Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Češki alpinisti pri nas

   Železar

 

 15.08.1964

Jlib.si

 

sobota, 15. avgust 1964, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1083

Železar (1964) - Uroš Župančič: Že pred vojno so bili čehoslovaški planinci postali obiskovalci naših gora.

Zgradili so Češko kočo v Mangartom, češko kočo na Ravnah nad Jezerskim, pod severnim ostenjem Grintovca in Kočne. Po osvoboditvi pa so prišli k nam šele v pretekli poletni plezalni sezoni. Ponovili in preplezali so vrsto najtežjih plezalnih smeri v Triglavu, Špiku, Jalovcu in Travniku.

Žal, so takrat zabeležili tudi tragično smrtno nesrečo V severovzhodnem razu Stenarja se je v preteklem letu smrtno ponesrečil njihov vodja inž. Zdenek Zaboj Letos so kljub temu, da so njihovi elitni plezalci odšli v Centralne Alpe in italijanske Dolomite gore, organizirali pravi množični naskok na naše gore. Na povabilo planinske zveze jih tabori v Vratih in drugih naših alpskih dolinah izredno veliko. Na povabilo alpinističnega odseka Mojstrana in Jesenice je prišlo 19 v Martuljek. Tako kot v preteklih letih so se čehoslovaški plezalci letos zanimali za težke in najtežje plezalne vzpone v naših gorah. V več navezah so preplezali centralni, najtežji - Čopov steber v severni triglavski steni,najtežjo plezalno smer v severni steni Špika, našo najtežjo smer v severni steni Travnika nad Planico, v Comicijevem razu Jalovca pa se je zvrstilo več samostojnih

Naveza Rada Jaromir in Josef Kaplan je v dneh (29. in 30. julija) preplezala in rešila nerešen 40-letni problem v severovzhodnem razu Špika. To smer, ki so jo že pred drugo svetovno vojno in po njej poskušali preplezati naši najboljši plezalci, vendar brez uspeha, sta prva plezalca, k i sta morala v steni bivakirati na skrajno izpostavljenem terenu, označila s 5. in 6. težavnostno stopnjo. Odličen plezalec Rada Jaromir pa je bil pozneje še dvakrat uspešen v navezi s Frančiškom Ledvinko. 2. in 4. avgusta sta preplezala dve novi prvenstveni smeri v severozapadni steni velike Martuljške Ponce. Obe smeri sta označila kot zelo lepi in s 3., 4. ter 5. težavnostno stopnjo. Ti prvenstveni vzponi čehoslovaških plezalcev in alpinistov nam dajo misliti, zakaj naši plezalci in alpinisti trdijo že nekaj let, da jim je doma postalo pretesno, da v domačih stenah nimajo več kaj plezati, in odhajajo v tuje gorske skupine, doma pred nosom pa tuji plezalci - in alpinisti plezajo prvenstvene smeri.

Žuro


Gore in planinsko cvetje se brani

V zadnjih letih, posebno še po drugi svetovni vojni, je naše planinstvo doseglo pravo množično obliko psihične in fizične rekreacije. Veličastni planinski svet je postal bogata last mladine in delovnih ljudi. Še posebej v poletnih mesecih hiti v planinski svet pisana reka veselih in razigranih ljudi. V domačih stenah in grebenih je našim alpinistom že postalo pretesno, zato je njihov pogled usmerjen k visokim in težko dosegljivim ciljem v Dolomitih in Centralnih Alpah. Naše odprave, ki jih sestavljajo najboljši plezalci in planinci, so se letos uveljavile na Spitzbergih, Kavkazu in južnoameriških Andih. Prihodnje leto se bodo spet odpravili na Himalajo, odprava pa bo sestavljena izključno iz mladih in perspektivnih plezalcev in alpinistov. Za uživanje lepote, miru in veličine kopnih in zasneženih gora pa so nujno potrebni osnovni pogoji.

Planine vzgajajo in kdor se ne da vzgojiti, se uniči sam ali pa ga uničijo gore. Gore, posebno pa prepadne stene, razi in grebeni, zahtevajo celega človeka, ki je seznanjen z vsemi nevarnostmi. Omahljivcem in slabičem gore ne odpirajo vrat, jih ne vabijo in tudi ne kažejo pot. Gore priznavajo samo borbo, ki pa se pogosto spremeni v odločilen boj za biti ali ne biti. Zaradi tega naj v gorah vedno velja osnovno pravilo: »Nikoli in nikjer se ne odločimo za izlet, turo ali vzpon, ki mu psihično in fizično nismo dozoreli. Ne podcenjujmo velikih nevarnosti gora. Na začetku vsake planinske poti, ture ali plezalnega vzpona vedno mislimo na srečen konec. Nikoli ne smemo pozabiti na tovarištvo, ki ga moramo imeti vedno v največji časti.«

Dovolj, preveč smrtnih žrtev je bilo zabeleženih v naših gorah v zadnjih letih. Tudi letos je smrt kruto in neusmiljeno gospodarila v gorah in stenah. Zato usmerimo v planinski svet z najboljšimi napotili le tiste planince, ki znajo uživati gore in so oboroženi z veliko mero prepotrebnega znanja, ki je potrebno za brezkompromisno borbo človeka z mrtvo naravo. Gore naj bodo zato vir življenja, kjer se kuje in kali mlada moškost. Prav in zaželjeno bi bilo, da bi naše planinske ali turistične organizacije začele bolj načrtno in temeljito s kulturno in tehnično vzgojo gornikov. Potrebna bi bila vzgojna predavanja, izleti, tečaji, šole, kjer naj bi dobili ljubitelji gora in planin osnovno znanje, ki je potrebno za varno in prijetno bivanje v gorah. Le tako bomo zajezili pojave nekulturnih dejanj sredi naših gora, s tem pa bomo preprečili tudi pojave tragičnih, težjih in smrtnih planinskoalpinističnih nesreč. Ljubitelji in obiskovalci gora se morajo vedno in povsod dobro in v polni meri zavedati, da se gore in še prav posebej planinske rože znajo braniti same proti vsakemu, ki z nepravilnimi cilji in nameni prihaja in udira v njihovo kraljestvo. Gore nudijo svojo lepoto, mir in bogastvo le onim, ki prihajajo v planinski svet s pravimi čistimi nameni, krutim in neusmiljenim se maščujejo in še posebej nad tistimi, ki hočejo uveljaviti svoj ničevi jaz.
Le resnično navdušenje, trdna volja, velika ljubezen in premišljeno početje kažejo pot v planinski svet in k ciljem, za katere je treba nekaj vedeti in znati.
Gore naj bodo neusahljivi vir življenja, ne pa mrtvaški oder naših planincev, plezalcev in alpinistov.

Žuro
Železar, 15. avgust 1964
 

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker