Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinistični razgledi 10/1981

 

Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

petek, 30. januar 1981, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 4672

Številka 10

Vsebina

3   Deseti raztežaj
5   Veliki pionirji alpinizma (X. del)
9   Solovzponom ob rob
10 Bonatti - Moje gore
11 Grandes Jorasses (1. del)
13 Nekaj opomb k članku o pravopisnih, izrazoslovnih in drugih problemih
planinskega pisanja

15 Novi vzponi
18 Romunija 1980
20 Nove smeri v Pale di San Martino
26 Tuje novice
27 Pripombe in dopolnila
28 Odmev na dinamično varovanje z ABA zavoro
29 Še nekaj tehničnih novosti
31 Ne kupujte cepina-kladiva
32 Vzponi jugoslovanskih alpinistov v Franciji


Deseti raztežaj

Novoletne smrečice še ne odvrzimo ta hip, saj bomo gotovo odkrili pod njo še kaj pisanih daril trajnejše vrednosti.
Te dni berem nekaj lažjega oziroma kanadskega popfilozofa in popsociologa Marshalla McLuhana (zelo glasen in tudi zelo sporen mislec, ki se je posvetil javnim občilom in občevanju, umrl pa je med letošnjimi novoletnimi prazniki), ki pravi: »Če revija ali specializirani časopis do svoje desete številke uspeva in raste, se bo to dogajalo tudi naprej do številke enaintrideset, potem pa resno razmislite, ali niste že dolgočasni.«
Torej je nujno potrebno ukrepati. Za začetek ne bi bilo odveč, če bi uvodnike pisali načelniki alpinističnih odsekov po abecednem ali kakšnem drugem vrstnem redu. Nekoč smo se bolj potihem menili, da uredniki Alpinističnih razgledov ne bomo neposredno posegali v kritike in polemike; kvečjemu jih bomo usmerjali in dolivali vodo za gašenje ali pa njihovo rast. Sedaj pa pustimo dolgoveznost in povejmo rajši kaj lažjega, kakšno splošno veljavno šaljivo resnico, uporabno vsaj za nekaj tisoč let. Mlajši lahko v tem novem letu uporabijo tole misel: »Generacija, ki odhaja, je ječar prihajajoče. Generacija, ki prihaja bo ječo preuredila v vikend.« Čudim se, da je starejši nočejo razumeti, mlajši pa je ne razumejo. Ali pa ...?
Zato rajši preprosta anekdota. Nek raztresen novinar je nekoč intervjuval očeta relativnostne teorije: »Kako delate? Ali nam lahko kaj poveste o tem?« Einstein je odgovoril zelo nedoločeno. Rekel je: »Pa saj ne vem ... Zjutraj grem na sprehod ...« »Aha«, je pripomnil novinar, zanimivo. »Gotovo imate pri sebi zvezek, kamor zapišete ideje, ki vam padejo v glavo.« »Ne«, je odkimal Einstein. »Ne zapisujete novih idej?!« je zaprepadeno vprašal novinar. »No, saj veste, nove ideje so zelo redke ...«
Čas je da končam in se tudi sam nekoliko posujem s pepelom. V člankih, ki sem jih napisal, je bilo 53 napak vseh vrst, zato se opravičujem. Vsi grešimo in delamo napake. Tako jih je prevajalec Bonattijeve knjige Moje gore zagrešil kar 116 od »golih nog« naprej. Ni lepo od uvodničarja, če ne naredi uporabnega zaključka. Zato še dvoje misli in nasvet glede smrečice. Prva misel: pogosto se nam zmagovalci povzpnejo na glavo, namesto na zmagovalni oder. Druga: najdlje se držijo na površju tisti s praznimi glavami. Glede smrečice pa je tako: če je med branjem začela brsteti, potrgajte svetlozelene vejice, jih dajte v kozarec in posujte s sladkorjem. Uporabite proti prehladu, s smrečico pa se segrejte, da se ne prehladite.

Bine Mlač



ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 10, januar-februar 1981, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9 6100 Ljubljana.

Deseto številko so pripravili; Ines Božič, Jože Brezavšček, Vojko Bučer, Andrej Dernikovič, Lidija Honzak, Zvone Korenčan, Matjaž Lenassi, France Malešič, Janez Marinčič, Nada in Bine Mlač, Tine Orel, Bojan Pollak, Franci Savenc, Andrej Škafar, Franc Vidic, Jane Volkar.



Slike na ovitku

1. stran - ZIMA JE DOLGA, HUDA IN LEDENAAAA …! Tema je brez dvoma aktualna, sličica pa malce smešna, svareča in zgovorna. Zaenkrat se nam je letos v ledenih slapovih vse v redu izteklo, pa upajmo, da bo tako tudi v bodoče - ob pametnem pristopu k tej atraktivni, toda zelo zahtevni veji alpinističnega udejstvovanja (avtorja Lidija Honzak in Janez Marinčič).
2. stran - JULIJSKE ALPE - JALOVEC - SEVERNA STENA - LOVŠETOV ŽLAMBOR (glej stran 15)
39. stran levo - LEDENI SLAP LUCIFER V MARTULJKU, besedilo stran 15
desno - CEPIN-KLADIVO - NEVARNA ZNAMKA CHARLET MOSER, str. 31
40. stran levo - KAMNIŠKE ALPE - BRANA- ZAHODNA STENA - DIREKTNA VSTOPNA VARIANTA OSREDNJE GRAPE, besedilo stran 15.
desno - KAMNIŠKE ALPE - KOGEL - OSREDNJI DEL JUGOVZHODNE STENE, besedilo je na strani 15.



Ali že veste ...

… da neki alpinistični odsek, ki je imel doslej že štiri nesreče v tujini in je stroške reševanja pri tem poravnavala Planinska zveza, ni bil pripravljen založiti zamudnikom obveznega vplačila v sklad za reševanje v tujini. Vplačilo je za vse registrirane alpiniste obvezno, drugi pa lahko sodelujejo solidarnostno. Slišati je bilo tudi izjavo: Zakaj se vse začne in konča pri denarju? Zakaj je to zame obvezno, saj tako ne bom šel nič ven? Morebitna olajševalna okoliščina - odsek je na Gorenjskem.

... da spada v planinski bonton pa tudi v našo samozaščito tudi ščitnik na konici cepina? Če ga nimamo, si lahko pomagamo tudi s končkom plastične cevi ali zamaškom, lahko pa cepin preprosto zataknemo s konico navzdol med hrbet in nahrbtnik in ga imamo tako tudi precej bolj pri roki. Prav čudno je, da se tujcem to večinoma posreči, pri nas pa komaj vsakemu desetemu, vsi drugi pa nosijo konice cepinov kot kakšen strelovod in čakajo, kdaj se bo kaj ujelo nanj; da se plen ne bi izmuznil, primerno nastavijo tudi dereze.

... da je naš znani alpinist in himalajec porabil kar šestnajst ur za prepisovanje seznama svojih številnih vzponov in pri tem zabavljal čez birokracijo v alpinizmu. Obstaja pa tudi manj živčen način - seznam napišeš enkrat za vselej in ga le dopolnjuješ, pri raznih prijavljanjih in podobnem pa oddajaš samo fotokopije seznama.

... da je za Alpinistične razglede tolikšno zanimanje, da se zanje alpinisti celo stepejo, sicer ne bi bilo mogoče videti v kotu ljubljanske »alpinistične« restavracije Rio strganega in zmečkanega glasila. Upajmo, da bomo to živo zanimanje lahko še povečali s tem, da bomo v kratkem dodali še položnice za naročnino, razmišljamo tudi o »neljubih podražitvah«, prenehanju pošiljanja neregistriranim in nezavarovanim itd.



Bine Mlač

Veliki pionirji alpinizma (X. del)

Razvoj vodnikov* in ocenjevanja težav

Alpinistične knjige in plezalni vodniki so nastajali skoraj častitljivih sto let. Kot so tekla burna desetletja, tako so alpinisti doživljali nove in nove izdaje prepotrebnih drobnih knjižic. Za njihovo dopolnjevanje in posodabljanje je bilo potrebno veliko časa in umnih ljudi. Podobno kot danes je tudi nekdaj alpinizem prehiteval tovrstno publicistiko. Ni brez pomena poudariti, da so na področju ocenjevanja oziroma klasifikacije vse številnejših nevidnih smeri po ostenjih gora, največ prispevali prav veliki pionirji alpinizma. Njihovo delo je tudi danes vtkano v najnovejšo težavnostno lestvico UIAA.

Težko je razložiti željo človeka, njegove pobude, da bi svoja dejanja v stenah nekam zapisal, dal v neko smiselno zaporedje, da bi jih »tehtal«, piše Domenico Rudatis v svoji knjigi »Skrajnosti v skali«. Veliko pred njim pa takole piše slavni Edvard Whymper v knjigi - Scrambles Amongst the Alps in the years 1860-1869 na strani 62: »Poleg opisa vzpona, za katerega ni nujno, da je literarno popisan, moramo označiti nevarna mesta, da se bomo glede na te težave in stalno prisotnost nevarnosti lahko bolje pripravili, varneje ravnali in odločali brez skrbi, kako in kam.«

Hans Pfann, Welzenbachov neuradni učitelj, alpinist, ki si je zastavil nalogo, da bo preplezal vse ledne smeri v Alpah, piše svojemu mlademu tovarišu: »Tvoja dobra zamisel, kako bi ocenjeval težave, vzpodbuja tekmovanje, ki budi naše najboljše iz sladke zaspanosti zaradi enega samega lovorjevega lista.«

Ti iztrgani stavki nam povedo, da je bila vseskozi prisotna želja po kvalitetnem merilu za vsak vzpon. Skupnega jezika niso nikdar našli, bili so krajevno in časovno ločeni, postavili pa so solidno zgradbo za vrednotenje skalnih smeri in potrditve relativnega uspeha (Lucien Devies).

Prva zares uporabna Navodila, kako je treba pohod na gore pripraviti in uravnati, je objavil naš znani Baltasar Hacquet v IV. delu knjige o Karpatih že v letu 1796.

Leta 1880 je lahko visokogorski turist ali planinec kupil v knjigarnah - težje je kaj takega dobil v vodniških uradih, pač zaradi poklicnega kruha vodnikov - natiskana navodila za hojo po sredogorju, ledenikih ali visokih vrhovih. Smo v obdobju, ko je na višku svoje alpinistične kariere in pisateljevanja Emil Zsigmondy. Verjetno je prav on prvi, ki je napisal in postavil zahtevo o poskusnem ocenjevanju težav v stenah in grebenih Alp. Obširnejši članek je objavil leta 1885 v poročilu Nemško-avstrijskega alpskega društva. Na koncu članka je zanimiva priloga, kjer Emil Zsigmondy opisuje, kako s preprostim razpredelnikom na držaju cepina lahko vsak alpinist meri naklonino ledu.

Devet let kasneje je postavljen nov preizkusni kamen. Med brezplodnim razglabljanjem številnih alpinistov se je znašel zelo pogumen mož, Avstrijec Friedrich Benesch. Svoj »Specialni vodnik po Rax Alpah« iz leta 1894 je opremil s sedemstopenjsko lestvico, točneje klasificiral je obstoječe smeri. Pri tem je uporabil rimsko številko I za najtežje vzpone, VII pa za lažje lovske steze. Kaj kmalu so se pokazale številne vrzeli pri praktični uporabi tega sistema. Benesch ni bil voljan, še danes se ne ve zakaj, da bi nadaljeval in popravljal na boljše svoj dober uvod. Tu vseeno lahko pripišemo, da je za vrsteče se težave v steni vpeljal dodatno oceno »0« (sam to imenuje »tekoče težave«, opomba B. M.). Ocena »0« je postala zgolj pripis za najtežje vzpone, brez obširnejše razlage.

Avstrijski Korošec Ludwig Purtscheller je isto leto kot Benesch, to je 1894 predstavil rojakom »Vodnik po Vzhodnih Alpah«. To je bilo eno največjih presenečenj za 78.000 članov nemških in avstrijskih alpinističnih društev.

Biti moramo dosledni pri navajanju razvoja pisanja vodnikov in ocenjevanja težav. K tej zbirki spada tudi knjiga »Skalno plezanje na britanskem otočju – Anglija«, ki jo je spisal Walter Parry Haskett Smith leta 1894. Bil je angleški začetnik skalnega plezanja zaradi plezanja samega in ne le zaradi pristopa na vrh. Še danes zelo znane smeri je preplezal tudi sam in »brez vrvi ali drugih neupravičenih sredstev«, kot je imel navado reči. Žal ni bil voljan, da bi se v svoji knjigi ubadal tudi s problematiko težav.

V zgodovini nastajanja težavnostne lestvice so zelo pomembni praktični predlogi plezalcev onstran Kanala. Anglež Owen Glynne Jones je leta 1896 plezalcem ponudil opisno ocenjevanje težav v stenah. Poročajo, da nikakor ni bil lahek tovariš, grobega obnašanja in neelegantnega plezanja, a izredno močan. Med zimskim solovzponom po razvpiti smeri je naprimer padel, si polomil rebra, nato dokončal vzpon in ga po treh dneh še ponovil. Leta 1896 je izdal knjigo »Skalno plezanje v Angliji, Lake District«, kar je omogočilo vpogled v štiristopenjsko ocenjevanje šestdesetih smeri Lakelanda.

Jonesova delitev smeri po težavah:
- lahke smeri
- srednje težke smeri
- težke smeri
- izredno težke smeri.

To je bil prvi poskus ocenjevanja kateregakoli plezalnega področja na britanskem otočju.

Na Otoku je klasični alpinizem odcvetel, enako tudi vsestranska publicistika do prve svetovne vojne. Od tedaj je v Alpine Clubu povsod zastoj, razen na področju odkrivanja Himalaje. Preden se vrnemo v zibelko alpinizma in h garaškemu delu pionirjev, še kratek oris dela Alpine Cluba iz zadnjega letnega poročila tik pred začetkom vojne: »Mnogi angleški alpinisti niso imeli sreče v pobočjih gora. Mladi plezalci-začetniki so svoje trimesečno bivanje na celini izkoristili tako, da so šli skozi alpske alpinistične centre, tu in tam so preplezali kakšen vrh. Bili so pod vplivom knjige »Duh gora« (Spirit of the Hills). Tako so prehodili razne prelaze in vrhove Alp. Če bi se podali v težke stene, bi si zagotovo dvignili zaupanje vase, navadili bi se zdržati utrudljiv boj v strmih stenah, vendar tak posel le ni bil za te može. Postali so nekakšni neumni raziskovalci.«

Iskanja so dobesedno zamrla. Brezpredmetno je nadaljevanje, poznavajoč znano angleško samozadovoljstvo s starim in preživelim. Vsi mladi plezalci v Evropi še niso bili mobilizirani, zato v letu 1914 Österreichischer Alpenzeitung prinaša dva članka v razmiku enega samega meseca:
»Neizbežno je, da plezalci tekmujejo med seboj z iskanjem novih in vedno težjih smeri. Danes bi radi imeli pravi sistem za ocenjevanje, saj lahko samo tako spoznamo, kaj smo sposobni narediti v stenah. Želimo primerjati smeri med seboj.«
Drugi članek v Österreichischer Alpenzeitung še enkrat podčrtava zasluge Ludwiga Purtschellerja, toda obenem kritično obravnava štiristopenjski ocenjevalni sistem, ki je preživel svoj prvotni namen. Je pretesen in potrebuje spremembo. V članku piše, da so smeri gorskih vodnikov Tita Piaza, Angela Dibone in Hansa Dülferja dosegle stopnjo izredno težkih in zahtevnih smeri, teh pa ni v knjigah in vodnikih. Hans Dülfer, ki so mu pravili »stenski estet«, je vzel to kot resen in potreben izziv, zato se je lotil dela. Ne manj zagnan je bil še njegov someščan Karl Plank. Slednji tudi navaja svoje poglede v Österreichischer Alpenzeitungu. S štirimi stopnjami se ne da več ocenjevati, lestvico je nujno potrebno razširiti, plezalci hočejo natančno razložene ocene. V nadaljevanju piše dobesedno: »Danes je čas (leto 1914), ko hočejo ljudje imeti prav vse natančno, kratek natančen opis smeri in točno oceno«. Dülfer se udeležuje polemike z ugotovitvijo nesmisla štirih stopenj in analizira vsakodnevne probleme plezalcev: »Do sedaj se je samo ponekod v visokih gorah uporabljala petstopenjska lestvica z opisnimi besedami. Zakaj?« Na to Plank ne odgovarja, temveč meni, da je za boljšo razlago in razumevanje težav bistveno to, da jih plezalec zna označiti s številkami, z besedami pa razložiti:
I - lahko
II - srednje težko
III - težko
IV - zelo težko
V - izredno težko

Plank gradi naprej in se sklicuje na Benescha, vendar pravi, da razdelitev po Beneschevem vrstnem redu ni primerna, saj je potrebno in bolj logično prav nasprotno ocenjevanje težav. Najlažje smeri je tako ocenil z I, najtežje s V. Beneschevo VI in VII je izpustil brez razlage.

V polemiki spet prevzame besedo Dülfer: »Še nekaj moram povedati. Najprej moramo dobiti in spoznati preko pojma oziroma besede »plezati«, kaj je čistost tega. Zavedajmo se tudi, da težave v tehničnem plezanju niso brez meja, povišamo jih lahko le do meje možnega.« Dülferjeva avtoriteta je bila med plezalci tako močna, da so sprejeli njegove ideje. Razlagali in uporabljali so jih kot »Münchensko lestvico«. Takoj je našla svojo preizkušnjo v von Leuchsovem »Kaiserführerju« in »Hochtouristu«.

Vsi ti zanimivi dvogovori in polemike, ki so gradili novo in boljše ocenjevanje, so zamrle med požarom prve svetovne vojne. Z mirom v dolinah in gorah se je problem ocenjevanja znova pojavil. Preteklo je nekaj let, polnih zmešnjav in »močnih dejstev«, da je težko ocenjevati nove, očitno konkurenčne smeri. Na prizorišču se je leta 1926 pojavil eden od najmočnejših alpinistov, fenomenalni ledni plezalec, človek izjemne tehnične in humanistične kulture, to je dr. Willy (Wilhelm) Welzenbach, ki je plezalnim množicam predstavil eno od svojih treh šeststopenjskih težavnostnih lestvic z namenom, da bi se odstranile vse skrivnosti glede ocenjevanja smeri:
lahko - I
srednje težko - II
težko - III
zelo težko, resno - IV
resno, zelo resno - V
zelo resno, ekstremno težko - VI

V veliko pomoč mu je bil prijatelj Adolf Deye, soplesalec, a tudi drugače sila skromen človek. Žal so vzorci Welzenbachovih tabel ostali nedokončani. Nekaj je bilo izgubljenega in uničenega med letalskimi napadi na München, nekaj pa je bilo porazgubljenega kar tako. Svoje strokovno delo je pustil za kasnejši čas, saj je bil prezavzet s plezanjem lednih smeri (487!), pisanjem drugega doktorata, nagajala mu je kostna tuberkuloza, pa tudi smrt leta 1934 na Nanga Parbatu je prišla prezgodaj.

Zapisati moramo, da je tabele izdelal za apneniške Alpe, prakamenino in ledne stene. Ledenik je obravnaval kot »spodnjo« mejo težav v ledu. Povsod je imel precej pristašev, predvsem med alpinisti-publicisti.
V Franciji je bil Lucien Devies, v Italiji pa Domenico Rudatis. Welzenbachovi lestvici sta leta 1930 Hess in Eduard Pichl skušala dodati še stopnjo 0, vendar pa ta takoimenovana Gesäuse lestvica ni obveljala.

Omeniti moramo še Antonija Bertija in njegovo večdesetletno garaško ter plodno delo pri pisanju planinskih vodnikov po Dolomitih. Njegov življenjepis bi veljalo ob priložnosti posebej obdelati (Glej tudi Alpinistične razglede številka 9, stran 28: Stanislav Gilič: Antonio Berti: Dolomiti Orientali, zgodovinski pregled izdaj osnovnega vodnika za vzhodne Dolomite).

Za nas je zanimiv Domenico Rudatis in njegove zahteve po medstopnjah od III. stopnje naprej (Civetta lestvica iz leta 1935). To je bilo potrebno zaradi razlik pri ponavljalcih »očitnih fines« (Toni Hiebeler, Bergkamerad).

Razvoj teče hitro naprej, nekatere smeri so že v območju VI+ (Herzog, Rebitsch, Tissi). Welzenbach je govoril o »VI« in to označil kot ekstremno težko, sicer matematično zanesljivo, težje pa po človeški plati. Še bolj nedoločen je kljub definiciji Domenico Rudatis in njegova skrajna meja človeške zmogljivosti. To ni toliko zanimivo, saj sega na področje filozofije, ne pa vse večjih stenskih podvigov.

Raimund Schinko je bil plezalec, ki je v svojih smereh presegal VI. težavnostno stopnjo v prostem in tehničnem plezanju. Postavljal je zahtevo po razmejitvi med tehničnim in prostim plezanjem. Leta 1936 je predlagal tehnične medstopnje od IV. do VI. stopnje z naslednjimi oznakami: »ht IV –
ht VI« (ht = hakentechnisch). Schinko, poln novih idej, ni imel sreče kot ostali nemški »nadljudje«-plezalci in je moral oditi na vzhodno fronto, kjer ga je doletela prezgodnja smrt. Njegove ideje so porodile zamisel o ocenjevanju tehničnih predelkov v steni, ki so označeni s črko A (artificiel = francosko umeten; A1 do A4), skupaj z Welzenbachovimi, italijanskimi in francoskimi različicami.

*Vodnik in ne vodič
O tem, kaj je pravilno, ni bile vprašanj, dokler ni leta 1922 Rudolf Badjura v srbohrvaščini izdal znameniti Vodič kroz jugoslovenske Alpe, Slovenija. S popularnostjo knjige se je širil tudi vodič in se pojavlja celo v Planinskem vestniku.
Pravilen domač izraz je torej vodnik, kar velja za turističnega, mladinskega, planinskega, gorskega in druge vrste vodnikov, pa tudi za plezalni vodnik.

 Bine Mlač


Alpinistično - cestni problem

V Butiku Toneta Fornezzija-Tofa v Nedeljskem dnevniku 28. decembra 1980 smo brali o alpinistično-cestnem problemu. Na slovesno razglasitev najboljšega športnika Gorenjske in Slovenije, ki je bila decembra v Žireh, nista prišla znana himalajca, ki sta se najbrž zaplezala na poledeneli žirovski cesti.
Domneva gotovo ne drži, saj to zanju ni bila omembe vredna ovira, najverjetneje tudi zanju velja Murphyjev zakon izgubljanja in iskanja: če vam je vseeno, kje ste, se niste izgubili. Lahko pa tudi druga različica tega zakona: kamorkoli greste, ste tam!



Jože Brezavšček

Solovzponom ob rob

Statistični podatki v zadnjem času vse bolj presenečajo s pravo poplavo vzponov, opravljenih brez tovariša na vrvi. Ta »modna muha«, kot jo imenujejo tisti, ki niso v toku dogajanj vrhunskega alpinizma, se je precej razširila tudi pri nas. Toda ne po naključju, kot bomo kasneje ugotovili.

Pojav solovzponov skuša prikazati v precej temni luči Franci Savenc v 8. številki Alpinističnih razgledov, stran 27, v članku Ali je to še razumno? Podatek, da so se plezalci, ki so plezali sami, za to dejanje zavestno odločili in pripravili, je prav gotovo točen in je izgovor, da niso mogli najti soplezalca popolnoma banalen in v nekaterih primerih tudi ironičen. Ironičen pa predvsem zato, ker se plezalec s tem, ko je sam vstopil v steno, ni odrekel težavnosti vzpona. Objektivne težavnosti so namreč še vedno manjše pri smereh z nižjimi težavnostnimi stopnjami. Ravno zaradi tega se je naša javnost od ponedeljka do ponedeljka čudila senzacionalnim vestem o solovzponih, ki so to v resnici bile. Čutiti je obdobje v našem alpinizmu, ko se podirajo stari tabuji, kot še nikoli doslej! To je več kot samo naraven napredek naslednjih generacij, je posledica pravega izbruha množičnosti alpinizma pri nas. Pri vsem tem naj ostanejo v glavnem vsi plezalni vzponi na istih težavnostnih stopnjah - devalvacija le-teh je v večini primerov znak nemoralnega in neodgovornega obnašanja današnjih plezalcev do prejšnjih generacij. Vsak osveščen alpinist bi moral imeti časovno predstavo o dobi, v kateri so bili opravljeni prvi vzponi. Mislim, da je prav zaradi tega UIAA veliko storila s tem, da je težavnostno lestvico odprla navzgor. Toda kljub temu pri nas še ni prebita magična meja in uradno še nimamo smeri, ki bi se vsaj v odstavkih ponašala z oceno VII. Kaj je temu vzrok? Ali še nimamo takšne kvalitete? Verjetno smo se preveč nenadoma pojavili pred to magično mejo in kot da smo se tega ustrašili! Ali morda naše stene ne dopuščajo te ocene? Prav mogoče, da se kje že skriva kakšen odstavek te težavnosti, vendar so ga prvi plezalci raje zamolčali in sedaj potuhnjeno čakajo na prve ponavljalce. Dogaja se to, da nekateri skušajo na vsak način spraviti svoje ocene v težavnosti od I do VI oziroma, da si omislijo svoje težavnostne lestvice, kar je vse graje vredno in neodgovorno dejanje. Takšni ljudje potem uživajo ob »nepredvidenih« težavah, ki so jih imeli ponavljalci njihovih smeri, kar vse ima za cilj, da bi se ocena smeri šele kasneje dvignila. Vse to pa je lahko zelo nevarno predvsem za mlade brezkompromisne plezalce.

Ako dogajanju v svetovnem alpinizmu ne sledimo z ocenami težavnosti smeri, pa so solovzponi gotovo dejanja, ki bi morala v širšem krogu nekaj pomeniti. Prav gotovo so takšni vzponi posledica kvalitete našega alpinizma in ne plezalčeve iztirjenosti, kot to nekateri mislijo! Prav gotovo se današnja generacija ne more zadovoljevati s kvaliteto, ki je trenutno prisotna, pač pa išče možnost za zadovoljevanje potreb, kot so samopotrjevanje, samostojnost, prestiž in dominacija. To so pobude, ki morajo biti prisotne pri vsakem napredku, tako tudi v alpinizmu. Znano je, da je potrebno imeti za gojenje vrhunskega alpinizma neko stalno in zelo močno pobudo, ki je skrajna zgornja meja potrebe po dejavnosti telesa.

Prav tako je znano, da so alpinisti ponavadi ljudje, ki zanemarjajo oziroma imajo manj prisotno socialno pobudo druženja pač pa bolj pobudo nenehnega (včasih že prav bolestnega) samopotrjevanja. Vzporedno s tem pa se pri nekaterih pojavi še pobuda samostojnosti. Ko takšni plezalci dosežejo v navezah določeno kvaliteto, se prično vse bolj zavestno usmerjati k solovzponom, ki pomenijo res višek v intenzivnosti doživljanja estetskih in drugih vrednot vzpona. S tem še ni rečeno, da ne plezajo več v navezah. Znano je, da se vsak športnik ne počuti vedno enako močan v duševnem smislu, kar je v alpinizmu še posebno važno zaradi stalne izpostavljenosti objektivnim nevarnostim. Prav zaradi tega pride pri plezalcu pred vzponom pogosto do konfliktnih situacij, ki pa jih le-ta skoraj vedno pravilno oceni. Pred sabo ima cilj z vsemi težavami in na drugi strani svojo voljo, pobudo in izkušnje. Kot že rečeno, je zadovoljitev potreb po takšnem vzponu na takšni stopnji, ki je plezanje v navezi zaradi prisotnosti druge osebe (soplezalca) ne more nuditi.

Zaradi tega res ne vem, zakaj je potrebno zgražanje nad tem početjem!? Po drugi strani smo priča dogodkom v kvalitetnem vrhu svetovnega alpinizma, kjer so samo solovzponi najbolje ocenjeni. Če se gremo alpinizem, se moramo s tem pač sprijazniti. Ne smemo pozabiti, da so bili od nekdaj v alpinizmu najvrednejši solovzponi izjemnih plezalcev. Zakaj potem to dejavnost zavirati?

Cilj alpinističnega udejstvovanja se pomika v najvišja gorstva, vendar imajo solovzponi še vedno posebno ceno. Gotovo bo kmalu prišel čas, ko bo odprava petindvajsetih ljudi v Himalajo stereotip zaostalosti v razvoju. Vsako posiljevanje v alpinizmu ima lahko daljnosežne posledice. Vedno bolj težimo k prvobitnosti in naravnosti gibanja, kar se gotovo kaže tudi v prostem plezanju in samohodstvu. Mislim, da ne bo davek pri tem nič večji, kot ga zahteva današnji način kategorizacije! Prav gotovo se da več točk nabrati v poprečni navezi kot pa s solovzponi. Ali tisti, ki se niso nikoli odvezali od plezalske popkovine, vedo, koliko so pravzaprav duševno in telesno zmožni? Ko bi to poskusili, morda ne bi nikoli več plezali V. in VI. težavnostne stopnje in bi bilo v tem smislu v naših gorah več zdrave pameti in manj norega divjanja in »zbiranja točk«.

Morda bi kočljivo situacijo spoznali, še preden bi bilo za to že prepozno!

Jože Brezavšček



Walter Bonatti: Moje gore

Odlomek iz kritike:

»Ko sem slišal, da v slovenščino prevajajo Bonattijevo knjigo, se me je polotil močan nemir. Kakor pred velikim vzponom. Knjigo sem moral dobiti. In sedaj, danes, ko sem že nekajkrat prebral posamezne spise, se res čutim kakor po velikem vzponu. Med prijatelji, ki so tudi že prebrali knjigo, se je rodila misel, da beremo sebe. Vsak od nas gornikov ima svojo pot, svoja doživljanja, občutenja in gledanja, ki so ne čisto na koncu vendarle samo njegova. Osebna. Njegova last in zaklad. Nekateri smo napisali samo nekaj spisov o svojem življenju med gorami in le redki izmed nas so ali bodo napisali o tem knjigo. Redki pa bodo tudi doživeli gore v taki obliki, v tako silnem zamahu volje in moči, tako polno, kakor jih je Walter Bonatti ...«

Celotna kritika, ki jo je napisal Milan Vošank, bo izšla v aprilski številki Planinskega vestnika.

Še nekaj podatkov:

Moje gore (Le mie montagne), 254 strani, 12 črnobelih in 6 barvnih fotografij, zbirka Domače in tuje gore številka 20, Založba Obzorja Maribor, 1980, cena 440 din.

Avtor Walter Bonatti - odlično za odnos do soplezalcev, opise solovzponov in Frêneyskega stebra. Fotografije imajo predvsem zgodovinski pomen.

Prevod Vitomir Smolej - samo dobro zaradi nerodnosti, na primer: planina namesto gora, pot vodi v kljuki, naskočimo sestopno drugo stran, izraslina, nagnjeno vboklino prekriva trebušast previs itd.

Neimenovani korektor - nezadostno zaradi številnih nemarnosti oziroma odlično za tiskarskega škrata. Izdaja razkošne knjige mora ustrezati določenim zahtevam, sicer naj bo vsaj pol cenejša.



Nada Mlač

Grandes Jorasses (1. del)

Med Col des Grandes Jorasses in Col des Hirondelles se dviga masiv Grandes Jorasses, kolos iz granita in ledu s šestero vrhovi:

- Pointe Young 3996 m
- Pointe Marguerite 4065 m
- Pointe Helene 4045 m
- Pointe Croz 4110 m
- Pointe Whymper 4184 m
- Pointe Walker 4208 m

Severna stena je visoka 1200 metrov, dviga se nad ledenikom Leschaux in je najbolj divja stena v Centralnih Alpah.
Južna stena se razprostira od grebena Tronchey do grebena Pra Sec.
Jugozahodna stena pa se razprostira do Tour des Jorasses in se pne nad ledenikom Jorasses. Po njej poteka tudi običajni pristop do vrhov.
Južno ostenje imajo Pointe Young, Pointe Marguerite, Pointe Helene in Pointe Croz ter se dvigajo okrog 650 metrov z ledenika Grandes Jorasses.
Pointe Walker ima tudi vzhodno steno, ki se dviga z ledenika Frebouze in je visoka 850 metrov.

Zgodovina

Tri tedne pred vzponom na vrh Matterhorna je leta 1865 prišel na vrh Edward Whymper, ki je poleg tega vzpona opravil še številne druge, na primer vzpon na Pelvoux, Pointes des Ecrins, Aiguille de Trelatête, Aiguille Verte, Argentière in Mont Dolent. Z njim so bili še Michel Croz, Christian Almer in Franz Biner. 24. junija so ob 1.35 uri zjutraj odšli iz Courmayeurja. Ob 4.35 so bili na mestu, kjer danes stoji koča Boccalatte. Ob 8. uri zjutraj so se »vkrcali« (tako piše Whymper v svojem dnevniku) na plato serakov pod Rocher du Reposoir, katerega so s težavo dosegli. Nato so prispeli do druge »Rocher« (špice), ki je danes znana pod imenom Walker. Gorniki so nadaljevali svoj vzpon in prišli do drugega najvišjega vrha gore - na Pointe Whymper so stopili ob 13. uri. Ob 20.45 uri so prikrevsali v Courmayeur.

Najvišji vrh je zavzel Horace Walker, dvanajsti predsednik Alpine Cluba, ki je znan po tem, da je prvi preplezal staro originalno smer v Brenvi v Mont Blancu skupaj z Adolphom Warburtonom Moorom leta 1865. 30. junija 1868 je z Melchiorjem Andereggom, Johannom Juanom in Julianom Grangerjem prišel na najvišji vrh, prav tako z južne strani.

22. avgusta 1898 so abruški vojvoda, Joseph Petigax, Laurent Croux in Felix Ollier osvojili Pointe Marguerite in Pointe Helénè. Iz Courmayeurja so odšli ob 1. uri zjutraj po že običajni poti do vrha Rocher du Reposoir. Nato so obrnili proti levi, šli so po skalovju, ki vodi na ramo zahodno od sestopa s Pointe Whymper na ledenik. Ob 10.15 so bili na grebenu Frontier, ob 13. uri so dosegli vrh Pointe Marguerite (vrh je vojvoda krstil z imenom svoje žene). Ob vrnitvi so prečili še manjši vrh v grebenu, ki so ga po takratni vojvodinji Aoste poimenovali Pointe Hélène. Pristopniki so dokončali prečenje po grebenu Frontier v eni uri. Ob 17.45 so dospeli do mesta, kjer je sedaj koča Boccalatte, ob 21.30 so bili že v Courmayeurju.

18. junija 1904 so prišli na Pointe Young Valentin John Eustace Ryan in Franz ter Joseph Lochmatter. Hoteli so prečiti celotni zahodni greben.

Ostal je le še Pointe Croz. Po vsej verjetnosti so nanj prišli 24. avgusta 1909 Miss E. Hasenclever, W. Klemm, Franz König in Richard Weitzenböck (predzadnji je soavtor Nemške smeri v Triglavu, zadnji pa soavtor severnega grebena Mrzle gore, severne stene Dolgega hrbta, severozahodnega grebena Križa, grebena Kranjska Rinka-Skuta in severovzhodnega grebena Ojstrice).

Prav tako leta 1909 sta F. J. Gassner in Hans Pfann preplezala smer v jugozahodni steni, ki se dviga med Tour des Jorasses in grebenom Pra Sec. Smer ni tako zanimiva, vendarle je le prva genialna smer v Grandes Jorasses.

Leta 1923 so Francesco Ravelli, Guido Alberto Rivetti in Evariste Croux prišli do vrha po zanimivem grebenu Pra Sec. Vmes so enkrat bivakirali. Šele leta 1964 je bilo opravljeno celotno prečenje tega grebena, zraven spadajo tudi ločeni vrhovi Aiguilles de Pra Sec. Prečenje sta izvedla Ottavio Bastrenta in Corradino Rabbi, ki sta prav tako enkrat bivakirala.

Na vzhodu se ukazovalno predzidje Jorassov nenadoma preneha v strmem grebenu Hirondelles (Lastovičji greben), ki ostro pada z vrha Pointe Walkerja na Col des Hirondelles, ki leži 850 metrov niže. Vse oči so se obrnile v ta privlačni greben. Leta 1911 so po vzponu po zahodnem grebenu sestopili po grebenu Hirondelles Goeffrey Winthrop Young, H. O. Jones in vodnika Joseph Knubel in Laurent Croux. Povedali so, da je najtežji del grebena kratka previsna stena nad grapo z obliko črke U blizu vznožja grebena. Šele leta 1927 so italijanski plezalci uspeli tudi v obratni smeri, namreč da so plezali s Col des Hirondelles po grebenu na vrh. To so bili Gustavo Gaja, Sergio Matteoda, Francesco Ravelli in Guido A. Rivetti z vodnikoma Adolfom Reyem in A. Chenozom 10. avgusta 1927. Rey in Chenoz sta smer proučila teden dni poprej, kar je bila tiste čase navada vsakega vodnika, preden se je spustil v težaven svet s klientom. Takrat je Rey želel preplezati previsni del. Vodnika sta se odločila za zajedo, ki so jo kasneje poimenovali »Reyeva zajeda«. Dviga se malce levo od grebenske rezi. Chenoz je prišel do polovice zajede, kjer je zabil klin. Rey je nato »vstopil« v drugo polovico zajede z njegovih ramen in nato s pomočjo še dveh klinov preplezal to težko zajedo. Bil je zares izreden raztežaj in je bil še dolgo časa ocenjen s VI. Smer je precej pripomogla k napredku plezanja v Alpah, vendar so takrat nekateri menili, da sta Chenoz in Rey pripravila smer tako, da sta baje med sestopanjem pustila pritrjene kline in vrvi. Šele drugi vzpon, ki sta ga opravila Pierre Allain in R. Leininger leta 1935, je dokazal, da sta ta previsni del preplezala od spodaj navzgor. V smeri sta našla originalne kline, ki so to dokazovali. Ta del je še danes ocenjen s V. težavnostno stopnjo.

Leta 1928 so se plezalci začeli zanimati za težavni greben Tronchey, ki podobno kot Hirondelles pada 850 metrov z vrha Pointe Walkerja po jugovzhodni strani gore. To leto ga je preplezal (direkten vzpon po grebenu) Američan Rand Herron z Evaristom in Elisejem Crouxom. V spodnjem delu so plezali po samem grebenu, v zgornjem delu pa so se umaknili v južno steno zaradi loka, ki ga tu naredi greben. Celotni greben sta leta 1936 preplezala Titta Gilberti in Eliseo Croux, toda drama, ki se je dogajala prav v tem času v severni steni, je ta dogodek potisnila v senco.

Kako preplezati to veličastno severno steno? Težavne skalne odstavke prekinjajo mešane pregrade in ledišča, naravne struge kamnitih in snežnih plazov. Dve vidni smeri, ki padata s Pointe Walkerja in Croza ter Centralni ozebnik med obema vrhovoma so privlačili največ zanimanja. Joseph Knubel in Geoffrey Winthrop Young sta v Pointe Crozu poskusila že leta 1907! Vendar sta komaj kaj preplezala. Leta 1928 je Pointe Walker doživel prvi genialni poskus. Rand Herron, Paldo Gasparoto, Pietro Zanetto, Armand Charlet in Evariste Croux so prišli do vzporednih zajed, kar je najvišje, do koder je še možno plezati brez klinov.

V tridesetih letih je severna stena postala najbolj cenjena med evropskimi plezalci. Leta 1931 so razni nemški plezalci poskušali svojo srečo. Anderl Heckmair in Gustav Kröner sta preplezala približno sto metrov po Centralnem ozebniku, preden sta se umaknila. Brehm in Leo Rittler, ki sta bila Heckmairjeva prijatelja, nista imela sreče. Poskušala sta desno od Centralnega ozebnika. Heckmair in Kröner sta ju našla mrtva ob vznožju stene teden dni kasneje. Plezalca je najbrž ubil snežni ali kamniti plaz. Njuna smrt je opozorila plezalce na to, da je najbolje, da se vsaj zaradi večje varnosti izognejo ozebniku.

Nada Mlač



Tine Orel

Nekaj opomb k članku Francija Savenca o pravopisnih, izrazoslovnih in drugih problemih planinskega pisanja

(Alpinistični razgledi 8, str. 16)

Odločitve, da boste v Alpinističnih razgledih objavljali tudi članke o jezikovnih vprašanjih, prav nič ne zavidam, ker poznam naše črkarske in jezikovne pravde. Vanje so se vpletali tudi taki, ki niso dovolj poznali jezikovnih problemov, pa tudi taki, ki niso imeli žive predstave o alpinizmu. Prizadevanje seveda ni bilo nekoristno, saj je med drugim šlo - in še gre - tudi za slovenitev uvoženih tujk, tehničnih pojmov in nepotrebnih barbarizmov, ki jih alpinisti že uporabljajo, uvažajo in uvajajo tudi na novo uvožene, saj industrija skrbi iz leta v leto za nove plezalske pripomočke. Iz več razlogov se to »prime«, »požene« in razširja, razrašča pa se tudi plezalski žargon, ki mu seveda tudi ni do jezikovne kulture in vsega tistega, kar k njej spada. S splošno rabo se uveljavi, postane neke vrste »moda«. To je sila, ki se ji je težko upreti.

S tem pa seveda ni rečeno, da je prizadevanje za jezikovno kulturo na tem področju nesmiselno. Nasprotno. Morda bi bilo prav, če bi uvedli v Planinskem vestniku nekakšne »jezikovne pogovore«, v katerih bi opozarjali na nepotrebne barbarizme, na domačo tehnično terminologijo in podobno. Radi trdimo, da je alpinizem kulturni pojav današnjega časa. Prav bi bilo, če bi se torej prizadevali tudi za kulturno besedo o njem:

ad 1. a - koča kot planinski pojem (postojanka) naj se piše z veliko; v glavnem je to že uzakonila občna (splošna) raba.

ad 1. b - planine s stani, planšarijami z veliko. Odnosnica »planina« ni nujna. Če rečemo »V Lazu« tam okoli Bohinja, je jasno, da gre za planino in planšarijo. V Sloveniji pa je seveda veliko ledin, katerih ledinsko ime se glasi »laz« (gorenjsko uas, nekateri pišejo tudi was). Davkarije in zemljiške knjige so to pisale z malo ali veliko začetnico.

ad 1. c - imena značilnih tvorb in razna poimenovanja, ki so postala splošno znana, lahko pišemo z veliko. Le »ustoličenje« je šibko, vendar izjeme ne bi delali.

ad 2. a,b - Razloček (ditinkcija) ni nujen, atribut »spominski –a« tudi ne, vendar je v tem primeru bolj prav, če to prepustimo okusu. Mislim, da je dovolj »Smer Sandija Wisiaka«. »Čop« - vsak, ki je v stvari doma, ve, da gre za steber. Ni pa odveč, če atribut »spominska« ostane.

ad 2. c - Najprej: smer drži, poti drže! (po Brezniku oziroma po ljudski besedi!). Nemško: Der Weg führt; naše »vodi« je suženjski prevod. Bolje je, da odnosnico »smer« izpuščamo; zajeda, greben, raz in podobno naj ostanejo.

ad 2. č - Komisija za alpinizem PZS naj »nemogoča« imena odkloni, saj je to v interesu plezalcev. Taka imena niso v čast avtorjem, odkrivajo preproščino, neznanje in podobno.

ad 3. - Po veljavnih načelih našega pravopisa se tuja imena praviloma ne prevajajo. Če koga »srbi«, naj prevod dene v oklepaj.

ad 4. - Imena planinskih društev naj bodo čim krajša! Torej: PD Mengeš.

ad 5. a - Razen, če ni imel kateri od plezalcev posebno pomembne vloge pri vzponu in zato spada na prvo mesto, naj bodo vsi priimki plezalcev po abecednem vrstnem redu; imena seveda pred priimki.

ad 5. b - Po vlogi, kar je lojalno, pravično.

ad 5. c - Brez naslovov, če niso neposredno povezani z vlogo udeleženca.

ad 6. a - Spust ob (ker ne zdrsiš v vso vrv v enem »dihu«).

ad 6. b - Padec v vrv - za ves raztežaj oziroma do konca vrvi. Obviseti na vrvi.

ad 6. c - čez previs (»prek« ni napak, se pa uvaja zadnja leta naravnost »panično« celo za nemški »durch«; sicer pa vzhodna Slovenija naj to le uvaja, vendar bolj milo kot do sedaj).

ad 6. č - Plezam steno, smer, sestop, seveda tudi - v steni, v smeri,
v sestopu, po grapi in skozi grapo, po kaminu in skozi kamin. Ne bodimo ozkosrčni, zapeti jezikovni dogmatiki, če je izraz domač.

ad 6. d - Pridem v smer, priplezam pod prižnico in nanjo, po steni, iz stene, iz smeri, plezam po kaminu (vsak ni pravi dimnik), če pa je, »se zrinem skozi preduh«.

ad 6. e - Preplezam smer, steno, sestopim iz nje, vrnem se iz stene
(povratek je srbohrvaški povratak za slovensko vrnitev), pridem iz stene.

ad 6. f - Letna in poletna sezona - oboje je prav; jezikovna dubleta.

ad 6. g - Vse je znosno; zavrženo je bilo: premagati, osvojiti, nemogoče je pokoriti (srbsko, rusko). Biti kos čemu je lepa slovenska fraza, spraviti podse je metaforično; pridem iz stene, iz smeri.

Tine Orel

----------------------------------------------------------------------------------------------

Domači kristalček z Matterhorna (AR 9, str. 19) se sveti malo bolj: drugi jugoslovanski pristop na Matterhorn so verjetno opravili Andrino Kopinšek in tovariši leta 1928; bili so prvi brez vodnika.
10. 8. 1980 sta smer bratov Schmidov ponovila tudi Franček Knez in Milan Romih.



Julijske Alpe

Jalovec - severna stena - Lovšetov žlambor -
Spominska smer Janeza Lovšeta

(Glej skico na drugi strani!)

Prva plezala Zvone Drobnič, Pavle Kozjek 28. 9. 1980.
Ocena V+, A1/V, višina 300 metrov, čas 7 ur in pol.
Smer je posvečena Janezu Lovšetu, članu AO Lj. Matica, ki se je ponesrečil 24. 9. 1978 v vrhnjem delu Jugovega stebra, potem ko je že skoraj preplezal Zlatorogove police v severni steni Triglava.

Janez Marinčič


 

Predlog za spomladanski izlet - Kamniške Alpe

(Glej desno skico na zadnji strani!)

Alpinistični srenji predlagam preizkušeno možnost vzpona na Kogel preko njegove jugovzhodne (doslej smo mislili, da gre za južno steno!) stene. Možnost sicer ni povsem nova po odstavkih, vendar do leta 1980 v tej kombinaciji še ni bila uporabljena. Sodi pa med najlepše vzpone v Koglu in je razen spodnjih 20 metrov popolnoma samostojna smer.
Opis: vstop je enak kot za Kamniško ali smer Češnovar-Srakar. Okoli 20 metrov po Kamniški smeri in ko le-ta zavije levo čez plat pod previs, kar naravnost navzgor čez plati in nato rahlo desno na nagnjeno ploščad (stik s smerjo prvih plezalcev). Desno pod streho in še 8 metrov naprej, nato naravnost navzgor po zajedi pod majhno streho (odcep od smeri prvih plezalcev). Levo čez plat in nato čez previs v žleb. Po njem do velikega previsa in ob njegovi levi strani v nakazano zajedo. Nekaj metrov po njej, nato desno na razek in po njem na gredino. Še 10 metrov na zgornjo gredino (križanje s Kamniško smerjo). Malce levo, nato čez strmo plat proti desni pod previsno poč. Navzgor, nato desno na razek. Rahlo proti levi in mimo rušja na polico nad platjo. Desno 4 metre, nato naravnost navzgor in rahlo proti desni na slabo stojišče. Naravnost navzgor 5 metrov, nato desno po polički in iskaje prehodov proti desni navzgor do kota. Iz kota levo navzgor na kratko in široko polico (stik s smerjo prvih plezalcev). Po zajedi do velike strehe, nato desno in okoli roba na poličko. Po poči in zajedi naravnost navzgor in rahlo levo na rob stene.

Opisana možnost je direktna varianta Spominske Kramarjeve smeri (AR 5, str. 16). Smer sta preplezala Marjan Kregar in Bojan Pollak. Ocena: VI, A2 /V, A1, višina celotne smeri 240 metrov, čas 10 ur in pol.

Bojan Pollak


Brana - zahodna stena

Sveča - direktna vstopna varianta Osrednje grape

(Glej levo skico na zadnji strani!)

Prva plezala 21. in 24. 2. 1980 Janez Marinčič in Zoran Radetič.
Ocena variante 100°/55-60°/, višina 120 metrov (celotna smer 600 metrov). Varianta je prava poslastica prostega in tehničnega plezanja v strmem ledu in snegu ter obenem še logični začetek dolge zimske smeri po Osrednji grapi. Vzpon seveda omogočajo predvsem primerne razmere (približno dvanajstmetrska ledena sveča).
Varianto sta isti dan (24. 2.) ponovila Marjan Kregar in Bojan Pollak.

Janez Marinčič



Slap Lucifer v Martuljku

(Glej levo skico na predzadnji strani!)

Prvi plezali Vanja Matijevec, Blaž Oblak, Lado Vidmar.
Ocena A3/A2.
Prva ponovitev (prosto) 2. 1. 1981 Rok Kovač, Lidija Painkiher. Ocena 90°/75°, približno 200 metrov, čas 6 ur (1.MP).
Druga ponovitev 18. 1. 1981 Zoran Bešlin, Lidija Honzak, Janez Marinčič
(2.MP).
Skica kaže stanje slapu ob tej ponovitvi.


Slapovi v Peklu (Borovnica)

Bohinj - soteska

Slap Blatni graben

Prvi plezali 7. 1. 1981 Rok K0vač, Lidija Painkiher, Andrej Škafar.
Ocena 95° ključno mesto /75-90°, plezali prosto.
Višina 130 do 150 metrov. Čas 6 ur.

 


Julijske Alpe - dolina Vrat

Slap Peričnik

Prvi plezali 11. 1. 1981 Rok Kovač, Lidija Painkiher, Andrej Škafar.
Ocena 100° ključno mesto /80-90°, višina približno 120 metrov, čas 6 ur. Plezali prosto.



Matjaž Lenassi

Romunija 1980

Prikaza plezalnih področij Romunije in alpinističnega srečanja, ki je bilo od 1. do 10. avgusta 1980, sva se udeležila Tamara Likar iz AO Nova Gorica in Matjaž Lenassi iz AO Postojna. Obiskala sva dve področji v vzhodnih Karpatih - sotesko Bicasuli in Bucege.

Stene v soteski Bicasuli so apnenčaste in visoke 100 do 300 metrov. Plezanje je v težjih smereh vsaj napol tehnično, v lažjih prosto, vendar z mnogimi klini za varovanje. Vse smeri imajo označen vstop z imenom smeri in težavnostno stopnjo. Težavnostna lestvica v Romuniji je Welzenbachova in ima šest težavnostnih stopenj. Podstopnje so označene z A in B.

UIAA WELZENBACHOVA LESTVICA
ki jo uporabljajo v Romuniji


I = 1A/1B
II = 2A/2B
III = 3A
III, III+ = 3B
IV = 4A
IV, IV+ = 4B
V = 5A
V, V+ = 5B
VI- = 6A
VI, VI+ = 6B


Tehnično plezanje ocenjujejo z ocenami od A1 do A4. Na skicah pa so detajli smeri ocenjeni z UIAA ocenami.
Stene so kompaktne, prosto plezanje pa poteka v glavnem po počeh. Skala je zelo podobna plezalnemu vrtcu v Črnem kalu. To plezalno področje se razteza v soteski Bicasuli in stranskih soteskah, »vrhovi« so visoki okoli 1000 metrov in so poraščeni, enako tudi položnejše smeri. Najvišje in najtežje smeri imajo ocene do 6 B, kar pomeni, da je v teh smereh večina tehnike (A2 - A3; po mojem bi bile ocene v primerjavi z našimi - A1 - A2 ), kakšno mesto VI+ (ki pa je zelo naklinjeno), ostalo pa IV, V in V+.

Vsako področje ima svojega vodjo oziroma vodjo nekakšne področne komisije za alpinizem in svojo postajo gorske reševalne službe. Rešujejo klasično in le redko uporabljajo helikopter. Sestopi z vrha smeri v sotesko so enostavni po lažjih zaraščenih pobočjih. Izhodišče je Lacu Raza kakšnih 400 kilometrov severno od Bukarešte. Tam je več planinskih domov in kampov. Do najoddaljenejših smeri je okrog uro dostopa.

Masiv Bucege je konglomeratno gorstvo, ki je 150 kilometrov severno od Bukarešte. Tudi zanj, vsaj po smeri, ki smo jo plezali, velja, da je v stenah veliko skalnih klinov - tudi po 20 do 25 na raztežaj. Višina vrhov je že kar solidnih 2500 metrov, višina sten pa 600 metrov oziroma približno 20 raztežajev. Dostopi iz romunskega alpinističnega centra Braslova na višini 1000 metrov, trajajo okoli dve uri. V tem masivu so številni bivaki (kovinska bajta s pogradi). Sestope imajo zavarovane z osemmilimetrskimi najlonskimi vrvmi. Plezanje poteka v glavnem po počeh in plateh. V tem predelu je tudi ena »najslavnejših« romunskih smeri - Fissura Alabastra.

Centralno alpinistično organizacijo imajo v Bukarešti, kjer je tudi sedež centralne komisije za alpinizem. V posameznih predelih pa so alpinistični odseki organizirani kot sekcije športnih klubov. Najzanimivejše je prijavljanje prvenstvenih smeri. Ko naveza prepleza smer, javi opis, informativno oceno, število klinov v smeri (vsi ključni klini morajo ostati v steni) centralni komisiji za alpinizem. Ta zbira opise in jih enkrat letno objavi. Ko naslednja naveza skuša ponoviti smer, morata z njo tudi eden prvopristopnikov in član komisije za alpinizem. Končno oceno smeri da član alpinistične komisije skupaj s ponavljalcema.

Plezanje je v Romuniji razvito predvsem kot »športno« hitro plezanje po smereh ( v lažjih odstavkih, po policah najboljši Romuni tečejo po smeri) in v čim večjem številu ponovitev v enem dnevu. Manj pa je razvit zimski alpinizem, četudi nekateri pozimi plezajo slapove. Povsem zanemarjeno pa je prosto plezanje in samohodstvo, ki ga vsi odklanjajo kot pretvegano.
Plezajo v trenirkah, copatih, čeladah in povečini z dobro opremo (Stubai, Edelrid). Zatičev povečini ne uporabljajo.

Na srečanju nas je bilo trinajst iz Poljske, Čehoslovaške, Nemške demokratične republike, Bolgarije in Jugoslavije.

Vzponi:
4. 8. 1980 Surdu Mic, Traseul Central (FLssura Central), 4A, 150 m, 1 ura.
5. 8. 1980 Bardosului, Santinela 6A, 300 m, 6 ur.
6. 8. 1980 Torre Negro, Fiesura Neagra, 5B, 200 m, 1 ura in pol.
8. 8. 1980 Bucegi, Fissura Alabastra, desna varianta, 6A, 600 m, 4 ure in
pol.

Vsi vzponi so prve jugoslovanske ponovitve, zadnji je tudi prva mešana ponovitev sploh.

Matjaž Lenassi


Ines Božič

Nove smeri v Pale di San Martino
(1. del)

(povzetek po Rivista della montagna, oktober 1980)

Če na zemljevidu povežemo med seboj štiri točke ( Passo Valles, Cencenighe, Agordo in Fiera di Premiero), dobimo nepravilen četverokotnik, v katerem je v celoti zajeta skupina Pale di San Martino. Zaradi tradicije je skupina Pale razdeljena na pet delov: Pale di San Lucano, severna veriga (Vezzana, Mulaz), veriga San Martino (Cimon della Pala, Rosetta, Pala di San Martino, Sass Maor), centralni masiv (Fradusta, Cima Canali) in južna veriga ( Val Canali, Agner, Croda Granda). V osrčju masiva se razteza planota Altopiano, ogromni in edinstveni ravni podi.

Pristopi in zavetišča: potrebno je pripomniti, da so v nekaterih primerih bivaki (10) postavljeni na posebnih točkah (npr. »Guide Alpine di San Martino« na vrhu Pale ali pa »Fiamme Gialle« na rami Cimone) in predstavljajo zato zavetišče le v skrajnih primerih, nikakor pa ne izhodišče za vzpone. Zavetišča Pal pa odgovarjajo vsem funkcijam urejenih prenočišč v poletnih mesecih in so oskrbljena s telefonom:
Rif. Giuseppe Volpi al Mulaz (2571 m), tel. (0437) 50184;
Rif. Giovanni Pedrotti alla Rosetta (2578 m), tel. (0439) 68308;
Rif. Predilali in Val Predilali (1630 m), tel. (0439) 62311;
Rif. al Velo della Madonna (v izgradnji);
Rif. Scarpa al Agner (1742 m), tel. (0437) 67010.
Najbolj divje in najmanj obiskano območje masiva je skupina Pale di San Lucano.

Opisi novih smeri
Podatki o ponovitvah veljajo do septembra 1980. Klini, ki so omenjeni na začetkih opisov, so po prvem vzponu ostali v steni.

1. Cima della Madona - Južni raz - Smer Piazaroi

Prvenstvena 14. 11. 1978, ocena VI, eno mesto A4/IV-V, višina 220 metrov, čas 9 ur.
Smer spada skupaj s smerjo Biasini-Scalet med najtežje v skupini in med najzanimivejše na celotnem dolomitskem področju. Zaradi težavnosti v osrednjem delu govore tudi o VII. stopnji. Skala je dobra, v smeri je 15 klinov.
Po prvem delu raza Khan-Zagonel do gredine. Po njej do vstopa v južni raz; 3 do 4 metre po žici.
1. R - 50 metrov po lahkih sivih skalah, proti koncu poševno v levo do dobrega stojišča pod rumenim razom.
2. R - Poševno po rumenih skalah nekoliko proti levi (V) in pod odlomljeno lusko prečnica v levo (V) do široke vdolbine (35 m, 4 kk).
3. R - Iz vdolbine levo in po navzgor razširjeni zajedi (55°), prečnica desno in po naslednjem kaminčku na prižnico (20 m, V in IV, k).
4. R - Naravnost do klina, prečnica levo 2 do 3 metre in nato naravnost do majhne vdolbine (k), prečnica levo 4 do 5 metrov, nato poševno desno (kk), od tod naravnost čez majhen prag (k, nenehne težavnosti VI. stopnje in prehod A4, težave s klini). Naravnost nad prag (V+) do rumene poči-kamina, ki ji sledimo (kk, IV+), nato po rumenem kaminu poševno desno (IV+) do prižnice (50 m).
5. R - Z majhne gredine naravnost navzgor (V-), nekoliko proti levi do rumenega kamina (k), v spustu proti levi (IV+) do lahkih skal in po lahkem kaminu proti desni (III) do izstopa na vršne skale.

2. Cimerlo - Steber Claude Barbier - Smer Luigino Henry

Prvenstvena 29. - 30. 6. 1978, ocena V+, A1/IV-V, višina 350 m po stebru in še 400 m po žlebu.
Čudovita smer, ki je rešila problem stebra. Skala je v glavnem dobra, smer je dokaj izpostavljena in z lepim razgledom na San Martino do kotline Primiero in do Val Canali.
Dostop od Fosne. V približno 1 uri in četrt pridemo do začetka žleba, ki se spusti med vrhova Lasta del Sol in Beretta del Vescovo. Vzpon po žlebu po levem rokavu in čez nekaj skokov (nekateri nekoliko težji) do razcepa. Dalje po desnem rokavu do velike gruščnate gredine (padajoče kamenje, 2 raztežaja).
1. R - Po levem robu gredine rahlo proti levi do sive plošče (IV,IV+). Po neizraziti poševni poči v desno (A1) in dalje po lepi skali (V) do gredine na razu.
2. R - Navpično 5 do 6 metrov (V+), rahlo poševno v levo proti naslonjenemu stebričku (III). Stojišče na travnatih poličkah.
3. R - V zajedo (oblikovano iz stebrička) in nekaj metrov po njej (IV, V) in izstop levo v lažje skalovje in nato proti desni do majhnega stojišča.
4. R - Dalje po poči - zajedi, premagujoč nekaj težkih prehodov (IV, V, V+).
5. R - Z majcenega stojišča čez majhen previs in po poči-kaminu do dobrega stojišča (A1, V+, V-).
6. R - Še vedno navpično 45 m nato po poči (20 m, V, V+) do konca, prečnica rahlo proti levi in nato proti desni preko majhne stene.
7. R - Po polici, ki na desni doseže raz. Okoli njega do stojišča ob vznožju zajede (lahek raztežaj).
8. R - Po rumenordeči zajedi (IV, V, V+, VI-) na stebriček, od tod po kratki poči do police na razu (V).
9. R - Po polici proti levi na sredo stebra pod rumeno steno.
10. R - Z udobnega stojišča navpično (3 m A1) in nazaj poševno v desno proti razu (IV, mestoma V), ki ga ponovno obidemo proti desni.
11. R - Dvig v Dülferju za 4 m (V) do vršnega grebena in po njem na vrh Pilastra (Stebra). Od tod so se prvi plezalci spustili proti severu do severne stene Cimerla in po njej dosegli vrh.

3. Cima di val di Roda - severozahodna stena

Datum 8. 10. 1978, ocena V eno mesto III-IV, višina 500 m, čas 4.30. Zanimiv vzpon v dobri skali. Lepi razgledi proti dolini, ki se vzpne proti San Martinu in zahodno proti Cima d'Asta in Lagorai. Vstop je na sedelcu ob začetku žleba, ki poteka z zahoda proti vzhodu ob vznožju stene. Dvignemo se navpično za pet raztežajev (k) čez velike vdolbine v dobri skali in po levi strani do velike vdolbine. En raztežaj diagonalno do naslednje velike rumene vdolbine. Od tod po zajedi in poševno proti levi do vznožja sivo-rumene plošče. Nad njo po poči-kaminu (najtežji raztežaj) do vdolbine. Levo iz nje, diagonalno proti desni na veliko polico, nad katero so veliki previsi. Levo od njih po kaminu in po izpostavljeni prečnici nazaj proti desni v kamin zajedo in po njem v dveh raztežajih na vrh.

4. Torre Dresda - južna stena

Datum prvega vzpona: 10. 9. 1978.
Ocena IV+/III-IV, višina 350 metrov, čas 3 ure.
Splošna oznaka smeri: kratka smer srednje težavnosti v spoštljivem okolju.
Opis: vstop 10 metrov pod sedelcem, ki loči vrh Cima Dresda od Campanile Zagonel. Smer poteka po izraziti veliki zajedi, ki se levo od Cima Dresda spusti do ozebnika Calderon. Nato na vrh zajede in po grebenu nekaj lahkih raztežajev na vrh.

5. Torre Dresda - severna stena

Prvič plezana poleti 1978.
Ocena VI-/IV+, višina 350 m, 4 klini.
Ne preveč dolga smer poteka desno od smeri Franceschini, s katero ima skupen vstop. Skala je dobra, občutne težavnosti so v zelo ozki zgornji zajedi.
Od zavetišča Treviso po poti št. 14 do vstopa v smer Franceschini-Sandi-Bianchini. Poševno proti desni do konca poševne police. Po lahkih plateh v smeri zajede-poči, ki poteka po desni strani severne stene. Po spodnjih plateh po kratki rumeni poči (IV+, k) do majhne sprane poličke (možen izstop na lahek steber na desni). Naravnost po gladki plošči po zelo ozki poči (2 klina, VI-) do naslednjega klina, nato približno meter levo in po počeh do lahkega vršnega grebena (k).

6. Cima Immink - vzhodna stena - via dei Figli di Heidi

Datum prvega vzpona: 13. 9. 1978.
Ocena IV+/III-IV, višina smeri 550 m, čas 4 ure, v smeri 3 klini.
Smer srednjih težavnosti v dobri skali. Rešuje problem zajed v tej steni. Smer se začne 15 metrov od vidne vdolbine. Po poči-žlebu do prodnate poličke in dalje po izrazitih zajedah do vršnega grebena.

7. Cima Immink - severovzhodna stena - smer Cesare-Levis

Datum prvega vzpona: 19. 9. 1978.
Ocena smeri VI/V, višina 600 metrov, čas 10 ur; v smeri 2o klinov in zagozda.
Težavna plezarija pretežno v poči, priporočljiva uporaba velikih zatičev. V smeri velike zajede, ki razi severovzhodno steno.

8. Cima Canali - vzhodna stena - smer Heidi

Datum prvega vzpona: 3. 9. 1978.
Ocena V+/IV-V, višina 600 m, čas 10 ur, v smeri je 21 klinov.
Zelo lepa smer v steni med Buhlovo počjo in smerjo Franzina. Prvih 100 metrov je skupnih s smerjo Simon-Wissner do rumene stene.
1. R - Po poči (40 m, V in V+, kk).
2. R - Levo čez štrleč previs in prečnica v desno do poličke (30 m, V).
3. R - Po majhni rumeni poči, nato levo do majcenega balkončka (35 m, V, kk).
4. R - Po poči-zajedi v navpično steno, potem pa do rumene vdolbine na sredi stene (V, V+, kk, 30 m).
5. R - Desno od vdolbine 2 metra navzgor, prečnica malo v desno in naravnost na stojišče na majhni polički (VI-, prehod V+, 25 m, kk).
6. R - Naravnost po previsni steni, na koncu raztežaja pa proti levi (V).
7. R - Diagonalno levo pod črno vlažno liso (IV+, 30 m).
8. R - 5 metrov navzgor, prečnica levo, naravnost čez previs in levo do majhnega stojišča (V+, 30 m, kk).
9. R - Proti desni pod rumenimi previsi, od tod naravnost po ozki poči (V-, mesto V, 40 m, k).
10 .R - Po poči v končni zajedi iz težav (V, V+, 30 m, k).

9. Torre Sprit - južni raz (Spigolo della melodia)

Datum prvega vzpona 19. 11. 1978.
Ocena V, višina 600 metrov, čas 7 ur, 3 klini, 4 zatiči.
Izredno lepa smer v odlični kompaktni steni. Občutne težave. Po izraziti poči-zajedi desno od zglajenega in previsnega južnega raza (III+, 50 m). Po njem 15 metrov, prečnica poševno levo do majhne poči, ki preide v ozko poklino (V-, 50 m). Ko se poč razcepi, po levem kraku nekaj metrov do velike sive plošče, prečnica poševno proti poči in po njej na udobno stojišče (45 m, k, na stojišču). Po dolgi poči do lahkih razbitih skal in dalje po levi poči na vrh stebrička (IV, 50 m). Prečnica kakšen meter bolj desno do udobnega stojišča. Po črno-rumeni poči levo na vrh stebrička (IV+, 50 m, k). S stebrička približno meter levo in po poči-kaminu do lahkih skal (IV-, 50 m). Po poči do ozke pokline (III+, 40 m). Po njej in nato v vrhnjo poč-zajedo in po njej 4 raztežaje do vrha (III-IV, k na zadnjem stojišču) .

10. Pala Canali - južna stena

Prvi vzpon poleti 1978 brez uporabe klinov.
Ocena V, višina 600 m.
Smer je dokaj dolga in je rešila problem velike zajede, ki je značilna za to steno.
Vstop je v vpadnici velike izrazite strehe, ki moli iz tretjine stene. Po počeh do rumene zajede takoj levo od ogromne strehe (III/III+, 150 m). Po zajedi (V-, 50 m). Naslednjih 70 metrov po počeh, nato proti levi v rumenih previsnih skalah. Naslednja dva raztežaja do velikega korita, ki od spodaj ni viden (do tod III/IV+). Iz korita desno po razu Zonta do vrha (III/III+, 150 m).

11. Pala del Rifugio - severna stena

Prvi vzpon poleti 1978.
Ocena V+ /IV-V, A1, višina 600 m, v smeri je ostalo 8 klinov.
Smer občutne težavnosti in dolžine, v dobri skali. Rešuje problem severne stene Pale del Rifugio. Sledi veličastnemu rumenemu razu.
Iz zavetišča Treviso po poti št. 7 do vstopa smeri Gogna-Scalet. Po grapi (priporočljiva je desna stezica) za približno 200 metrov pod velik zagozden balvan. Smer sledi očitnemu sistemu poči, ki do rumenega raza razijo severno steno. Po rahlo v desno nagnjeni poči do previsov. Prečnica levo 5 do 6 metrov čez majhen previs in nato približno meter po gladkih plateh do klina s pomožno vrvico. Nazaj v desno (s pomočjo vrvi) do nadaljevanja poči. Čez previs v lahko poševno zajedo (na koncu dobro stojišče). Od tod po izraziti poči (4 raztežaje) in preko votline (enake težave levo in desno) v smeri rumenega raza. Preko lahkih skokov na vrh.

12. Cima d'Oltro - severozahodna stena

Prvi vzpon 9. 6. 1978.
Ocena VI-eno mesto, A1/III-V, višina 500 m, čas 6 ur, v smeri 8 k.
Smer v dobri skali, s težavami predvsem v prvem delu. Lahko jo upoštevamo kot samostojno, čeprav je izstop skupen z razom Castiglioni-Detassis.
Po smeri Castiglioni-Detassis, ki poteka po severozahodnem razu preko rahlo nagnjene plošče, v levo do izrazitega kamina. Stojišče je desno od rumene lise. Po kaminu in po 10 do 15 metrih prečnica 3 metre desno čez gladek del (A1), dalje v steni (VI-), nato nazaj v kamin. Po njem 2 raztežaja (III/IV+), iz kamina po izraziti poči-kaminu 60 metrov do velike strehe. Po poči levo (V, k) in bolj ali manj naravnost po počeh in plateh (III-V) 150 metrov do smeri Castiglioni-Detassis in po, njej do vrha.

13. Sasso di Campo - greben Ross

Podatki o prvem vzponu niso popolni.
Ocena IV/II-III, 1600 m, čas 9 ur in pol. Greben je zelo dolg, brez posebnih težav. Izreden je razgled po dolini Mis in na skupino Cimorega. Neskončni greben po 1600 metrih doseže vrh Sass di Campa.
S planšarije Pian Long do travnate gredine ob vznožju skal. Z najvišje točke gredine po poraščenih skalah, nato po žlebičku do prvega stebra (5 raztežajev). Prečnica desno, nato naravnost. Sivo-rumenim hrbtom se izogibamo desno (2 raztežaja). Stojišče na travnati rami pod črno-rumenim previsom. Prečnica levo in po žlebiču (2 raztežaja) na greben, ki je sedaj dobro viden. Po njem čez majhne odlome. Na rumen stolp, spust s plezanjem na naslednji odlom, dalje po levi strani grebena 45 metrov, na levi strani roba po krušljivi poči na vrh stolpa (2 raztežaja). Spust proti odlomu, čezenj v razkoraku, po kratkem kaminu, na koncu pa prečnica v desno do vrha odloma (dosegljiv z vrvjo). Po polici 150 metrov levo obidemo velik rumen in previsen stolp. Do konca rumenih skal po poševnem kaminu v desno in do naslednjega odloma po lepi majhni steni (IV). Prečnica po naslednjem stolpu. Pred novim stolpom po lepi stenici proti levi (IV/IV+) do raza. Prečnica čez odlom. Vodoravno do naslednjega sistema stolpov, ki privedejo do končnega vrha (Od tod je možno po lahki polici doseči pot Vani Alti). Po kaminu levo od roba grebena (IV, 30 m). Po dveh raztežajih na greben. Spust s plezanjem na odlom. Po gruščnatem žlebu med majhnimi stolpi na sedelce. 4 metre desno in nato poševno desno 3 raztežaje. Na greben in po njem do vrha.

14. Sass da Mur - južna stena

Prvi vzpon poleti 1978.
Ocena III+, višina 400 m. Lepa smer rešuje problem velike zajede v levi strani stene.
Po spodnjem žlebu južne stene do skalnih skokov, ki steno delijo od prave stene. Po kaminih do nagnjene police (III+). Steno zapirata dve zajedi, ki se navzgor razširita (v desni poteka smer Levis-Conz-De Bortoli). Na polico pod levo zajedo, čez skalne skoke in dalje po kratki rumeni zajedi, izstop desno in naravnost po razčlenjenih ploščah. Zajeda tu predstavlja črno poklino. Po njej (najtežji del vzpona, ocena?) in dalje po poči-zajedi do južnega vrha.

15. Cima Lastej - južna stena

500 metrov dolga smer, ki jo razpolavlja gredina in deli steno na dva dela s povsem različnim tipom kamenine, ki pa je dobra.
Vstop je levo od smeri Simon Wiessner, ki jo križa na polovici in nadaljuje proti vrhu. V prvem delu sledi poči, ki je mestoma mokra in poteka spodaj z leve proti desni. V drugem delu navpično v sredino stene, nato pa proti črnemu »V«, ki je viden iz doline Canali.

16. Campanile di val Grande - severozahodna stena - smer
Gianni-Beltrame

Prvi vzpon 20. 8. 1978.
Ocena VI, A1/IV/IV+, višina 400 m s 320 m višinske razlike, čas 7 ur. V steni ostalo 16 klinov. Smer z občutnimi težavami poteka v veličastnem okolju.
Od Campigolo della Vezzana po stezi št. 710, ki vodi k zavetišču Mulaz, do vznožja stene, pod njo na levo stran pod označeno zajedo. Po njej približno 30 metrov (III+, stojišče). Prečnica 7 metrov desno do majhnih previsov, od tod poševno proti levi po majhni zajedi približno 8 metrov (V+), prečnica približno meter v desno in 30 metrov do stojišča pod rumenimi in črnimi previsi (IV+). Dalje prečnica proti desni čez plati približno 30 metrov do končnega dela streh (IV+/V+) stojišče. Prečnica desno 3 metre (V+, mesto A1, majhna streha), 3 metre navzgor (VI) in prečnica levo nad strehe 15 metrov (V/V+) do velikega roglja (stojišče). Rahlo proti levi navzgor za 6 metrov (V+, A1) spust čez prehod in prečnica desno 8 metrov do zajede, ki označuje večji del stene (V+), po njej 40 metrov do previsov (IV+, stojišče). Prečnica desno 6 metrov in 40 metrov navzgor proti vrhu (IV) do prodnate police. Prečnica 7 metrov proti desni po polici čez prehod (IV) do žleba, po njem 50 metrov do mokrih krušljivih skal (II-III, stojišče). Čez skale (IV+) in čez lahke skoke do predvrha, prečnica 6 metrov desno pod velik zagozden balvan, čezenj (IV) in po 5 metrih na vrh.

Ines Božič



Ines Božič

Tuje novice

Rivista della montagna prinaša v oktobrski, številki 1980 precej zanimivih novic:

Monviso - Kotijske Alpe. F. Scotto je 19. februarja 1980 preplezal Coolidgejev ozebnik v severni steni. Verjetno je to prvi zimski solovzpon.

Les Droites - skupina Mont Blanca. 20. januarja 1980 je B. Müller prvi pozimi sam preplezal ozebnik Lagarde v severovzhodni steni. V začetnem delu je preplezal približno 300 metrov dolgo varianto v zaledenelem žlebiču z naklonino do 80°.
P. Berhault in P. Martinez sta 27. decembra 1979 preplezala smer Cornuau-Davaille v severni steni. Iz zavetišča Argentière sta se odpravila ob eni ponoči, vrh pa sta dosegla opoldne, ob 9. uri zvečer pa sta se že vrnila v Chamonix. Na ledni strmini sta se varovala s cepinom in kladivom in za vmesno varovanje nista uporabljala klinov.
Aiguille du Plan. Večno aktivni Gaston Rebuffat in Michel Vaucher sta julija 1979 preplezala novo smer v vzhodni steni levo od slavnega pomola Ryan-Lochmatter. Nova smer z višinsko razliko 500 metrov poteka v celoti po skalah, prva plezalca pa sta jo ocenila z D (z mesti V).

Skupina Monte Rosa - Rocce Nere. 11. maja 1980 sta M. Bernardi in G. C. Grassi preplezala nov ozebnik med severno steno Rocce Nere in severovzhodno steno Vzhodnega Breithorna. Za 500 metrov stene sta potrebovala 10 ur po zaledenelih žlebičih z naklonino do 80° in z mešano plezarijo s težkimi in ekstremno težkimi mesti. Grassi, ki jo je ocenil z ED, jo uvršča med najtežje smeri, ki jih je preplezal.

Breonske Alpe - Sass Maor. Renato Cassarotto je od 8. do 10. februarja 1980 opravil prvo zimsko in solo ponovitev smeri Scalet-Biasin v jugovzhodni steni. Smer je zelo težka in zelo izpostavljena ter spada med najtežje v Dolomitih.

Dolomiti - Marmolada di Rocca. Smer Alessandra Gogne v južni steni je poleti 1979 kot prvi samohodec ponovil P. L. Bini.
Conturines. Poleti 1979 je bila v zahodni steni preplezana nova smer. Smer z višinsko razliko 600 metrov sta preplezala P. L. Bini in A. Monti in ima podobne težavnosti kot smer Fachiri v Cimi Scotoni.
Saa Pordoi. A. Azzoni, G. Benedetti, P. L. Bini in G. P. Picone so opravili novo 500 metrov visoko smer v zahodni steni. Po njihovi oceni je to najtežja smer v tej steni.

Dolomiti di Brenta - Crozzon del Brenta. Sredi poletja 1979 je P. L. Bini kot prvi samohodec preplezal zajedo Aste-Nevasa v zahodni steni te obsežne gore.

Vzhodni Dolomiti - Cima Vieres. 5. in 6. aprila 1980 sta R. di Daniel in G. Giordani preplezala novo smer v južni steni. Smer poteka po veliki osrednji zajedi. Lepa, 700 metrov visoka smer v dobri skali s težavnostjo V+. Prvi vzpon je trajal 8 ur čistega plezanja. Zabila sta 8 klinov in uporabila nekaj zagozd in zatičev. Spuščala sta se po isti smeri - 12 spustov z dvojno
40-metrsko vrvjo.

Skupina Badile - Piz Badile. 22. julija 1979 je G. Pirana sam ponovil Bratovsko smer (via del Fratelli). Bivakirati je moral v izstopnem ozebniku.

Skupina Gran Sasso - Como Grande. Smer Alessandrini-Furi-Leoni v tretjem stebru je bila pozimi prvič ponovljena med 26. in 28. februarjem 1980. Smer z višino 500 metrov in težavnostjo V. stopnje je preplezal G. P. di Federico.
Como Picolo. P. L. Bini, M. Marchegiani in G. P. Picone so opravili prvo zimsko ponovitev smeri Rosy v vzhodni steni Monolita.
Na drugi rami pa je P. L. Bini opravil prvo solo in prvo zimsko ponovitev dveh najtežjih smeri - La Placche Manitu in Placche del Totem. Obe smeri je preplezal istega dne.

Skupina Maiella - Cima Murelle. 28. in 29. julija 1979 je G. P. di Federico kot samohodec preplezal prvenstveno smer v severni steni. Smer z velikimi težavami v solidni skali je visoka 1050 metrov.

Masiv Ecrins - Point Puiseux de Pelvoux. 25. julija 1979 sta A. Rebreyend in Gaston Rebuffat preplezala novo smer v severozahodni steni. Plezalca sta prišla s Col du Pelvoux, se spustila približno 100 metrov po severnem ozebniku do vznožja navpičnega skalovja severozahodne stene, kjer sta vstopila. 500 metrov visoko smer sta ocenila s TD, s številnimi mesti V. stopnje in enim tehničnim previsom. Smer poteka v kompaktnem granitu in je zelo strma.

Patagonski Andi - Fitz Roy (3128 m). Francoska odprava, ki so jo sestavljali Jean Afanasieff, Michel Afanasieff, G. Abert, J. Fabre in G. Sourice, je preplezala 1800 metrov visoko steno. Po petih dneh in štirih bivakih so 28. decembra 1979 dosegli vrh, potem ko so prvih 300 metrov olajšali s fiksnimi vrvmi. Preplezane težave so bile v glavnem v skali V. stopnja in A2, proti koncu smeri pa so morali v mešanem svetu plezati z derezami. Spustili so se 45 raztežajev po isti smeri.

Ines Božič



Bojan Pollak

Nekaj pripomb in dopolnil k pregledu vzponov 1978/1979 (AR 5 in 6)

25. - 26. 12. 1978 so Smer bratov Golob preplezali Mišo Čulk, Ivan Lesjak in Stojan Verdnik kot prvenstveno in ocenili s IV, A1. Če gre za smer bratov Golobov, je to le prva zimska ponovitev, pravilna ocena pa je V+, A2. Ali gre za novo smer?

6. 1. 1979 sta v zahodni steni Planjave Marjan Kregar in Bojan Pollak opravila prvo zimsko ponovitev (=2.P) Kratkohlače smeri, ocena IV/III, višina 310 m, čas 5 ur.

Pripravniška grapa v Planjavi je pomotoma navedena kot prvenstvena (Janez Ažman), vendar je bila v spodnjem delu preplezana že 16. 11. 1965 (Jernej Koritnik, France Malešič), v zgornjem delu 5. 6. 1971 (Franc Jeromen, Janez Mikulič, Janez Rupar). Prvo zimsko ponovitev spodnjega dela sta opravila leta 1978 Irena Markus in Dušan Podbevšek, cela pa pozimi še ni bila ponovljena. Ocena IV+/IV, III, II/, višina 340 + 190 m.

Zajedo usmiljenja v Vežici sta Janko Plevel in Violeta Potočar ponovila 7. 5. 1979 kot druga mešana naveza, ker sta jo 21. 5. 1978 ponovila že Marija Perčič in Andrej Štremfelj (AR 5/29).

10. 6. 1979 sta Janez Benkovič in Janko Plevel preplezala kombinacijo Velike zajede in Centralnega stebra, ocena VI, A2,/V. Prvenstven je samo del zajede (80 do 150 m), vendar je to verjetno ključ smeri.

1. 8. 1979 sta Veliko zajedo v Rzeniku preplezala Franček Knez in Smiljan Smodiš, ocena V+, A2/V, A0. Prvenstvenih je spodnjih 50 m in zgornjih 160 m, srednji del gre po Centralnem stebru in Veliki zajedi (Benkovič-Plevel).

8. 9. 1979 sta Smer čez ploščo v Skuti kot druga mešana naveza preplezala Violeta Potočar in Janez Vodlan, ker je prvo mešano ponovitev opravila Marička Škrlep s soplezalcem.

27. 10. 1979 sta v zahodni steni Planjave Marjan Kregar in Bojan Pollak prva ponovila Univerzalno smer z vstopno (Bolano) varianto. Ocena IV+/II, 120 m, 1 ura.

7. 7. 1979 naj bi smer Šavelj-Župančič Andrej Štremfelj ponovil kot prvi, vendar je to opravil že Marjan Manfreda v letu 1977 ali 1978.

27. 4. 1979 ponovljena Spominska smer čika Anteja ni prva ponovitev, ker sta jo leta 28. 4. 1978 Stane Klemenc in Bojan Pollak ponovila kot druga.

Upam, da bodo te moje pripombe spodbudile še koga, da se bo oglasil in postregel s točnimi podatki. Tako bomo lahko postopoma dobili kolikor toliko točen pregled tovrstne dejavnosti.

Bojan Pollak



Andrej Dernikovič

Pripombe in mali oglas

Pri prebiranju Alpinističnih razgledov številka 9 sem spoznaval, kako malo vem o Zermattskem levu; motilo pa me je tudi to, da se nikakor nisem mogel poučiti, kje je toliko opevani Carrelino. V pregledu smeri na strani 17 nima nobena smer letnice 1932, ko naj bi Carrel uspel. Še najbližja letnica (in smer) je tista pod številko 4 (1931) - Benedetti-Carrel? Po informaciji v Dolomitskih kristalčkih Carrelina Slovenci še nismo ponavljali. Drži?

Kje je Carrelov ozebnik v Tête du Lion? Zakaj ni (?) vrisan na fotografiji, če je omenjen v besedilu? Izgubljate lepo možnost, da bi ponudili čim bolj popolno informacijo o Matterhornu. Članki naj ne bodo predvsem povzemanje citatov (čeprav tudi to), temveč predvsem dobra informacija: kdo, kje, kdaj in kako - šele potem zakaj itd. Seveda želim, da bi tudi v novi sezoni opravili čim več kvalitetnih vzponov - revije.

Prosim za objavo malega oglasa: v Osp zahaja veliko in vedno več plezalcev v sezoni in izven nje. Smeri je že kar veliko, precej je variant. Zdi se mi, da je prišel čas, da se nekatere stvari zabeleži iz istih razlogov kot to velja za alpske stene in stenice. Sicer pa ima Osp tudi svojo kulturno zgodovino in ne le alpinistično; zanimiv je tudi za biologe, geologe in speleologe, pa tudi jezikoslovec lahko prisluhne govorici domačinov.
Zato prosim vse, ki so in še plezajo v Ospu in imajo opise, skice in fotografije, ki se nanašajo na steno ali njene detajle ali na samo vas; vse, ki ste videli ali slišali še kaj drugega, da material pošljejo na Obalni AO (Obalno PD, Čevljarska 1, 66000 Koper), ker želimo izdati vodniček po stenici nad Ospom ali še kaj več. V kakšni obliki bo izšel, je odvisno od zbranega gradiva. In kdaj? Konec pomladi ali pa jeseni.

 



Franc Vidic

Odmev na dinamično varovanje z ABA zavoro (AR številka 2, stran 20)

Če drugi plezalec varuje prvega s pomočjo ABA zavore, te na stojišču nikakor ne sme vpeti v sidrni klin, ki ni namenjen prestrezanju prvega sunka pri morebitnem padcu.
Če na stojišču ni urejeno sidrišče s pomožnimi vrvicami na treh klinih (ali sidrišče z glavno vrvjo), v katerega lahko obesimo zavoro, moramo zavoro ABA vpeti v dobro zabit prvi varovalni klin, ki mora biti obvezno na dosegu roke varujočega. Pomožno vrv, ki izhaja iz zavore, pa vpnemo v sidrni klin, vanj pa je z bičevim vozlom vpet tudi varujoči.
Pomožna vrvica mora biti dovolj dolga, da jo pri padcu lahko steče v ABA zavoro približno meter in pol.


Oznake na skici:

A - prvi varovalni klin
B - sidrni klin
C - samovarovanje varujočega
D - del vrvi, ki gre k prvemu
plezalcu


 

Zvone Korenčan

Še nekaj tehničnih novosti

VEZAVA PLEZALNEGA PASU

Konec plezalne vrvi vpeljemo kot vedno pri plezalnem pasu od zgoraj v zanki - vendar le v zanki sedežnega dela pasu. Konec vrvi nato vpeljemo skozi zanko najlonskega vozla ter od spodaj skozi zanki prsnega dela plezalnega pasu in nazaj skozi zanko najlonskega vozla. Glej 1. skico.

Najlonski vozel zdaj zategnemo in s prostim koncem vrvi naredimo še obvezni varovalni vozel. Glej 2. skico.

Položaj najlonskega vozla oziroma višina glede na sedežni in prsni del plezalnega pasu pogojuje položaj telesa med visenjem na vrvi in torej tudi porazdelitev sile na telo pri padcu. Vsak plezalec si mora s poskusi doma ali v plezalnem vrtcu sam določiti, v kateri višini je najbolje splesti najlonski vozel, tako da bo telo pri prostem visenju v ugodni legi, ne preveč nagnjeno nazaj. Čim bolj smo pri tem visenju pokonci, tem lažje si pomagamo. Če pa visimo povsem vznak in usločeni nazaj, naše mišičje porabi izredno veliko energije za popravljanje lege, dihanje in delovanje srca je zelo ovirano in izredno hitro povsem obnemoremo, če nas ni dobesedno zlomilo že pri samem padcu.

Važno! Alpinistični inštruktorji boste dobili v plezalnih vrtcih včasih tečajnike s preozkimi pasovi, ki so pri daljšem visenju smrtno nevarni. Tečajnike boste prepričali, da morajo nujno kupiti ustrezni pas. Da pa dan treninga zanje ne bi padel v vodo, mu preozek pas zvežite z glavno vrvjo, kot kaže 3. skica.
Konec vrvi dvakrat speljete skozi zanke sedežnega dela pasu (3 a), nato tik ob zanki pasu vpletite okrog vpeljanih pramenov vrvi bičev vozel, ki bo ob padcu preprečeval, da bi se pas zadrgnil (3 b). Zdaj spletite najlonski vozel in skozi njegovo zanko potegnite iz bičevega vozla izhajajoči konec vrvi. Če je pas dvodelen, potegnite ta konec še v zgornji del pasu in ga vrnite v najlonski vozel (3 c). Končate seveda z varovalnim vozlom.

Desna spodnja skica kaže napačno in nevarno vezavo preozkega plezalnega pasu.

Predlagani način je bil preizkušen na seminarju za alpinistične inštruktorje, ki je bil od 22. do 25. oktobra 1980 na Vršiču.



Samovarovanje pri solo plezanju

Pri nas je vedno več samohodcev. Le malokdo pa se pri tem varuje na res zanesljiv način. Ne da bi posebej odobravali samohodstvo pa moramo vsi poznati osnove varovanja pri tem.

Plezalec si mora zvezati plezalni pas s trojno pomožno vrvico, ki naj bo debela najmanj 7 milimetrov. Na tretjini dolžine plezalne vrvi naredi bičev vozel ter ga s pomočjo vponke z matico vpne v vezavo plezalnega pasu. Na konec tako dobljene tretjine plezalne vrvi z osmico priveže oprtnik, ki ga neprivezanega v klin pusti na stojišču. Zaradi hitrejšega vpenjanja ima plezalec vponke s trakovi (kravatni vozel), nabrane na tisti tretjini vrvi, ki vodi do oprtnika. Trak spelje skozi uho klina in skozi tako dobljeno zanko potegne osmico na koncu svojih dveh tretjin vrvi. Za ta postopek se mora za hip odpeti, nato pa seveda osmico spet pripne za pas in pleza dalje. Ob morebitnem padcu se najprej napneta vrv, ki vodi iz osmice na pasu, in vrv, ki vodi do nahrbtnika. Zanka v klinu zdrsne na stran vponke in povzroči trenje vrvi na drugi strani - torej vrvi iz osmice na pasu.
Na drugem stojišču enostavno razveže osmico in potegne daljši konec
vrvi skozi zanke k sebi. Ko plezalec potegne k sebi še oprtnik, izvleče z njim tudi vse vponke in trakove iz klinov.

O samohodstvu pa sicer še vedno velja vse, kar je zapisano v zadnjem poglavju priročnika Hoja in plezanje v gorah.



Bojan Pollak

Ne kupujte cepina-kladiva znamke Charlet Moser »ice six«!

Alpinistična oprema postaja vse dražja in dražja in zato je vedno bolj pomembno, kaj dobimo za naš denar. Poleg tega sedaj plezamo vedno težje smeri, ki zahtevajo tudi kvalitetno in zanesljivo opremo. Industrija ponuja vse mogoče stvari, od »univerzalnih« do povsem »specialnih«. Ker nimamo priznanih atestov za vso plezalno opremo, razen za vrvi in vponke, kjer se norme UIAA že uporabljajo, predlagam, da čisto po naših izkušnjah poskušamo oceniti kvaliteto opreme in sicer po kriteriju vzdržljivosti. Koliko je kakšna stvar kvalitetna, se pokaže šele po določenem času uporabe. Zato naj bi tisti, ki ima dobre izkušnje ali pa tudi slabe z določeno opremo, to tudi javno povedal.

Za začetek naj navedem slabo izkušnjo. V Franciji sem leta 1978 kupil cepin-kladivo (izraz bajla je slab, predlagana bavtica pa se še ni udomačila) znamke CHARLET MOSER »ICE SIX« tip 1206. S tem cepinom-kladivom mi je uspelo zabiti samo sedem (!) klinov, nato je odletel okel, ki praktično sploh ni bil uporabljen. Po povpraševanju sem izvedel, da se je enako zgodilo še trem alpinistom, ki so imeli to znamko cepina-kladiva.
Zaključek: Cepina-kladiva te znamke ne morem priporočiti ne za nakup, ne za uporabo, ker ni kvaliteten! Glej desno skico na predzadnji strani!


Jane Volkar

Vzponi jugoslovanskih alpinistov v Franciji

Vse večja zmeda, ki jo pogojujeta vsako leto večje število vzponov ter pomanjkljiva evidenca le-teh ter objava važnejših ponovitev v letu 1978 in 1979 v Alpinističnih razgledih, sta me vzpodbudila in opogumila, da skušam oteti pozabe vzpone v francoskih Alpah. Kvaliteta vzponov se v zadnjih desetletjih nenehno dviga, tudi število se povečuje iz leta v leto.

Pričujoči pregled zajema preko 290 vzponov, praviloma pa nisem beležil sestopov po smereh. Zapisani so le vzponi in pristopi alpinistov, ne pa tudi planincev.

Pri identifikaciji smeri, njeni oceni in višini sem se povsod, kjer je bilo to mogoče, naslonil na francoski vodnik Vallot, La chaine du Mont Blanc. Oštevilčenje smeri je povzeto po vodniku, kar je pomembno iz več razlogov: odprava napak, »iskanje« smeri, ki jih Jugoslovani še nismo ponovili (ponovljenih je približno 130 od preko 2200 opisanih smeri) itd. Ocenjevanja težavnosti smeri ne gre dobesedno prevajati, zato so ocene zapisane po francoskem originalu. Dodajam, da oznake (F = lahko, PD = malo težavno, AD = že skoraj težavno, D = težko, TD = zelo težavno, ED = skrajno težavno) nekako ustrezajo našim šestim stopnjam in podstopnjam (inf. = spodnja meja, sup. = zgornja meja), sedme stopnje pa žal ni moč vgraditi v ta pregled. Zavedam se, da to ni prava rešitev, v danem trenutku pa je edino možna. Nazadnje je dodan še vir informacije v kraticah, ki so v alpinističnem navajanju običajne (PV = Planinski vestnik, leto, stran, AN = Alpinistične novice v dnevniku Delo, AR = Alpinistični razgledi, o.v.=osebni vir).

lipam, da bo ta pregled (z)ganil vsaj alpiniste, katerih vzponi so pozabljeni, izpuščeni ali napačno registrirani, da se bodo oglasili. Zaradi nepopolnih objav opravljenih vzponov je vsako leto nekaj takih prvih jugoslovanskih ponovitev, ki so bile opravljene že pred leti in jih je prah pozabe že povsem prekril. O nekaterih vzponih je moč dvomiti, da so bili opravljeni do konca, kljub temu pa sem jih zapisal. Tudi o ponovitvah alpinistov iz drugih republik je dosegljivih malo podatkov. Na koncu je še dodatek o vzponih v drugih območjih francoskih Alp.

Vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri sestavi oziroma pregledu zapiskov se najlepše zahvaljujem, še posebej pa Cenetu Berčiču, Darku Berljaku, Muhamedu Gafiču, Francetu Malešiču, Tinetu Miheliču, Binetu Mlaču, Stanetu Murovcu, Stanetu Mokotarju, Borisu Krivicu, Zlatku Smerketu, Tonetu Škarji, Marički Škerlep, Janezu Vodlanu, Bojanu Zupetu in Slobodanu Žalici.

Seveda se priporočam za popravke in pripombe. Potrebno bo zbrati tudi glavne podatke o naših prvih pristopih na primer vsaj do druge svetovne vojne. Ko bomo na podoben način zbrali tudi naše vzpone v drugih področjih Evrope, bo mogoče vse objaviti v Alpinističnih razgledih. Nato pa bi skupaj s podatki o odpravah izdali knjigo o naših vzponih v tujih gorah. Sodelavci in poznavalci vabljeni!

GUIDE VALLOT (1. del)

204 AIGUILLE DE BIONNASSAY, 4052 m
SEVEROVZHODNA STENA, AD, 1050 m
Zoran Bešlin, Boris Erjavec, ... 8. 1974 (PV 75/257)
Velimir Bališič, Vladimir Mesarič, ... 8, '1978 (o.v.)
Marjan Olenik, Borut Slapernik, Borut Valenčič, ... ... 1979 (AR)

MONT BLANC, 4807 m
Normalni pristop, PD
...................
Rado Kočevar, ... 7. 1950 (PV 51/200)
Roman Herlec, Mitja Kilar, Igor Levstek, Miha Potočnik, Milan Schara,
Vid Vavken, Andrej Župančič, 15. 8. 1954 (PV 54/646)
France Avčin, Peter Ferjan, Stane Kersnik, France Zupan, 7. 8. 1955
(PV55/606)
Jozva Govekar, Marjan Keršič-Belač, Milan Pintar, 10. 8. 1955 (PV
55/606)

232 BRENVA GREBEN, D inf., 800 m (do vrha 1300 m)
Rado Kočevar, Marjan Perko, Miha Verovšek, France Zupan, 30. 7.
1951 (PV 51/203)
Janez Ažman, Franc Bauman, Cene Kramar, ... ... 1974, izstop po
Diagonalni smeri (236, o.v.)
Janez Benkovič, Tone Trobevšek, Marička Škrlep, Jane Volkar, 30. 7.
1977 (o.v.)
Dušan Markič, Jože Rozman, ... 8. 1980 (AN)
Ivica Kaliterna, Jerko Kirigin, Ervin Hanzer, Nenad Pivac, 6. 8. 1980
(AN)

237 BRENVA - SENTINELLE ROUGE, D, 1000 m (do vrha 1300 m)
Iztok Belehar, Franci Ekar, Tomaž Jamnik, Polde Taler, 20. - 21. 7.
1969 (PV 69/490)
Silvo Jošt, Rafko Vodišek, 30. - 31. 8. 1976 (AN)
Muhamed Gafič, Slobodan Žalica, 22. 7. 1977 (o.v.)

239 BRENVA - MAJOR, D, 1000 m (do vrha 13oo m)
Mitja Košir, Marjan Manfreda, 14. 7. 1969 (PV 69/490)
Iztok Tomazin, Filip Bence, 20. 7. 1977 (o.v.)
Janez Benkovič, Marjan Kregar, 8. - 9. 8. 1979 (AR)

240 BRENVA - HRUŠKA, D, 1000 m (do vrha 1300 m)
Stane Belak, Boris Krivic, 14. 7. 1969 (PV 69/490)

GRAND PILIER D'ANGLE, 4243 m

242 BONATTI-ZAPELLI, ED, 950 m
Janez Ažman, Cene Kramar, 23. 7. 1975 (PV 75/716) = 1. ponovitev!

242a CECCHINEL-NOMINÉE, ED, 750 m
Cene Berčič, Milan Gladek, 24. 8. 1980 (AN)

243 BONATTI-GOBBI, ED, msta IV, V+, VI, 900 m
Janez Dornik, Marjan Osterman, ... 8. 1974 (PV 75/256)

- INQUE MATSUMI, ED, 900 m
Zvone Andrejčič, Janez Reberšak, 7. - 8. 8. 1976 (PV 77/40) = 1.
ponovitev!

- DUFOUR-FREHEL, ED, 900 m
Zvone Andrejčič, Vanja Matijevec, 3. 8. 1975 (PV 75/714)
Janez Ažman, Cene Kramar, 25. 7. 1976 (AN)

260 FRENEY – CENTRALNI STEBER, TD sup., 700 m
Mitja Košir?, Marjan Manfreda, 18. - 19. 7. 1969 (PV 69/490)

261 FRENEY - SMER HARLIN-FROST, TP sup., mesta VI, A3, 700 m
Stane Belak, Boris Krivic, 18. – 19. 7. 1969 (PV 69/490) = 1. ponovitev!

262 INNOMINATA - GREBEN, D, 800 m
Peter in Barbka Ščetinin, ... ... ....
Nadja Fajdiga, Ante Mahkota, 27. - 28. 8. 196l (PV 61/753)

271 BROUILLARD - GREBEN, AD, 1400 m
Vasja Doberlet, Viki Šoštarič, 20. - 21. 7. 1969 (PV 69/490)

- PEUTEREY - GREBEN, v celoti 1500 m
Andrej Grasselli, Slavko Švegelj, ... 7. 1975 (PV 76/335)
Igor Herzog, Rok Kovač, 3. - 5. 8. 1978 (o.v.)

- PEUTEREY - GREBEN, do Aiguille Blanche 4112 m
Tomaž Ažman, Franci Ekar, Srečo Travnik, Milan Valant, 8. 8. 1962 (PV
62/543, 63/423)

AIGUILLE BLANCHE, 4112 m

332 SEVEROVZHODNA STENA
Vasja Doberlet, Viki Šoštarič, 22. 7. 1969 (PV 69/490)

AIGUILLE NOIRE

591 JUŽNI GREBEN, TD, 1200 m
Tomaž Ažman, Franci Ekar, Milan Valant, 11. 8. 1962 (PV 63/31)
Brane Pretnar, Tone Sazonov, 22. 8. 1962 (PV 63/32)

395 ZAHODNA STENA, smer RATTI-VITALI, TD, 650 m
Vasja Doberlet, Viki Šoštarič, 29. - 30. 7. 1969 (PV 69/490)

MONT MAUDIT, 4465 m

443 KÜFFNERJEV GREBEN, D
Marjan Gros, Janez Lončar, 26. 7. 1976 (AN)
Irena Markuš, Marjana Šah, Zdenka Tič, Gita Vuga, 3. 9. 1980 (AN)

MONT BLANC DU TACUL, 4554 m

462? GABARROUJEV OZEBNIK, TD, 600 m
Tomo Česen, Nejc Zaplotnik, 17. - 18. 8. 1980 (AN)

465 JAEGERJEV OZEBNIK, IV-V, 50°-55°, 800 m
Viki Grošelj, Vanja Matijevec, 6. 8. 1980 (AN)

466 GERVASUTTIJEV OZEBNIK, D, 800 m
Milan Humar, Jernej Koritnik, France Malešič, Marjan Perčič, 17. 8.
1968 (o.v.)
Janez Ažman, Cene Kramar, ... 7. 1976 (o.v.)
Milan Fülle, Rudi Trošt, 29. 7. 1976 (AN)
Franc Čanžek, Milan Palir, 29. - 30. 7. 1976 (AN)
Slobodan Žalica, 20. 7. 1977 (o.v.) sam!
Drago Bregar, Erjavšek Bojan, ... ... 1977 (o.v.)
Igor Gruden, Gita Vuga, ... ... 1977 (o.v.)
Miha Pučko, Janez Oblak, ... ... 1977 (o.v.)
Radomir Čarapič, Muhamed Gafič, Najim Logič, 16. - 17. 7. 1978 (o.v.)
Milan Kolar, Janez Sešelj, 3. 3. 1979 (AN) = 1. jugoslovanska zimska
ponovitev!
Boris Kovačevič, Slobodan Pandžic, 27. 7. 1979 (o.v.)
Janez Ileršič, Tina Jakofčič, ... 8. 1979 (AN)
Edim Alikafič, Gordan Jovič, 16. 2. 1980 (o.v.)
Filip Bence, 2. 8. 1980 (AN), sam!
Branko Puzak, Zoran Medenica, 3. 8. 1980 (AN)
Vlado Zlatko Gantar, Hine in Andreja Kranjc, Marjan Kregar, Emil
Tratnik, 6. 8. 1980 (AN)

46 ? CONTAMINOVI OZEBNIKI, AD, 350 m
Stane Belak, Boris Krivic, 12. 7. 1969 (PV69/490, 70/44)
Matevž Suhač, Jure Ulčar, ... ... 1977 (o.v.)
Milan Gladek, Miro Šušteršič, Ivan Vidali, Danilo Tič, Marjan Kregar,
17. 7. 1979 (AR)

471 BOCCALATTEJEV STEBER, TD, mesta IV in V+, 800 m
Andrej Grasselli, Janez Marinčič, ... 8. 1974 (PV 75/257)

474 GERVASUTTIJEV STEBER, TD, mesta V in VI, 800 m
Zoran Bešlin, Boris Erjavec, ... 8. 1974 (PV 75/257)
Igor Golli, Matevž Suhač, ... 8. 1974 (PV 75/257)

476 HUDIČEV OZEBNIK, D, 800 m
Zoran Bešlin, Marjan Gros, 25. 7. 1971 (AN)
Vlado Zlatko Gantar, Marjan Kregar, Emil Tratnik, 7. 8. 1980 (AN)

480 HUDIČEVE IGLE, D sup.
Ciril Debeljak, Rado Kočevar, 2. 8. 1954 (PV 54/646)
Boris Krivic, Brane Komac, 1. 8. 1964 (PV65/398)

TOUR RONDE, 3792 m

587 ZAHODNI OZEBNIK (CHABOD-GERVASUTTI) AD
Zvone Andrejčič, Vanja Matijevec, 2. 8. 1975 (o.v.)
Cene Berčič, Aleš Goluh, Dušan Orehek, Rado Metljak, Miro Štebe,
Andrej Veličkovič, 5. 9. 1977 (o.v.)

589 SEVERNA STENA, D inf., 400 m (49°, 56°)
Janez Krušic, Ciril Debeljak, Peter Ferjan, France Zupan, 4. 8. 1955 (PV
55/606)
Boris Krivic, Pietro Gilardoni (Italija), 14. 7. 1965 (o.v.)
Ljubo Juvan, Ante Mahkota, ... ... 1966 (PV 67/90)
Boris Erjavec, Milan Rebula, ... ... 1973 (o.v.)
Josip Ganza, ... 7. 1975 (o.v.)
Marjan Brišar, Lojze Jerman, Marička Škerlep, Jane Volkar. 1. 8. 1975
(o.v.)
Milan Vošank, Irena Krivograd-Kolar, Andrej Špiler, Janeta Kodrin,
Milan Kolar, Irena Komprej 1. 8.1978 (o.v.)
Dženimir Abaza, Redžep Grabus, Ismet Mulalič, Boris Kovačevič,
Slobodan Pandžič, 20. 7. 1979 (o.v.)

GUIDE VALLOT (2. del)

AIGUILLE DU MIDI,3842 m

16 CONTAMINOVA SMER, TD, 190 m
Stane Belak, Mikec Drašlar, ... 9. 1967 (PV 69/350)

22 MAZEAUDOVA SMER, TD, mesta VI in A2, 190 m
Brane Pretnar, Stane Belak, Janez Zorko, ... ... 1965 (PV 66/170)

24 JUGOZAHODNI GREBEN, AD, mesto IV, 250 m
Stane Belak, Boris Krivic, 9. 7. 1969 (PV 70/44)
Milan Fülle, Rudi Trošt, 23. 7. 1976 (AN)
Muhamed Šišic, Alirizah Vatrenjak, ... 8. 1978 (o.v.)
Viki Grošelj, Vanja Matijevec, 6. 8. 1980 (AN)

26 RÉBUFFATOVA SMER, TD, 120 m
Franček Knez, Jože Zupan, 29. 7. 1976 (AN)
Stipe Božič, Ana Mažar, 1. 8. 1978 (o.v.)

- NOVA SMER, D, mesta A1, 190 m
Janez Črepinšek, Franček Knez, Jože Zupan, 20. 7. 1977 (PV 79/298) =
JPR!

41 FRENDOJEV STEBER, D, IV-V, 1100 m
Igor Gruden, Gita Vuga, 15. 7. 1976 (o.v.)
Viki Grošelj, Vanja Matijevec, 4. 8. 1980 (AN)
Dušan Markič, Jože Rozman, ... 8. 1980 (AN)

PREČENJE CHAMONIŠKIH IGEL
Aiguille du l'M - Grandes Charmoz - Grépon - Blaitière - Fou - Caiman -
Crocodil - Plan - Aiguille du Midi, TD, mesta V
Brane Pretnar, Tone Sazonov, 27. - 31. 8. 1961 (PV 61/732)

62 Prečenje Midi - Plan, AD
Branko Puzak, Zoran Medenica, Emin Armando, Nina Čosič, 1. 8. 1980
(o.v.)
Janez Korent, Janez Kovač, 3. 8. 1980 (AN)

AIGUILLE DU PLAN

64 GRELOZ-ROCH, TD, 700 m
Janez Korent, Janez Kovač, ... 8. 1980 (AN)

66 BROWNOVA SMER, TD, 700 m
Marjan Brišar, Viktor Grošelj, Slavko Švegelj, ... 8. 1974 (PV 75/257)

71 DILLEMAN-CHARLET-SIMOND, D, 1000 m
Viktor Grošelj, Vanja Matijevec, 2. - 3. 8. 1978 (o.v.)
Ivan Avberšek, Ivč Kotnik, Silvo Cerjak, Marko Lihteneker, ... ... 1980
(AN)

83 RYANOVA SMER, D sup., mesta IV in IV+, 550 m
Stazika Černič, Serge Coupé (Francija), 7. 8. 1953 (PV 54/292)

COL DU PAIN DU SUCRE, 3556 m

92 DALMAIS-CHARLET, TD, 400 m
Andrej Grasselli, Mitja Kanellopulos, Janez Marinčič, Lidija Honzak, 1.
9. 1980 (AN)

DENT DUREQUIN, 3422 m

116 COUTET-REBUFFAT, TD (100 m V, A1), 700 m
Tone Škarja, Janez Uršič, ... ... 1967 (o.v.)

AIGUILLE DE PELERINS

170 SMER AUBERT-GRUTTER, TD, 250 m
Janez Vodlan s soplezalcem iz Francije, 5. 9. 1977 (o.v.)

AIGUILLE DU PEIGNE, 3192 m

200 SEVERNI GREBEN, TD, V+, 600 m
Franček Knez, Jože Zupan, 26. - 27. 7. 1976 (AN)

211 GREBEN PAPILLONS, D, 500 m
Jure Ulčar, Matevž Suhač, ... ... 1976 (o.v.)
Igor Gruden, Gita Vuga, 1. 7. 1976 (o.v.)

AIGUILLE DE BLAITIÈRE, 3522 m

270 SPENCERJEV OZEBNIK, 51°, 150 m
Miha Habjan, Helena Lužar, Pavle Šimenc, Jožica Trobevšek-Škarja, 4.
8. 1961 (PV 61/643)
Janez Duhovnik, Jože Hočevar, Roman Robas, Stane Šmuc, ... ... 1962
(PV 62/522)
Marjan Brišar, Janez Valant, ... ... 1975 (o.v.)
Ervin Hanzer, Dubravko Licitar, 29. 7. 1978 (o.v.)
Mokotar Stane, Božena Gerjevič, ... 7. 1980 (o.v.)

279 BROWN-WHILLANS, TD sup.
Brane Komac, Boris Krivic, 4. - 5. 8. 1965 (PV 66/249) izstop po
policah Fontaine!
Franci Topolovec, Ivo Veberič, 14. 8. 1979 (AN)

285 RYAN-LOCHMATTER, D, V, 800 m
Zoran Bešlin, Boris Erjavec, ... 8. 1974 (PV 75/257)

317 JUGOJUGOZAHODNI GREBEN, D, mesta IV
Pavle Šimenc, Jožica Trobevšek-Škarja, 4. 8, 1961 (o.v.)
Borislav Aleraj, Vladimir Mesarič, Miroslav Pleško, 21. 8. 1968 (o.v.)

AIGUILLE DU GRÉPON, 3482 m

Prečenje, D, mesta IV
Ciril Debeljak, Roman Herlec, Mitja Kilar, Rado Kočevar, Marjan Perko,
Vid Vavken, 6. 8. 1954 (PV 54/646)
Boris Krivic, Hrvoje Kraljevič, 18. 7. 1965 (o.v.)

324 OZEBNIK CHARMOZ-GRÉP0N, AD
Velimir Barišič, Hrvoje Lukatela, Jerko Kirigin, Vladimir Mesarič, ...
Puharič, Branko Šeparovič, ... 8. 1973 (o.v.)

335 KNUBLOVA SMER, D, mesta III, IV, mesto IV+, V+, 800 m
Boris Gruden, Mitja Košir, Tine Mihelič, Jošt Razinger, ... ... 1965 (PV
66/443)

GRANDES CHARMOZ

373 WELZENBACH-MERKL, D sup. 900 m
Metod Humar, Tone Škarja, izstop Heckmair-Kröner (375)!, 4. 8. 1961
(PV 61/643, o.v.)
Nadja Fajdiga, Ante Mahkota, Wolfgang Stefan (Avstrija), izstop Herzog-
Madeuf (376), 16. - 19. 8. 1961 (PV 61/733), 1. ponovitev = 1. mešana
ponovitev izstopa!
Franček Knez, Jože Zupan, 22. 7. 1977 (AN)
Ivč Kotnik, Andrej Štremfelj, Silvo Cerjak, Marko Lihteneker, 5. 8. 1979
(AR)

379 SEVEROVZHODNI GREBEN, TD, mesta IV, V, 900 m
Janez Rupar, Lojze Šteblaj, ... ... .... (o.v.)
Brane Komac, Boris Krivic, 4. 8. 1964 (o.v.)
Janez Benkovič, Janko Plevel, Dušan Podbevšek, Miro Šušteršič, 5. 8.
1978 (o.v.)

DOIGT DE L'ETALA, 2850 m

399 SEVERNA STENA (ANGEL-FRISON-ROCHE-VACHETTE-COUTTET),
mesta IV in A1
Cene Berčič, Aleš Goluh, Miro Štebe, 2. 9. 1977 (o.v.)

PETIT CHARMOZ, 2867 m

PREČENJE, AD inf. (410, 403, 404)
Cene Berčič, Aleš Goluh, Rado Metljak, Miro Štebe, Janez Vodlan, 2. 9.
1977 (o.v.)

AIGUILLE DE L'M, 2844 m

423 MENEGAUXOVA SMER, TD, mesta V+, 200 m
Danilo Sedej? Leo Svetličič, 15. 8. 1977 (o.v.)

424 VZHODNI GREBEN, D, mesta IV, 200 m
Ciril Debeljak, Roman Herlec, 11. 8. 1954, (PV 54/646)
Hivza Kazazič, ... ... 1974 (o.v.) sam!
Rikard Ballon, Stanko Gilič, ... 8. 1973 (o.v.)
Danilo Sedej, Leo Svetličič, 13. 8. 1977 (o.v.)
Vladimir Mesarič, Branko Puzak, ... 8. 1978 (o.v.)

433 DAVAILLE-DENJOY, TD, mesto VI, 200 m
Tone Jeglič, Milan Pintar, 5. 8. 1955 (PV55/606)

GRAND CAPUCIN, 3838 m

531 BONATTI-GHIGO, ED, 425 m
Mikec Drašlar, Aleš Kunaver, ... ... 1961 (PV 61/733)

532 BONATTI-GHIGO Z VSTOPNO VAR.
Janko Ažman, Janez Brojan, Zvone Kofler, ... 7. 1970 (PV 70/574)

GUIDE VALLOT (3. del)

AIGUILLE VERTE, 4122 m

23 WHYMPERJEV OZEBNIK, D, 600 m (brez sestopov!)
Slavko Brezovečki, Josip Mesarič, ... Kivač, ... 8. 1950 (o.v.)
Janez Krušic, Miha Potočnik, Janko Šilar, Andrej O. Župančič 6. 8.
1954 (PV 54/646)
Cene Berčič, Dušan Orehek, Janez Valant, Janez Vodlan, 7. 9. 1977
(o.v.)

43 CHARLET-PLATONOV, D sup., 900 m
Metod Humar, Tone Škarja, 26. 7. 1961 (PV 61/643)
Nadja Fajdiga, Ante Mahkota, 30. 7. 1961 (PV 61/733)

- BOIVIN-GABARROU-CORDIER, ED, 900 m
Krešo Kučinić, Pavle Vranjican, … ... 1979 (AR)

51 OZEBNIK CORDIER, TD inf., 55°, 1050 m
Marjan Brišar, Jure Senegačnik, Janez Valant, ... 8. 1975, (PV 76/334)
Janez Ileršič, Tina Jakofčič, 29. 7. 1979 (AR 8/26),nesreča pri sestopu

54 CONTAMINE, TD, 1050 m
Janez in Miro Šušteršič, 23. - 24. 7. 1975 (PV 76/249)

55 OZEBNIK COUTURIER, D, 1050 m
Miha Habjan, Pavle Šimenc, Marko Voljč, 31. 7. 1961 (PV 61/643)
Marjan Brišar, Andrej Grasselli, Slavko Švegelj, ... ... 1975 (o.v.)
Peter Poljanec, Emil Tratnik, 15. 8. 1977 (o.v.)
Milan Černilogar, Peter Poljanec, Leo Svetličič, 25. 7. 1978 (o.v.)
Krešo Kučinić, Pavle Vranjican, 16. 7. 1979 (AR)
Davor Butkovič, 24. 7. 1979 (AR) sam!
Branko Puzak, Zoran Medenica, 28. 7. 1980 (AN)
Matej Kranjc, Klemen Kobal, 14. 8. 1980 (AN)
Lidija Honzak, Janez Marinčič, 3. - 4. 9. 1980 (AN)

 


AIGUILLE DU DRU

Franček Knez, Janez Skok, 20. 8. 1980 (AN), prvenstvena! ime? ocena?

73 BONATTIJEV STEBER, TD sup., 600 m (do vrha 1100 m)
Stane Belak, Mikec Drašlar, 27. - 29. 7. 1967 (PV 67/548)
Jože Oman, ... ..., ... 7. 1970 (PV 72/174)
Dušan Srečnik, Vili Vogelnik, 19. - 21. 7. 1977 (o.v.)
Milan Vošank, Davorin Žagar, 28. - 29. 7. 1979 (o.v.)
Tomo Česen, Nejc Zaplotnik, 21. - 23. 8. 1980 (AN)

76 AMERIŠKA DIRETISIMA, ED sup., mesta VI, A4, 1000 m
Franček Knez, Jože Zupan, 5. - 8. 7. 1977 (o.v.)

77 KLASIČNA SMER (BERARDINI-DAGORY-MAGNONE), TD sup.,1100 m
Mikec Drašlar, Aleš Kunaver, ... 7. 1959 (PV 60/280)
Nadja Fajdiga, Ante Mahkota, 5. - 7. 8. 1959 (PV 60/3), prva mešana
ponovitev!

80 AMERIŠKA DIREKTNA, ED, 1100 m
Roman Cerar, Janez Vodlan, 27. - 28. 7. 1979 (AR)

81 SMER ALLAIN-LAININGER, TD, mesta IV, V, 850 m
Mitja Košir, Marjan Manfreda, 26. 7. 1971 (PV 72/288)
Viktor Grošelj, Vanja Matijevec, Ivo Avberšek, Ivč Kotnik, 5. - 7. 8. 1980
(AN)

85c SEVERNI OZEBNIK, ED sup., 580 m
Janez Ažman, Cene Kramar, Dušan Podbevšek, 23. - 27. 7. 1977
(o.v.), nesreča Ceneta Kramarja

69 SMER BRATOV LESUEUR, ED
Gorazd Barać, Stipe Božič, Ivica Lolić, Ana Mažar, 6. - 7. 8. 1980 (AN)

PETITE AIGUILLE VERTE, 3512 m

101 CHARLETOVA SMER, 45°, 100 m
Cene Berčič, Aleš Goluh, Rado Metljak, Dušan Orehek, Janez Valant,
Andrej Veličkovič, Janez Vodlan, 3. 9. 1977 (o.v.)

GRANDE ROCHEUSE, 4102 m

115 CHARLET-SIMOND-DILLEMAN na COL ARMAND CHARLET, D, 56 ,
51°
Milan Humar, Jernej Koritnik, France Malešič, Marjan Perčič, 20. 8.
1968 (o.v.), nesreča pri sestopu po Whymperjevem ozebniku

125 COL DE L'AIGUILLE VERTE, 3796 m, AD, 52°
Janez Ažman, Cene Kramar, 3. 9. 1973 (o.v.)
Marjan Brišar, Janez Marinčič, ... 8. 1974 (PV 75/257)
Krešo Kučinić, Pavle Vranjican, 24. 7. 1979 (AR)

AIGUILLE DU MOINE, 3412 m

153 NORMALNI PRISTOP, PD
Stazika Černič, 11. 8. 1953 (PV 54/411) sama!
Jozva Govekar, Marjan Perko, Igor Levstek, Mitja Kilar, 1. 8. 1955 (PV
55/65)
Zdravko Ceraj, Zoran Kranj, ... 8. 1973 (o.v.)

166 LABRUNIE-CONTAMINE, TD, sup., mesta VI, 400 m
Daro Dolar, Milan Schara, 5. 8. 1953 (PV 54/646)
Stanislav Gilić, Zlatko Smerke, 19. 7. 1963 (o.v.)
Janez Vodlan, ... ..., ... 8. 9. 1980 (o.v.)

LES DROITES, 4000 m

170 ZAHODNI GREBEN (Ravanel-Tournier), PD
Janez Krušic, Janko Šilar, 5. 8. 1954 (PV 54/646)

172 COUZY-SALSON, TD, 1000 m
Mitja Košir, Marjan Manfreda, 22. - 23. 7. 1969 (PV 69/490), 3.
ponovitev!

183 CORNUAU-DAVAILLE, ED, 1000 m
Stane Belak, Boris Krivic, 22. - 23. 7. 1969 (PV 69/490), Axtov izstop!
Zvone Andrejčič, Cene Kramar, 28. - 29. 7. 1975 (PV 76/247)
Janez Marinčič, Janez Skok, 23. - 24. 7. 1979 (AN)
Janez Benkovič, Janko Plevel, 5. 8.1979 (AR)
Filip Bence, Iztok Tomazin, 29. 7. 1980 (AN)
Janez Kovač, Marjan Kregar, 9. 8. 1980 (AN)

18? BOIVIN-GABARROU, ED, 1000 m
Marjan Kregar, Miro Šušteršič, 31. 7. - 1. 8. 1980 (AN)

184 AUTHENAC-TOURNIER, TD, 1000 m
Andrej Grasselli, Slavko Švegelj, ... 8. 1975 (PV 76/335)

187a MESSNER-LACKNER, TD
Milan Černilogar, Peter Poljanec, 7. 8. 1980 (AN)

188b POLJSKA SMER, TD, 900 m
Vlado-Zlatko Gantar, Emil Tratnik, 11. - 12. 8. 1980 (AN)

188 OZEBNIK LAGARDE, TD sup., 1000 m
Stane Belak, Marko Štremfelj, 19. - 20. 7. 1977 (AN)
Franček Knez, Milan Romih, Janez Skok, Dani Tič, 17. - 18. 8. 1980
(AN)
COL DES DROITES

190 ROCHAT-DUCROZ-RAVANEL, D, 600 m
Zvone Andrejčič, Janez Reberšak, ... 8. 1977 (o.v.)
Milan Černilogar, Peter Poljanec, Hine Kranjc, Danilo Sedej, ... 8. 1980
(AN)

COL DE LA TOUR DES COURTES, 3720 m

197 DILLEMAN-CHARLET-SIMOND, D ali TD, 51°, 600 m
Janez Ažman, Franc Bauman, Cene Kramar, ... 8. 1974 (PV 75/257), 3.
ponovitev!
Franček Knez, Matjaž Pečovnik, Milan Romih, Dani Tič, 15. 8. 1980
(AN)

LES COURTES, 3856 m

SEVEROSEVEROZAHODNI GREBEN, D, 750 m
Tomaž Jamnik, Marjan Ručigaj, Drago Šegregur, Marko Štremfelj, ... 8.
1974 (PV 75/257)
Krešo Kučinić, Pavle Vranjican, 18. 7. 1978 (AR)

207 ŠVICARSKA SMER (CORNAZ-MATHEY), TD, 54°, 65°, 800 m
Tone Trobevšek, Jane Volkar, 1. 8. 1973 (PV 74/105)
Boris Erjavec, Milan Rebula, 1. - 2. 8. 1973 (PV 73/554)
Stane Belak, Marko Štremfelj, 23. - 24. 7. 1977 (o.v.)
Leo Svetličič, Peter Poljanec, 28. 7. 1978 (o.v.)
Roman Cerar, Janez Vodlan, 22. 7. 1979 (AR)
Krešo Kučinić, Pavle Vranjican, 18. 7. 1979 (AR)
Ivč Kotnik, Ivo Avberšek, Tone Vovk, 31. 7. 1980 (AN)
Filip Bence, Iztok Tomazin, 1. 8. 1980 (AN)
Mukrim Šišic, Muhamed Gafič, 31.7. - 1.8. 1980 (AN)
Gorazd Barić, Stipe Božič, Nenad Pivac, Nenad Retel, 31. 7. 1980 (AN)
Zvone Drobnič, Pavle Kozjek, 10. 8. 1980 (AN)
Janko Korent, Janez Skok, ... ... 1980 (AR)

208 AVSTRIJSKA SMER (DRACHSLER-GSETEREIN), TD inf. 50°,56°, 850 m
Zoran Bešlin, Viktor Goršelj, 1. 8. 1979 (PV 74/5)
Peter Markič, Andrej in Marko Štremfelj, 15. 7. 1976 (PV 77/101)
Marjan Kregar, Miro Šušteršič, 28. 7. 1980 (AN)
Silvo Cerjak, ... Jugovar, Marko Lihteneker, 31. 7. 1980 (AN)

211 SMER CORDIER, AD, 800 m
Tone Škarja, Janez Uršič, ...... 1967 (o.v.)
Peter Poljanec, Leo Svetličič, 28. 7. 1978 (o.v.)

212 CHEVALIER-LABOUR-SIMOND, AD, 800 m
Ciril Dabeljak, Janez Krušic, Marjan Perko, 10. 7. 1955 (PV 55/606)
Rado Iglič, Matjaž Veselko, Franci Vrankar, 23. 7. 1975 (o.v.)
Ivica Lolić, Ana Mažar, 31. 7. 1980 (AN)
Branko Ognančevič, 1. 8. 1978 (o.v.)
Janez Vodlan, ... ..., 6. 8. 1978 (o.v.)

COL DES CRISTEAUX, 3601 m

222 SKALNI GREBEN, PD
Janez in Miro Šušteršič, 27. 7. 1975 (o.v.)

223 NORMALNI PRISTOP, PD, 45°
Daro Dolar, Mitja Kilar, Igor Levstek, Miha Potočnik, Milan Schara, Vid
Vavken, Andrej O. Župančič, 2. 8. 1954 (PV 54/646)
Janez Ažman, Jože in Tone Močnik, 1. 8. 1973 (o.v.)

 

AIGUILLE DU TRIOLET, 3870 m

271 GRÈLOZ-ROCHE, TD inf., 53°, 55° , 750 m
Ciril Grošelj-Metod, Brane Komac, Matija Maležič, Franc Štupnik,
... 7. 1970 (PV 71/586)
Janez Ažman, Franc Bauman, Cene Kramar, ... 8. 1974 (o.v.)
Viktor Grošelj, Vanja Matijevec, 30. 7. 1978 (AN)

272 GRÈLOZ-ROCHE, izstop CONTAMINE-LACHENAL
Milan Vošank, Davorin Žagar, 23. 7. 1979 (AR)
Davor Butkovič, 26. 7. 1979 (AR)
Janko Korent, Dani Tič, 23. 7. 1980 (AR)

BRÈCHE DU TRIOLET, 3611 m

274 DESMAISON-POLLET-VILLARD, TD 54°-55°, 480 m
Igor Golli, Matevž Suhač, 13. 8. 1974 (PV 75/78), 1. ponovitev!

MONT DOLENT

209a SPOMINSKA SMER BRANETA PRETNARJA IN UROŠA TRŠANA,
TD, mesta V+, 500 m
Boris Krivic, Marjan Manfreda, 27. - 28. 7. 1969 (PV 69/490),
prvenstvena!

AIGUILLE D'ARGENTIERE, 3902 m

493 NORMALNI PRISTOP po ledeniku Milieu, PD sup., 1200 m
Staža Černič, ... ...1954 (PV/399) sama!
Slava Mrežar, Drago Metljak, ... ... 1974 (o.v.)
Peter Poljanec, Emil Tratnik, 13. 8. 1977 (o.v.)
Džankič Mirsad, Muhamed Gafič, Dragomir Stolica, 26. 7. 1980 (o.v.)

507 DIREKTNA SMER, D, 50°, 600 m
Boris Krivic, Hrvoje Kraljevič, 28. 7. 1965 (o.v.)
Viktor Grošelj, ... 8. 1974 (PV 75/84)
Davor Butkovič, Vladimir Mesarič, ... 8. 1979 (o.v.)

507(b) MESSNERJEVA SMER, D, mesta IV, 600 m
Zoran Bešlin, Boris Erjavec, ... 8. 1974 (PV 75/83)

? Franci Gselman, Tomaž Jamnik, Marjan Ručigaj, Drago Šegregur,
Franci Šter, Marko Štremfelj 6. 8. 1974 (PV 75/256, 257)

520 ZAHODNI GREBEN, AD inf.
Stanislav Gilič, Zlatko Smerke, 1. 8. 1963 (o.v.)

AIGUILLE DU CHARDONNET, 3824 m

526 SEVERNI STEBER, D inf., 450 m
Janez Dornik, Marjan Osterman, ... 8. 1974 (PV 75/256)
Metod in Tone Škarja, 3. 8. 1980 (AN)

533 VZHODNI GREBEN, AD, mesta III
Boris Krivic, Hrvoje Kraljevič, 26. 7. 1965 (o.v.)
Drago Metljak, Slava Mrežar-Suhač, ... 8. 1974 (PV 75/257)

GUIDE VALLOT (4. del)

GRANDES JORASSES, 4208 m

PREČENJE, mesta V
Jozva Govekar, Marjan Keršič-Belač, Mitja Kilar, Igor Levstek,
1. 8. 1955 (PV 55/606)
Marko Butinar, Milan Valant, ... ... 1959 (PV 59/295)
Stane Belak, Brane Pretnar, ... ... 1965 (PV 66/109)
Sandi Blažina, ... ..., ... ...8. 1966 (PV 67/90)
Ante Mahkota, Ljubo Juvan, ... ... 196?. (Sfinga)

DENT DU GÉANT, 4013 m

33 NORMALNI PRISTOP, AD inf., 140 m
Andrino Kopinšek, ... Lavrenčič, ... ... 1950 (PV 53/451)
Roman Herlec, Janez Krušic, Marjan Perko, Janko Šilar, 2. 8. 1954
(PV 54/646)
Ivica Kaliterna, Ivo Kaštelančič, 25. 7. 1974 (o.v.)
Hivza Kazazič, Dražen Pažin, Francois Villen (Francija), ... ... 1975
(o.v.)

45 JUŽNA STENA, V, A1, 160 m
Tone Jeglič, Rado Kočevar, ... ... 1959 (PV 60/646)
Ciril Debeljak, Milan Valant, ... ... 1959 (PV 60/624)
Tomaž Ažman, Franci Ekar, Srečo Travnik, Milan Valant, 16. 8. 1962
(PV 62/522)

PREČENJE AIGUILLE DU GÉANT-GRANDES JORASSES
Zlatko Smerke s soplezalcema (s Stanislavom Giličem do Col du
Grandes Jorasses), 27. - 28. 7- 1963 (o.v.)

- ŠTAJERSKA SMER, IV
Franček Knez, Janez Skok, 23. - 24. 8. 1980 (AN), prvenstvena!

181 SLOVENSKA SMER, V+, 70°, 60°, 800 m
Franček Knez, Vanja Matijevec, Lado Vidmar, Jože Zupan,
17. - 18. 7. 1977, (AN), prvenstvena!

178 JUGOSLOVANSKA SMER, ED inf., mesta V A2 , 50°-55°, 800 m
Janez Gradišar, Igor Herzog, 4. - 6. 8. 1976 (PV 77/392), prvenstvena!

185 PETERS-MAIER, TD, VI, A0, 1000 m
Boris Krivic, Bine Mlač, 6. - 7. 8. 1969 (PV 69/490)

190 CASSIN-ESPOSITO-TIZZONI, ED, mesta VI, A1, 1000 m
Janko Ažman, Janez Brojan, Tine Čopič, Zvone Kofler, Matija Maležič,
Klavdij Mlekuž, 27. - 29. 1968 (PV 68/511)
Janez Gradišar, Janez Kunstelj, 21. - 22. 7. 1969 (PV 69/490)
Dušan Dvoršek, Boris Krivic, Bine Mlač, 10. - 11. 8. 1969 (PV 69/490)
Filip Bence, Borut Bergant, Janez Lončar, Dušan Srečnik,
7. - 9. 8. 1974 (PV 75/73)

196 MRTVAŠKI PRT, TD sup., 800 m
Janez Brojan, Zvone Kofler, Klavdij Mlekuž, 6. - 8. 7. 1970 (PV 70/574),
3. ponovitev!
Franček Knez, Jože Zupan, 11. - 12. 7. 1977 (AN)

COL DES HIRONDELLES, 3480 m

240 PRISTOP Z LEDENIKA LESCHAUX, AD
Brane Komac, Boris Krivic, 7. 8. 1964 (PV 65/398)

PETITES JORASSES, 3649 m

BRON-CONTAMINE-LABRUNIE, TD z mesti V+, 800 m
Brane Komac, Boris Krivic, 9. 8. 1965 (PV 66/109)

OISANS

AILEFROIDE

DEVIES-GERVASUTTI, V+
Stazika Černič s soplezalci iz Francije, 28. - 31. 7. 1952 (PV 53/160)


DIREKTNA SMER, VI
Ante Mahkota, Wolfgang Stefan (Avstrija), 22. 7. 1959 (PV 60/280)

LA MEIJE

LA MEIJE - PREČENJE
Jože Čop, Miha Potočnik, ... ... ... ...
Gita Vuga, Barbara in Marija Perčič, Marička Sabolek-Frantar,
6. 7. 1979 (AR)

ALLAIN-LAININGER, V, VI
Ante Mahkota, Wolfgang Stefan (Avstrija), 26. 7. 1969 (PV 60/72)

LES BARES DES ECRINS

LES BARES DES ECRINS - STEBER
Urša Kolenc, ... Poljanšek, 14. 8. 1975 (PV 76/38)

SEVERNI OZEBNIK
Aleš Stritar, Janez Zupanc, ... 8. 1975 (PV 76/335)

BARRE NOIRE DES ECRINS, 45°-50°, 500 m
Irena Markuš, Slava Mrežar-Suhač, Barbara in Marija Perčič, Vanda
Reščič-Šušteršič, Marička Sabolek-Frantar, Marjana Šah, Janez
Šušteršič, 4. 7. 1979 (AR)

PIC DU REPLAT - SMER CHESE, V, IV
Irena Markuš, Slava Mrežar-Suhač, Marjana Šah, 6. 7. 1979 (AR)

ARÊTE DES CINEASTES, III, IV
Marička Sabolek-Frantar, Cathy Woodhead (Velika Britanija),
3. 7. 1979 (AR)

POINTE LOUISE
Nadja Fajdiga, Janez Šušteršič, 6. 7. 1979 (AR)

Pri zbiranju podatkov je poleg drugih sodeloval tudi Stipe Božič. Še vedno pa je dovolj možnosti za popravke in dopolnila. Če bo vsak alpinist sporočil podatke samo za svoje vzpone, bo vsega kar preveč.

Jane Volkar
 

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker