Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Teden v gorah in na nebu

ponedeljek, 30. junij 2014, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 1714

Anže Čokl: V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe …

Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni – in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.

Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP …

Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih “plodov narave”, smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo …

Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: »Ekologiše takse, ekologiše takse!« Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.

Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!

Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.

Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.

Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen – je bil dan blagodejen.

V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!

Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo – speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.

V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.

V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno – nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.

Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.

Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.

Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.

In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.

Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.

Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.

V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici …

PS: Misija za naslednji val »športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena« bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.

Anže Čokl

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker