Bojan Ambrožič: Krma-Triglav-Krma / Franci Teraž sodi med največje slovenske legende gorskega teka.
Njegova bogata gorsko-tekaška kariera je dolga že več kot 30 let. Poleg tega pa je še alpinist in gorski reševalec. Doma je na koncu Mojstrane, skorajda na vznožju Triglava. Zato je precejšen del njegovih gorsko-tekaških izzivov povezanih s takšnimi ali drugačnimi vzponi na Triglav. Tako je pred leti kar od doma do vrha Triglava pritekel v dveh urah in pol. Poleg tega si lasti rekordno hitre vzpone po Slovenski in Nemški smeri v Triglavski severni steni.
Letos pa si je izbral izziv da se iz doline Krme vzpne na vrh Triglava kar največkrat v 24 urah. V vsako smer to znaša približno 9 kilometrov in 1950 metrov višinske razlike. Franci si je zadal da se na Triglav povzpne vsaj štirikrat. Seveda pa je po vsakem opravljenem vzponu potrebno vrniti spet nazaj na izhodišče in potem vse ponoviti od začetka. Zato tu precejšno vlogo igra tudi psihična pripravljenost. Ne gre pa seveda tudi brez čete prostovoljcev in spremljevalcev ter gorske reševalne službe.
Za Francija se je izziv začel v petek, 28. junija, točno ob treh popoldne pri Lesi v Krmi. Pri prvem vzponu ga je spremljal Mirko Janjatovič. In res je moralo leteti, saj sta za vzpon potrebovala samo 2 ure in 8 minut. Brez dvoma je bilo to prehitro za začetek 24 urnega izziva. Sestop je bil še bolj nor, saj ga je Franci opravil le v 1 uri in 47 minutah. Po 20 minutah pavze v dolini, se je z Marjanom Zupančičem podal v drugi “krog”. Drugič je bil na vrhu Triglava ob desetih zvečer, kar pomeni da je za ta vzpon potreboval 2 h 45 min. Na poti ju je zmotil rahel dež. Drugi sestop sta zaključila 23 minut čez polnoč.
V tretji vzpon se je podal s številčnejše druščino – z Matjažem Miklošo in Boštjanom Urankarjem na čelu. Vreme je bilo dobro in toplo. Tretji krog so zaključi po 5 urah in 41 minutah (ob 6.20), kar je bilo najpočasneje doslej, ampak še vedno lepo po planu. V zadnjem četrtem vzponu pa smo se Franciju pridružili še mi. Toliko nas je bilo, da pravzaprav niti ni bilo ” dela” za vse. Sicer pa je bila sama organizacija odlična. Francija so čakali na treh točkah – pri Pastirskem stanu v Zgornji Krmi, pri Planiki in na vrhu Triglava.
Glede na slabo vreme v zadnjem času, je bilo danes v Krmi nenavadno vroče. Ob štirih zjutraj pa je bilo na Kredarici že 7 °C. Francijev tempo pa tudi ni bil kar tako. Sicer pa je sama dolina povsem spremenjena. Zaradi žledoloma je normalna markirana pot domala neprehodna. Franci je na lastno pest utrl novo pot skozi bukovlje, sicer bi bil podvig povsem nemogoč. Prav tako je postavil začasne odsevne markacije, za pomoč pri hoji ponoči. Do Malega polja smo nadaljevali po običajni planinski poti. Potem pa smo po bližnjici usekali direktno do Prgarce.
Nad Prgarco pa smo zavili na pot proti Kredarici, ki se običajno uporablja pozimi. Načrtno nisem nosil s seboj GPS, češ saj poti na Triglav pa odlično poznam. Pa mi je žal, saj tako nismo točno izmerili prehojene poti. Namreč na Ržkih podih se začnejo obsežna snežišča. Tako je Franci izbral varianto prek strmih snežišč pod Malim Triglavom direktno do Planiko. Te variante še nisem hodil in tudi ne vem kako točno izgleda poleti. Uporabljajo jo predvsem turni smučarji. Na vrhu tega snežišča se je že pokazala Planika.
Po krajši pavzi smo se odpravili še proti Triglavu. Tudi tu so še snežišča. Vendar jih višje, kjer so jeklenice, ni. Franci se je držal zelo dobro. Pričakoval sem da bo po štirih vzponih že vsega naveličan, pa je bil ves čas polnih ust smeha. Če bi se samega podviga lotil nekoliko odločneje, bi z lahkoto zmogel v 24 urah še peti vzpon. Po dobrih 19 urah je Franci stal še četrtič pri Aljaževem domu na vrhu Triglava. Zadnjih metrov poti je celo pretekel. Sledil je le še spust v dolino. Le ta je bil precej poenostavljen, saj je zaradi številnih snežišč šlo skorajda samo od sebe. In ravno to je Franciju pomagalo, da si je pri spustih prihranil nekaj moči. Za sestop si je sicer izbral običajno letno pot s Planike proti Konjskemu sedlu. Do sem se da še presmučati.
Potem pa smo zavili na pot čez Kurico. Pod Kurico je še eno strmo snežišče, ki je lahko nevarno za zdrs. Zato naj tu cepin ne bo odveč. Mi pa smo imeli srečo da je sonce toliko zmehčalo, da se je dalo priti čez brez zimske opreme. Potem pa je sledil le še prijeten sprehod v dolino. V družbi številnih prijateljev je minilo kot bi mignil. Pravzaprav bi mi ustrezal še en vzpon na Triglav danes. Kar nekaj Francijevih spremljevalcem je opravilo s po dvema vzponoma, kar je že nek podvig samo po sebi.
Franci Teraž je s podvigom – torej štirimi polnimi vzponi iz doline na vrh Triglava – končal po točno 22 urah. V številkah pa to pomeni da je pretekel in prehodil razdaljo ok. 72 km s 7800 m vzponov in prav toliko tudi spustov. Torej je zmanjkala le ena sama ura, pa bi lahko opravil še s petim vzponom. Tako ni nobenega dvoma več, da ne bo treba dolgo čakati, da se bo našel kdo, ki bo poskusil izboljšati Francijev rekord. In takrat upam da bom spet zraven. Zakaj? Zato, ker je gorsko-tekaška družba noro super fajn in ker se ne zabavamo in uživamo nekje v neki zapiti kleti, ampak v gorah, kjer je že tako samo po sebi lepo in prijetno.
Ostale slike (290 jih je!) si lahko v polni ločljivosti prenesete z zbirke
Lep gorsko-tekaški pozdrav,