov moči za premagovanje vsakodnevnih težav, popolno pozabljanje samega sebe; tiho zadovoljstvo po opravljenem vzponu, zadovoljstvo ob uspehu, blažen občutek na vrhu, po vzponu, pa tudi praznina po končanem vzponu, zadovoljstvo, da je vsega konec in spet želja po novem doživetju; gledanje na vsakdanje probleme z večjim mirom in treznostjo; umikanje potrošništvu v človeškost; pristnejši, bolj naravni in človeški odnosi med ljudmi; spoznavanje sreče; spoznavanje nujnosti umika, spoznavanje sebe, svojih možnosti, nagnjenj, slabosti, dobrih, slabih strani in s tem postavitev sebe na realna tla; napete, boleče mišice, »šivalni stroj«, plezanje z zadnjimi močmi; iskanje možnosti za vzpon, za bivak, za preživetje; razbole roke in noge, bolečine za nohti, ranjenimi od skale ali ledu; utrujenost bingljanje nad praznino v previsih, strehah; računanje sile v vrvi pri padcu, diagrami obremenitve vrvi, klinov, vponk; analize nesreč, dehidrirano telo; težki nahrbtnik; navezovanje na vrv; odprava v Himalajo, v tuje gore, plezanje v teh gorah; nošnja tovorov v višinske tabore, izčrpavanje do onemoglosti, zavestne odpovedi, prevladovanje skupnih ciljev nad lastnimi ambicijami; organiziranje odprave, tečaja, tabora, treninga, smučarske tekme; zimsko zeleno nebo; kopanje lukenj v sneg za bivak; čiščenje snega z oprimkov, preskus oprimka, stopa, ali drži ali pa se bo odlomil; dvom v snežno plast, ali bo držala, strah pred zdrsom; vodenje drugih ljudi v gore; iskanje pone-srečencev, nudenje prve pomoči, prenos ranjenca, garanje ...

... in še cel niz drugih stvari, ki se porajajo, ostajajo ali pa izginjajo v tej dejavnosti. Nekaj pa je tu važnega, bistvenega: alpinizem je vse to skupaj, ne pa samo del tega. Alpinizem je torej zame skupek vseh gornjih in še drugih stvari v vsem medsebojnem prepletanju in medsebojnem učinkovanju in to kot proces, ne kot statična vrednota. Moj razvoj, razvoj moje dejavnosti vpliva na to, kaj je zame alpinizem - alpinizem, ki jemlje in daje.

Bojč

---

 

Nada Mlač

Grandes Jorasses (2. del)

Boj za Crozov in Walkerjev steber

Pogled v severno steno je porajal dvome, pomenila pa je tudi atrakcijo in izziv za mlade alpiniste iz Francije, Italije in Nemčije. Začetek resnega obleganja nosi letnico 1931, ko sta bila pod njo na oglednem obisku brata Franz in Toni Schmid z Ludwigom Steinauerjem. Nekaj posameznikov je poskušalo srečo v ozebniku med Pointe Walkerjem in Pointe Whymperjem, toda zaporni ogenj padajočega kamenja je opozarjal in oznanjal smrtno nevarnost.

12. avgusta 1931 v ozebniku odlična münchenska plezalca Brehma in Lea Rittlerja pobere neurje. Najdejo ju nepoškodovana pod steno, navezana na vrv in na njej vponko s klinom.

Naslednje leto se tu mudi »vršiček« Valdostancev: Boccalatte, Chabod, Luigi Carrel, Cretier, Benedetti, Binel in Maquignaz. Nagajiva in spremenljiva poletja niso dopuščala kakšnega večjega dosega višine v steni, tako da se je vse končalo v vstopnih skalah Walkerjevega stebra in a bežanjem pred vremenskimi ujmami. Pogledi so se obrnili še bolj desno od nevarnega ozebnika, v Crozov steber. Kakorkoli, abonirani naskakovalci so potrebovali nov navdih, nekoga, ki bi si več upal, saj blišč nedostopnosti in nepremagljivost lahko načne samo hiter in močan alpinist. Brez dvoma je bil to na začetku leta 1933 Giusto Gervasutti in njegov manj znani soplezalec Piero Zanetti; oba sta bila Italijana.

 

Pointe Croz

Nihče si ne more predstavljati, kakšne so duševne in tehnične težave v steni, razen tistega, ki je že bil v njej. Plezalca sta prišla do spodnjega stolpa, nato pa ju je slabo vreme pognalo iz stene. Gervasutti nam pripoveduje takole:
»Ko je bilo vse pripravljeno, sem začel sekati stopinje. Bil sem tako zaposlen, da sem bil za vse drugo slep in gluh Šele znan žvižg padajočega kamenja me je prebudil. Ozrl sem se ter začel s pogledom iskati nevarno mesto nad seboj. Kamen je udaril ob skale nekako sto metrov nad menoj in se tam razblinil v prah. Na žalost pa je zadel blok, velik kot miza, ki ni bil prav nič trden v svojem podnožju, poleg tega pa je stal še na vrhu kamina, pod katerim sem bil. Počasi se je blok premaknil in se začel kotaliti. Krušil je kamenje, ki je frčalo name. Glavo sem imel v središču »ognja«. Za trenutek sem pomislil, da bi zdrsnil po snežišču in tako pobegnil z vročega prizorišča, toda skoraj istočasno sem se zavedel, da bi moj padec potegnil za seboj še Zanettija, ki me je komaj varoval. Opazoval sem blok, ki se je čedalje hitreje premikal in obenem odbijal od sten kamina. Stisnil sem se k pobočju, kolikor se je dalo, roke sem nagonsko prekrižal nad glavo, da bi jo vsaj malo zaščitil. Plaz je šel mimo, kar sem čutil po pišu, in začuda se me sploh ni dotaknil ... Moje reagiranje je bilo v težavnih okoliščinah izredno jasno, kar sem opazil tudi v drugih primerih; nikdar me ni zadel noben kamen in gibal sem se z neverjetno gotovostjo. Po kalvariji sem avtomatično stisnil zobe in nadaljeval s sekanjem stopinj. Šele, ko sem dosegel skale nekaj metrov više ter se zavaroval z zanesljivim klinom, so mi začeli reagirati živci; nekaj minut sem moral prestajati nemogoče trepetanje celotnega telesa.«
Kasneje ju je ujela nevihta:
»Pred nama je ležal osrednji del stene in njen veliki ozebnik. Vse je izgledalo fantastično v tej nevihti; vsa stena je osivela, sneg je neprestano sikal po plaznicah, bilo je nešteto udarcev kamenja, v spodnjem delu stene, ki so zveneli kot izstrelki mitraljeza ... Če bi sestopila, bi imela vsaj petdeset odstotkov možnosti, da naju zadene kakšen kamen. Zato sva preudarno ugotovila, da bova počakala noči, ko vse primrzne in se prilepi ob steno; tako bi se izvlekla iz tega zapora. Kaj pa, če sneg ne neha padati? Ali se bova sploh še mogla vrniti?«

Spet je leto naokrog. Snežni meteži, vremenski preobrati, neverjetno turobno in kislo vreme nad chamoniško dolino je nekakšno vremensko spričevalo za leto 1934. Zanimivi so dogodki 9. in 10. julija. Sonce se je v gorah začuda vendarle posmejalo in v Crozov steber vstopita Raymond Lambert in gospodična Loulou Boulaz, za njima pa še nekaj potepuških navez, sestavljenih iz plezalcev omenjenih treh narodov.
Kronist je o tem dogodku zapisal naslednje:
»Vrstni red je enak vrstnemu redu odhodov navez iz napol podrtega bivaka. Vsi neverjetno hitro plezajo - le koga danes v tej prvenstveni smeri preganjajo? Izid peklenskega tempa je nadvse spodbuden. Pred večerom dosežejo nekako 3700 metrov nadmorske višine. Potem pa kot strela z jasnega - odločitev da se bodo vrnili. In nebo je res vedro ... Noč, polna truda je odzvanjala v glasovih, klicih, zabijanju klinov in spustih. Komaj pri bivaku pridejo do sape, ki jo sedaj jemlje še kar naprej smejoče se sonce.«

Ta epizoda, če jo lahko tako imenujemo, ni motila drugih prisotnih in prihajajočih. Prizorišče pod velikanom postane »dirkališče«, na njem pa se vrstijo dan za dnem, če ni očitno slabo vreme, nevarne zakulisne in brezobzirne igre in pogosti prepiri, kdo naj bi imel prednost. Armand Charlêt in Robert Gréloz spadata med resnejše poskuševalce. Prebila sta se mimo obeh stolpov, prišla sta do višine okrog 3900 metrov. Charlêt ni mogel več naprej po beli steni s svojimi okovanimi čevlji brez klinov (Po nekih virih je Armand Charlêt na tem mestu obračal sedemindvajsetkrat! Tekma za steno ga je pripravila do znane izjave: »To ni več alpinizem, to je vojna!«).

Kočica Leschaux, ki komaj zasluži to ime, postane izhodišče za poskusne vzpone. Mrki, neobriti in shujšani obrazi postopajo nekaj korakov nad ledenikom. Med prihajajoče vsekakor spada znani plezalni potepuh Anderl Heckmair in specialist za nevarne, temačne ledene lijake waliških gora, Ludwig Steinauer. Na pragu ju dočaka Martin Meier, v notranjosti bivaka pa sta že nastanjena Rudolf Peters in Rudolf Haringer, zavita v raztrgane in smrdljive koce. »Režijo, ne da bi v poltemi videl njihove zobe«, ja kasneje zapisal Steinauer. To so konkurenčne naveze, tu ni tovarištva ali vsaj najmanjših simpatij, prej nerazumljivo sovraštvo. Nekateri še besede ne spregovore med seboj. Bojišče prvi zapusti Anderl Heckmair, ki ga kličejo neke vodniške obveznosti (sicer pa je bil brezposeln vse do kasnejše zmage v Eigerju, ko ga je Hitler nagradil za »velike zasluge za nemški narod«).
27. julija sta Meier in Steinauer preplezala manjši vstopni del Pointe Croza do drugega stolpa. Bič slabega vremena je njiju in ostale pognal nazaj v kočico.
Peters, ki mu je bilo zadosti tihega nočnega plazenja iz koče, kot tudi oprezanja za navezami, ki so izginjale ali prihajale iz temne noči ali meglenih zaves, si je postavil prežo in čakališče tik ob robu ledišča, pred robom krajne zevi pod samo steno. Tu je imel poleg pregleda tudi dovolj časa za meditiranje:
»Sediva natančno tu, nasproti sovražne in mrzle severne stene, ki naju morebiti prepusti v obupen boj. Ali je to razumljivo? Ne! K nama prihaja počasi in neprisiljeno dnevna svetloba preko zaledenelih, lesketajočih se grebenov. Namenjena je srečnežu, ki bo pobral vrh.
30. julija je sledil glavni naskok. Vodji bojnega polja sta bila Rudolf Peters in Rudolf Haringer, poleg so bili še Armand Charlêt, Ferdinand Belin, Renato Chabod in Giusto Gervasutti ter še trije (vse do danes neprepoznani) Avstrijci. Samo prva naveza je dosegla najvišjo točko. Zaradi slabih razmer sta preplezala samo ključno mesto, ki vodi s srednjega na višje ledišče. Bivakirala sta v skalovju nad njim. Iz Petersovega dnevnika (glej knjigo V borbi z goro, Ljubljana, 1937, stran 174 do 197):
»Spet stojiva v dnu kraja, kjer sva se bila spustila. Sredi najhujše ledne vesine se morava začeti pripravljati na noč na prostem. Povsem premražena in zdelana ne veva, če je sploh še v človeški moči, da naju ne bi zatela smrt zaradi zmrznjenja.
Prijatelj gre nenadoma proč od vrvi. Pravkar klešem s kladivom stojišče. Skoraj ne pazim na to, kaj se godi. Napol mehanično svarim, naj se brez vrvi ničesar ne loteva. Haringer očitno v mehkem snegu dobro stopa; nekaj korakov bi rad prečil, da bi otipal kakšno pripravno mesto za bivak.
Kratka beseda sikne k meni: »Led!«
»Vzemi vrv!« zakličem.
Prijatelj spodrsne. V senčnem obrisu vidim, kako mahne s kladivom zaman. Kako se spretno zasuče na petah. Ostro nakovane pete bodo zavrle, vzdržale! Ne!
Senčna postava prijatelja huškne nekoliko v globino. Tam je nekaj skal. Iskre se ukrešejo pod čevlji.
A senca drvi v temo, v nočni nič. Petsto metrov globoko je nevidni prepad.
Slišim, kako trka, čim niže, tem više: tak - tak - tak - tak - . Nato nekaj zamolklih udarcev: padec - in padec - padec in ...
Ničesar več.
Ničesar.
Naslonim se na ledeno steno. Vrv je v moji roki trša, bolj ledena kot prej - neresnična, neusmiljena, mrtev predmet. Potem kličem v noč, v nič. Zoprno mi rohni lastni glas v ušesih - in tuje. Vem, ta snežni metež požira tudi najglasnejši krik že po sto metrih. Pa kljub temu kličem vedno znova. S pridržano sapo potem poslušam, napenjam živce do skrajnosti in slišim v zamolklih udarcih ... utripe lastnega srca ...«
»Kako prijetno bi bilo zdaj zaspati, samo za malo časa, le za poskušnjo. Saj že več kot oseminštirideset ur sploh nisem spal in dve noči morda samo po štiri ure. Toda še nekaj je v meni, kar se upira, kar še ni zlomljeno. To je volja, ki pravi: Bedi, pa če ti telo otrpne, ko boš povsem pri zavesti. Nekje okrog želodca me zaboli. Če bi bile trebušne mišice še močnejše, potem bi me najbrž zvil strahovit krč mišičevja. Toga lega je temu kriva. Večkrat se moram usesti, da potegnem kolena k sebi. Pa spet mine.
Ledeno me zagrabi brezčutna noč za srce. Nekaj časa že bije okornejše, nepravilnejše in občutno. S težavo se dviga prsni koš, kakor pod bremenom, ki je več stotov težko. Ali se je spet nakopičil snežni stožec? Ne! Razbijanje postaja vedno močnejše, počasnejše, potem bije nenadoma na vso moč, preneha in udarja nato še močneje. Kaj je to? Ali me bo zadela srčna kap? Groza me obide in težko kot še nikdar se zravnam. Razen tega mi tudi primanjkuje zraka. Zberem vso energijo in z odprtimi usti dvakrat, trikrat globoko vdihnem. Prsni koš me pri tem neznosno zaboli, tako da se zgrudim. Nekoliko pa je le pomagalo. Srce bije spet hitreje. Ne upam pa si vnovič leči; rajši sedim tako nerodno na ledenem razu.
Tudi najdaljša noč ima svoj konec.«
Petersu se je vendarle posrečilo priti do ledenika in to po štirih dneh, ki jih je preživel v steni. Njegova rešitev je bila brez dvoma eno največjih dejanj, kar jih je dotlej izvršil človek – tako so zapisali kronisti. Tovariši pod steno so medtem mislili, da je že zdavnaj mrtev in poslali domov telegram z žalno vsebino. Predzadnji dan pa so ga opazili v steni, ko pa je ponoči prišel do vznožja, je tako trdno zaspal, da ga niti s kričanjem niso mogli prebuditi in so bili prepričani, da je po njem. Našli so ga kasneje, ko so za vsak primer prišli še enkrat pogledat pod steno.
»Divje tuli snežni vihar po vršnih grebenih Grandes Jorasses in rohne razsaja po mračni severni steni. V onemogli jezi robka oknice in vsipa valove ujedljivih ledenih zrnc na šipe. Mala koča na Leschauškem ledeniku se trese v temeljih in škriplje v vseh tečajih. Sam sedim ob oknu in strmim v slepo besnenje elementov. Vreme se je še bolj poslabšalo. Le od časa do časa za kratek hip odpre pogled na severno steno. Zagonetno stoji nesrečna orjaška stena v zimski odeji iz novega snega. Ta hip začutim, da je zame usodna. Še bom prišel in dovršil boj. Čeprav je prijatelj Haringer odšel iz naših vrst, živi njegov duh v nas; nemiren je in nepremagljiv?«

Rudolf Peters je držal besedo in naslednje leto spet prišel. Skupaj z Martinom Meierjem je 28. in 29. julija 1935 slavil zmago. Tik za njima so vstopili še Roche, Gréloz, Frendo in Chaix. Gréloz si je poškodoval ramo in zato so se vsi štirje obrnili. Dan kasneje so vstopili Gervasutti, Chabod, Lambert in pogumna Loulou Boulaz. S pomočjo Italijanov, ki sta bila na čelu, so izredno hitro napredovali vse do polovice smeri, tu pa jih je pogoltnila nevihta s sodro. Skale so se začele obdajati z ledom in vzpon se je v kratkem času spremenil v moro. Plezali so, kolikor so mogli hitro, posebno še, ker so se zavedali, v kako resnem položaju so. Izsilili so si mesto za bivakiranje dvesto metrov pod vrhom. Naslednji dan so bili spet v nevihti. Premrzli in utrujeni plezalci pa so vendarle prišli na vrh. V tej epizodi so glavno vlogo odigrale Gervasuttijeve plezalske kvalitete. Severni obraz Grandes Jorasses je dobil svojo prvo smer - meja je bila presežena.

 Nada Mlač

---

 

 

Lotse 81

Postavljati vesoljni slovenski množici vprašanja uspeha in neuspeha, vrha - ne vrha, doseženega - nedoseženega cilja ... in na vse to pričakovati odgovor, ki bo v obratni smeri povedal, koliko so fantje naredili, koliko pretrpeli, koliko preplezali in koliko so v tem uspeli, je nemogoče. Enostavno nemogoče. Toda, ko sem bral in poslušal razne odmeve na našo zadnjo odpravo, se mi je vsilil v glavo prav čuden priokus - priokus slabe predstavitve naše odprave. Naj dodam nekaj svojih misli.

Zakaj naj bi bilo težko reči, kaj je uspeh ali neuspeh neke odprave? Bolj ali manj strokovni komentarji v časopisih, radiu in televiziji so se kar preizkušali, kateri bo odkril najsijajnejšo prispodobo, ki naj bo obenem uspešni neuspeh ali neuspešni uspeh. Tega vsaj alpinistom zaenkrat ni treba - res ne. Povejmo, kaj so fantje dva meseca delali na gori, zakaj so ob prste, zakaj se jim je v mokrih ledenih luknjah sanjalo o toplem Mediteranu, in povejmo tudi to, zakaj nekdo, ki ga je že trikrat zasul plaz, ni odšel - odšel, sestopil, se vrnil v življenje ...

Ko pa vse to povemo, pa prav nič ni treba samovprašanja: fantje, a smo sploh uspeli?

Sploh pa vprašanja, zakaj naj bi hodili na Šmarno goro, pa na Stol, Kočno, Triglav, Mont Blanc, pa na Everest (ali Lotse, če hočete), in ne bi počeli raje kaj bolj pametnega, prepustimo tistim, ki niso še nikoli šele na mrzle roke dali toplih rokavic ali še niso občutili, kako jim na glavo pripeka vroče sonce, potem pa stopili v senco - kakšno prijetno senco (miselnost alpinistov je pač, da se nam zdi, da ne moremo prej vedeti resnične vrednosti sence, preden nas ni ožgalo sonce. Ne mislimo na tiste, ki so ves čas skriti v senci). Tudi naslednje vrste komentarjev je bilo slišati. Dovolite mi majhno prispodobo. Zato, ker naša krava daje 20 litrov mleka na dan, sosedova pa le 10 litrov - ni naša toliko boljša, ampak je le sosedova tako zanič. Drugače: prigaziti na osemtisočak ni nič, če pa nekdo nanj pripleza! Ne bo držalo, kajne!? Že so naši fantje »samo« gazili proti osmim kilometrom in kadarkoli so prigazili na vrh, niso nikoli rekli: saj je bilo komaj kaj ...

Hudičevo delo je tako gaženje - kakšno pa je plezanje na tej višini? Izraz za tovrstno garanje bodo slovenski jezikoslovci morali verjetno šele zvariti (»hudič« bo pri tem prav gotovo samo vajenec). Pa vseeno - ali smo res že predobri za »navadno gaženje«?

Sicer pa je pri takih razmišljanjih navada, da odgovori niso nujni ali pa so sploh nepotrebni.

Kolikor časa pač neko stvar vrtimo, vselej jo privrtimo do - denarja. Tu, kot vsi vemo, obstajata dva problema: prvič, kako denar dobiti in drugič, kako ga opravičiti (ne gre za delo, marveč za tisti besedni del). Pri prvi točki samo klobuk dol pred vsakim, ki se loti tega prosjačenja in spelje zadevo do kraja. Na srečo so taki med nami. Občutljivejša je druga točka. Menim, da se odgovor skriva v teh vprašanjih. Kaj pomenijo slovenske smeri, jugoslovanske smeri v gorah po vsem svetu? Kaj nam danes pomeni Triglav in kakšne boje skriva v sebi vrh, pa severna stena …? Pa ne bodimo ozkogledi planinci. Kako dobro lahko razumemo, zakaj je potrebnih preko 500 milijard za olimpijske igre leta 1984, razumemo tudi stotine milijonov porabljenih za »neizprosen boj« za žogo na zelenih površinah velemest, tudi v smučarskem svetovnem pokalu ne bi bilo točk brez milijonov ... No, pa presneto bi bili vprašljive preteklosti, če bi dvomili v upravičenost porabljenih milijonov za sindikalne seminarje, za izpopolnjevanje takšnih in drugačnih aktivistov, pa milijone za simpozije vrtnarjev na Ohridu, dimnikarjev v Dubrovniku ...

Toda - vsak delavec je vesel, če ve, da gre njegov dinar za nekaj, pri čemer se tudi preliva znoj, kot ga on, da ta dinar zasluži. In za Himalajo pa na Himalaji se prelije hudimano veliko znoja - veliko znoja.

Luka Karničar

---

Odlomek iz knjige

V knjigi Günterja Grassa z naslovom List, ki ga je leta 1980 izdala Državna založba Slovenije v zbirki Modra ptica, ves čas trajanja pripovedi poteka nekakšen sodni proces zoper junaka moškega spola, sodnice pa so članice feminističnega gibanja in predmet obravnave je trenutek, ko je bil ženskam vzet primat in ko se je zgodilo naslednje:
»Stara pesem, moje dame! Ženske sprejemajo, donosijo, rodijo, dojijo, vzgajajo, vidijo, kako jim eden od šesterih otrok umrje, dobijo kakor nič drugega in ga, kakor bi mignil, donosijo, ga po starem rodijo v bolečinah, ga jemljejo na eno in na drugo stran prsi, ga učijo klicati mamo in tekati: dokler se punčka - in pri tem štejejo načelno samo hčerke - ne razkorači za kakšnega poba in spet sprejme, še zmeraj donosi in rodi pa samo mati.

Kako borno so v nasprotju s tem opremljeni moški. Ti sprejemajo samo absurdne ukaze. Kar oni donosijo, ostane špekulacija. Njihovim izrodkom se reče: strasbourška katedrala, dize motor, relativnostna teorija, Knorrova kocka za juho, plinska maska, Schlieffnov načrt. Poznamo na tisoče poimenovanih del. Gospodom ni nobena stvar nemogoča. Morali so premagati severno steno Eigerja, odkriti pomorsko pot v Indijo, prebiti zvočni zid, cepiti atom, iznajti konzervno škatlo in puško na vžigalno iglo, izkopati razvaline Troje in Knososa, treba je bilo dokončati devet simfonij. Ker namreč moški ne sprejemajo po naravni poti, ne donosijo in ne morejo roditi in ostane sporno še celo njihovo slepo in divje spočenjanje otrok kot samovoljno enonamensko, morajo pač uganjati duhovite norčije, morajo plezati po zaledenelih severnih stenah ...« (II. del, stran 164).

---

Vladimir Škerlak

K člankoma o jezikovnih vprašanjih v 8. številki alpinističnih razgledov

V 8. številki Alpinističnih razgledov sta bila objavljena članka Nekaj pravopisnih izrazoslovnih in drugih problemov planinskega pisanja avtorja Francija Savenca in O jezikovnih problemih planinskega pisanja avtorice Mete Rotovnik-Tavčarjeve.

Po mojem mnenju je tovariš Savenc zelo dobro zastavil vprašanja, tovarišica Metka Rotovnik-Tavčar pa je nanje pravilno, dosledno in logično odgovorila. S pogovorom med obema piscema se torej strinjam z naslednjimi izjemami:

1. V članku tovariša Savenca je v točki 2. c) omenjena »Bolana« varianta. Ta oblika je vsekakor nepravilna. Reče se bolna.

2. K članku tovarišice Tavčarjeve:
a) V točki 2. b) pravi: Sandi Wisiakova smer pa se ne sliši nič manj nerodno, kakor na primer Janez Novakova smer. Strinjam se, toda to stališče bi postavil še ostreje, to je, možnost takega izražanja bi sploh izključil.
b) Glede pisanja tujih imen vsebuje pravila Slovenski pravopis, toda ne glede na to bi svoje mnenje strnil v naslednjih mislih: načeloma je treba pisati tuja imena tako, kot jih pišejo v izvirnem jeziku in pravopisu. Torej ne Njujork in Šikago, temveč New York in Chicago, ne Nijagara, temveč Niagara. Izhajati moramo namreč, kot povsod, s stališča, da mora biti to, kar pišemo, razumljivo. Če pa pišemo tuja imena drugače, kakor jih pišejo v izvirnem jeziku, velikokrat ne vemo, za koga ali za kaj gre. Na primer, Igo, kdo je to? Hugo ali kdo drug, ki pa piše svoje ime čisto drugače, izgovarja se pa Igo. »Piši kot izgovarjaš« (fonetična pisava) je primitivna, ne glede na to, da se tudi tega načela ni mogoče povsem držati (Vuk Karadžič je šel spočetka tako daleč, da je celo imena prevajal in imenoval sebe Wolf Stefansson in Lupus Stephani filius. Menda je šala, toda v tem duhu je prevedeno ime dela: Jovan Vukohod od Getea, Šaka - Johann Wolfgang von Goethe, Faust).
Izjeme od etimološkega načela:
-kadar imamo za kak kraj domače ime ali domačo obliko za pisanje: Dunaj, Praga, Benetke, Rim, Pariz, Trst, Reka, Atene, Bukarešta;
- kadar gre za pisave, za katere nimamo znakov, ali jezik, ki se izgovarja drugače, kot je transkripcija v latinsko pisavo. Gre zlasti za kitajsko pisavo. Oni res pišejo po sistemu pinjin, toda ti znaki niso popolnoma ustrezni njihovim glasovom. To se vidi po tem, da smo spočetka zapisovali kitajska imena drugače, kakor se sedaj pišejo, ker gre za glasove, ki so nekje med prvotno obliko in novo. Na primer, Ren Min Ri Bao - Žen Min Ži Bao, Mao Ce-tung - Mao Zedong, Zhou Enlai - Ču En-laj. Ali, recimo, v vietnamščini se piše Brê-Gio-Nép, bere se pa Brežnjev. Nekoč so naši ljudje mislili, da je sramotno, če nekdo ne pozna »kulturnih« jezikov, za take so veljale francoščina, nemščina in angleščina, toda danes se je to razlikovanje že popolnoma preživelo, zato je treba danes znati precej več jezikov in poznati več pisav, toda naenkrat se temu vsemu ne moremo privaditi, zato velja glede teh manj znanih pisav pač izjemno določilo, da jih (namreč imena v njih) smemo pisati po fonetični metodi, toda imena kot Mississippi, Sydney ne spadajo v to skupino. Besedo »direttissima« čutimo kot izrazit italijanski pridevnik, zato jo smemo pisati izključno le po pravilih italijanskega jezika, torej: direttissima. Slovenska slovnica (Bajec-Kolarič-Rupel) iz leta 1968 določa na strani 66 pod točko 6): Italijanski, nizozemski in angleški črkopis ves ohranjamo v izvirniku.
Strinjam se pa, da bi bilo bolje pisati po slovensko: direktna smer.

K točki 5. c): Predvsem je treba biti pri taki stvari dosleden, ni torej mogoče odrekati nekomu treh naslovov, v istem članku pa nekoga označiti z edinim njegovim naslovom. Razen tega tu ne gre za jezikovno vprašanje, temveč za zadevo, ki jo urejata olika in spoštovanje. Da naslovi »prof., dr. in ing. nimajo zveze s planinskimi doživetji«, ni noben kriterij za rabo ali opuščanje teh besed. Pisati je treba tako, kot je splošna raba. Kakšna pa je ta, se vidi iz Pla-ninskega vestnika. Na primer v zadnji številki: mgr. prof. Milan Krišelj, dr. Lev Svetek, dr. Jože Andlovic.

Še k točki 3.: Kolikor vem, je prvotno ime gore Klek. Iz tega imena
je nastala oblika Glöck, iz tega Glockner. Pravilno se torej piše Klek, toda zaradi razlikovanja od Kleka pri Ogulinu se lahko piše Veliki Klek.

K točki 6. a): Spuščanje z vrvjo. »Ob vrvi« zbuja občutek, kot da je premikanje potekalo vzporedno z vrvjo in da se je pri tem nismo dotaknili. Izraz »ob vrvi« je uvedel dr. Henrik Tuma, pa me je motil že takrat, ko je bil sprejet v terminologijo Našega alpinizma.

K točki 6. č): Modni izraz »enkraten« v smislu »odličen« je nepravilen. To se prav dobro vidi v zvezi z besedo »vzpon«. Enkraten vzpon je tisti, ki je bil opravljen enkrat, ne pa tisti, ki je bil posebno zanimiv. Sestopili smo po grapi. Predlog »skozi« pomeni zlasti gibanje, pri katerem nas materija, skozi katero se premikamo, popolnoma obdaja, to gibanje pa je usmerjeno pravokotno na predmet, skozi katerega se premikamo. Na primer: predor skozi Karavanke. Zato je sicer možno reči, da smo šli skozi predor, ker nas je gorska gmota pri tem popolnoma obdajala, toda skozi grapo ni v skladu s pojmovanjem, ki se odraža v izrazih kot: skozi steklo, skozi obroč, skozi uho šivanke.

K točki 6. g): »Letno« je pridevnik, ki ga izvajamo iz samostalnika »leto«, to je 365 dni. Letni čas, ki sledi pomladi, pa se imenuje po slovensko »poletje«, zato je pridevnik »poleten«. »Leto« in »leten« v smislu »poleten, poletje« je srbizem.

K točki 6. h):Predmet v tožilniku more imeti samo prehodni glagol, tak pa je samo »preplezati«. Preplezali smo smer. Obliki »splezati« in »zlesti« sta neprehodni, torej ne moreta imeti predmeta v tožilniku.

K točki 8.: Prišli smo do stene ali pod steno. Slovenska slovnica (stran 297) dovoljuje nekatere izjemne primere kopičenja predlogov, toda predloga »do« samo v taki zvezi kot »do pred tremi dnevi«.

Glede člankov v Alpinističnih razgledih pripominjam še, da besede »planinski« v smislu »gorniški« ne bi smeli rabiti, toda ta problematika je tako obširna, da bom o njej napisal poseben članek.

Nekaj vprašanj, ki v Alpinističnih razgledih niso omenjena:
A) V slovenščini je precej imen, ki nimajo imenovalnika. Na primer: Za akom, Pod srcem, V brodeh (vas v Poljanski dolini, kraj nad borovniškim Peklom). Napačno je posiljevati taka imena z imenovalnikom, kot so storili za vas V brodeh; Brode. To je nenaravna in neokusna tvorba.
Uporabiti se dajo naslednje oblike: bil sem Za akom, grem Za ak, prišel sem Izza aka. Če hočemo govoriti o teh krajih v drugih sklonih, je treba dodati označbo v samostalniku, oziroma drugem ustreznem sklonu, na primer: krnica Za akom, do krnice Za akom, od vasi V brodeh. Drugače pa samo: grem Pod srce, prišel sem Izpod srca, bil sem Pod s srcem, toda: taka je podoba krnice Pod srcem.
B) Križki je množina besede »križek«. Podi pa so Kriški, to je Križ+ski. V tem pogledu sta delala napake prav tako dr. Henrik Tuma kot tudi Rudolf Badjura.
C) V terminologiji ni izraza za pohod, ki se začenja z vzponom, konča pa s sestopom. Že več kakor sto let se uporablja beseda »tura«, toda ta ni dobra, ker pomeni tudi kaj drugega. Potrebno bi bilo najti primeren izraz. V Skali smo si zadnja leta pred vojno pomagali z izrazom »vzpon«, toda tudi ta ni bil terminološko pravilen, ker je bil preozek. Tudi načelo, da mora izraz imeti en pomen, ne pa več je bilo z njim kršeno. Ne poznam rešitve, zato bi prosil, naj bi pomislili drugi, kako naj se reši to vprašanje.

 Vladimir Škerlak

---

Ali že veste ...

...da je med udeleženci odprave Lotse 81 tudi takšen, ki se mu ni zdelo vredno potruditi in odnesti formalno prošnjo v ustanovo za že obljubljena in odobrena denarna sredstva?

... da je komisija za alpinizem izrekla posebno priznanje Alpinističnim novicam, ki že petnajst let izhajajo v dnevniku Delo? To priznanje zaslužijo tudi zaradi korajže, saj so si kot prve in dolgo časa tudi edine upale pisati čisto preprosto Lotse namesto silno imenitnega Lhotseja (glej tudi AR 7, stran 25).

 

---

Kamniške in Savinjske Alpe

Kogel - jugovzhodna stena

Stare in nove zanimivosti

Stena je dolgo zavračala poskuse. V letu 1937 je Adolfu Šmidu in Viliju Virensu uspelo preplezati značilni kamin in zajedo desno od vrha. Vodilnim plezalcem, ki naj bi jim stena nekako »pripadala«, to ni bilo všeč. Čeprav je bila to zanesljivo prva smer v steni in je še danes izredno priljubljena, je bila izpuščena celo v alpinistični zgodovini Stene in grebeni Borisa Režka. Zamera je bila celo tolikšna, da je naprimer pri vzponu v zahodni steni Jermanovega turna, kjer je sodeloval tudi Virens, omenjen le France Ogrin, »kdo je bil z njim, pa je ostalo nepojasnjeno«.

Ob takem zanemarjanju je bilo po toliko letih komaj mogoče ugotoviti, da sta bila v Koglu Virens in Šmid in ne Gombač, kot je bilo večkrat navajano. Še vedno pa ni znan točen datum vzpona.

20. oktobra 1937 sta Janez Gregorin in Karel Tarter v osrednjem delu preplezala odlično Direktno smer. Sodobniki navajajo, da sta bila takrat odlično vplezana in se je naprimer Tarter baje zlahka dvigoval na eni roki. V reviji Planinska matica sta že leta 1937 na strani 52 objavila članek, opis in fotografijo z vrisano smerjo. Ocenila sta jo s VI, steno pa primerjala s slovitimi stenami Schüsselkarspitze, Fleischbanka in Dachla. Zaradi nejasne fotografije in opisa so plezalci po vojni večkrat ponavljali smer Šmid-Virens, misleč, da je to Direktna. 1954 sta bila v vodniku V naših stenah na strani 114 celo objavljena opis in skica, ki pa sta iz razumljivih razlogov povsem shematična (glej 2. stran AR 11. levo zgornjo skico). Prva ponovitev Direktne smeri je uspela šele 10. oktobra 1954 Matjažu Deržaju in Marku Dularju. Dular je nato v Planinskem vestniku napisal članek in potrdil oceno. Objavil je tudi novo skico, ki pa je prav tako zelo približna. Žal se je nato prekmalu ponesrečil, da bi dal natančni opis (omenjena članek in skica sta v PV 1955, stran 147). Za tem ponovitev smeri kljub več poskusom hote ali nehote ni nikomur več uspela. Znano je bilo le to, da poteka med smerjo Šemrov-Zupan (Centralna) in Šmid-Virens.

V tem področju sta 3. in 12. 1980 Zvone Drobnič in Pavle Kozjek preplezala smer, za katero sta predlagala ime Spominska smer Tine Jakofčič (zgornja desna skica na 2. strani). Glede na to, da med Centralno in Virensovo smerjo ni ravno veliko prostora, po drugi strani pa verjetno iz stene še ne želimo delati »gužve«, pa tudi upoštevajoč opise, je zelo verjetna domneva, da je nova smer praktično ponovitev stare Direktne z določenimi variantami.
Ker je tu prvenstvo močno vprašljivo, tudi variante ne bi veljalo poimenovati kot spominske. Spominska smer verjetno res zasluži, da je preplezana v takem delu stene, kjer ne bi bilo nobenega dvoma o prvenstvu.
1
Če kdo ve karkoli o Direktni smeri in poskusih ponovitev, naj to sporoči. Vsekakor kaže poiskati staro smer do vseh podrobnosti. Do takrat pa predlagamo, da velja objavljena smer kot druga ponovitev Direktne smeri, objavljeni opis pa velja za Direktno smer, seveda z razlago, kako je prišlo do tega.

Še ena zanimivost iz Kogla. 27. 10. 1979 sta Janez Skok in Rok Kovač začela, 29. 10. 1980 pa Rok Kovač in Lidija Painkiher dokončala novo Smer Marije Pomočnice med Rumeno zajedo in Tržiško smerjo z začetkom nad ogromnim vratastim izsekom (spodnja skica na drugi strani). Smer je bila zaradi manj primernega imena objavljena kot Akademska. Vendar si kar priznajmo, da nam raznovrstne Marije Pomočnice prihajajo dostikrat na misel.

France Malešič, Bojan Pollak

 

 

Spominska smer Tine Jakofčič

(desna zgornja skica na 2. strani)

Prva plezala 3. in 12. aprila 1980 Zvone Drobnič in Pavle Kozjek.
Opomba: smer je najverjetneje 2. ponovitev Direktne smeri z variantami.
Ocena V+, A2/V, IV, e, višina približno 200 metrov, čas 10 ur.
Oprema za ponavljalce: 6 do 8 navadnih klinov, 2 profilna klina, 6 zagozd, 2 ploščici in 2 vijaka s premerom 6 mm za svedrovce Petal.
Opis: Vstop v sredini med Centralno in Virensovo smerjo. Po poči proti desni, nato pa levo v kamin in po njem na prostorno polico. Z desnega roba police proti levi čez gladko ploščo in naprej po lažjem svetu do stojišča na udobni polici. Od tam čez gladko navpično ploščo (2 e) na gredino. Pod strehami nekaj metrov desno, nato 20 metrov naravnost navzgor in rahlo desno do udobnega stojišča. Iz plitve zajede levo čez ploščo, navzgor čez previs in proti desni do stojišča v višini izstopa Virensove smeri. Navzgor čez previs in proti levi po lepih razčlembah v dno kratke zajede. Po njej navzgor na polico in po poči na rob stene. V steni so ostali trije klini.
Pavle Kozjek

Smer Marije Pomočnice

Prvi plezali 27. oktobra 1979 Janez Skok in Rok Kovač ter 29. 10.
1980 Rok Kovač in Lidija Painkiher.
Ocena VI, A2/V, približna, višina 150 metrov.
Smer poteka po odprtem svetu nad velikim vratastim izsekom. Vsa stojišča v smeri so dobra.
Opis: Po Rumeni zajedi do značilne prečnice v desno (po prečnici s podprijemi in še malo desno na stojišče). Od tod desno po prečni poči, ki je vzporedna z robom strehe (odloma; raztežaj 40 metrov ter še eden 20 metrov). Tu vodijo rahle razčlembe v levo proti zajedi. Po njih navzgor malo levo (prečnica v tegu malo navzdol), nato pa po razčlenjenem svetu pod zajedo. Po njej 30 metrov navzgor. Pod previsi desno ven in navzgor na polico. Levo do klina in nad njim navzgor (rahlo desno) preko nekoliko previsne plošče v poč in na udoben pomol. Od tod po stebru (velika luska) v lepem plezanju na rob stene.
Rok Kovač

Dolgi hrbet - severna stena

Jernejev steber

(leva skica na predzadnji strani)

Smer je zelo lepa, pa tudi težka. Ker je zelo zanimiva, je zaradi netočne skice in skopega opisa v plezalnem vodniku Ravenska Kočna potrebno dopolnilo.
Poleg skice na predzadnji strani še pripis k posameznim raztežajem: Če je v grapi manj snega, se smer začenja z vstopnim previsom (A1). Tretji raztežaj je verjetno najbolje končati v grapi, četrtega pa nadaljevati po kaminu nad njo.
Stojišče na začetku sedmega raztežaja je izpostavljeno in slabo. Kogar to ne moti, lahko verjetno ves raztežaj pleza prosto. Težave pa najbrž rastejo krepko proti VI. Če bi se kdo vseeno odločil za nihajko - klin pod njo je slab, potrebno je zabiti še enega. Deseti raztežaj pa je kot vnebovzetje. Torej - uživajte brez orientacijskih težav (in vzemite s seboj najmanj 5 jeseniških klinov ter 3 različne kline s profilom V).
Janez Marinčič

 

Vzhodne Julijske Alpe

Jerebica - južna stena

Smer samotnega gamsa

Prva plezala 13. in 14. decembra 1980 Peter in Pavel Podgornik.
Ocena V, A0/III-IV, približna višina 500 metrov, čas plezanja 11 ur.

Prva plezalca sta plezala s 50-metrsko vrvjo. Smer poteka poševno po razčlembah desno od markantnega stebra oziroma levo od Sivega ideala (Glej AR 8, stran 35).
Dostop enak kot pri drugih smereh v tej steni.
Opis: Vstop pri majhni luknji. 5 metrov desno in navzgor po zajedi v lažji svet in po njem do druge skalnate zapore, ki jo obplezaš po desni strani prek plati (V, A0, k) in se spet vrneš v nekakšen žleb ter naprej po njem čez skale po grapi. Grapa preide v kamin. Po njem mimo dveh smrek po travnatem svetu štiri raztežaje pod vršno skalno pregrado. Raztežaj po zajedi, prekinjeni z dvema strehama, na slabo stojišče in še naprej po travnati zajedi na rob stene.
Sestop na stezo in po njej v Možnico.

 

Švica - Wališke Alpe

Breithorn - severovzhodna stena

Primorska smer

Glej desno skico na predzadnji strani.

Prva plezala 22. avgusta 1980 brata Peter in Pavel Podgornik.
Ocena 75° do 85°, 120 metrov / 55°, skalni deli IV, V, višina smeri približno 700 metrov, čas plezanja 5 ur in pol.
Dostop iz bivaka Cesare-Giorgi pod severovzhodno steno (1 ura).
Opis: Smer se začenja 150 metrov levo od Vanisovega ozebnika. Prek krajne zevi proti ozkemu vstopu v žleb, ki mu slediš prek ledenih slapov v srednjem delu do skalne pregrade. Na edinem smiselno prehodnem mestu prek nje in spet v žleb, ki se konča pod vršno steno. Od tod prečnica desno na raz in prek njega spet v desno v žleb ter po njem na greben.
Sestop: Po južni steni do bivaka (45°, 400 metrov, 1 ura).

---

PLEZALNI VODNIK BOHINJSKE STENE avtorjev Marka Šurca, Lojzeta Budkoviča in Janka Humarja bo še ta mesec izdala planinska založba s pomočjo komisije za alpinizem. Vodniček sta vsebinsko uredila Marko Šurc in Lojze Budkovič, drugi pa je tudi avtor skic in tehnični urednik. Vodniček ima 52 strani in 28 skic, cena pa je 40 dinarjev. Iz njega objavljamo skico jugovzhodne stene Zoba Kanjavca in pregledno skico področja Bohinjskih sten (Glej zadnjo stran!). Vodniček zajema večini alpinistov povsem neznano področje, napisan je izredno vabljivo, posebej omenja možnosti za prvenstvene in prve ponovitve, obenem pa je tudi lepa spodbuda za pripravo novih vodničkov in v čim bližji prihodnosti tudi vodnikov.

Zob Kanjavca (JV stena)

---

Vlado Zlatko Gantar

Četrtič v steni El Capitana

The Nose, VI, 5.10, A3

Naši plezalci so leta 1973 trikrat preplezali El Cap. To so bili Janez Gradišar in Nejc Zaplotnik, ki sta plezala smer Salate, Janez Dolžan in Miha Smolej, ki sta se povzpela čez smer Triple direct in Dušan Srečnik z Janezom Lončarjem v East Butters. Lani pa sva s Francem Langerholcem preplezala še Nos.

To lepo in zgodovinsko smer so začeli julija 1957 Warren Harding, Marc Powell in Bill (Gobec) Feurer. Dokončali so jo novembra 1958 Warren Harding, Wayne Merry in Whitmore.
Ocenili so jo s VI, 5.8 in A3. V razdobju sedemnajstih mesecev so v steni preživeli 47 dni, pri čemer je zadnji naskok trajal 13 dni. Od dna pa do vrha so rabili fiksne vrvi. Zavrtali so 125 svedrovcev. Prva ponovitev pripada Royalu Robbinsu, Chucku Prottu, Joeju Fitoschenu in Tomu Frostu. Porabili
so 6 dni in pol za ta upoštevanja vredni vzpon, opravili pa so ga septembra 1960. Tak je kratek zgodovinski opis, na katerega naletiš v plezalnem vodniku. Do letos pa se je že marsikaj spremenilo. Ocena je od 5.8 poskočila kar na 5.10 in to predvsem zaradi prostega plezanja, ki ga je v zadnjih letih v tej smeri vse več. Letos pa bo doseglo višek, če ga že ni, saj Ray Jardine hoče preplezati Nos prosto. Napada ga že dva meseca kar je omenil tudi Nejc Zaplotnik v 7. številki AR. Trenutno so najtežji prosti odstavki ocenjeni s 5.11, plezati pa jih je treba deloma prosto deloma tehnično. Nos plezajo v sedanjih časih poprečno po tri dni, nekateri pa tudi le po dva. Trem plezalcem pa je uspel vzpon v enem dnevu - naveza je bila trojna.
Za smer sva rabila tri dni in pol. Morda bi jo zmogla prej, ampak bilo je dosti prometa. Dohitela sva dva Angleža, ki sta bila odlična prosta plezalca. Cele raztežaje, ocenjene s 5.11, sta plezala prosto, zato je šlo precej počasi in sva bila obsojena na čakanje. Tu se namreč ne da prehiteti niti po levi niti po desni, kajti skoraj vedno je samo ena razpoka.
V velik užitek sva bila verjetno gledalcem. Tu si namreč neprestano opazovan s strani turistov. Ko sva delala nihajke, sva kot za stavo skakala po gladkih plateh in se zibala sem in tja tudi po dvajset metrov. Ko dosežeš razpoko, si seveda poplačan z burnim aplavzom.
Med plezanjem naju je spremljala kalifornijska vročina, ki dosega tudi 30° C. Tu plezalec potrebuje od poldrugega do dveh litrov vode dnevno.
Sestopala sva po prelepi stezi, ki se je kaj kmalu zgubila med ogromnimi kupi snega. Le-ta je na moje copate vplival kaj negativno. Možen je tudi sestop mimo East Butters, pri tem pa se je treba dvakrat spustiti po vrvi. Ta sestop je tudi izredno kratek v primerjavi z najinim, ki je trajal šest ur.
Nos je edina izmed velikih smeri, ki bo (če bo) doživela prosto ponovitev, kajti stena El Capitana slovi zaradi najtežje tehnike in je s tem tudi najtežja granitna stena na svetu. Trenutno je najtežja smer Sea of Dreams (Morje sanj) z 12 raztežaji, ki so ocenjeni z A5. Tu je treba uporabljati predvsem »rurpe«, bakrene glavice – »copperheads« in kavlje (hudičeve kremplje), ki jih dobiš vseh velikosti. V približno 800 metrih jih moraš uporabljati približno 300-krat. Tehnika in sposobnost plezalcev se neprestano izboljšujeta, kar dokazujejo tudi novejše smeri, o katerih pravi slavni Royal Robbins, da so preveč hazardistične in sploh noče vstopiti vanje. Tako je naprimer v Shiltu, ki je ocenjen s 5.9, A4, 20-metrski odstavek v »rurpih«, ali pa smer Electric Ladyland, ki ima enako oceno, v njej pa sta dva raztežaja preplezljiva samo z bakrenimi glavicami. In še ena zanimivost iz Mescalita. Tu lahko delaš desetmetrsko nihajko na »rurpu«, enkrat pa moraš celo hrano vzdigovati na krempeljcu. Teža tovora znaša za tako smer do 50 kilogramov.
Poleg Nosu sva preplezala še West Face (zahodno steno) v Leaning Towerju. Smer je ocenjena s 5.8, A4. To je tehnična smer, v kateri je mnogo celih, nekaj pa polomljenih svedrovcev. Poteka čez 500-metrski monolitni granit, ki je več ali manj previsen. Tu sva tudi okusila, kako je, če se pretikaš čez bakrene glavice. Nič kaj prijetno.

Z vrha pa je že sledil 250-metrski spust. Pri tem moram še omeniti, da Amerikancem sploh ni škoda časa za ureditev stojišč oziroma sidrišč za spust. Povsod naletiš na vsaj dva ali tri svedrovce. Drugače pa veseli Johnyji vztrajno skačejo čez El Capitanovo steno s padali. Vsa stvar seveda ne bi bila zanimiva, če ne bi zraven še tekmovali, kdo bo nižje odprl padalo.

Vlado Zlatko Gantar

---

Nada in Bine Mlač

Gorska srečanja druge vrste

Pričujoči članek se lahko komu zdi precej površen in pomanjkljiv. Zato morava že na samem začetku poudariti, da so to predvsem orientacijske informacije za nekatere alpiniste, ki si zaradi poslabšanja vremena neradi pustijo okrniti ali uničiti plezalne načrte v Alpah. To »bolečino« bi se dalo z malo truda ublažiti, če je že ne bi povsem načrtno nadomestili. Uvodno dolgovezno zgodbico zato začnimo kar doma. Ko pravšnji anticiklon v poletnih mesecih uredi lepo vreme nad staro celino, bog vetrov Eoi pa začne razsajati z zračnimi tokovi, ki prinašajo ali pa so znanilci lepega vremena, tedaj številne naveze odbrzijo v Zahodne in Osrednje Alpe. Večina to danes počne z jeklenimi konjiči, saj so tako bolj gibljivi in neodvisni. Zbrano gradivce naj bo tokrat zanje. Lahko pa ga izkoristijo tudi uporabniki drugih javnih prometnih sredstev vključno z več ali manj izumrlimi avtoštoparji. Ni odveč, da avtomobilske naveze dobijo še dodaten dolgočasen podatek. Če bi bila vsa zemljica iz nafte in bi ostali pri nespremenjeni stopnji rasti števila avtomobilčkov, potem bi se lahko vozili še 300 let. Zelo redki pa vedo, da toliko nafte ni, zato je prav, da predzadnje kapljice bencina koristno porabijo za spoznavanje gora. Zakaj? Ko v to ali ono Meko alpinizma pride čemerno vreme, potem se včasih vprašajo: »Pojdimo domov? Čakajmo lepše vreme? Gremo drugam?« Če se odločijo za zadnjo možnost, potem nekaj telegrafskih nasvetov za gorata in skalnata področja, kjer pogosto ne dobijo slabega vremena iz prve roke ali pa ga sploh ne dočakajo. Oglejmo si te zanimive kraje:

1. Zahodne stranske Alpe. Južno in zahodno od najvažnejšega in najbolj obiskanega alpskega območja Mont Blanca in Dauphineje je precej manjših gora: Primorske Alpe (Alpes Maritimes) nad Monacom in Nizzo, Ligurske Alpe nad San Remom, Kotijske Alpe (Cottian Alpe, najvišji vrh je Monte Viso, 3841 m), Prealps du Nord, Hautes Alpes Calcaires. Vse te gore nudijo različno kvaliteto skalovja in se razprostirajo od Calanquesa (morsko skalovje ob Marseillu) pa vse do Salève (južno od Genève). Skalovje Vercorsa (med Aspersom in Chamberyjem) nudi izredno navpično plezanje po apnencu, podobno je v Dolomitih in Wilder Kaiserju (Kaisergebirge), žal so smeri tu krajše. Ta področja lahko obiščemo, ko se na zgoraj omenjene gorske masive navleče slabo vreme.

2. Zahodne in Centralne Alpe (Francija). Te gore, Mauriene, Vanoise in Tarantaise, severno od Dauphineje nudijo obilico visokogorskih tur in plezarij, ki so vse po vrsti precej lahke in pravzaprav čudovite za začetnike.
Grande Casse (3852 m) je najlepši vrh. Severna stena je prava klasična tura. Nekaj težavnih smeri je v Aiguille de Vanoise; izhodišče je Pralognan, Val d'Isère pa za Tarantaise. Celotno področje pa je bolj malo obiskano.

3. Vzhodne Graiske Alpe (Italija). Te gore južno od Aoste so precej lahko dostopne in so primerne za starejše pripravnike ali perspektivne alpiniste. Slabo vreme, ki visi nad Mont Blancem ali Peninskimi Alpami (Walis), do sem ne seže. Gran Paradiso (4061 m) je slavni vrh in je neverjetno lahko dostopen. Nekaj lednih vzpončkov je tu, prečenj in dostopov. Na nahrbtnik spadajo tudi kratke smuči. Soseda Grivola in Herbetet pa imata nekaj dolgih in zahtevnih lednih in kombiniranih smeri.

4. Urijske Alpe in sosednji predeli (Švica). To področje vzhodno od Oberlanda in severno od Lepontinskih Alp je nekoliko nižje kot glavni alpinistični centri. Za začetnike je tu prav prijetno, če je drugje slabo vreme. Večina snežnih in lednih smeri je lahkih, poleg tega je veliko skalnih, od katerih so nekatere precej zahtevne. Čeprav je obilo koč, je do večine smeri možen dostop kar s ceste. Če pride zraven kakšen sedmostopnjaš, tudi on ne bo prikrajšan za smeri »brez« oprimkov (glej AR številka 5). Glavni področji sta od jugozahoda proti severovzhodu.
Južno od Sustenskega prelaza: Dammastock (3630 metrov) in drugi vrhovi severovzhodno od Gletscha imajo snežne in ledne smeri in nekaj lepih skalnih smeri, ki so podobne smerem v Chamoniških Aiguilles. Še bolj proti vzhodu imamo sijajne skalne smeri blizu Göschenene. Nekaj zanimivega najdemo tudi severozahodno od Andermattna. Najzanimivejši vrh je sloviti Salbitschijen (2950 m). Poznavalci govorijo o »poeziji« v granitu.
Severno od Sustenskega prelaza: sem spada tudi Engelberg. Najvažnejši vrh je Titlis (3239 m), lahko dostopen vrh, poleg tega pa najdemo nekaj lažjih smeri v apnencu. Engelberg je izhodišče.
Območje Tödi: severovzhodno od Andermattna se razprostirajo lahki vrhovi, najvišji je Tödi (3620 m).

5. Lepontinske Alpe (Švica in Italija). To je veliko področje severovzhodno od Peninskih Alp in med Simplonskim ter Splügenskim prelazom; sem spadajo tudi Ticinske Alpe. Najvišji vrh je Rheinwaldhorn (3398 m) v področju Adula, nahaja se vzhodno od St. Gotthardskega prelaza. Za plezalce ta predel ni preveč zanimiv, je bolj planinski.

6. Val Bregaglia in Zgornji Engadin (Švica in Italija). Ta jugovzhodni del Švice južno in severno od St. Moritza je nižji in toplejši ter ima običajno boljše vreme kot Peninske Alpe in Oberland. Berninska in Albula skupina sta za začetnike, saj so smeri lahke in ne preveč zahtevne. Bregaglia je težja, ker je tu veliko težkih skalnih smeri. Za slednjo velja posebno svarilo: računaj na zahrbtne nevihte!
Glavna področja od jugozahoda proti severovzhodu:
Bregaglia. Krog Sciore obsega tudi severovzhodno steno Piz Badila; to je stena, v kateri so težke klasične smeri (glej prve štiri številke AR). Druga območja proti vzhodu, na primer Forno, Albigna in Allievi, nudijo čudovite smeri, ki so lahko snežene ali pa skalnate.
Bernina. V tem področju, ki je južno od St. Moritza, je glavni vrh Piz Bernina (4049 m), ki je obenem najvzhodnejši štiritisočak Alp; Piz Roseg, Piz Palü, Piz Zupo in Bella Vista. Od glavnine se je »odcepila« Monte Disgrazia (3678 m) z lahko klasiko v ledu. Odlično izhodišče je Pontresina. V plezalni šoli, ki je tu nastanjena, lahko dobimo še kakšno dodatno informacijo.
Albula. To področje se širi severno od St. Moritza in vzhodno od Le-pontinskih Alp; najvišji vrh je Piz Kesch (3418 m), smeri je veliko, so lahke, možna so tudi ledeniška prečenja.

7. Grigne (Italija). To je izredno majhno področje nizkih vrhov in ga »najdemo« vzhodno od Lecca. Smeri so skalne in kratke, v uživaškem strmem apnencu. Kadar je drugod slabo vreme, je tu odlično mesto za trening.

8. Adamello-Presanella (Italija). Skupina je južno od Ortlerja in zahodno od Brentskih Dolomitov. Smeri so lahke in veliko je hoje po ledenikih. Zanimiv predel za začetnike in planince. Za nezahtevne ledne uživače je Presanella plezalni raj v malem.

9. Ortler (Italijanska stran). Skupina je vzhodno od St. Moritza. Do nje se da priti iz Bolzana. Ortler je najvišji vrh (3899 m). Nad dolino, ki jo obdaja ta skupina, se na začetku dviga Monte Cevedale (3764 m), dolina pa je obrnjena proti jugu. Smeri so lahke, poleg tega je veliko grebenskih in ledeniških prečenj. Tudi za Ortler velja posebno svarilo: pazi se megle!

V Avstriji je največ snežnih in lednih smeri na Tirolskem. Ker niso najtežje, jih priporočajo začetnikom. Rätikon in skupini Wilder Kaiser (Kaisergebirge) in Karwendel so področja, kjer je polno lepih skalnih smeri v apnencu, ki so obenem izpostavljene in navpične. Te gore so idealne za pripravo na Dolomite ali če je v drugih področjih slabo vreme. Glavne skupine od zahoda proti vzhodu:

10. Rätikon je med Kostersenom (Švica) in Feldkirchnom. Smeri so težke.

11. Silvretta. Tu so že lažje ledne in snežne smeri. Ledeniki so majhni in ne pretežki. Idealno visokogorsko (tudi poletno) smučanje.

12. Ötztalska skupina. Jugozahodno od Innsbrucka. Doseže višek v Wildspitze (3774 m). Ledeniki so največji v Vzhodnih Alpah, včasih so rahlo razpokami, težavam se večinoma lahko izognemo in zato skupino priporočamo začetnikom.

13. Stubaiska skupina, med Ötztalsko skupino in Brennerskim prelazom je bolj planinsko področje, najdemo pa tudi nekaj slabih skalnih in snežnih prečenj.

14. Skupina Karwendel (Karwendelgebirge) je približno 32 kilometrov severno od Innsbrucka blizu avstrijsko-nemške meje. Veliko je skalnih smeri s težavnostjo III do IV. Znamenita Lalidererwand je približno 850 metrov visoka in ima nekaj dolgih in težkih smeri. Potrebni so klini, so pa tudi prosto preplezljivi raztežaji.

15. Skupina Wilder Kaiser (Kaisergebirge) je približno 70 kilometrov vzhodno od Innsbrucka. Tu sta dve skupini Zahner Kaiser in Wilder Kaiser, v slednjem so boljše smeri, najboljši dostop pa je iz St. Johanna. Skala je odlična, pa čeprav je po gredinah in grapah veliko grušča. Večina smeri je dolgih od 350 do 500 metrov. Najboljše smeri imajo oceno V in VI in so prosto preplezljive.

16. Zillertal. To področje je vzhodno od Brennerekega prelaza in ima najlepše snežne in ledne smeri v Avstriji, med njimi nekaj dolgih in precej težkih. To skupino obiskujejo predvsem alpinisti in ni za začetnike. Glavni vrhovi: Hoch Feiler (3510 m), Moesele, Schvrartzenstein in Grosser Löffler.

17. Glocknerska skupina. Smeri so lažje, Grossglockner (Veliki Klek, 3798 m) pa je najvišji vrh Avstrije. Na tem koncu je veliko gneče. Če le moreš, pojdi drugam!

18. Lienški Dolomiti - apnenčasto področje z lažjimi smermi.

Za zaključek ostanejo še sončni Dolomiti, kar »se razume samo po sebi«. Prava družba, pristni chianti in uglašena kitara. To bi bilo za tokrat vse o Dolomitih.

 Nada in Bine Mlač

---

 

Pohvale, pripombe, pojasnila in odgovori

Pohvala in pripombe na sestavek Janeta Volkarja Pregled vzponov jugoslovanskih alpinistov v Franciji, ki je bil objavljen v Alpinističnih razgledih številka 10 (stran 32 do 38). Avtorjev namen je bil, da bi dobili pregled vzponov naših alpinistov v Francoskih Alpah. Trudil se je, da bi bil pregled čim bolj popoln, obenem pa se zaveda, da gotovo še kaj manjka. Zato poziva vse alpiniste, da pošljejo dopolnila in pripombe.

Mislim, da je sestavek in delo Janeta Volkarja pohvalno, zato se na ta sestavek tudi oglašam. Popoln pregled pa bomo dobili le na ta način, da bomo resno pristopili k delu vsi člani alpinističnih odsekov, ne le avtor sestavka. Predlagam, naj Jane Volkar še naprej zbira podatke, komisija za alpinizem pa naj prosi vse alpinistične odseke za podatke o vseh svojih članih, ki so plezali in še plezajo v tujini. Podatki naj se zbirajo za vse vzpone v tujini in ne le za Francijo! V nadaljevanju naj bi vsi alpinistični odseki vsako leto poslali pregled vzponov svojih članov v tujini za preteklo sezono. Verjetno se bo našel kdo, ki bo rekel: »Spet administracija«, vendar mislim, da je izdelati tak pregled nujnost, saj se je dogajalo, da je bilo za eno in isto smer opravljenih kar več prvih jugoslovanskih ponovitev, imeli pa bomo tudi lep pregled delovanja naših alpinistov v tujini.

Zato bom poskušal zbrati podatke in izdelati seznam vzponov alpinistov domžalskega odseka v tujini. Lep pozdrav.

Marko Grad

 

Pojasnilo
Razširile so se govorice, da smeri El condor pasa v Aniča Kuku ni mogoče ponoviti brez množice metuljev (friendov) in podobne kovačije. Govorice ne ustrezajo resnici. Poleg opisa smeri v 4. številki Alpinističnih razgledov (19. stran) sem naštel opremo, ki je potrebna za poprečno navezo. Metulji niso nujni. Smer je mogoče ponoviti brez problemov z uporabo klasičnih pripomočkov (klini, zagozde, bongi). Tisti pa, ki so vešči ravnanja z zatiči (čepki, matice), jo lahko v celoti preplezajo z uporabo le-teh, ker je v smeri ostalo dovolj klinov. Lep pozdrav

Iztok Tomazin

 

Odgovori na pripombe Andreja Dernikoviča v 10. številki Alpinističnih razgledov, stran 28. Opevani Carrelino je smer številka 4 na sliki Matterhorna v 9. številki AR. Točna letnica prvega vzpona je 1931. Napaka je nastala zaradi številnih babic in kilavih fotografij. Smer so plezali E. Benedetti, Luigi Carrel in M. Bich (eden od mnogih virov, ki jih imam na voljo: Toni Hiebeler, Matterhorn Von der Erstbesteigung bis heute, leto 1976, stran 246). »Carrelinčka« kakšen plezalni predstavnik narodov in narodnosti SFRJ še ni plezal. Ta podatek je točen in krepko drži!
Tête du Lion ali po kranjsko Levja glava je orografsko levo in geografsko desno, če gledaš iz Cervinije v južno steno Matterhorna. To je majhna in neugledna stenica (s severa 567,8 m, z juga 740,4 m). Luigi Carrel ima tu pet smeri, pretežno ozebnikov. Njegov soimenjak Luigi Carrel (»Ta veliki«) ima še dodatno dva ozebnička, njihov sorodnik po dedku (ki je imel 8 sinov in 3 hčere) stari Jean Carrel pa skrajno desni ozebnik (orografsko), kar je danes več ali manj dostop do sedla. Od tod se razcepita Lionski greben in greben vodnikov.
Glede dobrih starih vprašanj podaja knjiga Dušana Stankoviča Osnove novinarstva (4. izdaja, stran 183) malo več vprašanj (kdo, kje, kdaj, zakaj, kaj, kako, od kdaj). Torej je ta del pripomb nekoliko pomanjkljiv.
Glede citatov bi se bilo najbolje pomeniti v posebnem članku. Za sedaj samo to: kompilacija ali po domače zvarek se včasih posreči, včasih pa ne, kar je odvisno od literature in časa, ki je na razpolago, človekovega razpoloženja itd. Citate in zanimive zgodovinske stavke velikih osebnosti bomo še naprej sejali, sadili in gojili kljub velikim težavam pri iskanju in prevajanju.

---

 

Vinko Mlinar

Seminar in izpiti za alpinistične inštruktorje

Med 10. in 16. majem 1981 je bil v Erjavčevi koči na Vršiču seminar z izpiti za alpinistične inštruktorje. Zaradi delovne obveznosti gorskega vodnika Toneta Sazonova je seminar vodil Vinko Mlinar, pri praktičnem delu izpita je sodeloval Zvone Korenčan; kot inštruktor je bil zelo dobrodošel tudi Rašid Mulahusič iz Bosne in Hercegovine. Seminarja se je udeležilo 16 od 19 prijavljenih kandidatov: Tine Bucik, Niko Novak (AO Rašica), Slavko Cankar, Branko Povše (AO Celje), Vlado Zlatko Gantar (AO Idrija), Stojan Golob, Stane Mokotar (AS Novo mesto), Mitja Kanellopulos (AO Ljubljana-matica), Marko Lihteneker (Šaleški AO), Tamara Likar (AO Nova Gorica), Lado Mrakič (Soški AO), Borut Slapernik (AO Tržič), Bojan Šprogar (Zasavski AO) Bojan Kersnik (AO Radovljica), Dragan Lalovič in Blagota Popovič (PSD Javorak, Nikšič, Črna gora).

Delo na tečaju je bilo izrazito seminarsko. Kandidati so bili predhodno obveščeni, katero temo naj pripravijo za predavanje. Po predavanju je bil vedno razgovor o vsebini predavanja. Tako je bila vsaka snov dodatne obdelana. Nekateri kandidati so se bolje pripravili, drugi pa slabše. Na splošno pa je treba poudariti, da je strokovno znanje na višini, nekaterim manjka le še ustrezen način podajanja.

Na seminarju smo skušali obdelati tudi pedagoško delo s tečajniki, vendar le na ravni medsebojnega izmenjavanja izkušenj.

Obravnavali smo tudi problem financiranja v alpinističnih odsekih in sekcijah.

Ker je bilo med tečajem izredno slabo vreme, smo uspeli teoretično snov dodobra obdelati.

Gorski reševalec in vodnik lavinskega psa Zvone Korenjak je udeležencem praktično prikazal reševanje iz plazov z elementi preventive, s psom, tovariško samopomočjo, sondo, bajalico in pipsom.

Ker smo imeli nato nekoliko boljše vreme, smo se odpravili na Malo Mojstrovko. Obdelali smo snov iz hoje in varovanja v snegu in preskusili spuščanje z vrvjo na cepinu. Sledilo je ponavljanje praktičnega dela snovi. Poleg tega so udeleženci vsak dan opravili po enega od testov Šolskega centra za telesno vzgojo, nato pa še test iz teoretične snovi alpinistične šole.

V petek dopoldne je bila na sporedu izpitna tura v štirih raztežajih jugozahodnega grebena Šitne glave. Popoldne so bile na vrsti ostale praktične teme. Zvečer je sledil zaključek z razglasitvijo rezultatov.

Vsi kandidati so uspešno opravili izpit iz teoretične in praktične snovi. Rezultati pri predmetih Šolskega centra za telesno vzgojo pa bodo znani kasneje.

Sklepne ugotovitve:
- Seminarska oblika tečaja naj postane nujnost, ker omogoči nemoteno delo ne glede na vremenske razmere, na ta način se poenoti podajanje snovi v alpinistični šoli.
- To obliko je treba dopolniti, tako da se sklop določenih predmetov (npr. zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu, nevarnosti v gorah itd.) obravnava skupaj in k taki obravnavi povabi strokovnjake s teh področij, kar bo nedvomno pripomoglo k večji kvaliteti pri podajanju snovi.
- Udeleženci seminarja predlagajo, da se za vse, ki se ukvarjajo z alpinizmom, uvedejo obvezni zdravniški pregledi in organizirajo seminarji o pregledih in testih sposobnosti.
- Telesnokulturna obvestila naj vsebujejo seznam perspektivnih alpinistov, ker se še vedno pojavljajo problemi financiranja. Izraz perspektivni pa naj bi zamenjali z republiškim razredom.
- Udeleženci seminarja pričakujejo, da bo komisija za alpinizem še letos jeseni organizirala seminar iz področij pedagoškega dela s tečajniki ter zdravniške preglede alpinistov.
- Glede na precejšnje število alpinističnih inštruktorjev (izpit za AI je doslej opravilo 116 alpinistov) udeleženci predlagajo, naj bi z vsemi člani odsekov in sekcij predelali vsako leto vso praktično snov alpinistične šole. Ta preskus znanja naj bi bil pogoj za registracijo.
- Na tečaju sta bila kot tečajnika prisotna tudi dva tovariša iz Črne gore in predstavnik komisije za alpinizem Bosne in Hercegovine. Ti kandidati v marsičem prekašajo naše kandidate, kar je znak njihove velike zagnanosti pa tudi posledica dejstva, da so vsi včlanjeni v GRS.
- Prodreti in nadaljevati je treba s težnjo, da bi bil vsak alpinistični inštruktor tudi član gorske reševalne službe.
- V drugih republikah se pojavljajo predvsem drugi problemi kot pri nas. V Črni gori je v Planinski zvezi in tudi v komisiji za alpinizem prisotna prevelika familiarnost, kar ovira mlade pri njihovem delovanju. Podobno je v Bosni in Hercegovini, kjer pa togost in način šolanja onemogočata razvoj množičnosti alpinizma in imajo vsega 50 alpinistov. Seveda pa je treba upoštevati tudi objektivne okoliščine.
- Naloga Planinske zveze Slovenije in komisije za alpinizem PZS je v večji pomoči republikam, predvsem z izmenjavo inštruktorskih kadrov, strokovne literature in podobno.
- Na seminarju so se pojavile tudi nekatere tehnične zanimivosti, ki bi jih veljalo vpeljati v alpinistične šole, seveda šele potem, ko jih bodo odobrile ustrezne komisije PZS: nov način prečenja, ki naj bi zamenjal Dülferjevo prečenje, enojni škripec v kombinaciji z lestvicami za transport opreme in reševanje padlega v zelo težavnem svetu, spuščanje z vrvjo na cepinu. Omenjene novosti je posredoval Vlado Zlatko Gantar, ki bo o tem pripravil podrobno poročilo in ga posredoval komisiji za alpinizem. Vse te novosti so pravzaprav že stare stvari, ki so bile že objavljene, vendar so prehitro potonile v pozabo.
- Glede testov Šolskega centra za telesno kulturo (psihologija športa, metodika, pedagogika, osnove športne medicine) udeleženci menijo, da bi jih bilo treba vsaj delno prilagoditi alpinizmu in predlagajo praktična predavanja iz te snovi. Glede na to, da že imamo nekaj strokovnjakov s tega področja (Viki Grošelj, Franjo Krpač), bi jih kazalo pritegniti k delu, kar bi precej pripomoglo k še višji ravni naše alpinistične šole.
- Udeleženci nadalje predlagamo, da se Šolskemu centru za telesno vzgojo podeli pismeno priznanje za pomoč pri tem šolanju, saj je vse dosedanje delo za komisijo za alpinizem PZS opravil brezplačno in s precejšnjo mero truda.
- Pri izvedbi seminarja naj bi poleg strokovnjakov za posamezna področja stalno sodelovala dva člana izpitne komisije, pri opravljanju izpitov pa trije.
- S prehrano in oskrbo v Erjavčevi koči smo bili izredno zadovoljni.

Vinko Mlinar

---

 

Ines Božič

Himalajska kronika

(povzeto po članku Roberta Mantovanija v reviji Rivista della montagna)

Značilnosti zadnjih himalajskih odprav le potrjujejo domneve izpred zadnjih nekaj let. Mini odprave in majhne skupine alpinistov se vse pogosteje pojavljajo na najvišjih in najtežjih vrhovih. Ena najpomembnejših sestavin novih himalajskih pustolovščin so vsekakor ponovitve velikih smeri v čisto alpskem stilu, ki so jih prve preplezale velike narodne odprave. Vendar moramo poleg teh omeniti še nekaj prvenstvenih vzponov, ki so jih opravile majhne skupine ali pa samohodci v alpskem stilu v težkih in še neraziskanih gorah, ki sploh niso zapisane v dokumentacijah ali literaturi. Občutiti pa je, da postopoma prehajamo k dvema nujnostima - raziskovalni element se združuje z najnaprednejšimi dosežki velikega alpinizma.

 

Nepal

DAULAGIRI (8167 m). V vzhodnem pobočju je bila od 6. do 9. maja 1980 preplezana nova smer, ki jo je zmogla manjša mednarodna odprava, ki so jo sestavljali Francoz René Ghilini, Anglež Alex MacIntyre in Poljaka Voytiech Kurtyka in Ludwick Wiczynski. Vzpon je potekal v alpskem stilu brez uporabe kisika. To je verjetno najpomembnejši skupinski vzpon s sodelovanjem alpinistov različnih narodnosti v letu 1980.
Smer je estetsko zelo lepa, dolga približno 3000 metrov, skoraj v celoti v ledu, vsebuje pa tudi približno 200 metrov visok pas mešanega sveta. Med vzponom so bile skoraj nemogoče razmere. Poljak Kurtyka je moral preživeti izredno težaven bivak - viseč na izredno kočljivem mestu nad drugimi tremi alpinisti in ne da bi mogel zlesti v puhasto vrečo, je preživel noč, pokrit le z bivak vrečo. Alpinisti so pojasnili, da domnevna odsotnost neviht v Himalaji ne drži, saj so se več kot dva dni nahajali prav v središču nevihte. Ko so dosegli severovzhodni greben na vrhu nove smeri, so se spustili v bazo. Teden dni kasneje je odprava dosegla vrh po severovzhodnem grebenu. V istem obdobju se je velika švicarska odprava pod vodstvom Maxa Eiselina pripravljala na naskok severovzhodnega grebena.
Alex MacIntyre pojasnjuje, da se je njihov vzpon na Daulagiri in tudi spust končal, še preden so Švicarji začeli postavljati višinske tabore in fiksne vrvi na grebenu.

ANAPURNA I (8078 m). Štirje Nemci in tri Šerpe nemške smučarske odprave, ki jo je vodil Gustav Harder, so se od 1. do 3. marca povzpeli po smeri Dutch v severnem pobočju, neprimerne razmere v gori pa so jim vendarle onemogočile uresničitev celotnega načrta, ki je predvideval spust s smučmi čez steno.

FANG (7647 m). Tirolska skupina, v kateri sta bila tudi Sepp Mayerl in Hermann Neumair, je dosegla vrh te gore, ki je predstavljala najvišji še neosvojeni vrh. Vzpon so opravili 17. maja 1980 po zahodnem grebenu;
le-tega so dosegli z juga. Postavljati so morali vmesne tabore. Poleg obeh omenjenih alpinistov je vrh dosegel še Šerpa Ang Čepal.

 

Garhwalska Himalaja

RIŠI KOT (6236 m). Prvi vzpon nanj sta opravila 1. septembra 1979 Poljaka Tadeusz Karolczak in Ryszard Pawlowski. Nova smer po zaledeneli severozahodni steni poteka po 1500 metrov visoki strmini z naklonino 60° do 70° in brez možnosti za bivakiranje. Zaradi svojih značilnosti jo je Chris Bonington, ki je poskušal z Dougalom Hastonom med odpravo na Čangabang, primerjal s severno steno Lauterbrunerskega Berithorna. Vzpon je terjal 16 ur neprekinjenega plezanja. Ko pa sta Poljaka ob 22. uri dosegla vrh, sta bila prisiljena bivakirati in se šele nato spustiti v bazo. Pomemben vzpon v čisto alpskem stilu je bil opravljen v zelo slabem vremenu.

 

Karakorum

HIDDEN PEAK (8069 m) . Po slovitem vzponu Petra Habelerja in Reinholda Messnerja v severozahodni steni je bil Hidden Peak ponovno v središču pozornosti mednarodne alpinistične javnosti zaradi zadnjega vzpona Francozov Maurica Barrarda in Georgesa Narbauda, ki sta ga zaključila 15. julija 1980. Plezala sta po jugozahodnem grebenu. Ta vzpon predstavlja brez dvoma enega najvidnejših dosežkov himalajskega alpinizma, ki se neprestano obnavlja in potrjuje z majhnimi odpravicami .
Kar 2000 metrov višinske razlike je ločilo bazni tabor (5040 m) od vrha Južnega Hidden Peaka (7069 m), ki še nikoli ni bil preplezan. Prvih 1500 metrov smeri poteka po visokem skalnatem roglju z velikimi težavami mešanega značaja ter velikim ledenim slapom. Uporabljenih je bilo le 45 klinov, dvanajst zatičev in 450 metrov vrvi. Prvi del smeri sta plezala 6 dni, bivakirala pa sta v dveh lahkih šotorih. 20. junija sta sestopila v bazo in se čez nekaj dni ponovno vrnila, tokrat s tekaškimi smučmi na ramah, ki sta jih uporabljala z vrha skalnega roglja do glavnega vrha Hidden Peaka 8069 metrov visoko. 2. julija ob 13. uri sta dosegla vrh Južnega Hidden Peaka. Nahajala sta se pred ogromnim, 5 kilometrov širokim ledenim platojem, ki lo-či vršna pobočja obeh vrhov. Zaradi lahkih čevljev in tekaških smuči sta zmogla prostrano pobočje v eni sami uri in se tako izognila nevarnosti plazov. Po dolgem premoru zaradi slabega vremena in zaradi Narbaudovega vnetja očesa sta dosegla vrh 15. julija, obuta samo v lahke tekaške čevlje, prekrite z debelimi volnenimi nogavicami in v vrhnje čevlje iz neoprena. Omeniti je potrebno, da je zadnji del, ki sta ga preplezala z derezami na nogah, vključeval poleg dolgega prečenja še težavnosti v mešanem svetu in občasno naklonino 60°. Posebnost pustolovščine je v opremi in obleki Francozov.
Barrard trdi, da je problem obutve potrebno dobro premisliti. Težki čevlji blokirajo nogo in neizogibno povzročajo kondenzacijo. S tekaškimi čevlji, volnenimi nogavicami in nepremočljivimi vrhnjimi čevlji je nemogoče, da bi nas zeblo, če se premikamo. Poleg tega pa še zanimivost - tekaške smuči pomenijo izreden faktor zanesljivosti v višinah.

 

Kitajska

Odprta kitajska meja prinaša številne novosti tujim alpinistom. Potrebno je poudariti, da je Kitajska dežela, v kateri se nahaja največje število deviških sedemtisočakov, nekaj od njih pa je praktično še popolnoma neznanih. Obsega tudi Himalajo in poleg Everesta se je s Kitajske mogoče povzpeti še na nekaj osemtisočakov, med njimi tudi na Šiša Pangmo, ki je popolnoma tibetanski osemtisočak.
Drugi zanimivi vrhovi so v Tibetu, v območju Kun-Lun, v Sinkiangu in Chingaiju.
Vse kaže, da se je začela razvijati prava tekma za dovoljenja za vrhove. Med najbolj vidnimi imeni, ki izstopajo iz širokega kroga kandidatov, zasledimo tudi Chrisa Boningtona, ki načrtuje odpravo na Kongur (7719 m) in Patricka Vallencanta, katerega cilj je Everest po vzhodnem pobočju v jeseni 1981. Kakorkoli že, zaenkrat še ni možno iti kamorkoli. Trenutno sta dosegljiva le dva osemtisočaka, Everest in Šiša Pangma, ter štirje vrhovi Sinkianga: Mustag Ata (7546 m), Kongnr (7719 m), Kongur Tiubie (7595 m) in še Bogda (5445 m). Za dovoljenje obstaja popolnoma natančen pravilnik, v katerem je resnično predvideno vse od maksimalnih tovorov za nosače do zavarovanj, od zdravniškega izpita o preventivi do opreme zveznega oficirja. Cena dovoljenja za vzpon se giblje po tržni ceni: približno 72.820 din za Everest in 47.000 din za druge nižje vrhove. Problem pa je v tem, da je treba plačati še dosti drugih stvari in je na koncu, ko so vsi zahtevani računi poravnani, vsota dosti višja. Bivanje v Lasi stane na primer 4700 din dnevno, v mestu pa je potrebno ostati več dni; za transport tone materiala iz Pekinga v Laso zahtevajo 9400 din, najem džipa stane 1200 din dnevno poleg 40 din na prevoženi kilometer. Poleg tega pa je potrebno izplačati še 12.000 din za zavarovanje nosača. Dovoljenje za snemanje vzpona se lahko dobi samo proti vplačilu posebne pristojbine ki niha od 47.000 do 190.000 din. Te cene bodo verjetno drugi vzrok številnih zavrnjenih odprav. Na kitajskem območju bodo verjetno redke male odprave mladih alpinistov, ki jih načrtujejo vsaj delno iz lastnega žepa. Preprosto rečeno bodo levji delež pomenile klasične velike odprave različnih alpinističnih klubov, ki jih bodo denarno podprla velika zainteresirana podjetja.

 

Še dve domači novici

Planinska založba je predlagala Državni založbi Slovenije, naj bi ponatisnila prvi slovenski plezalni vodnik Naš alpinizem iz leta 1932 avtorja Mirka Kajzelja z odličnimi ilustracijami Herberta Drofenika, kar bi bila lepa počastitev 60-letnice Turistovskega kluba Skala, zaradi pomanjkanja vodniške literature pa tudi pomoč alpinistom.

Še letos bo izšel tretji del plezalnega vodnika iz serije Stijene Jugoslavije. Zajemal bo področje Bosne in Hercegovine, pripravljata pa ga Zlatko Smerke in Slobodan Žalica.

---

 

Meta Virant

Pogledi Jeana Marca Boivina na ledno plezanje

(prirejeno po članku Jeana Marca Boivina - Moji pogledi na ledno
plezanje)

Ko človek omeni Jeana Marca Boivina, takoj pomisli na človeka, ki se ukvarja z ekstremnim alpinizmom, ki smuča po strmih ozebnikih in opravlja prav drzne polete z zmajem. Kot smo omenili, se v gorah udejstvuje na najvišji in najnevarnejši ravni. Izjemnost v teh tveganih vzponih je kvaliteta in drznost podviga, ki se ga loti. Njegova resnična strast je strm in navpičen led, odlika pa, da je trenutno med najboljšimi. Najbolj zgovorna je precej dolga lista njegovih prvenstvenih vzponov. Prvi v direktni smeri v severni steni Aiguille Sans Nom, prvi v diretisimi v severni steni Aiguille Verte, prvi v Super ozebniku (Super Couloir) v Mont Blanc du Taculu, sam v Mrtvaškem prtu v Grandes Jorasses, prvi solovzpon v ozebniku Lagarde-Ségogne, prvi solovzpon v smeri Bonatti-Zapelli v severni steni Grand Pilier d'Angle in še in še.
Zapisal si je tudi nekaj izredno strmih spustov s smučmi, na primer: prvi po severni steni Aiguille du Plan, prvi po snežnem stebru v severni steni Aiguille du Midi (Frendo), prvi po Italijanskem ozebniku v Grande Casse. V Peruju je dodal plezalnim vzponom spust po južni steni Huascarana ter spust s Quitaraja in Pisca.
Še v nečem je izjemen. Razmišlja in podaja svoje poglede, daje predloge za izboljšave v tehničnih prijemih itd. Na žalost slednje ni značilno za večino ekstremnih alpinistov.
Jean Marc Boivin si zato iz lastnih izkušenj dovoljuje na vprašanja ledne tehnike gledati z novega zornega kota.

Ocenjevanje

Ocenjevanje vzponov

Z razvojem in posodabljanjem opreme in ledne tehnike, ki smo ji bili priča zadnjih nekaj let, je naraslo število novih lednih tur visoke kakovosti, ki jih še do nedavnega ni bilo mogoče uresničiti. Kar je bila prej bolj pobožna želja, je sedaj postala stvarnost. Te velike ledne ture imajo kljub vsemu zelo malo obiskovalcev, tudi v primerjavi s še tako težkimi kopnimi smermi. Tu vlada še precej zmešnjav glede težav in objektivnih nevarnosti. Boivin predlaga vsaj ocene glavnih vzponov v Francoskih Alpah po njihovih težavah: čista tehnika, višina in oprema.
»Ne bom si dovolil postaviti sodb o turah, ki jih nisem opravil, zato da bi ta klasifikacija obsegala vse, zato sta samovoljno izpuščeni na primer veliki novi smeri: Britanska v Walkerju in zahodna stena Aiguille du Plan.
Oznaka VI+ (ED sup) je bila sprejeta za najtežjo tehnično smer, morda po moji presoji, toda potrebno bi bilo znižati vso to tehnično lestvico v primeru, če bi preplezali še težjo smer (opomba: Jean Marc Boivin ne navaja lastnosti ocene VI+, klasifikacije za tehnične ocene A1 do A3 (A4) in novejših sprejetih predlogov UIAA o težavnostni lestvici, ki je odprta navzgor!).«
Zapisati je treba, da so smeri kot na primer Cornuau-Davaille v severni steni Les Droites ali ozebnik Lagarde-Ségogne v Aiguille du Plan ohranile zelo visoko oceno v tej lestvici, čeprav so bile preplezane relativno davno. Moramo izraziti spoštovanje nekdanjim avtorjem, ki so opravili velike pionirske podvige, zelo pomembne za njihovo obdobje, kajti nova tehnika občutno znižuje težavnosti teh smeri. Pripomniti je treba, da občutno znižajo ocene zime bogate s snegom, ki se obdrži dolgo v poletje. Bolj poenostavljeno po Hermannu Buhlu: »Uspešno je prišel kot psiček skozi rosno travo in postal slaven ...«

Boivinova lestvica lednih smeri

III- Tour Ronde, Gervasuttijev ozebnik
Aiguille du Tour, ozebnik De la Table
III Tour Ronde, severna stena
III+ Aiguille d'Argentière, severna stena
Aiguille du Chardonnet, steber Migot
IV- Aiguille Verte, Couturierjev ozebnik
Mont Blanc du Tacul, Gervasuttijev ozebnik
Grande Casse, Italijanski ozebnik
IV Aiguille du Triolet, severna stena
Aiguille Verte, Cordierjev ozebnik
IV+ Les Courtes, Švicarska smer
V- Aiguille du Plan, smer Lagarde-Ségogne
Aiguille Verte, severna stena, smer Boivin-Gabarrou
Pelvoux, ozebnik Chaud
V Grandes Jorasses, Mrtvaški prt
Grand Pillier d'Angle, smer Bonatti-Zapelli, smer Cecchinel-Nominé
V+ Les Droites, smer Cornuau-Davaille
Aiguille Sans Nom, smer Boivin-Vallencant
VI- Les Droites, smer Boivin-Gabarrou
Aiguille du Dru, severni ozebnik
VI Mont Blanc du Tacul, Super ozebnik (Super Couloir)- smer Boivin-
Gabarrou
VI+ Pic Sans Nom (Oisans), smer Boivin-Diaffria-Vionnet-Fuasset

Ocenjevanje tehničnih raztežajev

»Led je v nasprotju s skalo plastičen element. Težavnost neke ture ali raztežaja se lahko močno spreminja od ure do ure, od dneva do dneva, v teku let, kakor se spreminjajo snežne razmere in debelina ledu. Tu omenjam dva faktorja:
- lastnosti ledu: preveč mehak ali drobljiv led, prav tako zelo trd
led, na katerega naletimo po zelo hudem mrazu, kot zimski led; ne
dovoljuje varnega sidrišča;
- debelina ledu: mešan raztežaj s tanko prevleko je lahko skrajno težak, naslednje leto pa je že lahko relativno lahek, ko je tu debela plast ledu.

Tako sva s prijateljem P. Gabarroujem plezala prvenstveni vzpon v Super ozebniku (Super Couloir) v Motn Blanc du Taculu. Srečala sva se z mešanimi raztežaji skrajne težavnosti. Že naslednje leto so bili ti raztežaji obliti z debelim ledom, tako da je bil takrat čas ponovitve zmanjšan kar za polovico. Zato se mi ne zdi primerno postaviti oceno za mešane tehnične raztežaje prav zaradi delovanja omenjenih vplivnikov. Najboljše sredstvo za opis takih raztežajev je po mojem mišljenju podajanje njihove naklonine, ki ostane skoraj vedno enaka.

V tabeli je vidna enakovrednost med škotsko ledno lestvico za najtežje smeri (od I do V) in naklonine v stopinjah.

III skupaj do 70° ključni raztežaj v smeri Cecchinel-Nominé v Grand Pillier d'Angle - raztežaj pod skalno zajedo
IV skupaj med 75° in 80° ključni raztežaj v severnem ozebniku Druja (v ožini)
V skupaj med 80° in 90° z navpičnimi raztežaji na več kot 10 metrov, kjer se bočijo previsi ključni raztežaj v Centralnem ozebniku v Pic Sans
Nom (Oisans) - zadnji raztežaj pred osrednjo vesino

 
Nevarnosti, cilji in razmere za vzpon

Znani alpinisti, nesposobni plezanja v ledu, so resno kritizirali stil plezanja v ledu kot resno nevarnost.
Dobro bi bilo razjasniti te trditve. Gotovo obstaja padajoče kamenje in pršni plazovi, ponekod je težava v zamotani orientaciji in slabi kvaliteti sten, ki jih obdajajo; zato je treba poiskati ugoden čas za vzpon - spomladi ali pozimi je idealno obdobje, ko je led debel in gore trde od mraza. S tem je tveganje v teh mesecih manjše v Grandes Jorasses, Super ozebniku in v ozebniku v Pic Sans Nomu.
V drugih smereh je odločilna njihova orientacija proti severu, tako te stene dobijo le malo sonca in dopuščajo manj tveganja vse leto. Razen tega dobra kvaliteta skal, ki so v teh lednih stenah, znižuje tveganje zaradi padajočega kamenja. Take razmere so v Grand Pilier d'Angle, Les Droites in v Aiguille Sans Nom.

Oprema

Oprema, ki jo opisuje Jean Marc Boivin, je najbolj prilagojena za strmine od 65° do 70° naklonine in nam dela razne nevšečnosti v lahkem svetu.

Cepin. Skupna značilnost teh cepinov je močan nagib okla navzdol. Čim večja je obremenitev na ročaj, tem bolj okel teži k prodiranju v led. Ročaj mora biti kratek med 40 in 45 centimetri, da ne ovira okla pri prodiranju, predvsem pa da ne ovira konice okla. Zanka je nepogrešljiva in omejuje utrujenost rok. Osnovni modeli sedanjih cepinov so:
- Terrodactyl - prvi cepin tega tipa je leta 1970 izumil Škot Hanush
Mac Jonnes;
- Ice Six - Charlet;
- Humming bird - ameriški cepin, ki ima na svojem spodnjem koncu konico
sestavljeno iz cevi;
- Chacal - Simond.

Bavtica ali ledno kladivo? Uporaba bavtice (bavtica je domač izraz za tujko »bajla« in štorasto oznako »cepin-kladivo«) je boljša od lednega kladiva. V praksi ima več prednosti:
- dolžina ročaja je daljša od dolžine lednega kladiva in dovoljuje bolj
učinkovito delovanje rok, ki sta kot vzvoda;
- daljši okel preprečuje poškodbo rok pri zasajanju in dovoljuje učinkovito
sidrišče, čeprav je led pokrit z 10 do 15 centimetri snega ali če je led gnil;
- ročaj je opremljen s konico in ga lahko uporabimo, ko naletimo na trd sneg,
v katerem je okel neučinkovit. Boivinu se je zgodilo, da je naletel na raztežaj
z 80° naklonine v trdem snegu v nekaterih smereh v Alpah. Tu ni nobenega
vprašanja o obremenitvi s cepinom. Lahko se izvlečeš z zapravljanjem moči.
Konica bavtice naj bo istega tipa, kot jo ima cepin, ki ga imamo v drugi
roki.

Dereze postajajo čedalje bolj prilagojene čevljem. Sestavljene so iz najmanjšega možnega števila delov; s tem obdržijo togost, ki preprečuje premikanje (lomljenje) derez. Take dereze so sedaj najbolj uporabne v strmem ledu. Imajo pa to nevšečnost, da odpovedo v snegu in tudi niso uporabne za hojo po samem snegu.

Ledni klini. Lahko jih razdelimo na Štiri kategorije:
- stožčasti klin. Zabijamo ga s kladivom, je preprost za nastavitev, drži pa
šele v zelo trdem ledu. V mehkem ledu je le malo učinkovit;
- cevasti klin. Najmodernejši je Charletov model. Prednost ima v tem, da se v
njem ne zagozdi ledni čep zaradi rezlike v premeru cevi na konici in pri
glavi klina;
- zobati klin zabijemo s kladivom. Zelo je učinkovit v trdem ledu. Povzroča
rahlo pokanje ledu. Včasih ga je težko izbiti;
- klin odčepnik je najbolj neraben klin. Nemogoče ga je zasaditi v zelo trd led
in slabo drži v mehkem ledu. Dober je kot pomožni klin, ker ne potrebuje
priprav za zabijanje.

Tehnika napredovanja

Tehnika je bila že neštetokrat obravnavana, vendar ima Boivin vseeno eno pripombo.
Idealna naveza je po njegovem mnenju cepin in bavtica klasičnega tipa ali cepin in ledno kladivo z zelo zakrivljenim oklom. Vodeči napreduje vedno z opremo, ki je najbolj prilagojena za napredovanje - z zelo zakrivljenim oklom cepina, ko je pobočje zelo strmo in z navadnim cepinom na položnem pobočju.
V novejših smereh prevladuje led največje težavnosti, oziroma VI. stopnje. Ekstremno težavno je postalo vodilna spodbuda, ki je dobila neštevilne odtenke. Mogoče bomo nekega dne govorili tudi o VII. stopnji. Kar se tiče Boivina, skuša to videti bolj čisto in želi upoštevati različne težave, ki so se pojavile med mnogimi poskusi. Mogoče bodo hitro zastarele, če se bo razvoj tehnike še nadaljeval.

---

 

Zgodovina se ponavlja

»To,pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo,« je 1926 pisal Fran Kocbek v svojih znamenitih Savinjskih Alpah o Steiner Touristen Klubu iz leta 1876. Ugotovitev zveni izredno sveže in sodobno, kot bi veljala posebej za nekatere naše alpinistične sekcije in odseke.

Vse kaže, da se bo treba domisliti posebnega priznanja za vse nove načelnike alpinističnih odsekov, ki se jim še po dolgih mesecih ne zdi potrebno, da bi nam sporočili svoj naslov, AO Impol in AO Železničar pa kljub trikratni prošnji še vedno nista pripravljena sporočiti podatke o vzponih v Paklenici.

---

Jože Rožič

Kateri pas je pri visenju varnejši?

6. septembra 1980 se je v Šitah ponesrečila odlična alpinistka Barbara Perčičeva. Zdrsnila je v prečnici in obvisela nepoškodovana v starejšem tipu Cassinovega plezalnega pasu. Sprva se je še oglašala, nato pa je podlegla. Izčrpno poročilo o tem pripravlja zdravnik GRS dr. Andrej Robič.
Po tej nesreči sem primerjal plezalne pasove različnih vrst. Pri vsakem pasu sem najprej izmeril višino prijemališča vrvi. To je točka, kjer je pritrjena vrv na pas in ni enaka težišču telesa. Seveda mora biti poskusna oseba vedno ista, sicer bi bilo že pri istem pasu prijemališče različno visoko, kolikor bi bile pač različne osebe velike. Nato sem izmeril kot pri legi, ko je viseči pri zavesti, oziroma, ko si pri poskusu pomaga uravnavati lego s svojimi mišicami. Nato sem izmeril še kot visečega, ki je nezavesten, pri čemer je bil viseči povsem negiben in ohlapen.

1. Cassinov pas starejšega tipa

Prijemališče vrvi je sorazmerno nizko - pri poskusni osebi 107 centimetrov od tal, kar je pri tehničnem plezanju zelo ugodno, saj s škripčevim potegom pridemo kar najvišje. Drugače pa je pri visenju na vrvi. Lega zavestnega je 50°, lega nezavestnega pa samo 20°. Ta lega je zaradi nizkega prijemališča vrvi izredno izčrpavajoča, poleg tega pa izredno neugodna tudi zaradi preozkih pasov okoli stegen. Približno 80 % obremenitve je v predelu pasu in ledij. Viseči porabi ogromno energije, da bi se vsaj malo popravil in dvignil, vendar se zaradi neugodne lege vedno bolj krivi nazaj, zato izredno hitro obnemore. Tudi pri poskusu so občutki visečega izredno slabi.
Ta vrsto pasu odsvetujem vsem alpinistom.

2. Milletov plezalni pas

Ta pas ima pri poskusni osebi prijemališče vrvi nizko oziroma 110 centimetrov. Lega zavestnega je 65°, nezavestnega pa 22°. Sam pas ne kaže najboljših rezultatov. To je posledica nizkega prijemališča vrvi. Pri nezavestnem glavno breme nosita ledveni in spodnji del. Poleg tega so trakovi okoli stegen ozki in dokaj neugodni.

3. Cassinov plezalni pas novejšega tipa

Ta pas ima pri poskusni osebi prijemališče vrvi 116 centimetrov visoko, lega
zavestnega je 60°, lega nezavestnega pa 30°. Samo prijemališče je nekoliko višje kot pri pasu starejše izvedbe, zato je tudi kot lege nezavestnega nekoliko večji. Zgornji del pasu je dokaj visoko in le v manjši meri vpliva na neugodno obremenitev. Pri zavestnem večji del obremenitve nosijo trakovi okoli stegen, medtem ko se pri nezavestnem obremenitev nekoliko spremeni in del teže nosi zgornji širši, del pasu čez prsni koš.

4. Plezalni pas Edelweis

Od vseh pasov, ki so bili preizkušeni, je ta pas kazal daleč najboljše rezultate.
Prijemališče vrvi je pri poskusni osebi 132 centimetrov, kot pri legi zavestnega je 65°, kot pri legi nezavestnega pa 57°. Pas je izredno udoben, poleg tega je izdelan tako, da ne čutimo obremenitve v pasu. Viseči je v skoraj pokončnem položaju in za vzdrževanje ugodne lege porabi kar najmanj energije.

Nujno bi bilo potrebno preizkusiti tudi druge vrste plezalnih pasov. Zato prosim vse alpiniste, ki imajo pasove drugačne vrste, da mi jih posodijo za preizkus. Pošljejo naj jih na moj naslov: Jože Rožič, Rateče 104, 64283 Rateče-Planica.
Pripis: Vsi, ki bi se odzvali vabilu, dobe plezalni vodnik Bohinjske stene.

---

 

Domislice za alpiniste

Bil je tako navdušen plezalec prvenstvenih smeri, da se je odločil preplezati tudi greben visokega zračnega pritiska, o katerem je nekaj slišal govoriti po radiu.

Nekatere opice še zmeraj mislijo, da je človek njihov sorodnik.

Tudi v zimskih gorah je vse več plezalcev dolgih in močnih prstov.

Čas prvih plezalcev je navadno daljši kot čas ponavljalcev. Največkrat je zelo podobno tudi z višino prvih plezalcev.

Vsak novi val nastane iz stare vode.

Klin, ki se maje, rabimo za uravnovešanje telesne teže (Otto Herzog).

Nihče ne pije vode, kadar želi utopiti svojo žalost.

Seveda ni dovolj, da prvenstveni plezalci preplezajo novo smer, napišejo opis in pripravijo skico. Če želijo dokazati, da je smer res nova, je potrebno storiti še kaj več. Najbolje pa je, da si vsak dobi fotografijo stene z vrisanimi starimi smermi. Na njej se da novo smer speljati lepo po sredi med njimi, tako da potem ni nobenega dvoma, ali je prvenstvena ali ni ...