Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tako zrase letovišče

Jutro (1934): Od tujcev odkrita Pokljuka postaja naš Semmering
Na Goreljku, v juniju.

Pred vojno in tudi še deloma v prvih letih po vojni je bila Pokljuka skoro neznana. Na ta krasen predel triglavske skupine nas je morala najprej opozoriti tujka. Neka nemška turistka je l. 1921 napisala v »Zeitschrift des deutschen Alpenvereins « poljuden članek pod naslovom »Das verlassene Gebirge«, v katerem je podrobno opisala vso lepoto Pokljuke.

Potem se je zganilo tudi pri nas. SPD je začelo razvijati živahno propagando, markiralo je razna pota in ture preko Pokljuke na Triglav in drugam. Potem so prišli smučarji. V zimi l. 1922. so pokljuško planoto obiskali prvi smučarji, ki so se pojavili na Debeli peči (2007 m). Kar čudno je gledal tri ljubljanske srajce ondotni gozdar, kakor še zdaj strmijo marsikje na Dolenjskem, če se pojavi smučar ali pa celo »ona« v hlačah. Prekrasni valoviti terena Pokljuke so zasloveli čez noč in leto za letom je po njeni planoti švigalo vedno več smučarjev. Kljub temu pa bi ostal ta planinski raj širokim množicam zaprt in nepoznan, da se ni lani odločil Smučarski klub Ljubljana, da zgradi na Goreljku smučarski dom, visokoalpski hotel. Ta naprava, ki je vanjo klub investiral nad milijon dinarjev, pa ne služi svojemu namenu samo pozimi, temveč tudi v poletni sezoni.

Dom je dal Pokljuki povsem novo obeležje in že se rišejo konture bodočega našega visokoalpskega letovišča: na vseh koncih in krajih, zlasti v neposredni okolici doma, rastejo iz tal male, lične vilice in weekendske hišice. Tako je g. Heinrichar iz Bohinja nasproti domu postavil krasno, v planinskem slogu zidano vilo, a na hribčku, ki meji Zgornji Goreljek od spodnjega, si je postavil prostorno vilo g. Lovec z Bleda, kraj njegove pa vstaja iz tal hišica, last nekega Zagrebčana. Nekoliko višje nad Heinricharjevo vilo gre v prvo nadstropje weekend-hišica ge. Skabernetove iz Ljubljane. Blizu doma so si zasigurali parcele dr. De Gleria in dr. Janežič z Bleda, a na Malem Goreljku je prodanih že 12 parcel. Tudi znani jeseniški sokolski delavec in sotrudnik »Jutra«, g. Matej Sušnik, si je postavil komaj streljaj od sirarne majhno, lično hišico.

Tako se razvija na Pokljuki, kjer je časih odmevalo samo pokanje bičev voznikov, vozečih les v dolino, mukanje živine in ukanje redkih turistov, prav živahno življenje. Na prostrani terasi pred domom se ustavljajo avtomobili in avtobusi, polni gostov z Bleda, Ljubljane in od drugod. Krasen je pač izlet po strmi, 17 km dolgi vijugasti cesti z Bleda na Pokljuko. Očarljiv je pogled v dolino, a vrh hribčka nad domom se odpre veličastna panorama Julijcev z očakom Triglavom v sredini.

Res škoda, da so morali dom postaviti zaradi vetra in zaradi preskrbe vode v kotlino. V dom ki ga je prevzel g. Kenda ml. je že prav živahno in razgibano. Gostov je mnogo, a še vedno prihajajo Čehoslovaki, Hrvati, Srbi in Nemci. Homatije v Nemčiji so nemara vzrok, da je mnogo napovedanih gostov izostalo. Za mesec dni je prišel na Pokljuko na oddih tudi zakonski par iz Chicaga. Potovala sta čez veliko lužo in nato ob obali Sredozemskega morja. Bila sta v žarki Afriki in solčni Španiji. Tukaj sta si takoj kupila »karo « in zdaj se vsak dan vozita na krajše in daljše izlete. Na Pokljuki ostaneta do avgusta, nato pa odrineta preko Hamburga domov. »Karo« prodajata za tretjino cene ...

Gostje so zadovoljni tako s hrano kakor s postrežbo, a najbolj jim ugaja prekrasni planinski svet. Povsod, daleč naokrog gosti smrekovi in jelkovi gozdovi, ki jih vzorno urejuje državna šumska uprava in ki predstavljajo vrednost treh in pol milijarde Din. Zrak je blagodejen, prenasičen opojnega duha, ki krepča živce in pljuča. Zares, prelep je ta svet naš bodoči Semering. Mikavni so izleti na vse strani: na planino Javornik, na Lipanski vrh, na Debelo peč in Okroglež, na Rudno polje, na Konjščico in mimo Tošca, mimo Vodnikove koče na Triglav. Lepe izletne točke so tudi Mrzli studenec, Grajska planina, Kranjska dolina, naša najvišja fara Koprivnik, Gorjuše pa še marsikam.

Za razvoj potrebuje Pokljuka v prvi vrsti dobre ceste in komunikacijska zveze, potrebno bo razširiti sedanjo avtomobilsko cesto z Bleda na Rudno polje in jo mimo doma tudi podaljšati do Koprivnika. Ampak glavna zahteva Pokljuke je: zgraditev moderne vzpenjače. Problem bodočnosti.

Jutro, 15. julij 1934

15.07.1934

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti