Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.

Primorske novice - Irena Uršič: Virgilij Tavčar, smučar in alpinist v italijanski vojski, ki je preživel tragični umik z vzhodne fronte. Po kapitulaciji Italije je kot izurjen in izkušen prevzemal pomembne vloge v partizanskem gibanju.

Vojaška izkušnja, spomin, fotografska zapuščina in moč pisane besede Virgilija Tavčarja iz Sežane, ki bo letos praznoval 95 let, so osupljivi. Preden je svet zajela morija 2. svetovne vojne, je Virgilij uspešno opravil italijansko vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi. V njej je bil med Italijani edini Slovenec, pa je prav njega doletela čast, da je plezati učil princeso Mario di Piemonte.

Toda njegova slovenska narodnost je postala moteča, zato so mu vzeli čin podoficirja. Vključili so ga v smučarski bataljon v Aosti in januarja 1942 odpeljali v Rusijo. Vzhodna fronta je pokosila največ slovenskih fantov v italijanski vojski. Po raziskavi zgodovinarke Nataše Nemec je terjala več kot 3300 življenj primorskih fantov in mož. Uradni podatki beležijo več kot 89.000 mrtvih in pogrešanih ter več kot 41.000 ranjenih in omrznjenih italijanskih vojakov. Virgilijeva izkušnja med surovostjo vojne in močjo preživetja je nepojmljiva.

O njej je v letih 2000-2012 napisal sedem izjemnih knjig: Stranski poganjek, Vojaška šola alpinizma Aosta, Na treh frontah - 1. del, Trideseta leta v Povirju, Čudovito visokogorje 1938-1940, Na treh frontah - 2. del in Povir z okolico v vrtincu vojne vihre 1935-1945.

Vojaška šola alpinizma in razrešitev zaradi slovenstva
Virgilij se je rodil decembra leta 1919 v Trstu. Otroštvo, ki ga je preživljal zaničevan kot nezakonski otrok v Vogljah in Poklonu pri Repentabru, je bilo polno prehudih preizkušenj. Šele v Povirju, kamor so se preselili in kjer je končal italijansko šolo, se je ob vrstnikih, ki so ga prijateljsko sprejeli, prvič v življenju počutil vrednega in varnega. In šele tam se je prvič zasmejal. Ker po opravljenem mojstrskem izpitu za peka ni dobil dela, se je vpisal na desetmesečno vojaško šolo alpinizma v Aosti, italijanski pokrajini ob meji s Švico in Francijo. Uspešno jo je zaključil in v njej ostal kot inštruktor rekrutov. Vstopa Italije v 2. svetovno vojno junija 1940 se takole spominja: “Ko smo prišli v Courmayeur po hrano za bataljon, smo slišali, kako so po zvočnikih pozivali prebivalce, naj se zberejo na trgu, ker bo ob deseti uri govoril predsednik ministrskega sveta Mussolini. Govoril je tako arogantno, da me je zatiščalo v prsih! Prav tisti trenutek se je ulil močan dež, grmelo je in bliskalo in on je vpil na ves glas in grozil svetu z napadom na Francijo in Anglijo.”

Pozneje je na povelje, naj vsak pošlje svoje osebne stvari domov, zapakiral dve uniformi in ostalo garderobo, nakar je bil aretiran in zasliševan, češ komu to pošilja. Toda zasliševali so samo njega, ker je bil Slovenec, mu vzeli čin podoficirja in ga obsodili na dve leti in pol pogojne zaporne kazni. Po krajši premestitvi na mesto stražarja smodnišnice so ga poslali v na novo ustanovljen smučarski bataljon v Aosti, kjer je bil med približno petstotimi italijanskimi vojaki edini Slovenec.

Boj z Rusi in neizprosnim mrazom
Izurjeni v smučanju in plezanju so bili januarja leta 1942 poslani na neizprosno vzhodno fronto. “Že tretji dan je v vlaku zmrznilo vse. Cevi za ogrevanje so pomrznile in popokale. Vsak dan je bilo v kupejih več ledu ...” Takoj po izkrcanju v Jasinovataji v Ukrajini so doživeli napad ruskih bombnikov, ki so bombardirali vlak, s katerim so se pripeljali. Že prva vojaška akcija se je v snegu in mrazu za smučarski bataljon izjalovila: “Postavili smo se okrog ruske postojanke in čakali na ukaz. Ko je ob dveh ponoči prišel ukaz za napad, nobeden ni mogel vstati pokonci. Vse je bilo paralizirano, vsi pomrznjeni. In Rusi, ki so to videli, so začeli metati mine po nas.”

Kljub najboljšim čevljem znamke Vibram, ki so jih nosili, jo je Virgilij odnesel z omrzlinami prve stopnje, zaradi česar so mu izpulili nohte na nogah. Boje spomladi ob reki Samari so zaznamovali ruski ostrostrelci: “Na naši strani je vsake toliko kakšen cepnil. In vsi so bili ustreljeni v glavo. Vsi v glavo.” Povrh vsega se je bataljon pomikal naprej brez zdravnika, ker so jim ga Rusi ukradli.

Poleti leta 1942 so se namestili ob reki Don, kamor so prihajale okrepitve enot italijanske osme armade. Tedaj je bilo na ruskem bojišču več kot 220.000 italijanskih vojakov. V jeseni je bil smučarski bataljon premeščen v Rosoš (Rossosh), kjer so se na zimo pripravljali z izkopom zemljank. Novembra leta 1942 se je v južnem delu vzodne fronte, na območju Stalingrada (današnjega Volgograda) začel odločujoč napad s silovitim napredovanjem Rdeče armade, ki je decembra že prodrla čez Don. “Ves čas smo se gibali. Tudi spali smo s smučkami. Sploh nam niso dovolili, da bi si sneli smučke, ne ponoči ne podnevi.”

Med splošno ofenzivo je Virgilij oglušel na eno uho. Ne more pozabiti trenutka globokega sočutja in izliva čustev, ki ju je doživel ob sovražnem umirajočem ruskem oficirju.: “Noge mu je raznesla granata, roke je imel zmrznjene. Ni dovolil, da bi mu pomagali. Samo nekaj me je prosil - naj iz njegovega notranjega žepa potegnem denarnico, jo odprem in na njegova usta položim fotografijo njegove družine, žene in dveh otrok, da jo zadnjikrat poljubi.”

Življenje mu je reševal tudi sladkor
Pozabiti ne more niti petnajstletnega ruskega fantiča Alekseja. Virgilij mu je iz rame potegnil tri krogle, ki niso bile ne italijanske ne nemške. Vojna je bila preveč surova, izgube prehude. Bilo je neke noči v začetku januarja leta 1943, ko Virgilij ni mogel zaspati in se je zjutraj javil, da gre za vse po kavo v kuhinjo, ki je bila od njihove stavbe in stražarnice oddaljena nekaj sto metrov. V močnem snežnem metežu je kar naenkrat zagledal ruske tanke, od katerih je prvi izstrelil granato v stražarnico in pomoril vso posadko italijanskih stražarjev, ki jih je Virgilij le nekaj trenutkov prej pozdravil. Nerazumljivo se mu je zdelo, da so njega pustili živega. “Rekel sem si, saj to je čudež, da so me pustili, saj so me vendar videli!”

Iz mesta Rosoš so se umaknili. Medtem ko so s smučmi prečkali zaledenelo reko Kalitvo, jih je zadela tankovska granata: “Eksplodirala je, led se je zrušil in mi med temi kosi ledu in pod vodo s smučkami na nogah. Veste, kaj to pomeni?”

K sreči se je vsem, okoli stotim, uspelo rešiti. To je bil čas, ko se je umikanje italijanske armade sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilijev umik je trajal 23 dni in bil dolg 300 kilometrov.

Vsi nečloveški napori so bili Virgiliju poplačani, ko je naletel na razstreljen kamion, poln vreč sladkorja. “Jaz ne morem dopovedati nikomur, kako srečen sem bil takrat! Sladkorja sem se najprej najedel, potem pa z njim napolnil vse žepe, kar sem jih imel. Ta sladkor me je reševal vse nadaljnje dni. V vsak kraj, kamor sem prišel, sem se vsaki gospodinji za prenočišče oddolžil s skodelico ali kozičko sladkorja. Bile so tako srečne! V hišo so me sprejele kot odrešenika.” Virgilij se je umikal večinoma popolnoma sam, ker se je tako čutil bolj varnega pred letalskimi napadi in ker je sam laže dobil prenočišče, čeprav je bila samota psihično težka: “Po tisti neskončni stepi je obupno hoditi sam. Obupno, ker ji ni videti konca. Orientiral sem se samo po soncu, hodil sem v smeri, kjer je zahajalo sonce, ki sem ga videl samo v megli. Dneva s čistim soncem ni bilo nikoli. In ves čas sem se moral gibati. Med hojo sem tudi spal. Nisi se smel ustaviti! Opazil sem kakšnega vojaka, ki se je samo za trenutek usedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.”

Operirali so ga na oltarju
Ponovno rojstvo je Virgilij doživel 8. februarja leta 1943, ko mu je uspelo srečno priti v Harkov, ki je bil zunaj obroča obkolitve. Tam je tudi žalostno spoznal, da njegovega bataljona ni več, ker je večina vojakov pomrla ali bila zajeta. Določili so ga za odhod v Kijev na srečanje s podpolkovnikom. Vlak, s katerim se je peljal, je povozil mino in iztiril tako, da je bil Virgilij ukleščen v vagonu brez možnosti rešitve. Kmalu zatem je iz nasprotne smeri pripeljal vlak, ki je zadel njihovo lokomotivo, ležečo na sosednjih tirih. Virgilij se je nezavesten znašel na snegu: “Gledal sem, kje sem, pa nisem videl nič, ker mi je kri zalila oko. Ustrašil sem se, da sem oslepel. Nisem vedel, kaj se dogaja z mano.”

Ko si je opomogel, je pot nadaljeval peš ob železnici in končno prispel v Kijev, kjer so mu najprej oskrbeli oko. Marca leta 1943 je končno odšel proti domovini. Toda doma v Povirju se je lahko oglasil le za hip, toliko, da je v spremstvu štirih vojakov pozdravil mamo. Obisk mu je omogočil podpolkovnik na lastno odgovornost, saj je bil odhod italijanskih vojakov slovenske narodnosti domov, na dopust, prepovedan.

Sledil je dopust preživelih vojakov v francoskem Chamberyju. Virgilija je doletel še slepič, zaradi česar so ga odpeljali v Grenobel. Bolnišnica je bila v cerkvi in Virgilij je bil operiran na oltarju. Vojsko v italijanski uniformi je zaključil z bolovanjem in prihodom domov na dopust v času tik pred kapitulacijo Italije septembra leta 1943. Doma se je izurjen in izjemno izkušen vključil v partizansko gibanje in se povzpel do namestnika komandanta bataljona.

Irena Uršič

28.06.2014


Virgilij Tavčar

 


Virgilij Tavčar na položaju na vzhodni fronti v Sovjetski zvezi leta 1942

 


Italijanski vojaki alpinisti v alpskem visokogorju januarja 1939

 


Virgilij Tavčar na položaju na vzhodni fronti v Sovjetski zvezi septembra leta 1942
 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti